ZSVarPre člen 6, 8, 8/1, 29, 31, 33. ZUPJS člen 12, 12/1, 17, 17/1, 17/1-6, 18, 18/2.
denarna socialna pomoč - izredna denarna socialna pomoč - premoženje - kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev - prihranki - minimalni dohodek
Na podlagi 31. člena ZSVarPre lahko Center za socialno delo odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen. Tožnik je imel v času odločanja prvostopenjskega organa glede priznanja pravice do denarne socialne pomoči, kakor tudi pravice do izredne denarne socialne pomoči, na svojem TRR prihranke v višini, ki presegajo trikratnik minimalnega dohodka tožnika. Ker je tožniku v celoti zagotovljen dohodek v višini minimalnega dohodka v skladu z 31. členom ZSVarPre, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. Posledično tudi ni upravičen do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker tožnik zaradi navedenih prihrankov ni v položaju materialne ogroženosti, tudi ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči (33. člen ZSVarPre).
Po 11. členu ZST-1 lahko sodišče stranko oprosti plačila taks v celoti, če pravna oseba nima sredstev za plačilo sodne takse in jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Tožena stranka ima v bilanci stanja sredstva v višini 29.306,00 EUR, pri čemer je imela po zadnjem letnem poročilu izgubo v višini 1.180,00 EUR in v zadnjih treh mesecih prejema prilive na svoj transakcijski račun. Izkazana izguba v letnem poročilu ob bilanci stanja sredstev v višini 29.306,00 EUR ne more pomeniti, da tožena stranka ni sposobna plačati takse v znesku 68,00 EUR, tako da bi bilo ogroženo opravljanje dejavnosti tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožene stranke, da se jo oprosti ali da se odloži plačilo sodne takse v znesku 68,00 EUR za postopek o pritožbi.
ZUTD člen 63, 63/2, 65, 65/4, 140, 140/1, 140/1-1, 140/2, 140/2-2. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-4, 116, 116/3.
denarno nadomestilo za brezposelne - vračilo - sodna poravnava
V danem primeru je toženka zahtevala vračilo denarnega nadomestila na podlagi odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZUTD. V četrtem odstavku 65. člena ZUTD je določeno, da določba tretjega odstavka tega člena o odpravi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila velja tudi v primeru, ko zavarovanec v delovnem sporu, v katerem zahteva varstvo svojih pravic, skladno s 7. in 8. alinejo drugega odstavka 63. člena tega zakona, umakne tožbo in sklene sodno poravnavo oziroma sporazum, ki ne obsega ugotovitve glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji razlog prenehanja pravice do denarnega nadomestila po četrtem odstavku 65. člena ZUTD. Tožnica je zahtevala sodno varstvo zaradi tega, ker ji je delodajalec zaključil delovno razmerje s potekom odpovednega roka, pri tem pa ni upošteval določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR, da je bila ob poteku odpovednega roka začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Ravno ta del varstva pravic delavcev zaradi bolezni je bil s sodno poravnavo v celoti saniran in tako tožnici ni mogoče očitati, da je sklenila sodno poravnavo, iz katere ni razvidno, da je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito. Ker razlog iz četrtega odstavka 65. člena ZUTD v konkretnem primeru ne obstoji, je prvostopenjsko sodišče pravilno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.
odmera starostne pokojnine - sorazmerni del - ponovna odmera - enako dejansko stanje - enaka pravna podlaga
O tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po 22. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je bilo že pravnomočno odločeno, in sicer je bila zahteva zavrnjena v skladu z določbo 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. V 3. odstavku 36. člena Sporazuma je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov sklenjenih med državami, nastalimi na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega zakona. To velja tudi za samostojne pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Ker je nosilec zavarovanja v Avstriji, kot tretji državi, priznal tožniku pravico do pokojnine na podlagi mednarodnega sporazuma med Bosno in Hercegovino in Republiko Avstrijo, glede na določbo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma, tožnik po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ni bil upravičen do odmere starostne pokojnine na podlagi tega Sporazuma. Tožnik je namreč pri Bosansko - Hercegovskem nosilcu zavarovanja ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po Sporazumu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za isto dejansko stanje in isto pravno podlago, zato je drugostopenjski organ tožene stranke tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrgel na podlagi 4. odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonitost odpovedi - malomarnost
Tožnik je v januarju 2015 koristil letni dopust, kot vsak januar pred tem, tožena stranka pa je bila seznanjena, da je tožnik na letnem dopustu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na ustaljeno prakso pri toženi stranki, to je, da je tožnik vedno po zaključku kopalne sezone koristil najprej ure in nato letni dopust ter se šele po tem javil na parkirišča, tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti. Glede na to, da ga tožena stranka z drugačno prakso ni seznanila in da tudi novi vodja parkirišč o tem, da bi moral biti tožnik pri njem, ni vedel ničesar, tožniku ni mogoče očitati kršitve po 2. oziroma 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku ni mogoče očitati nespoštovanja delovnega procesa, nespoštovanja navodil delodajalca in delovnih obveznosti, saj tožnik očitno izrecnih navodil ni imel in je ravnal po ustaljeni praksi tožene stranke. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. ZUP člen 260, 260-3.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Ker je odločba toženca z dne 9. 4. 2013 o odmeri in izplačevanju pokojnine temeljila na sodbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, tožbeni zahtevek pa v reviziji zavrnjen, je toženec postopal po 3. alineji 260. člena ZUP in po uradni dolžnosti izdal odločbo z dne 9. 1. 2014, s katero je odpravil odločbo z dne 9. 4. 2013 o odmeri starostne pokojnine in s katero je bilo odločeno, da se bo pokojnina začela izplačevati po predložitvi odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja, da se pokojnina na podlagi slovenske pokojninske dobe v BIH ne izplačuje več od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja. Tožnik zoper odločbo z dne 9. 1. 2014 ni vložil pritožbe, zato je ta postala dokončna in pravnomočna, odločba z dne 9. 4. 2013, na podlagi katere tožnik vtožuje svojo terjatev (sorazmerni dela starostne pokojnine), pa ni več veljaven pravni akt. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do izplačevanja sorazmernega dela starostne pokojnin. S sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je odpadla pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine, z odločbo z dne 9. 1. 2014 pa je odpadla tudi podlaga za odmero in izplačevanje te pokojnine. Veljavni sta torej odločbi toženca z dne 13. 7. 2010 in z dne 17. 1. 2011, s katerima je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.
Tožnik je dne 29. 5. 2012 v roku, določenem v odločbah za vštetje obdobja zaključenega dodiplomskega študija in služenja vojaškega roka v zavarovalno dobo, v celoti poravnal prispevke pokojninske dobe za čas zaključenega dodiplomskega študija in služenja vojaškega roka, zato se mu je s tem dnem dokupljena doba lahko štela v pokojninsko dobo in upoštevala pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Dokupljena doba se vrednoti po določbah tistega zakona, ki je veljal v času zahteve za dokup oziroma plačila prispevkov in ni odločilno, na katero obdobje se nanaša dokupljena doba. Dokupljena doba je vzpostavljena z izdajo odločbe in izpolnitvijo pogojev določenih v odločbi, to je s plačilom prispevka. Brez plačanega prispevka pokojninska doba ne more obstajati. Toženec je dokupljeno pokojninsko dobo vrednotil tako kot določa ZPIZ-1 v določbi 409. člena in pri odmeri pravice do starostne pokojnine odstotkovno vrednotil po zakonu, veljavnem v času vložitve zahteve oziroma plačila prispevka. Ker je toženec dokupljeno pokojninsko dobo pravilno vrednotil glede na datum vložene zahteve in plačanih prispevkov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca in odmero starostne pokojnine v višjem znesku.
V določbi 162. člena ZDR je urejena pravica do sorazmernega dela letnega dopusta. Delavec ima pravico do izrabe ene dvanajstine letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem delu, če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in v primeru, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem. V predmetni zadevi je vsem tožnikom prenehalo delovno razmerje po 2. 7. 2012, zaradi česar jim vsem pripada celotni letni dopust za to leto, posledično pa tudi celotni regres za letni dopust. Glede na to ni pravno pomembno, ali so se tožniki po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlili pri novih delodajalcih, saj so bili pri toženi stranki upravičeni do celotnega regresa za letni dopust. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za leto 2012.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - izpolnjevanje pogojev
Pri tožniku, ki je bil že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in bolezni, je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, tako da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne dodatne omejitve in tudi časovna razbremenitev. Pri tožniku pa ni prišlo do izgube delovne zmožnosti niti pri tožniku ni podana poklicna invalidnost v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški razporejen v I. kategorijo invalidnosti. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da gre pri vprašanju, ali je pri nekomu nastopila invalidnost in katera stopnja invalidnosti je podana, za materialnopravno vprašanje, ki ga lahko različne države s svojimi predpisi različno urejajo. V konkretni zadevi je torej potrebno vprašanje invalidnosti presojati po določbah ZPIZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev (67. člen ZPIZ-1) za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Ponavljajoče se zamujanje na delo, ki posledično tudi moti delovni proces delodajalca, predstavlja kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti ker je bilo tožnikovo delo (pismonoše) povezano z delom sodelavcev (ostalih pismonoš in voznikov) in je zaradi tožnikovega zamujanja na delo prihajalo do motenj v delovnem procesu pri toženi stranki - do zamud pri razvozu pošiljk s strani voznikov do spravilišč ter do negodovanja ostalih pismonoš, ki so morali čakati pred spravilišči in niso mogli opravljati svojega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in da je podan utemeljen odpovedni razlog ter nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi, to je, da so kršitve tako resne oziroma utemeljene, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Tožena stranka je imela tehtne razloge za izgubo zaupanja v tožnika zaradi ponavljajočih se kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki so se kljub pogostim opozorilom, ki očitno niso dosegla učinka pri tožniku, nadaljevale. Dejstvo je, da je tožnik skozi daljše obdobje ponavljal istovrstne kršitve, ki se vsaka zase sicer res lahko ocenjujejo kot lažje, če so pogoste in ponavljajoče pa skupaj predstavljajo utemeljen krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpodbijana redna odpoved ni bila podana kot posledica mobinga, šikaniranja ali diskriminacije, saj takega nedopustnega ravnanja do tožnika s strani delodajalca ni bilo, ter ni z ničemer izkazano, da bi bila odpoved podana zato, da bi se tožnika izločilo kot sindikalnega zaupnika, ker je opozarjal na nepravilnosti in klientelizem oziroma nepotizem pri toženi stranki.
stvarna pristojnost - plačilo plače - terjatev iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je v obravnavanem primeru podana pristojnost sodišča za gospodarske spore. Tožnik je v obravnavanem sporu uveljavljal plačilo stimulativnega dela plače v bruto znesku na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi. Predmet spora v tej zadevi so izplačila dela plače po individualni pogodbi o zaposlitvi in pripadajočih aneksih. Gre za terjatve iz delovnega razmerja oziroma za spor med delavcem in delodajalcem o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, zato je za odločanje na podlagi b) točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 stvarno in krajevno pristojno delovno sodišče. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Sporni dokazi torej niso bili predlagani v zvezi z odločilnimi dejstvi, zato tudi ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do izjave.
Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo z vprašanjem, kakšno ravnanje se lahko zahteva od gospodarske družbe, ko dobi obvestilo policije, da obstaja sum, da eden od njenih poslovnih partnerjev krade drugemu poslovnemu partnerju. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča začasen odvzem dovolilnic ni pretiran ukrep.
Ob takem zaključku ni pomembno, kako so ravnali drugi pogodbeniki tožene stranke in ali so bile tudi njim dovolilnice odvzete. Dejstvo je, da je tožeča stranka kršila pogodbo, zato mora sprejeti posledice takega ravnanja. Kdor krši pogodbo, se tudi ne more sklicevati na dobre poslovne običaje.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Okoliščina, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta novinar poročevalec oziroma redaktor prevajalec, ne pomeni, da ni mogoče ugotoviti obstoja delovnega razmerja, če so podani vsi elementi delovnega razmerja. Delodajalec je res tisti, ki določa organizacijo delovnega procesa, vendar pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnica v delovnem procesu, kot ga je organizirala tožena stranka sama, osebno, nepretrgano in pod nadzorom in po navodilih tožene stranke opravljala delo iz delokroga novinarja poročevalca oziroma redaktorja prevajalca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v 4. členu ZDR-1, ter da je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023478
KZ-1 člen 223, 223/1, 223/2. ZKP člen 356, 356/1, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 372, 372-1, 392, 392/1.
oškodovanje tujih pravic – razlogi o odločilnih dejstvih – nasprotje med izrekom in obrazložitvijo – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – motivirani naklep – namen preprečitve plačila upnika v prisilni izvršbi – nepoplačanost oškodovanca zaradi zmanjšanja dolžnikovega premoženja – zavedanje o obstoju izvršilnega postopka – obstoj drugega dolžnikovega premoženja – ugoditev pritožbi obrambe – razveljavitev sodbe
Pri kaznivem dejanju oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 se od storilca zahteva posebej motiviran naklep, in sicer, da storilec z namenom, da prepreči plačilo upnika v prisilni izvršbi, s katerim od alternativno navedenih izvršitvenih ravnanj oškoduje oziroma zmanjša svoje premoženje, zaradi česar izvršba ni več mogoča, s tem pa oškoduje premoženje oškodovanca, ki se v izvršbi ne more več poplačati. V zavesti storilca mora torej v trenutku izvršitvenega ravnanja biti, da bo s svojim ravnanjem oškodoval upnika v postopku izvršilnega postopka, kar pa predpostavlja, da se storilec tudi zaveda, da zoper njega teče izvršilni postopek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v smeri, ali je obdolženec vedel, da zoper njega teče izvršba, sploh ni ugotavljalo, saj kljub obdolženčevemu zagovoru, da s sklepom o izvršbi ni bil seznanjen, ni pribavilo izvršilnega spisa. Zaključilo je, da razlog, zakaj je obdolženec odsvojil osebni avtomobil, ni pomemben.
Ker torej sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, ali je obdolženi vedel za obstoj izvršbe, temveč je to zgolj predpostavljalo, ter je nato še zaključilo, da razlog odsvojitve ni pomemben, hkrati pa ni preverjalo, ali bi se oškodovana družba lahko poplačala s kakšnim drugim premoženjem, pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožba zagovornikov obdolženca utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, ter da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
ZDR-1 člen 81, 81/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 118, 118/2. KZ-1 člen 238, 238/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - pravočasnost odpovedi - subjektivni rok - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prepozno, to je po preteku 30 dnevnega subjektivnega roka, saj je razlog za izredno odpoved ugotovila najkasneje ob sprejemu zaključnih ugotovitev preiskovalne komisije, da je tožnik na podlagi dostopa do notranjih informacij podal naročilo za nakup obveznic za znesek 15.000,00 EUR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved nezakonita.
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik v računalniškem programu tožene stranke spremenil posamezne postavke na računih in tako popravljene računovodske listine oddal v računovodstvu ter s tem kršil delovne obveznosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015866
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/2, 153/3, 171, 171/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - delo na višini - nevarna dejavnost - krivdna odškodninska odgovornost
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi, ko je padel z betonskega roba objekta z višine približno 10 metrov v globino. Do nezgode je prišlo, ko se je tožnik pri meritvi nagnil naprej, pri čemer se je prijel za ograjo, ta pa se je zaradi dotrajanosti odlomila in je tožnik skupaj z njo padel na tla. Delo na višini približno 10 m je nevarna dejavnost, zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožena stranka pa je za delovno nesrečo tudi krivdno odgovorna. Na skupnem gradbišču niso bili zagotovljeni ukrepi za varno delo. Pri delu na višini ni bila postavljena ustrezna ograja niti niso bili delavci varovani z varnostnim pasom. Tožnikovo delo se ni izvajalo pod nadzorstvom strokovne osebe. Ograja, na katero se je tožnik naslonil, ni ustrezala zahtevanim merilom glede varnostne ograje. Na delovišču tudi niso bili zagotovljeni varnostni ukrepi, ki bi preprečevali padce v globino. Tožena stranka je ravnala v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, saj tožnika ni ustrezno usposobila za opravljanje dela na višini. Zaradi nepravilne organizacije dela tožniku ni preostalo drugega, kot da delo (meritve vertikale zidu) opravi v nevarnih pogojih. V takšnem primeru tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode.
OZ člen 90. ZDen člen 88. 1: Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 407/2005, II Ips 388/2003, II Ips 331/2006, II Ips 97/2010 ter II Ips 75/2015.
ničnost pravnih poslov
Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so nasprotju z I. odst. 88. čl. ZDen, so nični.