ZP-1 člen 2, 2/1, 2/2.. ZVOP-1 člen 8, 8/1, 91, 91/1, 91/1-1, 91/3.. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlametna in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 6, 6/1, 83, 83/5, 83/9.
varstvo osebnih podatkov - načelo zakonitosti - milejši predpis - načelo primarnosti prava EU
V zahtevi izpostavljena pravila GDPR, ki določajo zakonitost obdelave podatkov in sankcije za njihove kršitve (6. člen GDPR v zvezi s 83. členom GDPR), so se začela uporabljati šele z dnem 25. 5. 2018 z učinkom za naprej (ex nunc), kar pomeni, da bi bila lahko v predmetni zadevi relevantna le, če bi bila za storilca z vidika drugega odstavka 2. člena ZP-1 milejša.
Materialne določbe GDPR, na katere se sklicuje vložnik, pa v primerjavi z določbami ZVOP-1, na katerih temelji izpodbijana odločba, za konkretnega storilca niso milejše.
Določbe GDPR ne le, da državam članicam dopuščajo predpisovanje in izrekanje (tudi) drugih sankcij za kršitve pravil o varstvu podatkov, ampak - kar je bistveno, v procesnem smislu niso nadomestile postopkovnih pravil ZP-1, ki veljajo za prekrškovne postopke glede dejanj, ki so bila v času njihove storitve opredeljena kot prekršek in je bila zanje z zakonom predpisana sankcija (1. člen ZP-1).
ZP-1 člen 51, 51/4-3, 103, 103/2, 156, 156-3. ZPrCP člen 111, 111/2.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - kršitev materialnih določb zakona - odločitev prekrškovnega organa - vložitev obdolžilnega predloga - razlogi, ki izključujejo pregon - prometna nesreča prve kategorije - zavarovanje dokazov - nadzor prekrškovnega organa
Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper odločitev organa, ki nadzoruje delo prekrškovnega organa, da ne bo vložil obdolžilnega predloga pred sodiščem (drugi odstavek 103. člena ZP-1), je dovoljena.
Okoliščina, da policija v roku 24 ur ne pride na kraj nesreče prve kategorije, ne predstavlja okoliščine, ki izključuje postopek o prekršku.
ZP-1 člen 65, 65/4, 155, 155/2, 125, 125/2.. URS člen 22, 23, 29, 29-3.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
kršitev pravice do obrambe - zaslišanje razbremenilnih prič
Glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo, bi sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi zaslišalo tudi za obsojenca razbremenilne priče. Le na ta način bi storilcu v konkretni zadevi bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Ob tem je treba še dodati, da sodišče v razlogih izpodbijane sodbe niti ni utemeljilo, zakaj dokaznim predlogom storilca za neposredno zaslišanje očividcev dogodka ni sledilo, temveč se je oprlo zgolj na izjave, ki so jih predlagane priče dale policistom, na podlagi katerih je posplošeno zaključilo, da ne držijo storilčeve navedbe v zahtevi, da se s svojim vozilom praktično ni premikal.
Odlok o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (2013) člen 6, 6/2, 9.. Odlok o urejanju javnih parkirišč (2011) člen 2, 6, 9.. ZP-1 člen 1, 1/1, 1/2, 3, 3/4, 57, 57/3, 136, 136/1-10, 156, 156-3..
zakonitost podzakonskega akta - exceptio illegalis - pristojnost za odločanje o prekrških - postopek o prekršku - parkirnina - nadomestilo parkirnine - okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku
ZP-1 kot temeljni zakon s področja prekrškovnega prava samoupravnim lokalnim skupnostim (občinam) ne daje pooblastila, da z lastnimi pravili urejajo postopkovna vprašanja, ki so celovito urejena v določbah ZP-1 (45. do 198. člen). Določba četrtega odstavka 3. člena ZP-1 samoupravnim lokalnim skupnostim dopušča le urejanje materialnopravnih vprašanj, ne pa tudi predpisovanje postopka o prekrških in organov, pristojnih za odločanje o prekrških, kar ureja ZP-1 (prvi in drugi odstavek 1. člena ZP-1). Navedeno pomeni, da drugi odstavek 9. člena Odloka o urejanju prometa v MOL posega na področje procesnega prekrškovnega prava na način, ki ni v skladu z navedenimi določbami ZP-1 (prvim in drugim odstavkom 1. člena ZP-1 ter četrtim odstavkom 3. člena ZP-1).
Glede na to, da je samoupravna lokalna skupnost z obravnavano določbo drugega odstavka 9. člena Odloka o urejanju prometa v MOL presegla meje zakona in s tem mejo dopustnega normativnega urejanja, kot jo določa ZP-1, sodišče prve stopnje te podzakonske določbe pri odločanju v konkretni zadevi ne bi smelo uporabiti in nanjo vezati zakonskih posledic v smislu 10. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.
ZKP člen 427. ZP-1 člen 68, 171. ZPrCP člen 49, 49/1-2, 101, 101/4.
postopek o prekršku - policist - hitrost vožnje - prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti - nujna vožnja - nujne operativne naloge policije - prikriti preiskovalni ukrepi - svetlobni in zvočni signali - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - načelo iskanja materialne resnice
Sodišče prve stopnje se je pri presoji zahteve za sodno varstvo tako utemeljeno oprlo na določbo 2. točke prvega odstavka 49. člena ZPrCP.
Že iz jezikovne razlage te določbe je razvidno, da omejitve hitrosti na njeni podlagi med drugim ne veljajo za vozila policije le v primeru, kadar policisti izvajajo prikrita preiskovalna dejanja iz svoje pristojnosti. Jezikovno razlago podpirata tudi teleološka in sistematična razlagalna metoda. Namen zakona zagotovo ni, da za voznike policijskih vozil na splošno ne bi veljali cestno prometni predpisi, temveč ravno nasprotno: da policisti z vožnjo, ki je skladna s cestno-prometnimi predpisi, dajejo zgled ostalim udeležencem cestnega prometa. Zakonodajalec je zato restriktivno določil, v katerih primerih (ob izključitvi protipravnosti), policistom ni treba upoštevati cestno-prometnih predpisov. Iz sistematike ZPrCP je tako razvidno, da policistom ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, le kadar so na tako imenovani nujni vožnji, na katero opozarjajo z vklopljenimi svetlobnimi in zvočnimi signali, in med izvajanjem prikritih preiskovalnih dejanj iz svoje pristojnosti (določba 49. člena ZPrCP).
Med nujne operativne naloge je vsekakor mogoče šteti tudi izvajanje prikritih preiskovalnih dejanj, ki se opravljajo na podlagi dovoljenja državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika. Sodišče bi zato v skladu z načelom iskanja materialne resnice iz 68. člena ZP-1 moralo raziskati kakšna je bila v obravnavanem primeru vsebina nujnih operativnih nalog, na katere se je v zahtevi za sodno varstvo skliceval storilec prekrška.
ZKme-1 člen 66, 176, 176/1-2, 177, 177/1-3.. KZ-1 člen 20, 20/1.
označevanje živil - deklarirano poreklo blaga - slovensko poreklo - dejansko poreklo blaga - zavajanje potrošnikov - posredno storilstvo - lex specialis - retroaktivna uporaba zakona
Pravna oseba je bila, ne glede na to, da svinjskega mesa ni neposredno prodajala potrošnikom, ravno tako zavezana k prepovedi napačnega označevanja živil, ki predstavljajo zavajanje potrošnikov. Dejstvo je namreč, da je vsako živilo v končni posledici namenjeno potrošniku, pravna in odgovorna oseba pa sta z napačnim označevanjem mesa ustvarili lažno podlago za odločitev potrošnikov in jim na ta način onemogočili obveščeno izbiro nakupa živila.
Strokovna literatura kot tipične primere posrednega storilstva navaja situacije, v katerih neposredni storilec ravna v zmoti. Ravno za takšno situacijo je šlo v obravnavani zadevi, v kateri je družba S., d. o. o., ki je opravljala dejavnost neposredne prodaje živila potrošnikom, imela s tem, ko je storilka meso označila kot slovensko, podlago za to, da je svinjsko meso tržila in prodajala kot slovensko. Podlago za takšno zmotno trženje in prodajo pa sta ustvarili pravna in odgovorna oseba. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanska stanja je namreč razvidno, da sta vedeli, da gre za meso, ki ni ustrezno označeno, vendar sta ga kljub temu prodala družbi, ki ga je v končni fazi prodala potrošnikom kot slovensko meso. Slednje pa predstavlja izrabo ravnanj neposrednega storilca oziroma druge pravne osebe za zavajajoče trženje in prodajo svinjskega mesa kot slovenskega.
pravilna uporaba materialnega prava - pravna kvalifikacija - globa za prekršek - dejansko opravljanje dejavnosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru ključno materialnopravno relevantno dejstvo, ali je storilec v času, ko je storil očitana prekrška, opravljal dejavnost avtotaksi prevozov. Od tega dejstva je namreč odvisna pravilna uporaba materialnega prava in pravna opredelitev prekrškov, ki se storilcu očitajo. V 8. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP je določeno, da sta ustavitev ali parkiranje med drugim prepovedana na zaznamovanem mestu na vozišču ali na zaznamovani niši, ki je rezervirana za avtobuse ali avtotaksi vozila. Za kršitev te določbe je v ZPrCP predvidena globa v višini 40 EUR. Če bi se izkazalo, da je storilec osebno vozilo parkiral na parkirnem prostoru, ki je namenjeno za parkiranje avtotaksi vozil, v času, ko ni opravljal avtotaksi dejavnosti, ga ne bi bilo mogoče spoznati za odgovornega storitve prekrška po 2. točki 23. člena Odloka, temveč bi bil lahko spoznan za odgovornega storitve prekrška po 8. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP. Storilcu prav tako ni mogoče očitati storitve prekrška po 1. točki 23. člena Odloka, ki ga stori voznik, ki nima nalepljene nalepke v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Odloka, če v času, ko je mestni radar zaznal očitana prekrška, ni opravljal avtotaksi dejavnosti.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve materialnega predpisa ni mogoče preizkusiti, ker je pri odločanju o njej nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00037669
ZP-1 člen 11a, 11a/2, 156, 156/1, 156/1-3.. URS člen 31.
kršitev materialnih določb zakona - prepoved ponovnega sojenja v isti stvari - ne bis in idem - zavrženje kazenske ovadbe - umik predloga za pregon - razmerje med prekrški in kaznivimi dejanji
Načelo ne bis in idem ne more predstavljati ovire za kasnejši prekrškovni postopek, saj zavrženje kazenske ovadbe s strani državnega tožilca (ki ni bilo posledica uspešno zaključenega postopka poravnavanja ali odloženega pregona) ne predstavlja odločbe, ki bi imela učinek pravnomočno razsojene stvari in bi preprečevala ponovno obravnavanje storilca zaradi istega ravnanja v kaznovalnem (kazenskem ali prekrškovnem) postopku.
Veljavna zakonodaja narekuje razlago, da zavrženje kazenske ovadbe zaradi oškodovančevega umika predloga za pregon ne more imeti pravno relevantnih posledic za pregon prekrška, ki se nanaša na zaščito druge pravne dobrine izven razpolagalne sfere oškodovanca.
ZP-1 člen 2, 2/2, 156, 156-4.. ZCes-1 člen 32, 32/16-3.. ZCes-1C člen 32, 32/16-6.
kršitev materialnega prava - uporaba milejšega predpisa - predpisana sankcija - izredni prevoz - časovna veljavnost predpisa
Tudi če se konstitutivni znaki samega prekrška (prevoz deljivega tovora kot izredni prevoz) ne spremenijo, se pa spremeni razpon predpisanih glob za primer različnega odstopanja od s predpisi dovoljenega oziroma s prometnimi znaki omejenega izrednega prevoza, je v luči milejšega predpisa treba preveriti, ali gre za spremembo v korist storilca prekrška in to upoštevati v sodbi.
ZP-1 člen 8, 156, 156-4, 201, 201/5.. URS člen 14.
začasno zavarovanje izvršitve odločbe o prekršku - storilec prekrška - smiselna uporaba določb Kazenskega zakonika - napačna uporaba zakona - razlaga zakona - enakost pred zakonom - tuja pravna oseba
Določbo petega odstavka 201. člena Zakona o prekrških je treba razumeti tako, da se ukrep začasnega odvzema lahko izreče le zoper storilca kot fizično osebo.
ZP-1 člen 22, 22/8, 156, 156-4.. ZPrCP člen 105, 105/1-9, 105/2, 105/3-4, 105/5-4.
kršitev materialnega prava - napačna uporaba zakona - tuje vozniško dovoljenje - vozniško dovoljenje, ki je na podlagi sodne odločbe prenehalo veljati - kazenske točke v cestnem prometu s sprenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja - vožnja z vozniškim dovoljenjem, izdanim v tujini
Sodišče je storilca prekrška štelo kot „drugega voznika“ po drugem odstavku 105. člena ZPrCP, pri tem pa ni upoštevalo, da ta v kritičnem času sploh ni imel vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije, in je bil posledično brez njega. To pomeni, da je sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje (šlo je za tujega voznika, ki je vozil motorno vozilo v času izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije) napačno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanje storilca opredelilo kot prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, ter storilcu poleg določene globe 1.300,00 evrov določilo še 18 kazenskih točk v cestnem prometu, namesto da bi prekršek pravno opredelilo po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, ter storilcu določilo le globo 1.200,00 evrov.
Izraz »omogočanje« po vsebini pomeni obliko udeležbe. Če je prekrškovni organ menil, da je odgovornost odgovorne osebe za očitani prekršek podana zato, ker je opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila, bi moral v odločbi o prekršku določno navesti konkretno dolžnostno ravnanje, ki bi ga bila po predpisih odgovorna oseba dolžna izvrševati in s katerim bi prekršek lahko preprečila.
kršitev materialnih določb zakona - izrek opomina - posebno olajševalne okoliščine - objektivne in subjektivne okoliščine - nadomestitev globe
Izrekanje opomina ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ ali pripiše posebno težo. Skladno s prakso Vrhovnega sodišča je treba težo prekrška prvenstveno ocenjevati po objektivnih okoliščinah v času storitve prekrška (stopnja ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine, kraj, čas, način storitve), upravičeno pa je upoštevati tudi okoliščine na strani storilca (stopnja odgovornosti za prekršek, nagibi, prejšnje življenje, itd.). Če bo prekrškovni organ ugotovil zgolj subjektivne okoliščine, to ne bo upravičevalo izreka opomina, bo pa to lahko razlog za omilitev ali odpustitev sankcije.
kršitev materialnega prava - realni stek - navidezni idealni stek - načelo konsumpcije - načelo inkluzije - delo na črno - nedovoljeno oglaševanje - oddajanje nepremičnine v najem - registracija dejavnosti
Upoštevaje konkretna opisa storilki očitanih prekrškov in specifiko oddajanja nepremičnin v turistični namen preko spletne aplikacije AIRBNB, je v obravnavanem primeru treba pritrditi vložniku zahteve, da je objavljanje oglasa za oddajanje nepremičnine zgolj predhodna faza prekrška neregistriranega oddajanja nepremičnine v turistični namen. Že iz konkretnega dela opisa prekrška pod točko 1.b) izreka odločbe o prekršku namreč izhaja, da je za realizacijo oddaje nepremičnine v turistični namen preko spletnega portala AIRBNB nujno potrebno, da se storilec kot sobodajalec na spletni portal registrira, kar pomeni, da opravi postopek verifikacije, ustvari profil in objavi oglas. Brez tega postopka torej nepremičnine preko spletnega portala AIRBNB sploh ni mogoče oddajati. Povedano drugače: neregistrirane dejavnosti – dela na črno storilka prekrška ne bi mogla niti začeti opravljati, če ne bi prej svojih storitev oglaševala na spletnem portala AIRBNB, saj je ravno oglaševanje preko tega spletnega portala nujni pogoj za oddajanje nepremičnine v turistični namen in prejem plačila. Navedeno potrjuje tudi konkretni del opisa prekrška pod točko 1.a) izreka odločbe prekrškovnega organa, v katerem je izrecno navedeno, da se AIRBNB ukvarja med drugim tudi z oglaševanjem in da samo na podlagi realizirane oddaje nepremičnine v turistični namen oglaševalec nepremičnine pridobi prilive iz naslova tega spletnega portala.
ZP-1 člen 14, 15.a, 56, 56/4, 156, 156-1.. ZVPNPP člen 10, 10 - 8 (2), 15, 15/1-5, 15/2.
odgovornost za prekršek - odgovorna oseba - odgovornost odgovorne osebe - odgovornost direktorja - opustitveno ravnanje - opustitev dolžnega nadzorstva - odgovornost pravne osebe za prekršek - akcesorna pridružitvena odgovornost - neznani neposredni storilec prekrška - agresivna poslovna praksa - zakonski znaki prekrška - konkretiziranost opisa prekrška
Odgovorna oseba T. M. z izpodbijano pravnomočno odločbo o prekršku ni bil spoznan za odgovornega, da je sam neposredno izvršil predmetni prekršek, temveč da je dopustil izvršitev prekrška, pri čemer dopuščanje izvršitve prekrška ni izrecni zakonski znak tega prekrška.
Če je prekrškovni organ menil, da je odgovornost odgovorne osebe za očitani prekršek podana zato, ker je ta opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila, bi moral takšen očitek že v izreku odločbe o prekršku konkretizirati. Zgolj posplošeno navajanje dolžnosti odgovorne osebe pravne osebe, da je dolžna upoštevati veljavno zakonodajo, ki prepoveduje agresivno poslovno prakso in izpolnjevati zakonske obveznosti ter skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, takšni konkretizaciji ne zadosti.
Ker v konkretnem primeru neposredni storilec prekrška ni znan, bi pravna oseba za prekršek lahko odgovarjala na podlagi drugega odstavka 14. člena ZP-1. Po tej določbi je odgovornost pravne osebe samostojna. Pri tej obliki opustitve dolžnega nadzorstva ni treba zadostiti dokaznim standardom, ki veljajo glede opustitve dolžnega nadzorstva kot temelja odgovornosti odgovorne osebe za prekršek. Je pa tudi v tem primeru treba že v izreku odločbe jasno navesti, katere so tiste obveznosti, ki jih je bila za odvrnitev prekrškov pri izvajanju določene dejavnosti pravna oseba dolžna izvesti in katerih opustitev se po moči in učinku lahko primerja s storitvijo prekrška.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00034155
ZP-1 člen 156, 156/1, 156/1-5, 158.. URS člen 22.
kršitev materialnih določb zakona - odločba o sankciji - sankcije za prekršek - odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov - arbitrarnost
Kršitev po 5. točki 156. člena ZP-1 ne bo podana, ko sodišče ne bo pravilno ovrednotilo pravnorelevantnih dejstev posameznega primera in bo zmotno presodilo primernost izrečene prekrškovne sankcije (158. člen ZP-1). Tudi takšna presoja pa bo lahko izjemoma prerasla v kršitev materialnih določb zakona, in sicer v primerih, ko bo odločitev sodišča tako očitno napačna in brez stvarno razumnih razlogov, da bo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev - torej samovoljno (arbitrarno).
URS člen 14, 28.. SZ-1 člen 5, 5/2, 5/4, 15, 15/2, 168, 168-7.
prekršek - kršitev materialnih določb zakona - lastninska pravica - etažna lastnina - zasteklitev balkonov na večstanovanjski stavbi - poseg v skupne dele - poseg v skupne gradbene elemente - enakost pred zakonom
Zasteklitev balkona je nedvomno poseg, za katerega je potrebno pridobiti soglasje solastnikov večstanovanjske stavbe.
Dejstvo, da prekrškovni organi niso obravnavali in kaznovali vseh kršiteljev, pa ne pomeni, da je bila kršiteljici s tem kršena enakost pred zakonom.
krajevna pristojnost - odgovornost pravne osebe za prekršek - spor o pristojnosti - sedež pravne osebe
V konkretnem primeru naj bi bil prekršek storjen z opustitvijo, za katero je po naravi stvari treba šteti, da je bila storjena na sedežu pravne osebe, saj je delovanje pravne osebe oziroma njene odgovorne osebe, razen, če je očitno, da je bilo dejanje storjeno drugje, mogoče vezati le na sedež pravne osebe. Okoliščina, da ima državni organ, pri katerem bi moral biti opravljen vpis (Register dejanskih lastnikov), sedež v Ljubljani, ne pomeni, da je bil prekršek dejansko storjen v kraju sedeža tega organa, temveč je jasno, da je bila opustitev storjena v kraju, kjer ima sedež pravna oseba.
ZVPNPP člen 4, 5, 5/1-4, 14, 14/1, 15, 15-1, 15.a, 15.a/1.. ZP-1 člen 2, 56, 56/3, 156, 156/1.
kršitev materialne določbe zakona ali predpisa - opis prekrška - konkretizacija - opisano dejanje ni prekršek - varstvo potrošnikov - nepoštena poslovna praksa - zavajajoča poslovna praksa - generalna klavzula - kršitev dolžne skrbnosti - poklicna skrbnost - neresnična informacija - zavajajoča ponudba - cena - akcijsko znižanje - konkurenčno ravnanje
Pri opredelitvi poslovne prakse kot zavajajoči morajo biti predhodno kumulativno izpolnjeni pogoji nepoštene poslovne prakse iz splošne prepovedi, določene v generalni klavzuli iz 4. člena ZVPNPP. Vrhovni državni tožilec zato pravilno ugotavlja, da je element generalne klavzule (nasprotovanje zahtevam poklicne skrbnosti) v konkretnem delu opisa prekrška ostal nekonkretiziran, prav tako tudi iz obrazložitve prekrškovne odločbe in sodbe okrajnega sodišča ni mogoče razbrati, da bi pristojna organa ta element ugotavljala in ga obrazložila, zato gre za kršitev materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena ZP-1.
Pravna oseba kot trgovska družba svobodno presoja, katere izdelke v trgovini bo ponudila z rednimi cenami in v kakšnem cenovnem razponu, zato je v njeni prosti domeni, na kakšen način bo zasledovala tržne zakonitosti. Če se pri tem katera od drugih konkurenčnih trgovskih družb odloči, da bo enake izdelke ponujala po akcijskih cenah, ki bodo nižje od rednih cen njenih konkurentov, to samo po sebi ne sme biti podlaga za začetek postopka o prekršku zoper trgovsko družbo, ki se za tak tržni ukrep ne odloči in ponuja svoje izdelke po rednih cenah in te oglašuje resnično kot najnižje.
ZJRM-1 člen 7, 7/2.. ZP-1 člen 131, 131/1, 156, 156/1.. ZUP člen 111.
prekrški zoper javni red in mir - uradna oseba - redarji - nedostojno vedenje - zakonski znaki prekrška - prekršek
Glede na to, da prekrškovne določbe posameznih procesnih zakonov zagotavljajo nemoteno vodenje uradnih postopkov, pomeni, da je drugi odstavek 7. člena ZJRM-1 namenjen zaščiti izvrševanja zakonskih pooblastil, ki se ne nanašajo izključno na vodenje posameznih postopkov.