TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 1.530 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to kršitev se lahko sklicuje le stranka, ki v pravdi ni bila pravilno zastopana, in ne njen nasprotnik. Sicer pa državna odvetnica posebnega pooblastila za toženkino zastopanje ni potrebovala, saj je do zastopanja države upravičena po zakonu (2. člen ZDOdv).

Sodišče prve stopnje tožnika ni prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev 25. člena Ustave RS. V dokaznem postopku je izvedlo vse ponujene listinske dokaze, zavrnilo je le zaslišanje pravdnih strank in priče, vendar je takšno svojo odločitev v razlogih izpodbijane sodbe sprejemljivo obrazložilo. Kadar so odločilna dejstva že zanesljivo ugotovljena, je nadaljnje izvajanje dokazov očitno nesmotrno in nepotrebno. Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sicer pa tožnik ne pove, kako bi neizvedeni dokazi lahko vplivali na drugačen izid dokazovanja in posledično drugačno presojo utemeljenosti njegovega odškodninskega zahtevka.

Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v relevantnem časovnem obdobju o začetku stečajnega postopka ni bilo treba obveščati tudi družbenikov stečajnega dolžnika. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-386/15 in U-I-179/15 z dne 12. 5. 2016 tožniku ne pomaga, ker je bil takrat sklep o začetku stečajnega postopka že pravnomočen (44. člen ZUstS). Končno je smisel in namen pravil o vročanju v tem, da se stranka s pisanjem lahko seznani. Ker je bil tožnik ob začetku stečajnega postopka tako direktor stečajnega dolžnika kot direktor njene edine družbenice, je glede na svoj status za začetek stečajnega postopka brez dvoma vedel.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikovo tezo, da bi stečajna sodnica ob prodaji spornega stanovanja morala seznaniti tožnika s cenitvijo in prodajno ceno, da bi o tem lahko podal svoje mnenje. Takšna zahteva velja samo za ločitvene upnike oziroma upniški odbor, medtem ko tožnik ni upnik. Njegov status solidarnega dolžnika ni primerljiv s položajem upnika v stečajnem postopku. Pritožbena teza, da gre v tem primeru za nedopustno zakonsko pravno praznino, ni prepričljiva, upoštevaje jasno določbo 344. člena ZFPPIPP, po katerem se proti sklepu o prodaji, sklepu o soglasju k prodajni pogodbi in sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu lahko pritožijo samo upniki.