TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku po prvem odstavku 40. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih zoper pravno osebo T. Ž., d.o.o., ustavi.

II. Stroški ustavljenega dela postopka o prekršku bremenijo proračun.

III. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Iz prvega dela citirane druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 izhaja dovolj jasna in za vse prekrške veljavna materialnopravna dolžnost pravne osebe, da svoje zaposlene bodisi seznani s pravnimi pravili ravnanja, ki veljajo v okviru njene dejavnosti, bodisi jim poda navodilo, kako morajo opraviti konkretno nalogo, da do prekrška ne bi prišlo (s tem se pravni osebi nalaga t.i. dolžnost seznanitve). Iz drugega dela iste določbe pa izhaja dolžnost pravne osebe, da v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvede vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, pri čemer so mišljeni tisti ukrepi, ki jih je v skladu s pravom pravna oseba dolžna izvrševati oziroma tisti ukrepi, ki jih določen predpis nalaga pravni osebi. Kaj je torej tisto, kar bi morala pravna oseba v okviru dolžnega nadzorstva ukreniti, iz tega dela določbe ne izhaja in je treba vsebino dolžnega nadzorstva iskati v določbah drugih predpisov, ki za določeno področje delovanja jasno in dovolj konkretno opredeljujejo ukrepe dolžnega nadzorstva. Ob tem mora biti kršitev dolžnega nadzorstva s storjenim prekrškom tudi v pravno relevantni zvezi, kar pomeni, da mora biti varstveni namen norme, iz katere izhaja določeno dolžnost nadzorstva, prav preprečevanje prekrškov, kot je očitani. To za obdolženo pravno osebo pomeni, da mora izkazati, da je pravočasno izvršila vse take ukrepe, ki iz posameznega področnega predpisa izhajajo. V nasprotnem primeru je odgovorna za očitani prekršek, prekrškovni organ oziroma sodišče pa morata v obrazložitvi odločbe določno obrazložiti, katerega ukrepa, ki bi ga bila v skladu s predpisi dolžna izpolniti, pravna oseba ni izvršila. Če posamezni področni predpis takih ukrepov dolžnega nadzorstva sploh ne predpisuje, je pravna oseba svoje odgovornosti za prekršek prosta že, če izkaže, da je izpolnila dolžnost seznanitve.

Sodišče bi moralo, če je menilo, da pravna oseba ni izkazala izvrševanja vseh oblik dolžnega nadzorstva, navesti, izvrševanja katerega konkretnega ukrepa pravna oseba ni izkazala. Tak ukrep bi moral biti tudi vnaprej in jasno predviden v pravnih predpisih. V obravnavanem primeru predpisa, ki bi pravni osebi poleg dolžnosti seznanitve nalagal še kakšno drugo dolžnostno ravnanje, ni. To pomeni, da je pravna oseba izvršila vse, kar pravo od nje zahteva, da bi prekršek preprečila, zato za obravnavani prekršek iz 1. b) točke izreka odločbe o prekršku ni odgovorna.