Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da obdolžencu subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja kršitve sindikalnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 200. člena KZ-1 ni dokazan. Ni namreč dokazano, da je obdolženec imel v naklepu vplivati tudi na druge člane sindikata, da bi izstopili iz članstva, in s tem ovirati uresničevanje sindikalnih pravic. Za svojo presojo je navedlo obširne in konkretne razloge (točki 40 in 41 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje pritožnica izpodbija zgolj z izpostavljanjem posameznih navedb izpovedbe priče B. G., ki so po njenem mnenju očitno za obdolženca obremenjujoče, zato ne more biti uspešna.
Okoliščina, ki jo pritožnica nadalje izpostavlja, da so bili oškodovanci v negotovem statusu približno dve leti, preden so uspeli s tožbo na delovnem sodišču, ne izkazuje tiste obteževalne konotacije, ki bi lahko odločilno vplivala na odmero kazni. Kolikor pa okrožna državna tožilka izpostavlja obdolženčev nespoštljiv odnos do tožilstva in sodišča, gre pojasniti, da te okoliščine spadajo v kontekst načina obrambe in nimajo vpliva na kazensko sankcijo.
ZP-1 člen 8, 21. ZJN-2 člen 109a, 109a/1, 109a/1-4. KZ-1 člen 26.
ponudba - neresnična izjava v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov - odgovornost za prekršek - zavestna malomarnost - nezavestna malomarnost - opomin - izločitev iz postopkov javnega naročanja
Navedbe obdolžene odgovorne osebe, da je v postopku javnega naročanja podala izjavo o poravnanih obveznostih družbe v prepričanju o njeni resničnosti, je potrebno presojati ustrezno kritično in upoštevaje, da je ekonomistka ter dolgoletna direktorica pravne osebe, ki je glede na svojo funkcijo dolžna izpolnjevati zakonske obveznosti in skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe. Pred podpisom izjave se je bila dolžna prepričati o stanju na računu in o dejstvu, ali ima (ne)poravnane zapadle obveznosti iz naslova socialnih prispevkov in davkov.
starostna pokojnina - prenehanje zavarovanja v tujini - izpolnjevanje pogojev
ZPIZ-1 v 2. odstavku 156. člena določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnik je bil v času vložitve zahteve in tudi v času odločanja tožene stranke vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Bosni in Hercegovini, in sicer kot direktor družbe A. d.o.o.. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati na način, da se kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine šteje le prenehanje obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Tudi v Bosni in Hercegovini je status aktivnega zavarovanca ovira za priznanje pravice do pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni utemeljenega razloga za razlikovanje, ali je tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji ali v Bosni in Hercegovini, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
Tožena stranka ob dejstvu, da je najemno razmerje prenehalo, in da bi v skladu s tem morala izprazniti nepremičnine ter jih predati tožeči stranki, ne more izkazati, da je opravljala tuje posle (za tožečo stranko), ker naj bi to bilo nujno ali koristno. V skladu s 199. členom Obligacijskega zakonika (OZ) se sme tujega posla nekdo nepoklicano lotiti samo,če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, ali bi bila zamujena očitna korist. Tožena stranka, na kateri je bila obveznost, da po prenehanju pogodbenega razmerja prepusti nepremičnine tožeči stranki, nuje ali koristnosti pač ne more izkazati.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - sprememba v organizaciji
Pri toženi stranki je zaradi pripojitve družbe A. d.o.o. prišlo do analize in primerjave delovnih procesov na pripojenem terminalu (kjer je delal tožnik) ter drugih celinskih skladiščih in do optimizacije procesov. Na podlagi opravljene analize je bila spremenjena sistemizacija, posledično pa je bila tožniku ponujena pogodba o zaposlitvi za delo na delovnem mestu vodja gasilske enote II (ki je glede osnovne plače nižje ovrednoteno kot delovno mesto vodja gasilcev, ki ga je prej zasedal tožnik). Tožnik kot vodja gasilske enote ima sedaj kot ostale vodje posameznih gasilskih enot strokovno podporo v sektorju F., in posledično manj odgovornosti. Delodajalec je samostojen pri organiziranju delovnega procesa, sodišče presoja le, ali je zatrjevani razlog dejansko podan in ni le navidezen. Tožena stranka je dokazala obstoj odpovednega razloga. Nadaljevanje dela pod pogoji iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjene organizacije in sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ni bilo možno, zaradi česar je bila tožniku odpoved podana zakonito in mu je bila hkrati ponujena nova pogodba o zaposlitvi, usklajena z novo organizacijo dela in sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odločitev tožene stranke, da se pokojnina, odmerjena z odločbo v postopku obnove, izplačuje od 1. 10. 2012, pravilna in zakonita. Neutemeljeno je tožnikovo vztrajanje, da bi se mu morala odmerjena pokojnina izplačevati že od 3. 5. 2009, saj za to ni pravne podlage. Tako 263. člen ZPIZ-1 kot tudi 183.člen ZPIZ-2 določata, da odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
V zvezi s tožnikovim zahtevkom za vrnitev prispevkov za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ni pravne podlage za zahtevek tožnika po vrnitvi prispevkov za prostovoljno pokojninsko zavarovanje za obdobje 6 mesecev in je zahtevek zavrnilo. Takšna odločitev je zmotna, saj bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči. Tožena stranka namreč o tožnikovem zahtevku za vrnitev prispevkov še ni odločala, kar pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih. V skladu s 63. členom ZDSS-1 je procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih vezana na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopkih priznavanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1.
začasna nezmožnost za delo – poškodba izven dela – bolniški stalež – odškodnina – odločba imenovanega zdravnika – pritožba – protipravno ravnanje – rok za izdajo odločbe – instrukcijski rok
Ravnanje imenovane zdravnice ni predstavljalo protipravno ravnanje, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Zdravstvena komisija je odločbo imenovane zdravnice spremenila, kar pa ne pomeni, da je izbrana zdravnica ravnala protipravno. Zgolj napake v postopku, ki ga vodi upravni organ pri presoji dokazov in uporabi materialnega prava, kar vse je odpravljivo v postopku s pravnimi sredstvi, ne pomenijo protipravnega ravnanja. Zakonodajalec je namreč predvidel možnost, da pri odločanju o pravicah zavarovancev pride do napak, zato je uzakonil pravna sredstva zoper odločbe.
Zdravstvena komisija je ravnala v nasprotju z 82. členom ZZVZZ, saj odločbe ni izdala najpozneje v 8 dneh po prejemu pritožbe, vendar pa rok za izdajo odločbe iz 82. člena ZZVZZ ni prekluziven, ampak instrukcijski. Zato zaradi prekoračitve tega roka tožene stranke ne morejo zadeti negativne posledice, niti ni zaradi tega odločba zdravstvene komisije nezakonita.
varstveni dodatek - sprememba zakonodaje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnik je bil upravičen do varstvenega dodatka po Zakonu o varstvenem dodatku na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je po spremembi zakonodaje na tem področju, ko je varstveni dodatek prišel v sfero socialnih pomoči, Center za socialno delo z odločbo, izdano po uradni dolžnosti, tožniku priznal pravico do varstvenega dodatka za določen čas, in sicer od 1. 1. do 31. 7. 2012. Ta odločba je postala pravnomočna. Upravni organ pa vloge tožnika z dne 8. 10. 2012 ni obravnaval v skladu z določili ZUP, ki govore o vrnitvi v prejšnje stanje. Iz vloge tožnika izhaja, da predlaga vrnitev v prejšnje stanje, ker je zamudil procesno dejanje, in sicer podajo nove vloge za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. O tem delu zahtevka tožnika center za socialno delo ni odločal in je odločitev o glavni stvari preuranjena. V skladu s 34. členom ZUPJS center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po ZUP, če posamezna vprašanja v ZUPJS niso drugače urejena. Pri uveljavljanju pravic po ZUPJS gre za procesne roke. Tožena stranka bi morala vlogo tožnika, ki po vsebini vsebuje tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, tako tudi obravnavati. V zvezi s tem je bila naloga centra za socialno delo, da najprej odloči glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje in šele nato, ali gre tožniku varstveni dodatek tudi od avgusta 2012 do novembra 2012. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - izpolnjevanje pogojev
Pri tožniku, ki je bil že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in bolezni, je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, tako da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne dodatne omejitve in tudi časovna razbremenitev. Pri tožniku pa ni prišlo do izgube delovne zmožnosti niti pri tožniku ni podana poklicna invalidnost v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški razporejen v I. kategorijo invalidnosti. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da gre pri vprašanju, ali je pri nekomu nastopila invalidnost in katera stopnja invalidnosti je podana, za materialnopravno vprašanje, ki ga lahko različne države s svojimi predpisi različno urejajo. V konkretni zadevi je torej potrebno vprašanje invalidnosti presojati po določbah ZPIZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev (67. člen ZPIZ-1) za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK0006662
ZPP člen 7, 214, 339, 339/1, 339/2-15. OZ člen 131, 132.
poslovno sodelovanje - oprava posla - škoda - izbrani napačni material - protispisnost - nenadaljevanje dela - pogodbena kazen - drugi izvajalec - neprerekane trditve
Tožena stranka dejansko ni prerekala trditev o pozivanju na dokončanje del, zato bi sodišče to dejstvo moralo šteti za priznano, kar pomeni, da ni imelo podlage, da je to dejstvo štelo za sporno in v zvezi z njim izvajalo dokaze. Kršitev je vplivala na zakonitost sodbe, saj je sodišče v dokaznem postopku (ki ga ne bi smelo izvajati) ugotovilo ravno nasprotno (da tožena stranka ni bila pozvana k nadaljevanju del).
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Okoliščina, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta novinar poročevalec oziroma redaktor prevajalec, ne pomeni, da ni mogoče ugotoviti obstoja delovnega razmerja, če so podani vsi elementi delovnega razmerja. Delodajalec je res tisti, ki določa organizacijo delovnega procesa, vendar pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnica v delovnem procesu, kot ga je organizirala tožena stranka sama, osebno, nepretrgano in pod nadzorom in po navodilih tožene stranke opravljala delo iz delokroga novinarja poročevalca oziroma redaktorja prevajalca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v 4. členu ZDR-1, ter da je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023478
KZ-1 člen 223, 223/1, 223/2. ZKP člen 356, 356/1, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 372, 372-1, 392, 392/1.
oškodovanje tujih pravic – razlogi o odločilnih dejstvih – nasprotje med izrekom in obrazložitvijo – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – motivirani naklep – namen preprečitve plačila upnika v prisilni izvršbi – nepoplačanost oškodovanca zaradi zmanjšanja dolžnikovega premoženja – zavedanje o obstoju izvršilnega postopka – obstoj drugega dolžnikovega premoženja – ugoditev pritožbi obrambe – razveljavitev sodbe
Pri kaznivem dejanju oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 se od storilca zahteva posebej motiviran naklep, in sicer, da storilec z namenom, da prepreči plačilo upnika v prisilni izvršbi, s katerim od alternativno navedenih izvršitvenih ravnanj oškoduje oziroma zmanjša svoje premoženje, zaradi česar izvršba ni več mogoča, s tem pa oškoduje premoženje oškodovanca, ki se v izvršbi ne more več poplačati. V zavesti storilca mora torej v trenutku izvršitvenega ravnanja biti, da bo s svojim ravnanjem oškodoval upnika v postopku izvršilnega postopka, kar pa predpostavlja, da se storilec tudi zaveda, da zoper njega teče izvršilni postopek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v smeri, ali je obdolženec vedel, da zoper njega teče izvršba, sploh ni ugotavljalo, saj kljub obdolženčevemu zagovoru, da s sklepom o izvršbi ni bil seznanjen, ni pribavilo izvršilnega spisa. Zaključilo je, da razlog, zakaj je obdolženec odsvojil osebni avtomobil, ni pomemben.
Ker torej sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, ali je obdolženi vedel za obstoj izvršbe, temveč je to zgolj predpostavljalo, ter je nato še zaključilo, da razlog odsvojitve ni pomemben, hkrati pa ni preverjalo, ali bi se oškodovana družba lahko poplačala s kakšnim drugim premoženjem, pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožba zagovornikov obdolženca utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, ter da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023479
KZ-1 člen 122, 122/1. ZKP člen 359, 359/1, 359/1-1.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe – zakonski znaki kaznivega dejanja – opis kaznivega dejanja – abstraktni in konkretni dejanski stan – prepovedana posledica – trajanje posledice – kriteriji za lahko telesno poškodbo
Vprašanje, ali je za opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 122. člena KZ-1 treba natančno časovno opredeliti trajanje posledice oziroma konkretizirati kriterije za lahko telesno poškodbo, v ustaljeni sodni praksi že ima odgovor. Če namreč opis dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, ki sicer ni obvezen del opisa, sestavljata skupaj s konkretnim delom opisa celoto, pri kateri ni nujno, da se zakonski znak prepovedane posledice ponovno navaja z istim ali drugačnim besedilom, sploh če je ob abstraktnem opisu dovolj konkretno opredeljen. V obravnavanem primeru se v konkretnem opisu dejanj določno zatrjuje, da je oškodovanec enkrat utrpel rano na ustnici, drugič pa poko nosne kosti, v abstraktnem delu opisa pa, da je bil zato obakrat začasno oslabljen (kakšen) del njegovega telesa in zmožnost oškodovanca za delo začasno zmanjšana, zaradi rane na ustnici pa tudi prizadeta njegova zunanjost.
pripoznava zahtevka v odgovoru na tožbo – pravica do povrnitve stroškov postopka – povod za tožbo
Glede na to, da je toženec v odgovoru na tožbo pripoznal zahtevek, je za pravilno uporabo 157. člena ZPP pomembno (le) še, ali je dal povod za tožbo. To je takrat, kadar lahko tožnik na podlagi toženčevega ravnanja pred pravdo, ne oziraje se na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija.
Tožnik je dne 29. 5. 2012 v roku, določenem v odločbah za vštetje obdobja zaključenega dodiplomskega študija in služenja vojaškega roka v zavarovalno dobo, v celoti poravnal prispevke pokojninske dobe za čas zaključenega dodiplomskega študija in služenja vojaškega roka, zato se mu je s tem dnem dokupljena doba lahko štela v pokojninsko dobo in upoštevala pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Dokupljena doba se vrednoti po določbah tistega zakona, ki je veljal v času zahteve za dokup oziroma plačila prispevkov in ni odločilno, na katero obdobje se nanaša dokupljena doba. Dokupljena doba je vzpostavljena z izdajo odločbe in izpolnitvijo pogojev določenih v odločbi, to je s plačilom prispevka. Brez plačanega prispevka pokojninska doba ne more obstajati. Toženec je dokupljeno pokojninsko dobo vrednotil tako kot določa ZPIZ-1 v določbi 409. člena in pri odmeri pravice do starostne pokojnine odstotkovno vrednotil po zakonu, veljavnem v času vložitve zahteve oziroma plačila prispevka. Ker je toženec dokupljeno pokojninsko dobo pravilno vrednotil glede na datum vložene zahteve in plačanih prispevkov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca in odmero starostne pokojnine v višjem znesku.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015866
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/2, 153/3, 171, 171/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - delo na višini - nevarna dejavnost - krivdna odškodninska odgovornost
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi, ko je padel z betonskega roba objekta z višine približno 10 metrov v globino. Do nezgode je prišlo, ko se je tožnik pri meritvi nagnil naprej, pri čemer se je prijel za ograjo, ta pa se je zaradi dotrajanosti odlomila in je tožnik skupaj z njo padel na tla. Delo na višini približno 10 m je nevarna dejavnost, zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožena stranka pa je za delovno nesrečo tudi krivdno odgovorna. Na skupnem gradbišču niso bili zagotovljeni ukrepi za varno delo. Pri delu na višini ni bila postavljena ustrezna ograja niti niso bili delavci varovani z varnostnim pasom. Tožnikovo delo se ni izvajalo pod nadzorstvom strokovne osebe. Ograja, na katero se je tožnik naslonil, ni ustrezala zahtevanim merilom glede varnostne ograje. Na delovišču tudi niso bili zagotovljeni varnostni ukrepi, ki bi preprečevali padce v globino. Tožena stranka je ravnala v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, saj tožnika ni ustrezno usposobila za opravljanje dela na višini. Zaradi nepravilne organizacije dela tožniku ni preostalo drugega, kot da delo (meritve vertikale zidu) opravi v nevarnih pogojih. V takšnem primeru tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode.
OZ člen 360, 365. ZFPPIPP člen 59, 59/2, 242, 243, 244, 258, 441, 442, 443.
ugotovitev obstoja prerekane terjatve - zastaranje terjatve - zadržanje zastaranja - pretrganje zastaranja - vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem - prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti kot posledica izbrisa dolžnika iz sodnega registra
Na podlagi uporabe določb 443., 242., 243. in 244. člena ZFPPIPP je sodišče prve stopnje sprejelo nosilno stališče, da s predlogom za uvedbo stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane družbe upnik poda le zahtevo za odločanje o pogojih za začetek stečajnega postopka, zato takšnega predloga ne gre enačiti s sodno zahtevo za izpolnitev obveznosti, ki jo stečajni upnik poda na način, da prijavi svojo terjatev v stečajnem postopku (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP). Zaradi navedenega je za tožnico v vmesnem času (to je od izbrisa C. iz sodnega registra z dne 9. 5. 2008 do začetka stečajnega postopka nad njenim kasneje najdenim premoženjem z dne 30. 1. 2013) obstajala nepremagljiva ovira, saj v procesnem smislu ni mogla biti nosilec pravic in obveznosti, zato je bilo v skladu s 360. členom OZ zastaranje terjatev tožnice zadržano.
- Tako lahko takšen stečajni postopek po prepričanju sodišča druge stopnje služi le poplačilu obveznosti, ki so obstajale v trenutku izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Obveznosti kapitalske gospodarske družbe, ki je prenehala z izbrisom iz sodnega registra brez likvidacije, ne prenehajo (tako Načelno pravno mnenje z dne 21. 6. 2013), vendar je sodišče druge stopnje prepričano, da se z dnevom izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra obveznosti, ki jih je imela izbrisna družba, po višini „ustalijo“. Glede na to, da zakon ureja stečaj najdenega premoženja v oddelku Pravne posledice izbrisa, ki so na podlagi 441. člena ZFPPIPP vezane na dan izbrisa pravne osebe iz sodnega registra, lahko upnik po prepričanju sodišča druge stopnje v stečajnem postopku najdenega premoženja uveljavlja le tiste terjatve, ki jih je imela družba do izbrisa iz sodnega registra.
Po prvem odstavku 236. člena ZKP so določene kategorije oseb zaradi tesnih družinskih vezi z obdolžencem ali zaradi varovanja poklicne skrivnosti oproščene dolžnosti pričanja, izpodbijani sklep pa ne pojasni, za katero od v točkah 1 do 5 iste določbe naštetih oseb gre v konkretnem primeru, niti ti nista poimenovani z imenom in priimkom. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na drugi odstavek 83. člena ZKP, vendar izpodbijani sklep nima razlogov o tem, v kakšnih okoliščinah (če sploh) sta se neimenovani priči odrekli pričanju zoper obdolženca. Ker izpodbijani sklep nima razlogov, ki so za postopanje po drugem odstavku 83. člena ZKP odločilni, posledično izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik v računalniškem programu tožene stranke spremenil posamezne postavke na računih in tako popravljene računovodske listine oddal v računovodstvu ter s tem kršil delovne obveznosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.