OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00085617
ZVPot člen 1a, 1a-4, 22, 22/1, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3, 24/1-4, 24/4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/3. ZPotK-2 člen 52, 52/1, 52/5. OZ člen 88, 88/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - sklenitvena pogodbena faza - pogoji za konverzijo - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - objektivno merilo - razlaga ZVPot - varstvo potrošnikov po evropskem pravu
Glede na izpostavljena materialnopravna izhodišča, oblikovana v praksi domačih sodišč in SEU, pritožnika utemeljeno grajata presojo sodišča prve stopnje, da je toženka svojo pojasnilno dolžnost glede valutnega tveganja ustrezno izpolnila. Dejstva na strani toženke (da je njena uslužbenka tožnikoma predstavila kredit v EUR in CHF, da ob tem nobenemu kreditu ni dajala prednosti, da ni prikrivala tveganj valutne klavzule in obrestne mere ter da ni zavajala in zmanjševala pomena tveganj valutnih sprememb) in tožnikov (da sta razumela mehanizem uporabe tuje valute ter se na abstraktni ravni zavedala valutnega in obrestnega tveganja, torej da sta razumela, da obrok ni fiksen in da se bo v primeru spremembe tečajnega valutnega razmerja CHF/EUR spremenil (povečal)), ne utemeljujejo zaključka, da sta tožnika razpolagala z zadostnimi informacijami za sprejem poučene in preudarne odločitve. Velika apreciacija CHF napram EUR v dolgoročnem pogodbenem obdobju je za banko kot finančnega strokovnjaka predvidljivo tveganje, zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je toženka tožnika opozorila na vsa znana in predvidljiva tveganja. Toženka je tožnikoma predstavila gibanje tečaja v preteklih letih, ko je bil izražen trend v prid EUR (torej v korist kreditojemalcem) - tožnika sta bila torej seznanjena le z zanju ugodnim trendom. Zaključka, da jima je bilo valutno tveganje predstavljeno na način, da sta lahko razumela dejansko tveganje, ki sta mu izpostavljena v 20 - letnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute, ne utemeljuje niti dejstvo, ki mu je sodišče prve stopnje dalo odločilno težo, in sicer, da sta bila tožnika že ob sklenitvi kreditne pogodbe izrecno (ustno, s strani bančne uslužbenke) opozorjena na možnost konverzije kredita (vsake tri mesece).
V zvezi z navedbo iz odgovora na pritožbo o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v času sklenitve pogodbe veljavni ZPotK v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika, torej (tudi) ZVPot (kot implementacija Direktive), ki je v četrtem odstavku 22. člena vzpostavil splošno zahtevo preglednosti. Presoja nepoštenosti v okviru ZVPot se opravi ob upoštevanju minimalnih standardov Direktive in meril, ki jih je razvilo SEU. Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, pa imajo ex tunc pravni učinek, in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio (že od njenega začetka).
ZIZ člen 15, 17, 17/2, 21, 21/1, 21/2, 55, 55/1, 58, 58/4. ZPP člen 365, 365-2 366.
izvršba - izvršilni naslov - dedni dogovor - sklep o dedovanju - sodna poravnava - določljiva obveznost - določljivost obveznosti - načelo formalne legalitete - sklep o dedovanju kot izvršilni naslov - primernost izvršilnega naslova - določnost izvršilnega naslova - primeren izvršilni naslov - pobot v izvršilnem postopku - pogoji za pobot - nespornost terjatve
Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje o primernosti izvršilnega naslova, saj je dolžnikova obveznost, ki izhaja iz dednega dogovora, določljivo opredeljena v skladu z 21. členom ZIZ in pritožnik nima prav, da izvršilni naslov zato, ker sklep od dedovanju ne vsebuje višine denarnih sredstev, ki so se nahajala na računih pri bankah v Kanadi, ni primeren. Odločilno je, da dolžnikova obveznost izhaja iz zapisa v dednem dogovoru, da mora dolžnik iz denarnih sredstev, ki se nahajajo na bančnih računih pokojnika pri bankah v Kanadi, po plačilu vseh volil, davkov in pristojbin nakazati na upnikov račun preostalih znesek razlike deponiranih denarnih sredstev. Dolžnikova obveznost je torej določljivo opredeljena že v samem izvršilnem naslovu, saj je mogoče ugotoviti, kaj mora dati dolžnik.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00080646
ZMV-1 člen 25, 25/5, 25/6. ZP-1 člen 21, 57, 57/2, 65, 65/9. URS člen 22, 25.
plačilni nalog - pravica do izjave - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - postopek zoper pravno in odgovorno osebo - opomin - pravica do enakega varstva pravic v postopku
Prekrškovni organ je storilcu plačilni nalog izdal na podlagi drugega odstavka 57. člena ZP-1 in je pred izdajo in vročitvijo plačilnega naloga storilcu omogočil, da se osebno izjavi o prekršku in je v plačilnem nalogu zapisan povzetek njegove izjave. Storilec je bil ob podajanju izjave in pred izdajo ter vročitvijo plačilnega naloga seznanjen z vsemi dejanskimi in pravnimi vidiki nanj naslovljenega prekrška, zaradi česar pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da storilec zoper plačilni nalog ni imel možnosti do učinkovite uporabe pravnega sredstva. Ker pa je storilec v zahtevi za sodno varstvo iz plačilnega naloga selektivno vzel samo napačno navedbo v nazivu zakona in je na tej podlagi v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal kršitev materialnih določb zakona, je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo lahko upravičeno ugotovilo, da storilcu ni bila kršena pravica do izjave in ni imelo nobenega razloga, da bi v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo moralo kršitev pravice do izjave odpraviti na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1, temveč se je pravilno omejilo samo na materialnopravni preizkus plačilnega naloga.
Prekrškovni organ je hitri postopek vodil tudi zoper pravno osebo, za katero je z odločbo o prekršku ugotovil njeno pridružitveno odgovornost za prekršek, ki ga je neposredno storil isti storilec. Pravni osebi je za prekršek izrekel opomin. S takšno odločitvijo, ko je prekrškovni organ pravno osebo in storilca v istih okoliščinah obravnaval različno v korist pravne osebe, ki ji je za prekršek storilca priznal pravico do milejšega kaznovanja, zaradi česar je pritožbeno sodišče z vidika enakega varstva pravic v tem delu ugodilo pritožbi in je poseglo v izpodbijano sodbo, ki jo je spremenilo tako, da se tudi storilcu v zvezi s plačilnim nalogom za prekršek izreče opomin.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00079844
ZPrCP člen 8, 8/1. ZP-1 člen 7, 136, 136/1, 136/1-5.
prekrški zoper varnost cestnega prometa - domneva odgovornosti lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - domneva nedolžnosti - dejanje ni dokazano - ustavitev postopka o prekršku
Prvi odstavek 8. člena ZPrCP določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na citirano zakonsko določbo je mogoče iz domneve odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila izhajati le v primeru, ko ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec. V konkretnem primeru pa se je oškodovancu JP LPT že na dan storitve prekrška kot storilec prekrška javil A. A., nato pa se je tudi v izjavi z dne 3. 5. 2022 skliceval na elektronsko korespondenco z JP LPT, iz katere izhaja, da se je izjavil za dejanskega storilca prekrška. Dejanski storilec prekrška je bil torej znan še pred podajo predloga oškodovanca prekrškovnemu organu za začetek postopka o prekršku, zato ni bilo pogojev za postopanje po prvem odstavku 8. člena ZPrCP.
Tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje sta zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilko prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je dokazno breme na prekrškovnem organu oziroma sodišču, ki mora ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, da pa se lahko storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, mu mora biti onkraj razumnega dvoma dokazano, da je prekršek storil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00079563
DZ člen 80, 80/1. OZ člen 998. ZIZ člen 272. ZZZDR člen 64. ZPP člen 337.
ugotovitev obsega skupnega premoženja zakoncev - vlaganje sredstev v podjetje - sprememba družbenikov v d. o. o. - pogoji za začasno odredbo - sporazum o ugotovitvi in delitvi skupnega premoženja - izvršljiv notarski sporazum - tožba na ugotovitev ničnosti - nedopustna pritožbena novota - posebno premoženje zakonca - povečanje vrednosti poslovnega deleža - delitev skupnega premoženja zakoncev - določitev deležev na skupnem premoženju zakoncev
Ker pisen in po notarju overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja zakoncev ne pomeni le sporazumne določitve deležev na skupnem premoženju in njegove delitve, ampak tudi soglasje zakoncev o obsegu premoženjske mase, ki je skupno premoženje, torej o tem, kaj sploh spada v skupno premoženje, je poslovni delež, tudi če je bil skupen, najkasneje s sklenitvijo sporazuma to prenehal biti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00084299
ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZPotK člen 21, 21/1. OZ člen 87, 87/2, 193. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Kodeks cywilny (Civilni zakonik, Poljska) (1964) člen 22, 58, 117, 383, 384, 385, 405.
kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - težko nadomestljiva škoda - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost kreditne pogodbe
Med cilji Direktive je tudi minimalna harmonizacija potrošniškega prava in v skladu z 8. členom Direktive lahko države članice sprejmejo ali ohranijo tudi določbe, ki so strožje od tistih v Direktivi, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov. To pomeni, da lahko nacionalni zakonodajalec predpiše višjo raven varstva potrošnikov, kot pa je zagotovljena v Direktivi.
Ne drži, da bi sodišče prve stopnje ustvarjalo za toženko dodatne obveznosti in posledice, ki iz nacionalne zakonodaje niso izhajale; obveznosti in posledice (razlogi za nepoštenost in posledično ničnost pogodbenih pogojev) so določeni v 22. do 24. členu ZVPot, ki je veljal že v času sklepanja spornih pogodb.
Pojem "črnega scenarija" (v kontekstu kreditnih pogodb z valutno klavzulo v CHF) je v novejši sodni praksi izčiščen in toženki zagotovo dobro poznan.
Možnost velike devalvacije valute, v kateri kreditojemalec prejema dohodke.
Dejstvo, da je bila pogodba z valutno klavzulo v spornem času dovoljena in izrecno urejena, še ne pomeni, da za takšno pogodbo ne veljajo tako splošne določbe ZPotK (o jasnih in razumljivih pogojih) kot določbe ZVPot, ki veljajo za vse pogodbe, ki jih podjetnik sklepa s potrošnikom.
Določbe ZIZ o težko nadomestljivi škodi iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in slovensko sodno prakso, ki se je oblikovala v zvezi z nepotrošniškimi zadevami zavarovanja, v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF nujno razlagati lojalno tako, da ta interpretacija ne bo nasprotovala 6(1) in 7(1) členu Direktive 92/13 niti načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je pojasnilo SEU v zadevi C-187/22. Treba je šteti, da je v tovrstnih zadevah pogoj težko nadomestljive škode praviloma izpolnjen, če so izpolnjeni pogoji, ki jih je izpostavilo SEU v zadevi C-287/22.
Višina denarne kazni, zagrožene z začasno odredbo, mora biti taka, da bo stranko učinkovito odvračala od kršitve začasne odredbe. Njena višina mora biti v korelaciji s premoženjskim stanjem stranke, kateri je zagrožena (previsoka kazen ne bi bila smiselna, ker je ne bi bilo mogoče izterjati, prenizka pa ne bi imela odvračalnega učinka), pa tudi z obveznostjo, ki jo nalaga začasna odredba.
Jezikovna razlaga 17. člena ZJN-3 pokaže, da se pravila za javno naročanje na infrastrukturnem področju ne uporabljajo za katerekoli dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja, temveč je določen tudi namen tega izkoriščanja, ki je v tem, da se prevoznikom po morju zagotavlja pristaniška infrastruktura.
Takšno stališče podpira tudi namenska razlaga relevantnih zakonskih določb, katerih namen je, da se pravila javnega naročanja na infrastrukturnem področju prenesejo na pravno osebo, ki opravlja pristaniško dejavnost, samo v tistem obsegu, za katerega ji je država podelila posebne ali izključne pravice. Pri presoji katere pravice je država prenesla na obdolženo pravno osebo, pa je sodišče prve stopnje namensko razlago relevantnih določb pravilno dopolnilo tudi z razlago 32. člena PZ.
Iz povzete razlage relevantnih določb pritožbeno sodišče zagovarja stališče, da za obdolženo pravno osebo na podlagi 17. člena ZJN-3 veljajo pravila javnega naročanja za dejavnosti, katerih namen je prevoznikom po morju zagotoviti pristaniško infrastrukturo, da lahko pravna oseba prevoznikom izpolni pogodbeno obveznost pretovora kot svojo pridobitno dejavnost, ki jo opravlja na trgu ob pogojih proste konkurence. V tem smislu je potrebno presojati pojem dejavnosti pretovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da pravna oseba dejavnosti pretovora ne more opraviti, če ladijskemu prevozniku predhodno ne omogoči uporabe pristaniške infrastrukture, vendar kadar je obdolžena pravna oseba ladijskemu prevozniku uporabo pristaniške infrastrukture že omogočila in je dejavnost pretovora pomenila samo še izpolnitev njunega medsebojnega poslovnega razmerja, potem za dejavnost pretovora v tem smislu pravila javnega naročanja ne veljajo.
Pritožnica ima v postopku o prekršku položaj predlagateljice postopka, v katerem ima pristojnost pregona prekrška, kar pomeni, da bi morala očitano dejanje dokazati. Na drugi strani pa za obdolžence velja domneva nedolžnosti, v skladu s katero pritožnica ne more v obdolžilnem predlogu zgolj postaviti teze, da so oddali javno naročilo za dejavnost zagotavljanja pristaniške infrastrukture in nato pričakovati, da so obdolženci tisti, ki bi morali dokazati izjemo iz tretjega odstavka 12. člena ZJN-3, za kar se pritožnica v pritožbi neutemeljeno zavzema.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079822
KZ-1 člen 135, 135/1, 220, 220/1. ZJRM-1 člen 6. ZKP člen 358.
kaznivo dejanje grožnje - zakonski znaki kaznivega dejanja - resna grožnja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - direktni (obarvan) naklep - prekršek nasilnega in drznega vedenja - razlika med kaznivim dejanjem in prekrškom - kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - konkretizacija zakonskih znakov - pomanjkljivost obtožnega predloga
Za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari je bistveno, da gre za poškodovanje stvari, ki je tuje in da je zaradi storilčevega ravnanja na tej stvari nastala določena škoda. V opisu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari mora biti opisano izvršitveno ravnaje (poškodovanje tuje stvari, uničenje), opis poškodb na stvari oziroma v čem se kaže njena nerabnost oziroma uničenje. Obtožni predlog obdolženemu očita poškodovanje tuje stvari, pri čemer je v opisu opisano (le) izvršitveno ravnanje oziroma način poškodovanja (porezanje oškodovančeve žive meje z električno žago na dolžini treh metrov), niso pa opisane poškodbene posledice. V opisu niso opisane konkretne okoliščine poškodovanja, torej v čem je poškodovanje žive meje (npr. delno uničenje rastja žive meje ipd.). Sam izraz poškodovanja predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari, kar pa v opisu obtožnega akta ni konkretizirano.
Pri kaznivem dejanju grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 mora biti glede na zakonsko dikcijo "zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril" podan poseben namen storilca (tj. namen ustrahovanja ali vznemirjanja), ki je izrecen (subjektivni) zakonski znak tega kaznivega dejanja. Storilčeva krivda za kaznivo dejanje je podana le, če storilec izvrši dejanje prav z namenom, da ogrozi varnost oškodovanca. Ugotoviti in dokazati je torej treba ne samo storilčev direktni naklep, marveč tudi namen, ki ga je storilec hotel doseči s kaznivim dejanjem (dolus coloratus). Poseben namen, ki ga zasleduje storilec, je pomemben tudi za to, da se posamično ravnanje (lahko) loči od prekrška nasilnega in drznega vedenja po 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Prekršek po 6. členu ZRJM-1 je mogoče izvršiti na več različnih izvršitvenih načinov, med drugim tudi "kdor se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način in s takšnim vedenjem pri drugemu povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strah", kar so izvršitveni načini, ki jih je po vsebini in smislu mogoče uvrstiti v sklop grožnje. Obarvani naklep (v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca), ob vseh ostalih okoliščinah konkretnega primera, ravnanju storilca pripiše večjo stopnjo protipravnosti oziroma neprava. Poseben namen storilca kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje je torej pomemben tudi zato, da je obravnavano ravnanje prepoznavno v sistemu kaznivih ravnanj in da se lahko pri obravnavi konkretnega dejanja posameznika napravi jasna ločnica (razlikovalni element) med različnimi vrstami kaznivih ravnanj in nenazadnje tudi med posameznimi kaznivimi dejanji. Kot izrecen zakonski znak mora biti ta poseben namen storilca razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - sodna poravnava - sprememba okoliščin po sklenitvi poravnave - pravnomočna sodna odločba - poseg v pravnomočno odločbo - sprememba odločitve o varstvu in vzgoji otroka - bistveno spremenjene okoliščine - izvedensko mnenje - upoštevanje otrokovih želja - čustvena navezanost - načelo otrokove koristi - upravičen poseg - pravica pritožbe - prepozna dopolnitev pritožbe
Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da so se življenjske razmere pri obeh starših, ki se jim je deklica morala prilagoditi, od sklenitve prvotnega dogovora o varstvu in vzgoji tako spremenile, da upravičujejo poseg v pravnomočno sodno odločbo. Še posebej, ker ob njeni izdaji sodišče ni posebej presojalo razmer na strani staršev, temveč je zgolj ocenilo, da njun dogovor ni v nasprotju z otrokovimi koristmi. V tem postopku pa je podrobno ugotavljalo njune starševske sposobnosti in razloge za izraženo željo deklice, za katero je ocenilo, da je pristna in skladna z njenimi občutki. Ker bi ureditev, ki bi to željo spoštovala, po oceni izvedenke bila deklici v korist, pritožbeno sodišče ocenjuje, da jo je kot spremenjeno okoliščin treba pravilno ovrednotiti in ji pripisati večji pomen, kot je to storilo sodišče prve stopnje.
motenje posesti - sodno varstvo posesti - zadnje posestno stanje - sprememba posestnega stanja - poslovni prostor - dostop do objekta - omejen in otežen dostop - delo varnostnikov - obstoj motilnega dejanja - predlaganje dokazov - dokazni predlog za zaslišanje priče - prekluzija dokaznega predloga za zaslišanje priče - pravočasnost dokaznega predloga - umik dokaznega predloga - nadomestitev dokaznega predloga za zaslišanje priče s predlogom za zaslišanje druge priče - materialno procesno vodstvo in njegove meje - obseg posestnega varstva - določnost zahtevka - določnost izreka sklepa
Dokazni predlog z zaslišanjem varnostnika E. E., ki je delal na vhodu v spornem obdobju, sta obe stranki umaknili; to je odločitev, ki spada v sfero strankine procesne avtonomije. Ne prinaša pa taka procesna dispozicija avtomatične pravice stranke, da namesto (prostovoljno) umaknjenega dokaza predlaga drug dokaz. Tako pravico ima stranka le v primeru izjalovljenega dokaza (npr. priča umre).
Subjektivna odločitev stranke, da umakne predlog za zaslišanje priče, ki bi jo objektivno bilo mogoče zaslišati, ne daje stranki avtomatične pravice, da namesto te priče predlaga drugo.
V obravnavanem primeru se ni pojavilo nobeno neobičajno pravno ali dejansko vprašanje, sodišče prve stopnje ni uporabilo nobene presenetljive pravne podlage niti ni s kakšnim svojim ravnanjem (npr. odprtim sojenjem) zavedlo strank – vsaj pritožba tega konkretizirano ne zatrjuje. Zato potrebe po materialnem procesnem vodstvu ni bilo.
Samovoljna sprememba posestnega stanja, ki ne temelji na odločbi državnega organa ali zakonu, se po ustaljeni sodni praksi ne more šteti kot pravno dopustna samopomoč.
Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da obstoji ekonomski interes tožnice. Slednji se pri dajatvenih zahtevkih domneva. Oviranje oziroma onemogočanje dostopa do tožničinih poslovnih prostorov nekaterim osebam, npr. poslovnim partnerjem, pomeni spremembo posestnega stanja, ki je pravno upoštevna in zato uživa pravno varstvo pred motenjem posesti.
pogodbena podlaga tožbenega zahtevka - neupravičena pridobitev - pomanjkljiva dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - metodološki napotki za izdelavo dokazne ocene - pravilo o dokaznem bremenu - pomanjkljivosti, zaradi katerih preizkus sodbe ni mogoč
Smisel prepovedi sodbe presenečenja je torej v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago, bistvenega pomena bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek bodisi kot dejstva, s katerimi nasprotna stranka utemeljuje svoje ugovore. V konkretnem primeru tožnica tovrsten pritožbeni očitek gradi na svojem dejanskem presenečenju, ker se z odločitvijo glede na izveden dokazni postopek ne strinja, s čimer glede na predhodno obrazloženo ne more uspeti.
Neutemeljeno se je sodišče prve stopnje v dani situaciji "zadovoljilo" z ugotovitvijo, da so si dokazi nasprotujoči in se oprlo na pravilo o dokaznem bremenu, ki v skladu z določbo 215. člena ZPP pride v poštev, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva. Predpostavka za uporabo citirane določbe je obstoj spoznavne krize sodišča prve stopnje, t.j. situacije, ko kljub upoštevanju metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP - torej na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene izvedenih dokazov - ne more zanesljivo ugotoviti pravno pomembnih dejstev.
ZPP člen 239. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 39/2.
nagrada izvedenca - nagrada za izvedensko mnenje - vrednotenje izvedenskega mnenja - zahtevnost mnenja
Sodišče zahtevnost izvida in mnenja ugotavlja glede na (1) obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, (2) čas, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da mnenje pripravi, (3) kompleksnost in (4) vrsto zadeve, ki je predmet izvida in mnenja ter (5) druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca. Med druge dejavnike pa je mogoče uvrstiti tudi vrednotenje zbranih rezultatov po opravljenih psihodiagnostičnih preizkusih.
izločitev dokazov - nezakoniti dokazi - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost odredbe - izjema dobre vere
Pritožnica sicer pravilno navaja, da so bile vse problematizirane odredbe izdane v letu 2006, kar je daleč pred spremenjeno prakso Ustavnega sodišča RS in še celo pred odločbo Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008, vendar nato napačno zaključuje, da se spremenjena praksa Ustavnega sodišča ne sme in ne more retroaktivno uporabljati za te odredbe, ker so bile izdane skladno s takrat veljavno (ustavno)sodno prakso in skladno z ZKP ter v času njihove izdaje niso bile kršene nobene ustavno varovane pravice obdolžencev. Takšno stališče je zgrešeno in v nasprotju z obstoječo sodno prakso.
Izjema dobre vere v celoti izvotli zahtevo po naknadnem sodnem varstvu zoper sodne odločbe, na podlagi katerih policija deluje, ki jo je postavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 v zvezi z obrazloženostjo odredb za hišno preiskavo in se na izjemo dobre vere ni oprlo, temveč je zaradi kršitve pritožnikove pravice do obrazložene odločbe iz 22. člena Ustave dokaze pridobljene na podlagi neobrazloženih odredb za hišno preiskavo štelo kot nezakonite dokaze, na katere se sodba ne more opirati.
upravičenost do dodatka za pomoč in postrežbo - datum začetka izplačevanja - datum pridobitve pravic - dodatek za pomoč in postrežbo - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - celovita dokazna ocena - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - dokazni sklep
Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče ni napravilo časovnega okvira za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, saj je ta naloga v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Zavarovanec pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo z dnem nastanka take potrebe (tretji odstavek 108. člena ZPIZ-2). Datum pridobitve pravice se razlikuje od datuma začetka izplačevanja, ki je vezan na datum vložitve zahteve za njeno pridobitev. Ta se izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj (prvi odstavek 128. člena ZPIZ-2).
Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene vseh dokazov in je odločitev oprlo le na en dokaz. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje naredilo celovito dokazno oceno ter odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), ampak je dokazna ocena sodišča prve stopnje skoncentrirana na izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista družinske medicine.
Ker iz sodbe ne izhajajo zaključki sodišča, kdaj je glede na zdravstveno stanje tožnice nastala potreba po pomoči in postrežbi, kdaj je tožnica vložila zahtevo za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo in posledično ali so izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje pravice že z izpodbijano dokončno odločbo, je utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju.
Na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP mora sodišče v dokaznem sklepu, s katerim zavrne izvedbo predlaganega dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Če tega ne stori v sklepu, mora to obrazložiti v končni odločbi. V kolikor razlogov za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov sploh ne navede, to predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je predlagala svoje zaslišanje, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo in nikjer ni navedlo razlogov za zavrnitev predlaganega dokaza. S takšnim postopanjem je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba.
Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine.
Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnik ob ponovnem vstopu v zavarovanje ni dopolnil najmanj 6 mesecev pokojninske dobe, posledično tudi ne izpolnjuje pogojev po prehodni določbi 125. člena ZPIZ-2G za odstotno povečanje pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
ZRTVS-1 člen 3, 4, 8, 8/1. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 355.
razlika v plači - dejansko opravljanje drugega dela - novinar - manjšinska narodna skupnost - TV oddaja - urednikovanje televizijske oddaje - obveznosti RTV organizacije
Tožnik ima s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu novinar urednik voditelj v Uredništvu A. v Regionalnem RTV centru B. Zahteva, da mu toženka omogoči delo na tem delovnem mestu ter mu za obdobje, ko je opravljal delo na zahtevnejšem delovnem mestu voditelj osrednjih oddaj izplača razliko v plači. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da oddaji C. in D., ki potekata v italijanskem jeziku (eden izmed uradnih jezikov Republike Slovenije le na območju obalnih občin), nista osrednji informativni oddaji, saj nista namenjeni celotnemu območju Slovenije in niti ne vsem prebivalcem Slovenije.
Pri presoji, ali sta C. in D. osrednji informativni oddaji, ni pomembno, ali sta oddaji namenjeni celotnemu območju Slovenije in vsem prebivalcem Slovenije. Narodnostni program mora preko prizemeljskega omrežja prekrivati 90 odstotkov ozemlja, kjer živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti. S tega vidika je oddaja C. primerljiva oddaji E. ob ... uri na ... programu TV F., saj gre za dnevnoinformativno oddajo, ki obravnava zunanjo in notranjo politiko, lokalne novice, gospodarstvo, kroniko, kulturo ipd.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI ZAVODI
VDS00081285
ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/2, 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 360, 360/1. ZZ člen 36, 36/1. ZRTVS-1B člen 11, 22.
zavrženje tožbe - pravni interes - pravna korist - generalni direktor - javni razpis - delovno mesto
V delu, v katerem je tožnica zahtevala, da toženec ponovi postopek imenovanja generalnega direktorja in pri tem upošteva tudi tožničino prijavo (I. točka izreka), je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Kot je obrazložilo, je bil 27. 12. 2022 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1B; Ur. l. RS, št. 163/2022), ki je kot organ, ki vodi in upravlja toženca, določil veččlansko upravo (11. člen). V prehodnih in končnih določbah je bilo uzakonjeno, da z dnem uveljavitve ZRTVS-1B (28. 12. 2022) preneha med drugim tudi mandat generalnega direktorja toženca, ta pa do imenovanja uprave opravlja svojo funkcijo le še kot vršilec dolžnosti (22. člen). Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo v I. točki izreka, saj funkcija generalnega direktorja, glede katere vtožuje ponovitev postopka imenovanja ob upoštevanju tudi njene prijave, ne obstaja več. Zoper to odločitev se tožnica ni pritožila.
Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči tudi v delu, ki je obsežen v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je podana pravna korist za tožbo; če ugotovi, da pravne koristi ni, mora tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavreči. Kot je bilo že obrazloženo in kot je nenazadnje poudarilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-479/22 z dne 16. 2. 2023, je ZRTVS-1B določil novo ureditev organov vodenja, upravljanja in nadzora toženca, zaradi česar je 28. 12. 2022 na podlagi samega zakona prenehal tudi mandat generalnega direktorja toženca, ki je bil podeljen stranskemu intervenientu. Z navedenim je odpadla pravna korist tožnice za vtoževano razveljavitev 4-4 točke sklepa z dne 17. 3. 2022, v kateri je programski svet ugotovil, da je bil za generalnega direktorja toženca izvoljen stranski intervenient in ga je imenoval na to mesto s štiriletnim mandatom, ki je pričel teči 18. 3. 2022. Tudi če bi bilo takemu oblikovalnemu zahtevku ugodeno, to namreč ne bi moglo v ničemer spremeniti (izboljšati) pravnega položaja tožnice, saj se njena (celotna) tožba nanaša na uveljavljanje sodnega varstva glede funkcije, ki pri tožencu ne obstaja več. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, II. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavilo in tožbo tudi v tem delu zavrglo (354. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP).
ZPP člen 249, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/1.
izvedenina - zahtevnost izvedenskega mnenja - zelo zahtevno izvedensko mnenje
Pritožba neutemeljeno oporeka stopnji zahtevnosti izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre za zelo zahtevno mnenje in pritožbeno sodišče s tako oceno soglaša. Ustrezno je obrazložilo, da je mnenje zelo zahtevno, ker je izvedencu zastavilo večje število vprašanj, na katera je izvedenec odgovoril z izčrpnimi odgovori. Gre namreč za podajo mnenja o zdravstvenem stanju tožnice v zvezi z upravičenostjo do dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnine za telesno okvaro, ki vsak zase terjata posebno opredelitev. Izvedenec je dodatno pojasnil, da je obravnava zahtevka za telesno okvaro zahtevnejša, ker je toženec trikrat spremenil lastno oceno % telesne okvare, pri čemer je bilo v sodnem postopku predhodno že pridobljeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda.
Ne drži pritožbeni očitek, da izvedensko mnenje ne odstopa od izvedenskih mnenj v primerljivih zadevah. Običajno se tovrstni postopki vodijo v dveh ločenih sodnih postopkih (za priznanje invalidnine za telesno okvaro in za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo) v katerih izvedenec izdela izvedensko mnenje in se mu posledično prizna nagrada za vsak postopek posebej.
lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe - izbris družbe iz registra - sklep skupščine - dokazni predlog - zavrnitev dokaza
Tožnica je imela v Republiki Sloveniji status zavarovanca od dneva vpisa do izbrisa iz poslovnega registra, ne glede na pritožbeno zatrjevanje, da družba od 30. 4. 2022 dalje ni poslovala, ker je bil sprejet sklep skupščine o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Bistveno je, da je prišlo do izbrisa družbe iz sodnega registra šele na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 2. 3. 2023 po predhodno izdanem sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 18. 1. 2023, s katerim je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra na podlagi prenehanja po skrajšanem postopku. Slednje dejstvo ne more izpodbiti niti potrdilo notarja z dne 14. 5. 2024, da je bila vloga pomotoma vložena šele 6. 12. 2022. Kot pravilno ugotavlja sodišče, bi bilo slednje lahko le predmet morebitnih odškodninskih postopkov zoper notarja in ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve toženca. Ravno zaradi tega tudi zaslišanje oziroma soočenje z notarjem ne bi pripomoglo k za tožnico ugodnejši rešitvi. Sodišče ni dolžno slediti vsem dokaznim pobudam stranke, je pa dolžno morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Slednje je razvidno iz 4. točke obrazložitve, zaradi česar ne gre za zatrjevano kršitev nedopustne zavrnitve dokaznega predloga. Pravne posledice, ki jih je tožnica zasledovala, je realiziral šele pravnomočni sklep o prenehanju družbe, ki ima oblikovalni (konstitutivni) učinek. Z vložitvijo predloga, na katerega se sklicuje tožnica se skladno z 9. členom ZSReg šele začne.
zvišanje tožbenega zahtevka - sprememba tožbe - sprememba vrednosti spora med postopkom - stvarna pristojnost - nepremoženjska škoda - ustalitev pristojnosti
S povišanjem tožbenega zahtevka tožnica ni zahtevala nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka, na isti dejanski podlagi, zahtevala izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2024 izrecno navedla, da je tožbeni zahtevek zvišala zaradi ugotovitev in zaključkov iz izvedenskega mnenja. Tako pravna teorija, kot tudi sodna praksa pa v teh primerih govorita o spremembi tožbe v nepravem pomenu, saj predmet tožbe ostaja isti, le višina tožbenega zahtevka se uskladi. V tem primeru je torej podana privilegirana sprememba tožbe, zato je treba le-to v skladu s 186. členom ZPP dopustiti.