CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00071192
URS člen 26, 30. OZ člen 179. ZKP člen 355.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo sodišč - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - kvalificirana stopnja napačnosti - škoda, nastala zaradi teka kazenskega postopka - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - kaznivost udeleženca - dvom o nepristranskosti sodnika - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - neutemeljen odvzem prostosti - prestajanje zaporne kazni - bivalne razmere v zaporu - odprti oddelek - zapor ob koncu tedna - višina odškodnine - izgubljeni zaslužek - prisoja zakonskih zamudnih obresti
Država odgovarja samo za škodo, ki jo je nekdo utrpel zaradi posega v pravico do osebne svobode. Materialnopravna pravila ne dajejo pravne podlage, da bi država posebej (s fikcijo) odgovarjala tudi za škodo, ki jo kdo utrpi zaradi samega teka kazenskega postopka ali zaradi konkretno očitanega kaznivega dejanja.
Škoda, ki nastane zaradi samega teka (pred)kazenskega postopka, ni posebej urejena. Toženka pa lahko odškodninsko odgovarja na podlagi 26. člena URS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Protipravnost ravnanja je povzdignjena že na ustavno raven, kar izključuje presojo po načelu objektivne odgovornosti, kot jo ponuja pritožnik.
Odškodninska odgovornost države za tovrstna dejanja je specifična oblika odgovornosti, ki izvira iz posebnega položaja države nasproti fizičnim osebam. Glede na to je treba pri presoji posameznih predpostavk njene odgovornosti (predvsem pri presoji protipravnosti) upoštevati tudi posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov, funkcionarjev in uslužbencev. Ustaljena sodna praksa protipravnost pri vodenju policijskih, tožilskih in sodnih postopkov v smislu civilne odškodninske odgovornosti tako priznava le, če so obremenjene s t. i. kvalificirano stopnjo napačnosti in ne pri vsaki zmotni presoji ali kršitvi postopka. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja tako ni mogoče enačiti z oceno, da je sporna sodna odločba nepravilna in nezakonita, in ne z vsako napako v postopku. Prav tako ni protipravno dejanje sam proces odločanja oziroma uvedba predkazenskega ali kazenskega postopka, čeprav pozneje ni prišlo do obsodbe.
Tožnik v pritožbi konkretizirano graja le odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z očitkom pristranskega sojenja in sicer navaja, da je s tem, ko je sodnik sprejel priznanje krivde soobsojenih A. A. in B. B. kot pomočnic pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja, ki se je očitalo obsojenemu C. C., nedvomno moral izhajati iz predpostavke, da je obsojeni C. C. kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja storil, saj sicer ne bi mogel sprejeti priznanja krivde pomočnikov pri domnevnem kaznivem dejanju. S tem naj bi nastala okoliščina, ko je sodnik postal pristranski, ko je nadaljeval sodni postopek, med drugim tudi za sedanjega pritožnika. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je za zavrnitev tega očitka navedlo že sodišče prve stopnje. Bistveno je, da sodbi na podlagi priznanja krivde zoper A. A. in B. B. ne vsebujeta presoje kakršnihkoli, še najmanj pa konkretnih tožnikovih ravnanj, ki so bila temelj obsodbe. Poleg tega soobtoženi pri nobenem od dejanj nista neposredno sodelovali s tožnikom. Tožnik je bil obtožen kaznivega dejanja pranja denarja, ki ga je storil v sodelovanju (samo) s C. C. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da čeprav se je moral sodnik pred narokom seznaniti z vsebino spisa in dokazi, in si je torej tudi na podlagi sprejetega priznanja krivde posameznega obtoženca o zadevi ustvaril mnenje, to ne pomeni, da mu ni treba dokazne ocene glede ostalih obtožencev, ki krivde ne priznajo, sprejeti v skladu s 355. členom ZKP.
V zvezi s prestajanjem kazni zapora je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kazen zapora prestajal do vključno 3. 7. 2015, kar predstavlja 82 dni. Tožnik je en dan prestajal zapor v zaprtem režimu, 23 dni v polodprtem režimu in 53 dni na odprtem oddelku. Resda tožnik kazni zapora ves čas ni prestajal v zaprtem režimu in sta polodprti in odprti režim prestajanja kazni zapora milejša oblika, vendar gre še vedno za hudo omejitev osebne svobode posameznika, kar nedvomno povzroča duševne bolečine. Zato zgolj prisojeni znesek na dan neutemeljeno odvzete prostosti, brez upoštevanja koliko povprečnih plač na dan sojenja znaša prisojena odškodnina, ne da celovite slike.
V zvezi s premoženjsko škodo (izgubljenim zaslužkom) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je mesečna plača delavca določena v mesečnem znesku ne glede na nekoliko različno število ur v posameznem mesecu.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina odškodnine - sopotnik kot oškodovanec - soprispevek oškodovanca - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - sopotnik vinjenega voznika - vožnja pod vplivom alkohola - soprispevek zaradi alkoholiziranosti
Zanesljivo je ugotovljeno, da je tožnik vedel oziroma videl, da je voznik celo med samo vožnjo spil večje količine alkohola. Brez vsakega dvoma bi se torej moral zavedati, da voznik ni sposoben nadaljevati vožnje in temu ustrezno samozaščitno tudi ravnati. Da tega ni mogel, ne drži, saj so med vožnjo pred nesrečo naredili celo postanek. Zgolj prigovarjanje vozniku, naj pusti, da ga nekdo zamenja, ne zadostuje za izključitev ali zmanjšanje soprispevka, saj se je tožnik, potem, ko je ugotovil, da s prigovarjanjem ne bo uspešen, vseeno prostovoljno še naprej peljal z močno opitim voznikom. Soprispevek, ki ga je sodišče prve stopnje določilo v višini 20 %, zato nikakor ni previsok. Primer je namreč glede na vse ugotovljene okoliščine celo bližje primerom ekscesnega popivanja, ko je lahko priznan še višji soprispevek oškodovanca.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00067585
ZDR-1 člen 179. OZ člen 179, 352, 352/1. ZPP člen 285, 286, 286/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - trpinčenje na delovnem mestu - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka pri odškodninski terjatvi - sodba presenečenja - materialno procesno vodstvo - novi dokazi v pritožbenem postopku
Tožbeni zahtevek za povrnitev škode, za katero je tožnik zatrjeval, da mu je nastala zaradi delovnih pogojev pri toženi stranki, je zastaran, saj je bil seznanjen s celotnim obsegom škode in odgovorno osebo že 21. 7. 2016, zaradi česar je skladno s prvim odstavkom 352. člena OZ tožba, vložena 20. 11. 2019, vložena po izteku triletnega zastaralnega roka.
objektivna ali krivdna odgovornost - povečana nevarnost - nedokazana pravno relevantna vzročna zveza med opustitvami in škodo
Med nevarne stvari in dejavnosti ne sodijo običajna tveganja, ki so po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru povezana z pod vhodnimi vrati podloženim predpražnikom, četudi brez protizdrsne zaščite, kateremu je bil izpostavljen tožnik ob hoji po zatrjevanem gladkem stopnišču v kletne prostore. Takšen predpražnik sam po sebi ni nevarna stvar. Če je povečana nevarnost posledica nedopustnega ravnanja, se narava odgovornosti ne spremeni; o tem se je že izrekla novejša sodna praksa, med drugim s stališčem, da se pravila o objektivni odgovornosti ne uporabljajo v primerih, ko je stvar ali dejavnost nevarna zaradi dejanj ali opustitev imetnika oziroma tistega, ki se z dejavnostjo ukvarja. Tako dejanje ali opustitev utemeljuje krivdno odgovornost.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00067022
ZDR-1 člen 179. OZ člen 149. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 63, 63/3.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - razkladanje tovora - padec - izključna odgovornost oškodovanca
Raztovarjanje tovora v ugotovljenih okoliščinah po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ni nevarna dejavnost, saj že običajna skrbnost zadošča za varno raztovarjanje. Ugotovilo je namreč, da če bi tožnik pravilno ravnal in dvignil varnostno loputo, do škodnega dogodka ne bi prišlo in da torej škodni dogodek ni posledica opravljanja nevarnega dela, temveč posledica nepravilnega ravnanja tožnika.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00067012
OZ člen 179, 179/1, 179/2. URS člen 14.
nesreča pri delu - višina odškodnine - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo
Priznan znesek odškodnine je pravilen in v skladu z določbo 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na objavljeno sodno prakso dosojenih zneskov negmotne škode.
odškodninski zahtevek - strokovna napaka pri zdravljenju - zavrnitev zahtevka - operativni poseg - zapleti pri posegu - izvedensko mnenje
Ni dvoma, da se je tožničino zdravstveno stanje po prvem operativnem posegu pri toženki poslabšalo, vendar je bil ta poseg le naravni, ne pa pravnorelevantni vzrok za obravnavano tožničino škodo. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bil poseg opravljen "lege artis", takšno, torej brez strokovnih napak, pa je bilo tudi tožničino pooperativno zdravljenje pri toženki. Slednja zato ne odgovarja za nastalo škodo, ker gre za posledico pričakovanega zapleta pri tovrstnem zdravljenju, tožnica pa niti ne trdi, da je toženka zanemarila svojo pojasnilno dolžnost.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00067026
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 12, 12/2, 52.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odgovornost - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo
V konkretnem primeru, ko je tožnik delo opravljal na utečen (nevaren) način, ki ga je toženka (več let) dopuščala (in ni zagotovila drugačnega varnega načina opravljanja dela), upoštevanje skrbi delavca za lastno varnost ne privede do odločitve, za katero se zavzema v pritožbi, da bi se štelo, da je tožnik prispeval k nastanku škode.
OZ člen 131, 173, 180. ZPP člen 4, 7, 8, 108, 212, 253, 285, 339, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
izgubljeno preživljanje - preživljanje družinskega člana - odškodnina za smrt bližnjega - vzročna zveza - dokazovanje - dokazna ocena - prosta ocena dokazov - predložitev listine - trditveno in dokazno breme - dolžnost materialnoprocesnega vodstva - popolna vloga - pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka - nepremoženjska škoda - denarna odškodnina za duševne bolečine - napačna diagnoza - izvedensko mnenje - drugo strokovno delo - strokovno vprašanje - materialnopravno vprašanje - vzrok nastanka škode - odgovornost bolnišnice - odškodninska odgovornost bolnišnice za potek zdravljenja - materialna škoda - pravica osebe, ki jo je umrli preživljal - načelo neposrednosti
Oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, ima pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore.
Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine.
Iz podatkov spisa izhaja, da izpisi bančnih transakcij, navedeni kot priloga vlogi in na katere se je tretja tožnica tekom zaslišanja tudi sklicevala, niso bili vloženi. Resda vsaka pravdna stranka v skladu z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) za svoje zahtevke in ugovore sama nosi trditveno in dokazno breme. Tožnice in tožnik imajo v postopku kvalificiranega pooblaščenca, ki bi prvenstveno moral poskrbeti za popolnost vložene vloge (108. člen ZPP). Vendar pa je bilo po oceni višjega sodišča v konkretnem primeru določeno breme v zvezi z nepredloženimi dokazi tudi na strani sodišča prve stopnje, predvsem v povezavi s tem, da jih je, kot izhaja iz obrazložitve, štelo kot ključni dokaz. Tožnice in tožnik o tem vnaprej niso bili seznanjeni in na to niso mogli računati.
Sodišče je v skladu z 253. členom ZPP tisto, ki odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno ali tudi pisno pred obravnavo. Zakon pisno ekspertizo določa le kot alternativo, vendar je v praksi pravilo, zlasti v zadevah, ki niso preproste, zato je bilo v obravnavani zadevi smiselno, da je sodišče najprej pridobilo pisno mnenje. V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje pri mnenju sodelujoče izvedence še zaslišalo, s čimer je ustrezno varovalo načelo neposrednosti (4. člen ZPP) in pravico strank do izjave. Izvedenci so tekom zaslišanja podrobneje pojasnili svoja strokovna stališča. S tem niso podali novega izvedenskega mnenja, kot očita tožena stranka, temveč so z dodatnimi pojasnili razjasnili svoje pisno podano mnenje oziroma odgovarjali na konkretnejša vprašanja, tako sodišča prve stopnje, kot pravdnih strank; pisno in ustno podano mnenje tako tvorita celoto.
Nikoli ne moremo vedeti, ali bi bilo konkretno zdravljenje uspešno ali ne. Tovrstna ugotovitev je vselej mogoča le za nazaj, na podlagi konkretne izkušnje (konkretna empirična ugotovitev). Zato mora za hipotetično ugotovitev zadoščati, če tožnik trdi (in dokaže), da je zdravnikovo opuščeno dolžno ravnanje po svoji naravi takšno, da lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu paciente ozdravi (prepreči smrt). Verjetnost, ali bi opuščeno zdravnikovo ravnanje preprečilo škodo (v tem primeru smrt), je tu strokovno medicinsko vprašanje. Odgovor nanj zato podajo strokovnjaki in je splošno empiričen (lahko tudi statističen).“ Nadalje, „presoja, ali je tako ugotovljena verjetnost takšna, da je konkretni opustitvi dolžnega zdravnikovega ravnanja (tudi upoštevajoč težo te kršitve/opustitve) pravno-vrednotno upravičeno pripisati nastanek škodnega dogodka, pa je materialnopravno vprašanje.“
Ključno vprašanje v zadevi je, ali bi opuščeno ravnanje tožene stranke (pravočasen transport) lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu preprečilo smrt pokojnega svojca. Odgovor je pritrdilen.
Pokojni svojec bi ob pravilnem ravnanju tožene stranke realno imel več možnosti za preživetje kot za smrt; zato je opustitev pravilnega ravnanja utemeljeno vrednotno pripoznati za pravno upošteven vzrok smrti (poleg jasnega naravnega vzroka). Pravno relevantna vzročna zveza med opustitvijo (zagotovitev pravočasnega transporta v ustrezni medicinski center, do katerega ni prišlo zaradi napačne diagnoze) in posledico, smrtjo svojca tožnic in tožnika, je tako tudi po oceni višjega sodišča podana.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem
Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo trajanje srednje hudih in lahkih telesnih bolečin in dejstvo, da je tožnica prvih 14 dni med prestajanjem srednje hudih bolečin, trpela še občasne in kratkotrajne hude bolečine. Kot pravilno smiselno zatrjuje pritožba, pa je dalo tudi premajhno težo začasnemu zmanjšanju splošnih življenjskih aktivnosti, ki se, glede na to da tožnica ne trpi trajnih posledic in je njena poškodba v celoti sanirana, upošteva pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja.
denarna odškodnina - premoženjska škoda - pravočasna vložitev tožbe - prekluzivni rok za vložitev tožbe - rok za vložitev tožbe - odškodninska tožba - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku - zaplemba stvari v kazenskem postopku
Iz zakonske dikcije jasno izhaja, da se trimesečni rok iz tretjega odstavka 76. člena KZ-1 nanaša le na primere, ko oškodovanec zahteva poplačilo škode iz storilcu zaplenjene premoženjskopravne koristi. Ne KZ-1 ne katerikoli drug predpis pa oškodovancu ne prepoveduje vložitve odškodninske tožbe tudi neposredno zoper povzročitelja škode – storilca kaznivega dejanja. Drugačna razlaga bi bila pretirano utesnjujoča, brez podlage v zakonu in bi nedopustno omejevala pravico oškodovanca do povrnitve škode ter do sodnega varstva.
odškodninska odgovornost - prometna nesreča dveh motornih vozil - krivdna odgovornost - vključevanje iz neprednostne na prednostno cesto - desno pravilo
Sporno je bilo, kateri od voznikov motornih vozil je krivdno odgovoren za obravnavani škodni dogodek – nesrečo, do katere je prišlo v stičišču dveh kategoriziranih občinskih javnih cest. Zavarovanka toženke se je vključevala z javne poti na lokalno cesto, prometni znaki, ki bi z vidika prednosti opredeljevali cesti, a niso bili postavljeni. Sodišče je glede na vse okoliščine primera zavrnilo toženkine trditve, da je šlo za enakovredni cesti, pri katerih je treba upoštevati desno pravilo.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00066672
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 131. ZBPP člen 46, 46/3.
odškodnina za nepremožensko škodo - zavrnitev tožbenega zahtevka - nezakonita odpoved delovnega razmerja - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - neobstoj vzročne zveze - pritožbena obravnava - izvedenec psihiatrične stroke - izvedba dokaza z izvedencem - neizvedba predlaganega dokaza - kršitev pravice do izjave - pravno pomembno dejstvo
Ker je tožnica podala dokazni predlog za ugotovitev pomembnega dejstva, je bila z zavrnitvijo njegove izvedbe storjena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Izvedensko mnenje ne potrjuje tožničine navedbe, da je poslabšanje psihičnega zdravja posledica (nezakonite) odpovedi delovnega razmerja.
Tožnica ni dokazala vzročne zveze med zatrjevanim (in ugotovljenim) poslabšanjem zdravja in toženčevim nedopustnim ravnanjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00067198
OZ člen 134, 134/1, 178, 179, 179/1.
odškodnina zaradi razžalitve časti in dobrega imena - objektivno žaljiva izjava - presoja žaljivosti - kontekst objave - preklic izjave - konkretiziranost navedb - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice
Trditev, da neka oseba prejema slovensko pokojnino, sama po sebi res nima nikakršne vrednostne dimenzije, drugače pa je, če je postavljena v kontekst, iz katerega jasno in nedvoumno izhaja, da jo prejema oseba, ki je ne bi smela, in sicer zaradi svojega zavržnega ravnanja.
Sodišče ni dolžno stranke pozivati h konkretizaciji presplošnih navedb, če je to storila že nasprotna stranka; poleg tega gre za dobro znane in uveljavljene koncepte - za denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo ne zadošča zgolj objektivni poseg v osebnostno pravico, ugotovljeno mora biti konkretno trpljenje oškodovanca, ker je odškodnina za nepremoženjsko škodo v našem sistemu satisfakcija (tolažba, zadoščenje).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00066948
URS člen 15, 15/3, 35, 39. OZ člen 179. ZPP člen 286b, 286b/1, 325.
škodni dogodek - nepremoženjska škoda - povrnitev nepremoženjske škode - odškodninska odgovornost novinarja - objava članka - dolžna skrbnost novinarja - preveritev informacije pred objavo - kodeks novinarske etike - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - varstvo časti in dobrega imena - svoboda izražanja - kolizija ustavnih pravic - kolizija osebnostnih pravic in svobode izražanja - merila ESČP - vrednostna sodba - negativna ocena - medijsko pravo - trditveno in dokazno breme - pravočasno uveljavljanje kršitev - zavrnitev tožbenega zahtevka - dopolnilna sodba - odločanje o postavljenem tožbenem zahtevku - pomanjkljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje - posledice opustitve predloga za izdajo dopolnilne sodbe - domneva umika tožbe
Ni dvoma, da novinar pred objavo spornega članka tožnici ni dal možnosti, da se brani oziroma pri njej ni preverjal informacij, ki so bile v članku C. o njej objavljene. Vendar pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za tako absolutno predpostavko odgovornega novinarstva, da v takem primeru sploh ni pomembno, ali so objavljena dejstva resnična ali ne. Meni tudi, da so okoliščine primera v zadevi VSRS II Ips 190/2016 z dne 25. 5. 2017, v kateri je sodišče prve stopnje našlo oporo za to stališče, neprimerljive z obravnavano zadevo.
Ena od relevantnih okoliščin za presojo, ali novinarju (pri povzemanju drugega vira) ni treba preveriti resničnosti objavljenih informacij, je med drugim tudi, v kolikšni meri lahko medij uporabljeni vir šteje za zanesljiv vir o posredovani informaciji.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00067566
ZDR-1 člen 7, 7/4, 34, 37, 49, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209. OZ člen 45, 45/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - poneverba - informativni dokaz - dejanje majhnega pomena - okoliščine in interesi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja
Tožnik je vozilo nedvomno koristil v zasebne namene, zato goriva, ki ga je s tem v zvezi porabil za svoje zasebne poti, toženka ni bila dolžna kriti, tožnik pa si tega stroška ni bil upravičen povrniti. S tem, ko si je dne 6. 12. 2021 natočil 10 litrov bencina v svojo kantico, ki ni bila namenjena potrebam službenega vozila, ter ta bencin plačal s službeno plačilno kartico, je izpolnil vse znake kaznivega dejanja poneverbe.
Določb o kazenskopravnem institutu dejanja majhnega pomena ni mogoče neposredno upoštevati pri presoji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Na podlagi dejstva, da do spremembe delovnega mesta ni prišlo v posledici enostranskega ravnanja toženke, temveč zaradi podpisa nove pogodbe o zaposlitvi v letu 2020 na podlagi 49. člena ZDR-1 (kot to izhaja iz pogodbe) ter dejstva, da tožnik ni uveljavljal neveljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi ali nezakonitosti prenehanja prejšnje, je pravilno ugotovilo, da v navedenem ravnanju ni zaznati protipravnega ravnanja toženke.
ZPŠOIRSP člen 5, 10. OZ člen 131, 131/1. URS člen 26.
odškodnina zaradi izbrisa - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - nastanek nezmožnosti za delo - izgubljeni dobiček - uveljavljanje pravic - uveljavljanje socialnovarstvenih storitev - prikrajšanje - denarna socialna pomoč - trditveno in dokazno breme - višina denarne odškodnine - odmera odškodnine
Nezakonito ravnanje države kot povzročitelja škode je zakonodajalec prepoznal s tem, ko je vsem oškodovancem ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, s katerimi so izkazali izbris, omogočil pridobitev enotne odškodnine po ZPŠOIRSP ter jih s tem razbremenil dokazovanja protipravnosti, škode in vzročne zveze v sodnem postopku.
Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 25 oziroma 30 povprečnih plač v času sojenja predstavlja ustrezno individualno odmeno za prestane duševne bolečine zaradi izbrisa, hkrati pa je zaradi teže primera pravilno umeščena v okvir odškodnin, ki jih za podoben oziroma blažji obseg škode prejmejo drugi oškodovanci.
V sodni praksi se je višina denarne socialne pomoči v nekaterih primerih res uveljavila kot merilo za izgubljen zaslužek, vendar ob ugotovljenih konkretnih okoliščinah, da je prav izbris povzročil izgubo zaposlitve, saj si oseba kljub prizadevanjem ni mogla urediti svojega statusa. Zgolj otežen položaj zaradi izbrisa sam po sebi še ne zadostuje za zaključek o obstoju premoženjske škode oziroma ne izkazuje vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem. Obstoj premoženjske škode ne more ostati na ravni ugibanja, temveč mora biti izkazan, česar tožnika v tem sporu nista zmogla. Šele ugotovljen obstoj škode pri odmeri omogoča uporabo merila denarne socialne pomoči, kadar te ocene ni mogoče opraviti s primerjavo predhodno pridobljenih prihodkov.
Po drugem odstavku 5. člena ZPŠOIRSP se pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, denarna odškodnina zmanjša za odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali kateremkoli drugem postopku. Zakon ne loči premoženjske in nepremoženjske škode, zato ni podlage za domnevo, da polovico predstavlja prva, polovico pa druga oblika škode. Od v sodnem postopku določene skupne odškodnine je tako sodišče pravilno odštelo celotni znesek odškodnine, odmerjene v upravnem postopku.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - sistem afirmativne litiskontestacije - nevložitev odgovora na tožbo - pasivnost tožene stranke - priznanje dejstev - povrnitev nepremoženjske škode - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina - trditvena podlaga tožbe - pisna izjava priče - povrnitev pravdnih stroškov - vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini
Zamudna sodba namreč sloni na sistemu t. i. afirmativne litiskontestacije, ki ocenjuje toženčevo pasivnost kot priznavanje tožnikovih dejanskih navedb, sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak vzame kot podlago zamudne sodbe dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.
obseg nepremoženjske škode - vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo
Prvostopno sodišče je ob upoštevanju čl. 8 ZPP in sledeč jasni in nedvoumni oceni izvedenca, s tem, ko je ugotovilo, da tožničine težave, ki jih povzročajo okvare na ledveni hrbtenici, niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odgovorilo na vprašanje o ne/obstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom tožnici nastale škode. Adekvatno teorijo, ki dejstva, pomembna za ugotavljanje vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo, presoja v skladu z načelom izravnalne pravičnosti, je potrebno uporabiti glede na konkretno situacijo, in zanjo, ob upoštevanju ocene izvedenca, v obravnavanem primeru ni podlage.
prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse - preizkus pravilne uporabe materialnega prava - povrnitev škode - padec - večstanovanjska stavba - protipravna opustitev - pravila stroke - pohodna površina - pravni standard dolžne skrbnosti
Padci v notranjih prostorih, zaradi narave stvari (logičen argument razlikovanja, s katerim se poudarja, da so razlike med urejenostjo zunanjih in notranjih površin pogojene z njihovimi različnimi lastnostmi in vplivi nanje) terjajo upoštevanje različnih okoliščin (dejstev) in temu prilagojeno razlago materialnega prava, a osnovna izhodišča te razlage so bistveno podobna - odškodninska obveznost za morebitno opustitev se lahko vzpostavi le, če je bila nevarnost ob ustrezni skrbnosti odgovorne osebe prepoznavna; upoštevati je potrebno, kateri ukrepi za zmanjševanje takšne nevarnosti so bili možni in predvidljivi, pri čemer ta dolžnost ne sme biti pretirana; ravnanje oškodovancev pa se primerja z običajnim (normalnim) pešcem, ki mora biti pozoren (skrben) pri hoji ("gledati predse"). V okoliščinah konkretnega primera in sicer, da je širina vhoda 3,10 m; da je bilo potrebno premostiti višinsko razliko 1 cm zelo ozkega (po širini) kovinskega roba, torej je bil potreben povsem normalen, običajen korak tudi v dolžino; tožnica živi v tem bloku že več let, takšno stanje je trajalo dve leti, ob padcu ni bilo nobenih drugih okoliščin, ki bi lahko vplivale na njeno zaznavanje in hojo, je zato pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka.