Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obsojenki ne bi bila smotrna, ker ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti v smeri resocializacije obsojenke in je ne bi odvrnila od ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj, saj se očitno raje kot s poštenim delom preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo tudi, da mora kazen zapora ohraniti tudi svoje bistvo - povračilnost v smislu sodobnega pojmovanja tj. neodobravanja kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene.
V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik obdolženega zaključke o obstoju ponoitivene nevarnosti izpodbija zgolj na načelni ravni, s tem da navaja zgolj, da ponovitvena nevarnost ni podana oziroma pripor zoper njega ni nujen ukrep.
Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Iz zgoraj povzete določbe prvega odstavka 94. člena ZKP gre zaključiti, da so to stroški, ki jih je procesni udeleženec povzročil s procesno nedisciplino oziroma z zlorabo procesnih pravic. Krivdni razlogi, ki so podlaga za naložitev plačila stroškov po določbi prvega odstavka 94. člena ZKP, morajo biti najprej objektivno izkazani, istočasno pa pogojeni z zavedanjem procesnega udeleženca o ignoriranju ali zlorabi procesnega dejanja, zaradi česar v nadaljevanju takšni stroški nastanejo. Ker so navedbe sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede vabljenja oškodovanca na glavno obravnavo za dne 13. 1. 2023 in za dne 13. 2. 2024 v nasprotju s podatki sodnega spisa, ko je sodišče prve stopnje v obeh primerih vročalo vabili oškodovancu po pooblaščenem vročevalcu, ne da bi mu pred tem skušalo vročiti vabili po redni pošti, oškodovancu seveda ni mogoče očitati, da se je vročitvi vabila po redni pošti izmikal. Tako mu tudi ni mogoče očitati, da je stroške, ki so nastali zaradi angažiranja pooblaščenega vročevalca, povzročil po svoji krivdi.
Sama ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Varnostni ukrep odvzem predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je fakultativni ukrep, zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama obtožena uporabila pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja, kar utemeljeno izpostavlja tudi zagovornik v pritožbi. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.
Uredba 2017/1939/EU torej s svojim neposredno zavezujočim učinkom in hierarhično nadrejenostjo nacionalnemu pravu ne predvideva več faze sodne preiskave, temveč pristojnost za začetek in vodenje predkazenskega postopka dodeljuje EDT. Vendar zgolj zato ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da je prišlo zaradi takšne zasnove predkazenskega postopka do kršitve ustavnih pravic obdolženca, še zlasti, ker se je zaslišanje prič, glede katerih je zagovornik predlagal izločitev zapisnikov o zaslišanju, opravljalo pred preiskovalno sodnico vključno z vsemi zahtevanimi pravnimi pouki.
Utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje (tudi) presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodiščeprve stopnje je v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora presodilo, da je pripor v konkretnem primeru edini primeren, sorazmeren in neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi, da milejši ukrep ne pride v poštev.