ZP-1 člen 156, 156-1.. ZPrCP-UPB2 člen 105, 105/1, 105/3-1.
prekršek in odgovornost zanj - obstoj prekrška - prepoved vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola - zakonski opis - razlaga zakonske norme - subsumpcija dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo - jasnost zakonskega besedila
Prekršek po 1. točki prvega odstavka 105. člena ZPrCP je določen oziroma opisan tako, da je povsem jasno, da za kršitev prepovedi iz prvega odstavka tega člena odgovarja tudi voznik mopeda, ki za vožnjo ne potrebuje vozniškega dovoljenja, če ima do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.
ZP-1 člen 14, 14/1, 14/3, 156, 156-2.. ZPPreb-UPB1 člen 10, 10/1, 23, 23/1-2.
kršitev materialnih določb zakona - odgovornost pravne osebe - razbremenitev odgovornosti - dolžno nadzorstvo - dolžnost seznanitve - seznanitev z obveznostmi
Če posamezni področni prekrškovni predpis ukrepov dolžnega nadzorstva ne predpisuje, je pravna oseba svoje odgovornosti za prekršek razbremenjena že, če izkaže, da je izpolnila dolžnost seznanitve.
ZP-1 člen 7, 155, 155/2.. ZPrCP člen 8.. - člen 29.
relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - domneva nedolžnosti - dokazno breme - odgovornost za prekršek - razlaga zakonske določbe - uporabnik vozila - odgovornost uporabnika motornega vozila
Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila storilka v prometnem dovoljenju vozila, s katerim je bil storjen prekršek, vpisana kot imetnica pravice uporabe vozila. Posledično se domneva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, na podlagi katere sta prekrškovni organ in sodišče storilko spoznala za odgovorno storitve prekrška, v tem primeru ne more uporabiti kot podlaga odgovornosti za prekršek. Prekrškovni organ in sodišče bi morala izhajati iz domneve storilkine nedolžnosti ter njeno odgovornost utemeljiti z dejstvi in dokazi, na podlagi katerih bi se prepričala, da gre za pravo storilko prekrška.
Šele potem, ko ugotovi, da gre za prekršek neznatnega pomena, sodišče opravi test smotrnosti postopka o prekršku zoper storilca, pri čemer upošteva ugotovljene okoliščine iz 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ki so prav tako lahko objektivne ali subjektivne narave in se lahko tudi prekrivajo z okoliščinami, ki so bile odločilne za presojo sodišča, da gre za prekršek neznatnega pomena.
Pri presoji, ali so podane okoliščine, ki delajo prekršek posebno lahkega, je treba izhajati iz opisa dejanja in pri tem upoštevati okoliščine, ki so bile podane v času storitve prekrška (tempore criminis).
kršitev materialnih določb zakona - razlaga zakona - jezikovna razlaga - namenska (teleološka) razlaga - dolžnostno ravnanje v cestnem prometu
Glede na to, da prvi odstavek 34. člena ZPrCP določa temeljno dolžnostno ravnanje, drugi odstavek pa zgolj alternativni način izpolnitve iste obveznosti, pri čemer se vsebina drugega odstavka v celoti navezuje na prvi odstavek 34. člena ZPrCP, voznik mopeda, ki ne nosi nikakršne zaščitne čelade, že po naravi stvari krši izključno temeljno dolžnost. Navedeno pomeni, da ni videti prav nobenega razloga, da bi se zakonodajalec pri sankcioniranju kršitve istega dolžnostnega ravnanja skliceval tudi na drugi odstavek 34. člena ZPrCP.
kršitev materialnih določb zakona - sankcija za prekršek - splošna pravila za odmero sankcije - odpustitev prekrškovne sankcije - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu
Institut odpustitve sankcije prekrškovnemu pravu sicer ni tuj in ga izrecno pozna določba 11. člena ZP-1, po katerem se sme napeljevalcu ali pomagaču sankcija odpustiti, če gre za napeljevanje ali pomoč v posebno olajševalnih okoliščinah. Odpustitev sankcije je dopustna tudi pri vseh tistih institutih kazenskega materialnega prava, ki so taksativno našteti v 8. členu ZP-1 in ob katerih se v primeru izpolnjenih pogojev kazen v kazenskem postopku oziroma sankcija v prekrškovnem postopku lahko odpusti. Ostalih določb, ki bi izrecno omogočale odpustitev stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu, pa v ZP-1 ni, takšne odpustitve pa ne predvidevajo niti materialne določbe ZPrCP, ki v 56. členu podaja abstraktni opis prekrška, skupaj z njeno sankcijsko posledico, ne omogoča pa tudi odpustitve izrečene stranske sankcije.
ZP-1 člen 14, 14/1, 14/3-2, 156, 156-1.. ZDCOPMD-UPB1 člen 40, 40/1.. ZCes-1 člen 37, 37/1.
kršitev materialnih določb zakona - odgovornost pravne osebe - razbremenitev odgovornosti - opustitev dolžnega nadzorstva - dolžnost seznanitve
Iz prvega dela citirane druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 izhaja dovolj jasna in za vse prekrške veljavna materialnopravna dolžnost pravne osebe, da svoje zaposlene bodisi seznani s pravnimi pravili ravnanja, ki veljajo v okviru njene dejavnosti, bodisi jim poda navodilo, kako morajo opraviti konkretno nalogo, da do prekrška ne bi prišlo (s tem se pravni osebi nalaga t.i. dolžnost seznanitve). Iz drugega dela iste določbe pa izhaja dolžnost pravne osebe, da v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvede vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, pri čemer so mišljeni tisti ukrepi, ki jih je v skladu s pravom pravna oseba dolžna izvrševati oziroma tisti ukrepi, ki jih določen predpis nalaga pravni osebi. Kaj je torej tisto, kar bi morala pravna oseba v okviru dolžnega nadzorstva ukreniti, iz tega dela določbe ne izhaja in je treba vsebino dolžnega nadzorstva iskati v določbah drugih predpisov, ki za določeno področje delovanja jasno in dovolj konkretno opredeljujejo ukrepe dolžnega nadzorstva. Ob tem mora biti kršitev dolžnega nadzorstva s storjenim prekrškom tudi v pravno relevantni zvezi, kar pomeni, da mora biti varstveni namen norme, iz katere izhaja določeno dolžnost nadzorstva, prav preprečevanje prekrškov, kot je očitani. To za obdolženo pravno osebo pomeni, da mora izkazati, da je pravočasno izvršila vse take ukrepe, ki iz posameznega področnega predpisa izhajajo. V nasprotnem primeru je odgovorna za očitani prekršek, prekrškovni organ oziroma sodišče pa morata v obrazložitvi odločbe določno obrazložiti, katerega ukrepa, ki bi ga bila v skladu s predpisi dolžna izpolniti, pravna oseba ni izvršila. Če posamezni področni predpis takih ukrepov dolžnega nadzorstva sploh ne predpisuje, je pravna oseba svoje odgovornosti za prekršek prosta že, če izkaže, da je izpolnila dolžnost seznanitve.
Sodišče bi moralo, če je menilo, da pravna oseba ni izkazala izvrševanja vseh oblik dolžnega nadzorstva, navesti, izvrševanja katerega konkretnega ukrepa pravna oseba ni izkazala. Tak ukrep bi moral biti tudi vnaprej in jasno predviden v pravnih predpisih. V obravnavanem primeru predpisa, ki bi pravni osebi poleg dolžnosti seznanitve nalagal še kakšno drugo dolžnostno ravnanje, ni. To pomeni, da je pravna oseba izvršila vse, kar pravo od nje zahteva, da bi prekršek preprečila, zato za obravnavani prekršek iz 1. b) točke izreka odločbe o prekršku ni odgovorna.
ZP-1 člen 8, 136, 136/1-1, 154, 154/1-2, 156, 156/1-1.. KZ-1-UPB2 člen 32, 32/1.
kršitev materialnih določb zakona - kršitev kazenskega zakona - obstoj prekrška - skrajna sila - upravičljiva skrajna sila - nevarnost za življenje in zdravje - nujna vožnja
Vozniki vozil s prednostjo, vozil za in v spremstvu so vozniki vozil posebne vrste oziroma kategorije, za katere je zakonodajalec institut skrajne sile "sui generis" predvidel v določbi četrtega odstavka 101. člena ZPrCP, ki določa, da voznikom vozil s prednostjo, vozil za spremstvo in vozil v spremstvu ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, vendar morajo voziti na tak način in s takšno hitrostjo, da ves čas obvladujejo vozilo in da ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali njihovega premoženja. Ker storilec na nujni vožnji ni imel vklopljenih svetlobnih in zvočnih signalov, ki so namenjeni opozarjanju drugih udeležencev cestnega prometa na nujno vožnjo, v konkretnem primeru določbe četrtega odstavka 101. člena ZPrCP ni mogoče uporabiti.
Dejstvo, da storilec v času storitve prekrška ni imel vklopljenih zvočnih in svetlobnih signalov, pa ne vpliva na dejstvo, da je bil storilec v času storitve prekrška na nujni vožnji, ki jo je opravljal na podlagi naloga pristojne osebe, to je zdravnice dr. Ž.
V konkretnem primeru je bila nevarnost kot predpostavka upravičljive skrajne sile podana; zaradi poškodbe pacientke, ki je nastala ob padcu dveh metrov v globino, je obstajala nevarnost, da bi prišlo do zapleta, ki bi lahko ogrožal pacientkino življenje, kar pomeni, da je obstajala nevarnost za zdravje, telo in tudi življenje pacientke, ki jo je storilec prevažal. Odvračanje nevarnosti je potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj je storilec z vožnjo reševalnega vozila do urgentne travmatološke klinike odvračal nevarnost za pacientkino zdravje, telo oziroma v primeru zapleta tudi življenje. Navedene nevarnosti za telo oziroma življenje pacientke tudi ni bilo mogoče odvrniti drugače, saj je storilec na podlagi z nalogom zdravnice odrejene nujne vožnje (za katero storilec kot reševalec niti ni pristojen presojati, ali je v konkretnem primeru podana), pacientko moral peljati na urgentno travmatološko kliniko v Ljubljani. Prizadejano zlo, gre za kršitev cestnoprometnih predpisov, pa je prav tako manjše od zla, ki je grozilo, saj gre za zaplet, ki bi lahko ogrožal pacientkino življenje. Vrhovno sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru podana upravičljiva skrajna sila, zato prekršek oziroma dejanje, ki ga je storil storilec, ni protipravno. Skladno z navedenim je bilo potrebno postopek o prekršku na podlagi 1. točke 156. člena ZP-1 ustaviti.
ZP-1 člen 8, 136, 136/1-1, 154, 154/1-2, 156, 156/1-1.. KZ-1 člen 32, 32/1.
kršitev materialnih določb zakona - kršitev kazenskega zakona - obstoj prekrška - skrajna sila - upravičljiva skrajna sila - nevarnost za življenje in zdravje - nujna vožnja
Storilec v času storitve prekrška ni imel vklopljenih zvočnih in svetlobnih signalov, vendar pa to ne vpliva na dejstvo, da je bil storilec v času storitve prekrška na nujni vožnji, ki jo je opravljal na podlagi odredbe oziroma naloga pristojne osebe, to je zdravnice dr. A. Ž. V obravnavanem primeru je tako potrebno presoditi, ali je storilec ravnal v skrajni sili (8. člen ZP-1 v zvezi z 32. členom Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1).
V konkretnem primeru je bila nevarnost kot predpostavka upravičljive skrajne sile podana; zaradi vidne poškodbe glave pacienta, ki je imel popolno izgubo spomina in je bil ob prihodu v zdravniško ordinacijo videti prizadet, neorientiran, neartikuliran, s širokotirno in negotovo hojo ter nakazano ohromelostjo okončin, je obstajala nevarnost, da bi prišlo do zapleta, ki bi lahko ogrožal pacientovo življenje (ugotovitev sodišča prve stopnje), kar pomeni, da je obstajala nevarnost za zdravje, telo in tudi življenje pacienta, ki ga je storilec prevažal. Odvračanje nevarnosti je potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj je storilec z vožnjo reševalnega vozila do urgentne travmatološke klinike odvračal nevarnost za pacientovo zdravje, telo oziroma življenje. Navedene nevarnosti za telo oziroma življenje pacienta tudi ni bilo mogoče odvrniti drugače, saj je storilec na podlagi z nalogom zdravnice odrejene nujne vožnje (za katero storilec kot reševalec niti ni pristojen presojati, ali je v konkretnem primeru podana) pacienta moral peljati na urgentno travmatološko kliniko v Ljubljani. Prizadejano zlo, gre za kršitev cestnoprometnih predpisov, pa je prav tako manjše od zla, ki je grozilo, saj gre za zaplet, ki bi lahko ogrožal pacientovo življenje. Vrhovno sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru podana upravičljiva skrajna sila, zato prekršek oziroma dejanje, ki ga je storil storilec, ni protipravno. Skladno z navedenim je bilo potrebno postopek o prekršku na podlagi 1. točke 156. člena ZP-1 ustaviti.
psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - alkohol - preverjanje psihofizičnega stanja - ugotovitev prekrška - preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku - preizkus z etilometrom - strokovni pregled
Prekrškovni organ mora udeležencu v prometu, ki je ustavljen na kraju samem in nato njegovo psihofizično stanje preizkušeno z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, dati možnost, da se seznani z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti in mu omogočiti, da rezultatu tega preizkusa oporeka. Da bi preizkušeni udeleženec to svojo pravico mogel učinkovito uresničiti, mu mora biti omogočeno, da svoje nasprotovanje rezultatu izrazi ne le neposredno po opravljenem preizkusu, temveč tudi kasneje, ko je seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami preizkusa (s sredstvom oziroma napravo za ugotavljanje alkohola, z rezultatom preizkusa idr.), torej takoj potem, ko se je seznanil z vsebino zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VS00002355
ZP-1 člen 202d, 202d/8, 202e, 202e/2.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - dokazilo o vključitvi v ustrezen program - rok za predložitev dokazila
Stališču vrhovnega državnega tožilca je v konkretnem primeru potrebno pritrditi. Sodišče druge stopnje je sicer pravilno zaključilo, da določba prvega odstavka 202. d člena ZP-1 med pogoji za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne predvideva (pravočasne) predložitve dokazila o vključitvi v ustrezen program. Pri odločanju o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je potrebno upoštevati tudi druge določbe ZP-1 (202. d - 202. e člen ZP-1), ki urejajo navedeni institut. Treba je upoštevati (v času odločanja sodišč prve in druge stopnje veljaven) osmi odstavek 202. d člena ZP-1, skladno s katerim sodišče storilcu v izreku sklepa, s katerim ugodi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, naloži tudi obveznost, da v roku, ki ni daljši od petnajst dni od pravnomočnosti sklepa oziroma prejema pravnomočnega sklepa, predloži dokazilo o vključitvi v ustrezen in z določbami ZVoz predviden program z navedbo imena in naslova pooblaščenega izvajalca. Po določbi drugega odstavka 202. e člena ZP-1 sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek ali v rokih, ki jih določi sodišče, ne izpolnjuje vseh obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/2. URS člen 157, 157/2. ZP-1 člen 57, 57/8-2, 57b, 59. ZPrCP člen 19, 19/1.
zahteva za sodno varstvo - drugo sodno varstvo - subsidiarni upravni spor
Sodno varstvo v zvezi z odstranitvijo oziroma odvozom vozila s pajkom je zagotovljeno z zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku zaradi nepravilnega parkiranja in ne v upravnem sporu.
URS člen 27.. ZP-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14a, 14a/1, 136, 136/1-1, 156, 156-1.
zahteva za sodno varstvo - odločba o prekršku - opis prekrška - odgovornost samostojnega podjetnika - kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - opustitev dolžnega nadzorstva - domneva nedolžnosti
Kot je Vrhovno sodišče že presodilo v svojih odločbah, je zakonodajalec s spremembo zakona (novela ZP-1G) uvedel neke vrste objektivizirano odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti stori storilec. Po presoji Vrhovnega sodišča pa odgovornost samostojnega podjetnika posameznika ne more temeljiti le na izpolnitvi predpostavk iz prvega odstavka 14. člena ZP-1, saj gre za fizično osebo, katere odgovornost mora temeljiti na njenem lastnem prispevku k prekršku, ki se kaže v opustitvi dolžnega nadzorstva, s katerim bi prekršek lahko preprečila (subjektivizirana odgovornost). Pri razlagi določbe, ki samostojnemu podjetniku posamezniku nalaga odgovornost za prekršek drugega, je zato treba upoštevati navedeno bistveno razliko med pravno osebo in samostojnim podjetnikom posameznikom, ki gospodarsko dejavnost opravlja kot fizična oseba. V obravnavani zadevi gre za položaj, ki je v bistvenem primerljiv z odgovornostjo odgovorne osebe v ZP-1 oziroma položajem, ki ga ureja drugi odstavek 14. člena ZP-1 in ki od prekrškovnega organa terja, da že v izreku odločbe o prekršku konkretno navede vsebino dolžnega nadzorstva, ki naj bi ga vodstveni oziroma nadzorni organ (odgovorna oseba) samostojnega podjetnika posameznika opustil. Po vsebini gre v obravnavani zadevi dejansko za očitek, da samostojna podjetnica posameznica kot vodstveni oziroma nadzorni organ ni izvedla ukrepov dolžnega nadzorstva nad pri njej zaposlenim voznikom. Funkciji vodenja in nadziranja sta v konkretnem primeru združeni v nosilki podjema, kar pomeni, da te organe predstavlja podjetnica sama. Zato bi bila njena odgovornost za prekršek lahko ugotovljena le v primeru, da bi ji prekrškovni organ že v izreku odločbe očital konkretno opustitev dolžnega nadzorstva. V nasprotnem primeru bi tudi za fizične osebe veljala objektivizirana odgovornost za prekršek, kar bi ne bilo skladno z vsebino in namenom določbe 27. člena Ustave RS ter s sistematiko ZP-1, ki odgovornost fizičnih oseb veže na konkreten prispevek k storitvi prekrška. Zato je treba v primerih, ko samostojni podjetnik posameznik nastopa tudi v vlogi vodstvenega oziroma nadzornega organa, prvi odstavek 14.a člena ZP-1 razlagati tako, da morajo biti za odgovornost samostojnega podjetnika posameznika in posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, v vsakem primeru kumulativno izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 14. člena ZP-1.
procesna sposobnost – precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev – prištevnost – odgovornost za prekršek
Vpliv duševne motnje na voljne in razumske sposobnosti storilca sodi na področje
ugotavljanja empiričnih prvin prekrška, torej v sfero pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.
Vendar pa se glede na zgoraj povzeto vsebino zahteve za varstvo zakonitosti in podatke spisa, zlasti dopisa Psihiatrične bolnišnice Ormož z dne 6. 2. 2017 in ambulantnega izvida psihološke ambulante Psihiatrične bolnišnice Ormož z dne 5. 8. 2016, iz katerih izhaja, da ima storilec prekrška paranoidno shizofrenijo (pri čemer iz dopisa in izvida izhaja, da se bolnik nahaja v remisiji, vendar ima kronične spremembe na področju volje, čustvovanja in ustreznega presojanja), pri Vrhovnem sodišču poraja precejšen dvom, da je bil storilec zaradi duševne motnje v času storitve prekrška dne 10. 12. 2016 zmožen razumeti pomen svojih dejanj oziroma imeti svoja ravnanja v oblasti.
Uredba Sveta (ES) št. 1/2005 z dne 22. decembra 2004 o zaščiti živali med prevozom in postopki, povezanimi z njim, in o spremembi Direktiv 64/432/EGS in 93/119/ES ter Uredbe (ES) 1255/97 člen 6, 6/1, 6/3, 6/4, 6/5. ZP-1 člen 171. ZKP člen 427.
Takšna, sicer povsem jasna besedna razlaga izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe ES je podprta tudi s teleološko razlago. Iz določbe 3. člena Uredbe ES izhaja, da je namen celotne Uredbe ES preprečiti neupravičeno trpljenje in poškodbe živali med prevozom oziroma zagotoviti njihovo dobro počutje. V skladu z navedeno določbo je med drugim treba zagotoviti, da je vožnja za živali čim krajša, da se med njo zadovoljujejo njihove potrebe, da je živalim zagotovljena dovolj velika površina prevoznih sredstev, ki ustreza njihovi velikosti in načrtovani vožnji, da se živalim v primernem času zagotovi voda, krma, počitek in podobno. Pri določitvi izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe ES je očitno prevladalo iz praktičnih izkušenj izhajajoče stališče, da prevoz živali na razdalji do največ 65 km praviloma ne traja tako dolgo, da bi za počutje živali predstavljal posebno tveganje, zato tudi za njihove prevoznike ni treba, da bi imeli opravljeno ustrezno usposabljanje in pridobljeno dovoljenje za prevoz živali.
Že iz jezikovne razlage določbe sedmega odstavka 6. člena Uredbe jasno izhaja, da se izjema, po kateri ni treba imeti posebnega dovoljenja oziroma potrdila o usposobljenosti, nanaša na vse osebe, ki prevažajo živali do razdalje največ 65 km, ne glede na to, ali gre za rejce lastnih živali ali za prevoznike, ki živali le prevažajo. Izjema za kmete, ki opravljajo prevoz lastnih živali je opredeljena le v 1. členu Uredbe, ki določa, da se samo člena 3 in 27 Uredbe uporabljata za prevoz živali, ki ga opravljajo kmetje s kmetijskimi vozili ali lastnimi prevoznimi sredstvi, kadar je treba zaradi geografskih okoliščin opraviti prevoz zaradi sezonske selitve nekaterih vrst živali, ter v primeru prevoza lastnih živali, ki ga opravljajo kmetje s svojimi prevoznimi sredstvi na razdalji manj kot 50 km od svojega kmetijskega gospodarstva.
Takšna, sicer povsem jasna besedna razlaga izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe je podprta tudi s teleološko razlago. Iz določbe 3. člena Uredbe izhaja, da je namen celotne Uredbe preprečiti neupravičeno trpljenje in poškodbe živali med prevozom oziroma zagotoviti njihovo dobro počutje. V skladu z navedeno določbo je med drugim treba zagotoviti, da je vožnja za živali čim krajša, da se med njo zadovoljujejo njihove potrebe, da je živalim zagotovljena dovolj velika površina prevoznih sredstev, ki ustreza njihovi velikosti in načrtovani vožnji, da se živalim v primernem času zagotovi voda, krma, počitek in podobno. Pri določitvi izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe je očitno prevladalo iz praktičnih izkušenj izhajajoče stališče, da prevoz živali na razdalji do največ 65 km praviloma ne traja tako dolgo, da bi za počutje živali predstavljal posebno tveganje, zato tudi za njihove prevoznike ni treba, da bi imeli opravljeno ustrezno usposabljanje in pridobljeno dovoljenje za prevoz živali.
ZP-1 člen 42, 42/1, 42/3, 42/4, 59, 59/3, 156, 156-3.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - zastaranje
Postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, če gre za prekršek s področja varstva konkurence, pa postopek o prekršku ni dopusten, če preteče pet let od dneva storitve prekrška (prvi odstavek 42. člena ZP-1). Zastaranje postopka o prekršku pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, po vsakem pretrganju začne zastaranje teči znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (tretji odstavek 42. člena ZP-1). Zastaranje se pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek (četrti odstavek 42. člena ZP-1).
kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja - sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja
V postopku po 202.č členu ZP-1 je pri ugotavljanju vsote doseženih kazenskih točk dopustno upoštevati le tiste odločbe prekrškovnega organa ali sodišča, ki so postale pravnomočne. Sodišče se je pri ugotavljanju vsote doseženih 19 kazenskih točk med drugim oprlo na plačilni nalog, ki je bil naknadno spremenjen tako, da se postopek o prekršku ustavi. Tak plačilni nalog ne more tvoriti podlage za prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Pri prekršku po tretjem odstavku 20. člena ZSZN-1 gre za kolektivno ravnanje (prekršek), zato več ravnanj storilca pomeni enovit oziroma enoten prekršek.
ZP-1 člen 2, 2/2, 156, 156/1-4. ZDavP-2 člen 398.a, 398.a/1-2. ZDavP-2I člen 87.
kršitev materialnih določb zakona - časovna veljavnost zakona - meje sankcioniranja prekrškov - uporaba milejšega predpisa
Prekrškovni organi in sodišča morajo upoštevati spremembe materialnopravnih predpisov do pravnomočnosti odločbe, torej tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi.