TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe obdolženega A. A. in njegovih zagovornikov ter zagovornika obdolženega B. B. se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, vsak v znesku 348,00 EUR.

Določba tretjega odstavka 311. člena ZKP je namenjena varovanju načela neposrednosti, ki zahteva, da se glavna obravnava opravi zdržema in pred istim senatom. Iz narave roka zato izhaja, da njegovo spoštovanje ne more biti odvisno od prekinitve teka rokov, ki je urejeno zaradi sodnih počitnic z določbo 83. člena ZS. To pa pomeni, daje sodišče prve stopnje s tem, ko je zadnja dva naroka pred razglasitvijo sodbe izvedlo 24.1. 2023 in 24. 8. 2023, tj. s sedemmesečnim razmakom, določbo tretjega odstavka 311. člena ZKP prekršilo. Bistveno v predmetni zadevi pa je, da lahko pomeni prekoračitev zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za uspešno uveljavljanje s pritožbo, izkazan vpliv ali možen vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe.

Zgolj na podlagi pritožbenih navedb ni mogoče sklepati, da se je v konkretnem primeru pod krinko davčno-inšpekcijskih postopkov de facto vršila kazenska preiskava oziroma da je bila dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Ugotoviti gre, da davcno-inšpekcijski postopki niso tekli samo za namen kasnejšega kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, ampak so bili primarno namenjeni nadzoru države glede izpolnjevanja davčnih obveznosti. Zato dokazi, zbrani v davčno-inšpekcijskih postopkih, niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in je uporaba teh dokazov v kazenskem postopku dopustna.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da neplačilo prispevkov za socialno varnost pomeni omejitev pravice do bruto plače, in ker je bilo obdobje teh neplačil pri nekaterih od delavcev daljše od treh mesecev, naj bi bila podana kvalificirana posledica v obliki neupravičenega neizplačila treh zaporednih plač. Takšno materialnopravno stališče je zmotno. V temeljni obliki kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1B je kot objekt varstva zajeta delavčeva bruto plača, medtem ko se kvalificirana oblika kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1B nanaša na del plače, ki se izplača delavcu in s katerim lahko sam razpolaga.

Da gre za primer enovitega kaznivega dejanja tudi v konkretni zadevi, izhaja iz okoliščin, daje bilo dejanje storjeno zoper delavce iste družbe, da gre za visoko frekvenco izvršitvenih ravnanj in časovno povezanost, izvršitveni način pa nakazuje tudi na homogenost ravnanja obdolženih, tako da bi delitev posameznih njunih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb.