TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v 2. in 3. alineji I. točke izreka in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. alineja I. točke izreka).

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Tožnica, ki je delala kot kuhinjska pomočnica v kuhinji prvo tožene stranke, pri kateri je bila zaposlena, se je poškodovala, ko ji je na obrabljenih in spolzkih kuhinjskih ploščicah spodrsnilo, zaradi česar je padla in si poškodovala levo roko. Kuhinjske ploščice, na katerih je tožnici spodrsnilo, so bile obrabljene in spolzke, prvo tožena stranka pa je bila s tem seznanjena. Ker prvo tožena stranka ni zagotovila varnosti delavcev na delovnem mestu v skladu s 43. členom ZDR in 5. členom ZVZD, je podana protipravnost njenega ravnanja, zaradi katere je prišlo do škodnega dogodka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastalo škodo. Materialnopravno zmotna pa je presoja sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, ker keramične ploščice predstavljajo nevarno stvar. Sodna praksa se je že postavila na stališče, da keramične ploščice, niti če so mokre, ne predstavljajo nevarne stvari. Da bi bile v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih bi ploščice postale nevarne, pa iz izvedenih dokazov ne izhaja. Okoliščina, da zdrsnosti tal običajno skrbna oseba pri delu v kuhinji ne pričakuje, ne predstavlja kriterija za določitev neke stvari za nevarno. Stvar je namreč lahko nevarna tudi, če je ta lastnost za oškodovanca pričakovana, saj je odločilno le dejstvo, da obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda ter da te škode kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej preprečiti. Tožnica pa tudi ni prispevala k nastanku škodnega dogodka, saj je nosila ustrezno obutev in je imela okolico svojega delovnega mesta počiščeno. Zato sta toženi stranki za nastalo škodo odgovorni v celoti, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki in posledično izpadom dohodka v višini plače, ki bi jo tožnica prejemala, če bi bila pri toženi stranki še vedno zaposlena. Ker v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala, da je tožnica povzročila, da je (bila) škoda večja, kot bi bila sicer, oziroma je tožnica celo dokazala, da je bila aktivna pri zmanjševanju škode s tem, da je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in je določeno obdobje prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti (oziroma tega ni izgubila), je tožena stranka tožnici odgovorna za vso škodo, ki ji je nastala zaradi izgube zaposlitve. Utemeljeno je namreč pričakovati, da bi bila tožnica po rednem teku stvari, tj. če do škodnega dogodka ne bi prišlo, še naprej zaposlena pri toženi stranki in bi bila upravičena do določenega dohodka.