TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari je bistveno, da gre za poškodovanje stvari, ki je tuje in da je zaradi storilčevega ravnanja na tej stvari nastala določena škoda. V opisu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari mora biti opisano izvršitveno ravnaje (poškodovanje tuje stvari, uničenje), opis poškodb na stvari oziroma v čem se kaže njena nerabnost oziroma uničenje. Obtožni predlog obdolženemu očita poškodovanje tuje stvari, pri čemer je v opisu opisano (le) izvršitveno ravnanje oziroma način poškodovanja (porezanje oškodovančeve žive meje z električno žago na dolžini treh metrov), niso pa opisane poškodbene posledice. V opisu niso opisane konkretne okoliščine poškodovanja, torej v čem je poškodovanje žive meje (npr. delno uničenje rastja žive meje ipd.). Sam izraz poškodovanja predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari, kar pa v opisu obtožnega akta ni konkretizirano.

Pri kaznivem dejanju grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 mora biti glede na zakonsko dikcijo "zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril" podan poseben namen storilca (tj. namen ustrahovanja ali vznemirjanja), ki je izrecen (subjektivni) zakonski znak tega kaznivega dejanja. Storilčeva krivda za kaznivo dejanje je podana le, če storilec izvrši dejanje prav z namenom, da ogrozi varnost oškodovanca. Ugotoviti in dokazati je torej treba ne samo storilčev direktni naklep, marveč tudi namen, ki ga je storilec hotel doseči s kaznivim dejanjem (dolus coloratus). Poseben namen, ki ga zasleduje storilec, je pomemben tudi za to, da se posamično ravnanje (lahko) loči od prekrška nasilnega in drznega vedenja po 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Prekršek po 6. členu ZRJM-1 je mogoče izvršiti na več različnih izvršitvenih načinov, med drugim tudi "kdor se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način in s takšnim vedenjem pri drugemu povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strah", kar so izvršitveni načini, ki jih je po vsebini in smislu mogoče uvrstiti v sklop grožnje. Obarvani naklep (v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca), ob vseh ostalih okoliščinah konkretnega primera, ravnanju storilca pripiše večjo stopnjo protipravnosti oziroma neprava. Poseben namen storilca kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje je torej pomemben tudi zato, da je obravnavano ravnanje prepoznavno v sistemu kaznivih ravnanj in da se lahko pri obravnavi konkretnega dejanja posameznika napravi jasna ločnica (razlikovalni element) med različnimi vrstami kaznivih ravnanj in nenazadnje tudi med posameznimi kaznivimi dejanji. Kot izrecen zakonski znak mora biti ta poseben namen storilca razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja.