TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A. kazen zapora zniža na 8 (osem) mesecev, v ostalem pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodna praksa na področju kazenskih sankcij se zaradi možnosti rešitve zadeve s sporazumom o priznanju krivde in priznanjem krivde sedaj ustvarja tudi s kaznovalno politiko državnega tožilstva. Ta se namreč pri sporazumu o priznanju krivde z obdolžencem pogodi o naravi in višini kazni, kar mora sodišče, če sprejme sklenjeni sporazum, upoštevati v celoti in v dogovorjeno kazen ne more poseči. Pri priznanju krivde pa sodišče ne sme izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. S tem torej državni tožilec tudi sam kreira kaznovalno prakso in je zato kot državni organ tudi sam dolžan upoštevati omenjeni ustavni načeli, ki sta tudi sicer že upoštevani v tožilskih internih aktih. V Splošnem navodilu o pogojih ter o predlaganju sankcij v primerih priznanja krivde in sporazuma o krivdi, ki ga je izdal Generalni državni tožilec Republike Slovenije dne 30.5.2022 je namreč v 6. členu navedeno, da mora biti izhodišče za višino predlagane kazenske sankcije pretežno v skladu s sankcijami, ki jih sodišča izrekajo ter objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami kaznivega dejanja.

Navedena ustavno pravna izhodišča so pomembna za oceno primernosti zaporne kazni, ki je bila izrečena obtoženemu A. A. Pritožnica utemeljena navaja, da so okoliščine storitve kaznivega dejanja ter olajševalne pri obeh obtožencih enake oziroma med njima ni pomembnih odstopanj.

Ker gre pri zaporni in denarni kazni za dve samostojni kazenski sankciji, ju tudi ni dopustno kompenzirati ene na račun druge, kar pomeni, da visoka denarna kazen ne opravičuje izreka nižje zaporne kazni.