TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se postopek o prekršku zoper M. V. ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Vozniki vozil s prednostjo, vozil za in v spremstvu so vozniki vozil posebne vrste oziroma kategorije, za katere je zakonodajalec institut skrajne sile "sui generis" predvidel v določbi četrtega odstavka 101. člena ZPrCP, ki določa, da voznikom vozil s prednostjo, vozil za spremstvo in vozil v spremstvu ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, vendar morajo voziti na tak način in s takšno hitrostjo, da ves čas obvladujejo vozilo in da ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali njihovega premoženja. Ker storilec na nujni vožnji ni imel vklopljenih svetlobnih in zvočnih signalov, ki so namenjeni opozarjanju drugih udeležencev cestnega prometa na nujno vožnjo, v konkretnem primeru določbe četrtega odstavka 101. člena ZPrCP ni mogoče uporabiti.

Dejstvo, da storilec v času storitve prekrška ni imel vklopljenih zvočnih in svetlobnih signalov, pa ne vpliva na dejstvo, da je bil storilec v času storitve prekrška na nujni vožnji, ki jo je opravljal na podlagi naloga pristojne osebe, to je zdravnice dr. Ž.

V konkretnem primeru je bila nevarnost kot predpostavka upravičljive skrajne sile podana; zaradi poškodbe pacientke, ki je nastala ob padcu dveh metrov v globino, je obstajala nevarnost, da bi prišlo do zapleta, ki bi lahko ogrožal pacientkino življenje, kar pomeni, da je obstajala nevarnost za zdravje, telo in tudi življenje pacientke, ki jo je storilec prevažal. Odvračanje nevarnosti je potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj je storilec z vožnjo reševalnega vozila do urgentne travmatološke klinike odvračal nevarnost za pacientkino zdravje, telo oziroma v primeru zapleta tudi življenje. Navedene nevarnosti za telo oziroma življenje pacientke tudi ni bilo mogoče odvrniti drugače, saj je storilec na podlagi z nalogom zdravnice odrejene nujne vožnje (za katero storilec kot reševalec niti ni pristojen presojati, ali je v konkretnem primeru podana), pacientko moral peljati na urgentno travmatološko kliniko v Ljubljani. Prizadejano zlo, gre za kršitev cestnoprometnih predpisov, pa je prav tako manjše od zla, ki je grozilo, saj gre za zaplet, ki bi lahko ogrožal pacientkino življenje. Vrhovno sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru podana upravičljiva skrajna sila, zato prekršek oziroma dejanje, ki ga je storil storilec, ni protipravno. Skladno z navedenim je bilo potrebno postopek o prekršku na podlagi 1. točke 156. člena ZP-1 ustaviti.