KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023478
KZ-1 člen 223, 223/1, 223/2. ZKP člen 356, 356/1, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 372, 372-1, 392, 392/1.
oškodovanje tujih pravic – razlogi o odločilnih dejstvih – nasprotje med izrekom in obrazložitvijo – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – motivirani naklep – namen preprečitve plačila upnika v prisilni izvršbi – nepoplačanost oškodovanca zaradi zmanjšanja dolžnikovega premoženja – zavedanje o obstoju izvršilnega postopka – obstoj drugega dolžnikovega premoženja – ugoditev pritožbi obrambe – razveljavitev sodbe
Pri kaznivem dejanju oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 se od storilca zahteva posebej motiviran naklep, in sicer, da storilec z namenom, da prepreči plačilo upnika v prisilni izvršbi, s katerim od alternativno navedenih izvršitvenih ravnanj oškoduje oziroma zmanjša svoje premoženje, zaradi česar izvršba ni več mogoča, s tem pa oškoduje premoženje oškodovanca, ki se v izvršbi ne more več poplačati. V zavesti storilca mora torej v trenutku izvršitvenega ravnanja biti, da bo s svojim ravnanjem oškodoval upnika v postopku izvršilnega postopka, kar pa predpostavlja, da se storilec tudi zaveda, da zoper njega teče izvršilni postopek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v smeri, ali je obdolženec vedel, da zoper njega teče izvršba, sploh ni ugotavljalo, saj kljub obdolženčevemu zagovoru, da s sklepom o izvršbi ni bil seznanjen, ni pribavilo izvršilnega spisa. Zaključilo je, da razlog, zakaj je obdolženec odsvojil osebni avtomobil, ni pomemben.
Ker torej sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, ali je obdolženi vedel za obstoj izvršbe, temveč je to zgolj predpostavljalo, ter je nato še zaključilo, da razlog odsvojitve ni pomemben, hkrati pa ni preverjalo, ali bi se oškodovana družba lahko poplačala s kakšnim drugim premoženjem, pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožba zagovornikov obdolženca utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, ter da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
V določbi 162. člena ZDR je urejena pravica do sorazmernega dela letnega dopusta. Delavec ima pravico do izrabe ene dvanajstine letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem delu, če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in v primeru, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem. V predmetni zadevi je vsem tožnikom prenehalo delovno razmerje po 2. 7. 2012, zaradi česar jim vsem pripada celotni letni dopust za to leto, posledično pa tudi celotni regres za letni dopust. Glede na to ni pravno pomembno, ali so se tožniki po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlili pri novih delodajalcih, saj so bili pri toženi stranki upravičeni do celotnega regresa za letni dopust. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za leto 2012.
prisilna hospitalizacija - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - ogrožanje lastnega zdravja - odklanjanje zdravljenja - duševna bolezen - trajanje ukrepa - načelo sorazmernosti - načelo izbire milejšega ukrepa
Za utemeljen poseg oziroma zdravljenje je dovolj že ugotovitev, da tožnika nima v celoti stika z realnostjo in da ima suicidne misli. Določbe 39. člena ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik že aktivno izvajati dejanja, ki bi pomenila poskus samomora.
OZ člen 90. ZDen člen 88. 1: Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 407/2005, II Ips 388/2003, II Ips 331/2006, II Ips 97/2010 ter II Ips 75/2015.
ničnost pravnih poslov
Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so nasprotju z I. odst. 88. čl. ZDen, so nični.
ZSVarPre člen 6, 8, 8/1, 29, 31, 33. ZUPJS člen 12, 12/1, 17, 17/1, 17/1-6, 18, 18/2.
denarna socialna pomoč - izredna denarna socialna pomoč - premoženje - kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev - prihranki - minimalni dohodek
Na podlagi 31. člena ZSVarPre lahko Center za socialno delo odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen. Tožnik je imel v času odločanja prvostopenjskega organa glede priznanja pravice do denarne socialne pomoči, kakor tudi pravice do izredne denarne socialne pomoči, na svojem TRR prihranke v višini, ki presegajo trikratnik minimalnega dohodka tožnika. Ker je tožniku v celoti zagotovljen dohodek v višini minimalnega dohodka v skladu z 31. členom ZSVarPre, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. Posledično tudi ni upravičen do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker tožnik zaradi navedenih prihrankov ni v položaju materialne ogroženosti, tudi ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči (33. člen ZSVarPre).
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016436
ZPIZ-1 člen 53, 53/3. ZPP člen 327, 327/3.
predlog za izdajo dopolnilne sodbe
Z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o tožbenem zahtevku v delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev, da se starostna pokojnina do starosti 65 let in 5 mesecev poveča tudi po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1. V predmetni zadevi je torej podan dejanski stan iz 3. odstavka 327. člena ZPP, ki izrecno določa, da je potrebno pritožbo, ki je vložena samo zato, ker sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih, šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da se pritožba šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno prekinilo predmetni delovni spor do pravnomočne odločitve v socialnem sporu, saj gre v obeh zadevah za identično dejansko stanje. Tožnica v socialnem sporu izpodbija odločitev glede začasne nezmožnosti za delo - bolniški stalež, v predmetni zadevi pa izpodbija zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neopravičene odsotnosti z dela v tem istem obdobju.
spor majhne vrednosti – pomanjkanje pravnoodločilnih dejstev – nesklepčnost tožbe – dokazni postopek
Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni podala niti minimuma tistih trditev, ki bi omogočal preizkus, ali je bila tožena stranka res v zamudi s plačilom računa ali ne. Ko je tako, pa je vsakršno izvajanje dokazov odveč in celo škodljivo z vidika racionalnosti postopka, saj že iz zatrjevanih dejstev (kljub njihovi morebitni resničnosti) ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odločitev tožene stranke, da se pokojnina, odmerjena z odločbo v postopku obnove, izplačuje od 1. 10. 2012, pravilna in zakonita. Neutemeljeno je tožnikovo vztrajanje, da bi se mu morala odmerjena pokojnina izplačevati že od 3. 5. 2009, saj za to ni pravne podlage. Tako 263. člen ZPIZ-1 kot tudi 183.člen ZPIZ-2 določata, da odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
V zvezi s tožnikovim zahtevkom za vrnitev prispevkov za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ni pravne podlage za zahtevek tožnika po vrnitvi prispevkov za prostovoljno pokojninsko zavarovanje za obdobje 6 mesecev in je zahtevek zavrnilo. Takšna odločitev je zmotna, saj bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči. Tožena stranka namreč o tožnikovem zahtevku za vrnitev prispevkov še ni odločala, kar pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih. V skladu s 63. členom ZDSS-1 je procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih vezana na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopkih priznavanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo.
ZPP v 2. odstavku 252. člena določa, da se lahko na zahtevo izvedenca v skladu s 7. členom ZPP izvedejo tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Izvedenec je v konkretnem primeru sodišču sporočil, da izvedenskega mnenja ne more podati brez predhodno opravljene CT preiskave vratne hrbtenice tožnika. Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik navedeno preiskavo opravil za potrebe izdelave izvedenskega mnenja ter jo sam plačal in zanjo zahteval povrnitev stroškov, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom toženi stranki pravilno naložilo v plačilo povrnitev nastalih stroškov.
Po prvem odstavku 236. člena ZKP so določene kategorije oseb zaradi tesnih družinskih vezi z obdolžencem ali zaradi varovanja poklicne skrivnosti oproščene dolžnosti pričanja, izpodbijani sklep pa ne pojasni, za katero od v točkah 1 do 5 iste določbe naštetih oseb gre v konkretnem primeru, niti ti nista poimenovani z imenom in priimkom. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na drugi odstavek 83. člena ZKP, vendar izpodbijani sklep nima razlogov o tem, v kakšnih okoliščinah (če sploh) sta se neimenovani priči odrekli pričanju zoper obdolženca. Ker izpodbijani sklep nima razlogov, ki so za postopanje po drugem odstavku 83. člena ZKP odločilni, posledično izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - izpolnjevanje pogojev
Pri tožniku, ki je bil že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in bolezni, je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, tako da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne dodatne omejitve in tudi časovna razbremenitev. Pri tožniku pa ni prišlo do izgube delovne zmožnosti niti pri tožniku ni podana poklicna invalidnost v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški razporejen v I. kategorijo invalidnosti. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da gre pri vprašanju, ali je pri nekomu nastopila invalidnost in katera stopnja invalidnosti je podana, za materialnopravno vprašanje, ki ga lahko različne države s svojimi predpisi različno urejajo. V konkretni zadevi je torej potrebno vprašanje invalidnosti presojati po določbah ZPIZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev (67. člen ZPIZ-1) za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
nadure - pravila o dokaznem bremenu - zmotna uporaba materialnega prava - dokazno breme - nadure - voznik tovornjaka
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadur, ker tožnik ni dokazal, da mu tožena stranka ni plačala vsega, kar mu pripada iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je dokazno breme o tem, koliko nadur je tožnik dejansko opravil, na strani tožnika. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil tudi svojo evidenco. Dokazno breme, da je bilo tožniku iz naslova delovnega razmerja plačano vse, kar mu pripada, je na toženi stranki. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke uničena v poplavi in da ta iz tega razloga z njo ne razpolaga, bi moralo sodišče upoštevati v škodo tožene stranke in ne tožnika. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023479
KZ-1 člen 122, 122/1. ZKP člen 359, 359/1, 359/1-1.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe – zakonski znaki kaznivega dejanja – opis kaznivega dejanja – abstraktni in konkretni dejanski stan – prepovedana posledica – trajanje posledice – kriteriji za lahko telesno poškodbo
Vprašanje, ali je za opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 122. člena KZ-1 treba natančno časovno opredeliti trajanje posledice oziroma konkretizirati kriterije za lahko telesno poškodbo, v ustaljeni sodni praksi že ima odgovor. Če namreč opis dejanja obsega tudi abstraktni dejanski stan, ki sicer ni obvezen del opisa, sestavljata skupaj s konkretnim delom opisa celoto, pri kateri ni nujno, da se zakonski znak prepovedane posledice ponovno navaja z istim ali drugačnim besedilom, sploh če je ob abstraktnem opisu dovolj konkretno opredeljen. V obravnavanem primeru se v konkretnem opisu dejanj določno zatrjuje, da je oškodovanec enkrat utrpel rano na ustnici, drugič pa poko nosne kosti, v abstraktnem delu opisa pa, da je bil zato obakrat začasno oslabljen (kakšen) del njegovega telesa in zmožnost oškodovanca za delo začasno zmanjšana, zaradi rane na ustnici pa tudi prizadeta njegova zunanjost.
Ker se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe za objavo popravka iztekel 6. 2. 2016, tožnik pa je tožbo zoper odgovornega urednika za objavo popravka v mediju, v katerem je bil objavljen prispevek, na katerega se popravek nanaša, vložil 18. 3. 2016, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je bila tožba vložena prepozno.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ji pisna seznanitev z očitanimi kršitvami, vabilo na zagovor ter odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili vročeni na pravilen način. Vse navedene listine so bile vročene tožnici s strani pooblaščenega vročevalca na domu, saj je bila v spornem času v bolniškem staležu. Tožnica je odklonila podpis vročilnice, zato so ji bila pisanja puščena na mizi v stanovanju oziroma ji izročena v roke, vse navedeno pa zabeleženo na vročilnicah. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da so bila pisanja tožnici vročena na zakonit način po določbi 144. člena ZPP, na katerega napotuje šesti odstavek 88. člena ZDR-1. ZDR-1 namreč nima določb o tem, kako se vročitev opravi, kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, tega noče sprejeti. Zgolj dejstvo, da je bila tožnica v času vročanja v bolniškem staležu, še ne pomeni, da ji v tem času pisna seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor ter odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili veljavno vročeni. ZDR-1 ne prepoveduje vročanja v času bolniškega staleža in poleg vročanja na delovnem mestu omogoča tudi vročanje na naslovu delavčevega prebivališča. Od delodajalca pa tudi ni mogoče pričakovati, da bo z vročanjem čakal do vrnitve delavca na delo in s tem tvegal zamudo prekluzivnih rokov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je dokazala, da je tožnica kot prodajalka na blagajni pri vračanju gotovine za vrnjene artikle naklepno kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, saj ni upoštevala, da mora kupec za vračilo denarja predložiti ustrezen račun o nakupu artiklov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obstaja utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Poleg tega je tožnica določenega dne iz blagajne vzela 10,00 EUR, jih dala v svoj žep in si s tem denar protipravno prilastila. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka ni uspela dokazati, da si je tožnica ta znesek prilastila, saj je ostal pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica z očitanim ravnanjem kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1. V skladu s kazenskopravno teorijo (t. i. aprehenzijska teorija) za prilastitev zadostuje, če oseba z odvzemom stvar dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do sedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem omogoči razpolaganje s to stvarjo. Dovolj je, da je odvzeta stvar ločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo oseba odnesla iz prostora, v katerem je bila. Glede na to, da je tožnica iz blagajne vzela bankovec za 10,00 EUR in ga spravila v svoj žep, si ga je v skladu z navedenim prilastila in s tem izpolnila zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
OZ člen 360, 365. ZFPPIPP člen 59, 59/2, 242, 243, 244, 258, 441, 442, 443.
ugotovitev obstoja prerekane terjatve - zastaranje terjatve - zadržanje zastaranja - pretrganje zastaranja - vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem - prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti kot posledica izbrisa dolžnika iz sodnega registra
Na podlagi uporabe določb 443., 242., 243. in 244. člena ZFPPIPP je sodišče prve stopnje sprejelo nosilno stališče, da s predlogom za uvedbo stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane družbe upnik poda le zahtevo za odločanje o pogojih za začetek stečajnega postopka, zato takšnega predloga ne gre enačiti s sodno zahtevo za izpolnitev obveznosti, ki jo stečajni upnik poda na način, da prijavi svojo terjatev v stečajnem postopku (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP). Zaradi navedenega je za tožnico v vmesnem času (to je od izbrisa C. iz sodnega registra z dne 9. 5. 2008 do začetka stečajnega postopka nad njenim kasneje najdenim premoženjem z dne 30. 1. 2013) obstajala nepremagljiva ovira, saj v procesnem smislu ni mogla biti nosilec pravic in obveznosti, zato je bilo v skladu s 360. členom OZ zastaranje terjatev tožnice zadržano.
- Tako lahko takšen stečajni postopek po prepričanju sodišča druge stopnje služi le poplačilu obveznosti, ki so obstajale v trenutku izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Obveznosti kapitalske gospodarske družbe, ki je prenehala z izbrisom iz sodnega registra brez likvidacije, ne prenehajo (tako Načelno pravno mnenje z dne 21. 6. 2013), vendar je sodišče druge stopnje prepričano, da se z dnevom izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra obveznosti, ki jih je imela izbrisna družba, po višini „ustalijo“. Glede na to, da zakon ureja stečaj najdenega premoženja v oddelku Pravne posledice izbrisa, ki so na podlagi 441. člena ZFPPIPP vezane na dan izbrisa pravne osebe iz sodnega registra, lahko upnik po prepričanju sodišča druge stopnje v stečajnem postopku najdenega premoženja uveljavlja le tiste terjatve, ki jih je imela družba do izbrisa iz sodnega registra.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.
odmera starostne pokojnine - sorazmerni del - ponovna odmera - enako dejansko stanje - enaka pravna podlaga
O tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po 22. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je bilo že pravnomočno odločeno, in sicer je bila zahteva zavrnjena v skladu z določbo 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. V 3. odstavku 36. člena Sporazuma je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov sklenjenih med državami, nastalimi na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega zakona. To velja tudi za samostojne pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Ker je nosilec zavarovanja v Avstriji, kot tretji državi, priznal tožniku pravico do pokojnine na podlagi mednarodnega sporazuma med Bosno in Hercegovino in Republiko Avstrijo, glede na določbo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma, tožnik po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ni bil upravičen do odmere starostne pokojnine na podlagi tega Sporazuma. Tožnik je namreč pri Bosansko - Hercegovskem nosilcu zavarovanja ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po Sporazumu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za isto dejansko stanje in isto pravno podlago, zato je drugostopenjski organ tožene stranke tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrgel na podlagi 4. odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke.
varstveni dodatek - sprememba zakonodaje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnik je bil upravičen do varstvenega dodatka po Zakonu o varstvenem dodatku na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je po spremembi zakonodaje na tem področju, ko je varstveni dodatek prišel v sfero socialnih pomoči, Center za socialno delo z odločbo, izdano po uradni dolžnosti, tožniku priznal pravico do varstvenega dodatka za določen čas, in sicer od 1. 1. do 31. 7. 2012. Ta odločba je postala pravnomočna. Upravni organ pa vloge tožnika z dne 8. 10. 2012 ni obravnaval v skladu z določili ZUP, ki govore o vrnitvi v prejšnje stanje. Iz vloge tožnika izhaja, da predlaga vrnitev v prejšnje stanje, ker je zamudil procesno dejanje, in sicer podajo nove vloge za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. O tem delu zahtevka tožnika center za socialno delo ni odločal in je odločitev o glavni stvari preuranjena. V skladu s 34. členom ZUPJS center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po ZUP, če posamezna vprašanja v ZUPJS niso drugače urejena. Pri uveljavljanju pravic po ZUPJS gre za procesne roke. Tožena stranka bi morala vlogo tožnika, ki po vsebini vsebuje tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, tako tudi obravnavati. V zvezi s tem je bila naloga centra za socialno delo, da najprej odloči glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje in šele nato, ali gre tožniku varstveni dodatek tudi od avgusta 2012 do novembra 2012. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonitost odpovedi - malomarnost
Tožnik je v januarju 2015 koristil letni dopust, kot vsak januar pred tem, tožena stranka pa je bila seznanjena, da je tožnik na letnem dopustu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na ustaljeno prakso pri toženi stranki, to je, da je tožnik vedno po zaključku kopalne sezone koristil najprej ure in nato letni dopust ter se šele po tem javil na parkirišča, tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti. Glede na to, da ga tožena stranka z drugačno prakso ni seznanila in da tudi novi vodja parkirišč o tem, da bi moral biti tožnik pri njem, ni vedel ničesar, tožniku ni mogoče očitati kršitve po 2. oziroma 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku ni mogoče očitati nespoštovanja delovnega procesa, nespoštovanja navodil delodajalca in delovnih obveznosti, saj tožnik očitno izrecnih navodil ni imel in je ravnal po ustaljeni praksi tožene stranke. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.