ZUS-1 člen 1, 2, 4, 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-4. ZDavP-2 člen 68a.
tožba zaradi kršitve človekovih pravic - davčni inšpekcijski nadzor - redno sodno varstvo v upravnem sporu
Tožnik bo lahko sodno varstvo (pomanjkljivosti postopka, protiustavnost višine davčne stopnje, njeno kaznovalno naravo itd.) uveljavljal v postopku sodnega varstva s tožbo zoper (dokončno) odločbo o odmeri davka, torej s tožbo po 2. členu ZUS-1.
dopuščena revizija - komunalni prispevek - neupravičena pridobitev - vrnitev preveč plačanega davka - davek na dodano vrednost (DDV) - zamudne obresti od preplačila davkov
Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od neutemeljeno obračunanega DDV, zaračunanega z odpravljeno upravno odločbo.
Podlaga zahtevka, ki ga uveljavlja tožeča stranka, ni v ZDavP-2. Po ZDavP-2 namreč postopajo davčni organi in nosilci javnih pooblastil, če so z zakonom pooblaščeni za pobiranje davkov (2. člen ZDavP-2), tožena stranka pa pri odmeri komunalnega prispevka ni nastopala v tej funkciji.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZDoh-2 člen 9, 90/3, 95, 95-9, 98, 98/6. ZUstS člen 44. ZDavP-2 člen 3.
dovoljenost revizije - davek na dividende - pripis dobička deležem družbenikov v osebnih družbah - razveljavitev zakona - učinkovanje razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča - pravnomočnost - že izpolnjena davčna obveznost - zahteva za vračilo obresti - že rešeno pravno vprašanje
Ker je o postavljenem pravnem vprašanju glede učinkovanja razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča U-I-175/11 z dne 10. 4. 2014 na izpolnjene davčne obveznosti že oblikovana sodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Iz ZUP jasno izhaja dolžnost stranke v postopku, da v primeru, če se odloči za postavitev pooblaščenca, ki v upravnem postopku ni obvezen, skrbi tako za njegovo izbiro kot tudi za to, da je z vsemi pomembnimi okoliščinami razmerja med pooblastiteljem in pooblaščencem seznanjen upravni organ (55. do 58. člen ZUP). Upravni organ ni dolžan sam ugotavljati okoliščin, ki se nanašajo na pooblaščenca in ki lahko vplivajo na zastopanje v upravnem postopku, temveč je v tem odvisen od pooblaščenca samega ter stranke, katerima je ta dolžnost naložena z zakonom. Navedeno dolžnost tako utemeljuje tudi splošno načelo iz 11. člena ZUP, po katerem morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. Tako je tudi v primeru okoliščin, ki vplivajo na procesno sposobnost pooblaščenca, stranka dolžna sporočiti organu te spremembe in preklic oziroma vsebino novega pooblastila - seveda čim prej oziroma v času, ki ne ovira postopka in uresničevanja njenih pravic.
ZUP sicer izrecno ne ureja, da je stranka dolžna o smrti pooblaščenca oziroma zakonitega zastopnika pooblaščene pravne osebe, ki vpliva na poslovno sposobnost slednje, seznaniti upravni organ, ki vodi postopek, vendar to izhaja iz navedene splošne dolžnosti seznanjanja organa. Tako tudi opustitev te obveznosti ne more biti stranki v korist, npr. s tem, da bi si s podaljševanjem procesnih rokov izboljševala svoj pravni položaj, in v morebitno škodo javnega interesa ali drugih strank v postopku, ki so svoje procesne obveznosti zakonito izpolnjevale.
V obravnavani zadevi je zaradi opustitve dolžnega ravnanja pritožnice treba torej šteti, da je bila vročitev odločbe pritožnici po družbi pooblaščenki s strani upravnega organa veljavno opravljena.
dovoljenost revizije - davek na dediščine in darila - zastaranje pravice do odmere davka na dediščine - sprememba predpisa - uporaba predpisa, veljavnega v času izdaje izpodbijanega akta - prepoved povratne veljave pravnih aktov - že rešeno pravno vprašanje
Ker je o postavljenem pravnem vprašanju glede uporabe veljavnega predpisa v primeru spremembe dolžine zastaralnega roka že oblikovana sodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, kaj pri Pogodbah o finančnem leasingu nepremičnin, št. 2424/07 in št. 2507/07, predstavlja davčno osnovo za obdavčitev z DDV in DPN (le vrednost zemljišča – pogodba, št. 2424/07) in zemljišča s staro stanovanjsko hišo (pogodba, št. 2507/07) ali pa tudi vrednost bodočega, še neobstoječega novozgrajenega objekta), zagrešilo bistveno kršitev določb postopka
iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko 339. člena ZPP
, saj je izpodbijana sodba nejasna do te mere, da je mogoče posamezne razloge v izpodbijani sodbi razumeti kot same s seboj v nasprotju. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje namreč hkrati razlaga, zakaj oziroma kdaj se pri gradnjah objektov obračuna DDV, nakar v isti točki (16. točki izpodbijane sodbe) navaja, da je šlo za finančni leasing stavbnega zemljišča, na katerem se bo izvajala gradnja, in za finančni leasing že zgrajene (stare) stanovanjske hiše z garažo. S tem ni jasno, kaj je predmet obdavčitve.
Revident v revizijskem postopku ugovarja le, da naj bi bila dana izjava v zvezi s poslom nakupa nepremičnine od družbe A., d. o. o., ne navaja pa, da naj bi bila dana izjava tudi v zvezi s poslom nadaljnje oddaje te nepremičnine v finančni najem isti pravni osebi po pogodbi, št. 2507/07. Ob (tako neizpodbijani) ugotovitvi sodišča prve stopnje, da revident ni izkazal, da je
dal izjavo v zvezi s poslom oddaje nepremične v finančni najem po pogodbi 2507/07, je tako bistveno, da revident v nadaljevanju nepremičnine ni uporabil za namene z DDV obdavčene transakcije, ampak je opravil promet, za katerega je
tožba po 4. členu ZUS-1 – tožba zaradi dejanj in ravnanj davčnega organa v postopku za odmero davka od nenapovedanih dohodkov – obstoj drugega sodnega varstva (po 2. členu ZUS-1)
Vodenja postopka kot povsem splošne oznake za aktivnost upravnega organa ni mogoče opredeliti niti kot izdajo upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1 niti kot posamičnega akta ali dejanja iz 4. člena ZUS-1. S tožbo v upravnem sporu pa ni mogoče preprečiti teka v zakonu predpisanega postopka, saj mora oseba izkoristiti pravna sredstva, ki jih zakon predvideva, v tistem postopku, ki se vodi, s tožbo po 4. členu ZUS-1 pa teh pravnih sredstev ni mogoče obiti.
URS člen 22. ZUS-1 člen 75, 75/1-2, 83, 83/2, 83/2-1, 85, 85/1-1, 85/2. ZDavP člen 39. ZDavP-2 člen 5, 39, 41, 68, 68/1, 68/2, 68/5, 68/6, 77, 125, 135. ZDavP-1 člen 113. ZPP člen 339, 339/2-14.
odmera davka v posebnih primerih - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dovoljena revizija po vrednosti - obdavčitev nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb - premoženje nepojasnjenega izvora - ugovor retroaktivne uporabe zakona - ugotavljanje davčne osnove z oceno - verjetna davčna osnova - dokazovanje v davčnem postopku - zaslišanje priče - dokazno breme davčnega zavezanca - načelo materialne resnice - kršitve postopka izdaje upravnega akta - odločanje brez glavne obravnave - dokazna ocena - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - dokaz z zaslišanjem strank
Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove.
Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira premoženje, odločilno je, ali je revident razpolagal s premoženjem že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred 2006, dokazno breme, da dokaže svoje trditve glede tega, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. V skladu z načelom materialne resnice mora zavezanec svoje trditve dokazati s stopnjo gotovosti.
Davčni zavezanec mora davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani, v konkretnem primeru torej obdobja, ki je predmet inšpekcijskega postopka.
Cenitev, ki omogoča uveljavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, ki je določeno v 5. členu ZDavP-2. Cilj cenitve je, da se čim bolj približa dejstvom, ki so za predmet obdavčitve in odmero davka pomembna. S cenitvijo je treba doseči približen rezultat, za katerega se domneva, da je pravilen in da je najbližje resnici, kar vse je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.
Davčni organ mora stranki postopka sicer omogočiti dokazovanje dejstev, ki gredo njej v prid, ni pa davčni organ dolžan posebej pozivati stranke na predložitev konkretnih dokazov, ko je dokazno breme na strani zavezanca.
dovoljenost revizije - obnova postopka odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti - predlog za obnovo postopka - obnova postopka po uradni dolžnosti - dolžnost davčnega organa začeti obnovo postopka - javni interes za obnovo postopka po uradni dolžnosti
Predmet presoje v obravnavani zadevi je zakonitost odločitve prvostopenjskega davčnega organa o revidentovem predlogu za obnovo postopka in ne odločitev davčnega organa o začetku postopka po uradni dolžnosti, zato vprašanje, ki ga kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja revident, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve.
Javni interes za obnovo postopka po uradni dolžnosti ni podan samo takrat, ko se izkaže, da bi morala država odmeriti davek, ali da ga je odmerila prenizko, temveč tudi takrat, ko se izkaže, da država davka ne bi smela odmeriti, oziroma ga je odmerila previsoko, in je torej obnova postopka v korist zavezancu. Davčni zavezanec sicer nima na voljo pravnega sredstva, s katerim bi dosegel, da davčni organ začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, kar pa ne pomeni, da davčni organ po zakonu ni dolžan začeti postopka obnove, če presodi, da so za to izpolnjeni zakonski pogoji.
tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin - drugo sodno varstvo v davčnem postopku - redni upravni spor - zavrženje tožbe
Tožnik bo zatrjevane pomanjkljivosti postopka, problematičnost odmere davka po 70 % stopnji, njeno kaznovalno naravo in uporabo 68. a člena ZDavP-2 za obdobje pred njegovo uveljavitvijo, lahko zatrjeval v postopku sodnega varstva, začetega s tožbo zoper izdano odločbo o odmeri davka od nenapovedanih dohodkov, torej s tožbo po 2. členu ZUS-1.
S tožbo v upravnem sporu ni mogoče preprečiti teka v zakonu predpisanega postopka, saj mora oseba izkoristiti pravna sredstva, ki jih zakon predvideva v tistem postopku, ne pa upravnega spora po 4. členu ZUS-1 kot njihovega obvoda.
URS člen 2, 14, 23, 155. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZUS-1 člen 52, 83, 83/2, 83/2-1, 85/1-1. ZDavP-2 člen 5, 68, 68/5, 73, 77, 125, 141. ZPP člen 339, 339/2-14.
davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dovoljena revizija po vrednosti -- obseg revizijske presoje - odmera davka - rok za izdajo odmerne odločbe - dokazno breme davčnega zavezanca - izjava stranke kot dokaz - instrukcijski in prekluzivni rok - navajanje novih dejstev in dokazov v davčnem postopku - prekluzija - zaslišanje stranke kot dokazno sredstvo - retroaktivnost - dokazna ocena
Rok za izdajo odmerne odločbe, ki ga določa drugi odstavek 141. člena ZDavP-2, je instrukcijske in ne prekluzivne narave. Navedeni rok tudi ni materialni, temveč procesni rok. Davčni organ mora zato tudi po poteku tega roka izdati davčno inšpekcijsko odločbo. Namen določitve tega roka je, da se zaradi zahtevnosti postopka v inšpekcijskih postopkih zagotovi daljši rok za izdajo odločbe kot ga določa splošna ureditev v 222. členu ZUP, in ne da le-te po poteku roka sploh ni več mogoče izdati.
Tako v davčnem postopku kot tudi v postopku pred sodiščem v upravnem sporu ima stranka pravico predlagati dokaze v svojo korist, iz česar izvira načelna dolžnost njihove izvedbe, vendar pa tudi ta dolžnost davčnih organov in sodišč ni neomejena, saj je po eni strani omejena s formalnimi, zakonskimi omejitvami (npr. prekluzija navajanja novih dokazov in dejstev, 52. člen ZUS-1), po drugi strani pa z vsebinsko presojo sodišča, ali obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Do kršitve postopka posledično ne pride niti v primeru, če v posamezni zadevi davčni organ ni izvedel nobenega dokaza, ki ga je predlagala stranka, če so za zavrnitev njihove izvedbe obstajali utemeljeni formalni ali vsebinski razlogi.
Omejitev navajanja (in izvajanja) novih dejstev in dokazov na določen čas oziroma na del postopka odločanja upravnih organov in sodišč namreč omogoča ne le ekonomičnost postopka, temveč tudi njegovo koncentracijo na podlagi možnosti ugotovitve upoštevnega dejanskega stanja kot podlage za odločitev v zadevi, ki brez vzpostavitve navedenih omejitev sploh ne bi bila mogoča. Take omejitve so tako posledično vzpostavljene v korist postopka upravnega organa in sodišča, posredno s tem pa tudi samih strank postopka, in zato ne posegajo v jedro procesnih garancij 22. člena Ustave (med njimi kontradiktornosti postopka), temveč jih v veliki meri šele omogočajo.
Izjava stranke kot dokaz je sicer mogoča tudi v postopku pred upravnimi organi (188. člen ZUP), vendar je glede na naravo tega dokaza razumljivo, da gre za subsidiarno dokazno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti le v zakonsko določenih primerih, pa še tedaj terja posebno oceno verodostojnosti (prvi in drugi odstavek 188. člena ZUP). Zato toliko manj drži trditev revidenta, da bi moralo sodišče prve stopnje navajati prepričljive argumente, zakaj ne verjame revidentovi izjavi, saj sama podaja take izjave stranke ne vzpostavlja domneve resničnosti, ki bi nalagala obrnjeno dokazno breme toženi stranki in v zvezi s tem posebno opredeljevanje sodišča v obrazložitvi sodbe.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1. ZDDV-1 člen 76, 76/1-9. ZDavP-2 člen 6, 6/1, 74, 74/4. ZDoh-2 člen 90, 90/4-1. ZDDPO-2 člen 55 a, 74, 74-7.
dovoljena revizija - vrednost izpodbijanega dela upravnega akta - (ne)seštevanje zneskov različnih davkov za namene dovoljenosti revizije - davek na dodano vrednost - znesek DDV dolgovan zgolj zato, ker izkazan na računu - izjema od splošnih pravil o nastanku davčne obveznosti - namen varovanja proračunskih prihodkov (ni izkazan) - davek od dohodka iz kapitala - prikrito izplačilo dobička - dejanski odpust dolga
Dovoljenost revizije revidentka utemeljuje s t. i. vrednostnim pogojem iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavanem primeru izpodbijani del davčne odločbe prve stopnje presega navedeni znesek. Vendar v zvezi z izpolnjevanjem tega pogoja Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bili revidentki z davčno odločbo ki je predmet tega upravnega spora, naloženi v plačilo različni davki (DDV, DDPO in davek od dohodka iz kapitala). Davčna odločba dejansko zajema tri odločitve o davčnih obveznostih, ki so bile sprejete na podlagi treh različnih materialnih predpisov in na različnih dejanskih ugotovitvah. Ker (vse) posamezne odločitve ne presegajo zneska 20.000 EUR, bi torej kazalo revizijo (vsaj v delu) zavreči, vendar je Vrhovno sodišče tudi zaradi upravičenih pravnih pričakovanj, utemeljenih na posameznih stališčih dosedanje prakse Vrhovnega sodišča, oziroma varovanja položaja revidenta, revizijo dovolilo.
Iz ugotovitev obravnavanega primera ne izhaja, da je davčni organ z uporabo te določbe dosegel njen namen, se pravi, da je z naložitvijo davka na podlagi te določbe preprečil potencialne negativne posledice za proračun, temveč prav nasprotno, do nevarnosti izgube proračunskih prihodkov v obravnavanem primeru sploh ni moglo priti, ker je bil naslovnik računa končni potrošnik, ki nima možnosti odbijati vstopnega DDV. Naložitev DDV v takem primeru po presoji revizijskega sodišča presega tisto, kar je nujno potrebno za dosego cilja, ki ga zasleduje 9. točka 76. člena ZDDV-1 in zato ni skladna z načelom sorazmernosti iz prvega odstavka 6. člena ZdavP-2.
Odpust dolga je po eni strani lahko pravno-formalen odpust dolga, ki je urejen v 319. in naslednjih členih Obligacijskega zakonika, do tega v obravnavanem primeru nesporno ni prišlo, po drugi strani pa je treba glede na določbo četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 v davčnih zadevah enakovredno obravnavati tudi dejanski odpust dolga, se pravi položaj, ko davčni zavezanec s svojo terjatvijo ravna tako, kot da bi jo odpustil, četudi tega pravno-formalno ne stori. Davčni organi in sodišče prve stopnje so glede na razloge, ki jih navajajo, očitno ocenili, da je v obravnavanem primeru prišlo do dejanskega odpusta dolga. Zaključek, da je prišlo do izogibanja ne-davčnim predpisom oziroma do dejanskega odpusta dolga – kar je pravni zaključek – je po presoji revizijskega sodišča mogoč le, če so ugotovljena dejstva oziroma okoliščine, ki razkrivajo, da davčni zavezanec sploh ni imel namena izterjati dolga. V obravnavanem primeru pa takšnih ugotovitev ni.
dovoljenost revizije - davčna izvršba - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno
Revidentka z navedbami glede dovoljenosti revizije ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno.
ZDDV-1 člen 3, 3/1-1, 3/1-3, 6, 6/1, 6/2-b, 14, 14/1, 39, 39/2, 41, 41/1, 44, 44/1, 45, 45/2. ZS člen 113a. ZPP člen 208, 208/2. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 2, 2/1, 14, 14/2-b, 90, 90/1, 135, 137, 137/1, 137/2. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13, 13/1.
V obravnavani zadevi sta bili delno izpolnjeni Pogodbi o finančnem leasingu in je pravilno, da se za obroke, ki jih je bil leasingojemalec dolžan plačati zaradi uporabe nepremičnine, obračuna DDV. Kar pa po pogodbah predstavlja plačilo za odkupno opcijo, pa po mnenju Vrhovnega sodišča predstavlja podlago za popravek davčne osnove.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1. ZDavP-2 člen 111, 114, 119.
dovoljenost revizije - vrednostni kriterij - zavarovanje izpolnitve plačila davčne obveznosti - prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi in premoženjem - obveznost ni izražena v denarni vrednosti
Z izpodbijanimi dokončnimi upravnimi akti, ki so predmet tega upravnega spora, ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča (glej npr. sklepa X Ips 318/2013 z dne 14. 11. 2013 in X Ips 418/2012 z dne 21. 11. 2012) in enakem stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije (glej sklep U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010) je treba dikcijo iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, da gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, razumeti tako, da zajema zgolj tiste dokončne upravne akte, ki stranki bodisi podeljujejo pravico do prejema določenega denarnega zneska bodisi ji nalagajo obveznost plačati določen denarni znesek. Izpodbijani sklepi pa revidentu ne nalagajo plačila določenega denarnega zneska, temveč le predhodno do izdaje odločbe, s katero bo meritorno odločeno o revidentovi davčni obveznosti, preprečujejo razpolaganje z določenimi denarnimi in nedenarnimi sredstvi.
ZUS-1 člen 25, 25/1, 25/3, 25/4, 25/5, 39, 39/3, 39/4.
ustavitev postopka - tožba zaradi molka organa - stroški sodnega postopka - pozneje izdan upravni akt organa druge stopnje - zavrnitev pritožbe - stroški priznani po Pravilniku - spor o zakonitosti - spor polne jurisdikcije - pravna praznina - načelo enakosti
V obravnavanem primeru drugostopenjski upravni organ z odločbo, ki jo je izdal po vložitvi tožbe zaradi molka organa, ni odločil o pravici, obveznosti in pravni koristi. O tem je bilo namreč odločeno z upravnim aktom upravnega organa prve stopnje, z naknadno odločbo drugostopenjskega organa pa je bila(le) zavrnjena pritožba zoper ta akt.
Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Up 271/2012 in sklep I Up 206/2012) se stroški po Pravilniku priznajo tudi v situaciji, ko je tožnik tožbo zaradi molka organa umaknil, ker je med sodnim postopkom pritožbeni upravni organ odločil o pritožbi in odpravil odločbo ter zadevo vrnil v ponoven postopek. Tak položaj je po mnenju Vrhovnega sodišča primerljiv obravnavanemu, saj gre v obeh primerih za odločitev pritožbenega organa, s katero ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi.
dovoljenost revizije - davčna izvršba - pogoji za dovoljenost revizije niso izpolnjeni - navedena vrednost spora - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni izkazan - sklicevanje na kršitve ustavnih pravic
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Ker vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta očitno ne presega mejni znesek 20.000,00 EUR, revizija po vrednosti ni dovoljena.
Ker revident pomembnega pravnega vprašanja ne (iz)postavlja, temveč zgolj navaja, da je revizija dovoljena po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja. Tega pa tudi ni storil s sklicevanjem na kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS, ne da bi hkrati opredelil s temi kršitvami povezano pravno vprašanje, njegov pomen za odločitev v obravnavani zadevi in v čem ga je sodišče prve stopnje rešilo nezakonito.
Revident tudi ni izkazal zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, kot razloga za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ni navedel niti pravnega vprašanja niti odločb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala.
ZDDV-1 člen 62, 63, 67. ZDAvP-2 člen 74, 74/4. Uredba Komisije (ES) o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe Sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost, št. 1925 z dne 29. oktobra 2004 (Uredba 1925/2004/ES) člen 2.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost - neplačujoči gospodarski subjekti - zavrnitev odbitka vstopnega davka - formalna vključitev posrednika v dobavno verigo - subjektivni element - neskrbno ravnanje davčnega zavezanca
Ko je v dobavno verigo brez zatrjevanega in izkazanega razloga, vključen posrednik, ki ne opravi nobenega gospodarskega dejanja, za presojo skrbnosti davčnega zavezanca glede zlorabe sistema DDV niti ni pomembno vprašanje, ki se običajno zastavlja v tovrstnih primerih, to je, ali je kupec z zadostno mero skrbnosti preveril zanesljivost svojega poslovnega partnerja, ki se je formalno vključil v dobavno verigo, temveč je odločilno bolj temeljno vprašanje, zakaj je kupec sploh pristal na to, da bo med njim in dobaviteljem nastopal še formalni posrednik, ki ne bo izvedel nobenega vsebinskega gospodarskega dejanja. In po mnenju revizijskega sodišča je v takih primerih ravnanje kupca, ki pristane na takšno zgolj formalno vključitev posrednika, vselej mogoče opredeliti kot neskrbno ravnanje davčnega zavezanca glede njegove vloge v sistemu DDV.
ZDDV-1 člen 63, 67. ZUS-1 člen 75, 75/2, 85, 85/1-1.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost - neplačujoči gospodarski subjekti - zavrnitev odbitka vstopnega davka - subjektivni element - sprememba utečene poslovne prakse - skrbnost davčnega zavezanca - razlogi za spremembo poslovne prakse
Po presoji revizijskega sodišča je pravilen in zakonit zaključek prvostopenjskega sodišča, da je revidentka vsaj morala vedeti, da sodeluje pri poslih, ki bodo imeli za posledico zlorabo sistema DDV, ker je imela na voljo indice o goljufiji izdajatelja spornih računov, o nasprotnem pa se ni na razumen način prepričala. Kljub temu, da je njen dotedanji poslovni partner nenapovedano in presenetljivo spremenil njuno utečeno poslovno prakso tako, da je v dobavno verigo vključil novega poslovnega partnerja, od katerega je revidentka v določenem trenutku začela prejemati račune, namesto od dosedanjega poslovnega partnerja, kot pred tem, se namreč revidentka ni na razumen način prepričala o zanesljivosti novega poslovnega partnerja oziroma o razlogih za njegovo vključitev v dobavno verigo.