ZDSS-1 člen 63, 75. ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 42, 42-2.
predmet presoje - invalidska pokojnina - starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine
Tožnik je s tožbo uveljavljal tudi priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Ker je bilo z izpodbijanima odločbama toženca odločeno zgolj o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ne pa o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje na podlagi 63. in 75. člena ZDSS-1 tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo. Skladno s 63. členom ZDSS-1 je predmet presoje le odločitev toženca, razvidna iz izpodbijanih odločb.
ZPIZ-2 v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Tožnik je izpolnil pogoj, določen v 41. členu ZPIZ-2, saj je bil zaradi posledic poškodbe zunaj dela v višini 60 odstotkov in zaradi bolezni v višini 40 odstotkov, z 19. 6. 2020 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1983) člen 165. ZPIZ člen 202. ZPIZ-1 člen 187, 187/3. ZPIZ-2 člen 41, 4, 42, 42-2, 129, 129-3. Zakon o starostnem zavarovanju kmetov (1972) člen 9, 17, 18.
lastnost zavarovanca - izpolnjevanje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine - status kmeta - prevzemnik kmetije - pokojninska doba - gostota pokojninske dobe
Tožnik je v času od 1. 1. 1972 do 1. 12. 1983 zavarovan po materi. Ona je bila nosilka zavarovanja, tožnik pa je bil član gospodinjstva. Zgolj nosilec zavarovanja je imel lastnost zavarovanca po 17. členu ZSZK. Tožnik od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 ni bil lastnik, niti solastnik oziroma ni imel nobenega drugega statusa, kot je opredeljen v citiranem členu ZSZK. V tem primeru torej ni bil zavarovan po določbah navedenega predpisa in mu posledično navedena obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo.
ZPIZ-2 v 2. alineji 42. člena določa, da zavarovanec iz 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik je dopolnil 13 let in 22 dni pokojninske dobe, za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa bi moral dopolniti 16 let in 8 mesecev.
ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPIZ-2 člen 171. ZPP člen 274, 274/1, 350, 350/2, 365 365-2.
vročitev odločbe - rok za vložitev tožbe v socialnih sporih - prepozna tožba - zavženje tožbe
Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika vloženo 5. 7. 2024 potem, ko je ugotovilo, da je bila le-ta vložena po izteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka. ZPIZ-2 v 171. členu določa, da sodno varstvo lahko zavarovanec uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji.
Pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, ugotavlja, da je bila vročitev 4. 6. 2024 pravilna. Iz žiga na pisemski ovojnici in dohodnega žiga na listovni številki 1 sodnega spisa je razvidno, da je bila tožba pri sodišču vložena 5. 7. 2024.1 30-dnevni rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 72. člena ZDSS-1, je glede na datum vročitve dokončne odločbe potekel 4. 7. 2024. Tožba vložena 5. 7. 2024, je bila prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
ZPIZ-2G člen 130, 130/1. ZPIZ-2 člen 4, 4/1. ZPP člen 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
dodatek za pomoč in postrežbo - zavrženje tožbe - smrt stranke pred vložitvijo tožbe - sposobnost biti stranka - absolutna ovira
Med dokaznim postopkom je sodišče ugotovilo, da je bila tožba vložena v času, ko je bila A. A. nesporno že mrtva. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, po ustaljeni sodni praksi pomanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka, ko oseba, navedena kot stranka, že v trenutku vložitve tožbe ni več obstajala, ker je umrla, ni mogoče odpraviti. Upoštevajoč obrazloženo, na pravilnost izpodbijane odločitve tako ne morejo vplivati, sicer življenjsko sprejemljivi razlogi, ki pa ne morejo pripeljati do drugačne odločitve od izpodbijane.
dodatek za pomoč in postrežbo - opravljanje vseh življenjskih potreb - izvedensko mnenje
Sodišče je ugotovitve sodnega izvedenca, da je bil tožnik do dne 30. 11. 2023 in na dan osebnega pregleda 29. 5. 2024 sposoben samostojno opravljati vse osnovne življenjske aktivnosti, le samostojno gibanje izven doma mu občasno predstavlja tveganje, v kolikor gre sam, sprejelo kot prepričljivo.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ-2 člen 11, 53, 392, 392/1. ZPIZ-1 člen 110, 110/6. ZDSS-1 člen 63. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353.
vdovska pokojnina - starostna meja za pridobitev pravice do vdovske pokojnine - pravnomočna upravna odločba - zavrženje nove zahteve - nespremenjeno dejansko stanje in pravna podlaga
Tožnica je z novo zahtevo, vloženo 17. 4. 2023, ponovno uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine. V tem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje navedene zahteve. V tej zadevi je bila namreč izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Na samo odločitev namreč nima nobenega vpliva, da je tožnica ob ponovni vložitvi zahteve dopolnila 53 let starosti. Že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da se sprememba v dejanski podlagi presoja upoštevajoč pravno relevantna dejstva. Kasneje dopolnjena starost tožnice ni tako dejstvo, ki bi vplivalo na odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine. Iz pravnomočne odločbe izhaja, da je bila odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine odvisna od izpolnitve starosti na dan 31. 12. 2012, ko bi morala dopolniti 48 let starosti, te starosti pa tožnica ni izpolnila. Kasneje dopolnjena starost 53 let posledično na priznanje pravice do vdovske pokojnine nima nobenega vpliva. Za tožnico bi določba šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1 prišla v poštev le v primeru, če bi do 31. 12. 2012 dopolnila vsaj 48 let, da bi imela status čakalke in bi ji nato ob dopolnjenem 53 letu starosti bila priznana samostojna pravica do vdovske pokojnine.
URS člen 2, 15. ZPP člen 154, 165, 353. ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/1-3, 119, 421, 425, 426. ZPIZ-2 člen 53, 109, 389, 392, 392/1.
vdovska pokojnina - starost - dolžnost preživljanja otrok
Ključna za presojo upravičenosti do vdovske pokojnine je torej starost tožnice na dan 31. 12. 2012. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica do uveljavitve ZPIZ-2 ni dopolnila starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po 110. členu ZPIZ-1 in tudi do tega dne ni dopolnila pogoja starosti, pri kateri bi lahko začela teči čakalna doba za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica, rojena ... 1970, do 31. 12. 2012, namreč ni dopolnila starosti 53 let ali 48 let, da bi lahko pravico znova uveljavila, ko bi dopolnila 53 let starosti (šesti odstavek 110. člena ZPIZ-1).
Tožnica je pravico do vdovske pokojnine na podlagi tretje alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1, uživala tudi po 1. 1. 2013, ko je že veljal nov predpis, tj. ZPIZ-2. Ko je tožničin sin dopolnil 26 let in je prenehala dolžnost preživljanja, tožnica ni več izpolnjevala pogojev za uživanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1. Na podlagi prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2 bi vdovsko pokojnino po ZPIZ-1 lahko prejela pri 53 letih, samo v primeru, če bi do 31. 12. 2012 (tj. do uveljavitve ZPIZ-2) dopolnila vsaj 48 let. Tega pogoja pa ni izpolnila. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v več drugih zadevah.3
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00081965
ZDSS-1 člen 19, 21. ZPP člen 208, 208/2, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
socialni spor - predhodno vprašanje - prekinitev postopka - upravni spor - pravnomočna sodba - nadaljevanje postopka
ZDSS-1 v 21. členu določa, da če je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločil pristojni organ, lahko sodišče do odločitve o predhodnem vprašanju prekine postopek le, če zakon določa, da predhodnega vprašanja ne sme samo rešiti, ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku. Glede na navedeno določbo je torej sodišču prepuščeno, da odloči, ali bo postopek prekinilo, pa tudi, ali bo že prekinjen postopek nadaljevalo.
Sodišče prve stopnje je sledilo razlogom, kot izhajajo iz sklepa o prekinitvi postopka, to pa je izdaja pravnomočne upravne sodbe. Za samo odločitev o nadaljevanju prekinjenega postopka ni odločilna sama vsebina sodbe Upravnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je očitno presodilo, da so izpolnjeni pogoji, da o zadevi odloči. V tem primeru je sodišče utemeljeno na podlagi 2. odstavka 208. člena ZPP odločilo, da se prekinjen postopek nadaljuje.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM00079586
OZ člen 132. ZPIZ-2 člen 190a, 193, 193/2, 193/3.
odškodninski zahtevek Zavoda za pokojninsko iin invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - posredni oškodovanec - prometna nesreča - smrt zavarovanca - družinska pokojnina - nastanek škode
Obveznost plačevanja družinske pokojnine ob hkratnem izpadu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje gotovo predstavlja zmanjšanje premoženja tožeče stranke, torej škodo, kot jo opredeljuje splošna določba 132. člena OZ. Vsaj do trenutka, ko bi zavarovanec izpolnil pogoje za upokojitev, tožeči stranki nastaja škoda, saj v tem času sicer, brez škodnega dogodka, ki ga je zakrivil zavarovanec tožene stranke, njena obveznost plačevati pokojnino zavarovancu ne bi nastala. Nasprotno, s strani zavarovanca bi prejemala plačila iz naslova prispevkov zavarovanca, z njegovo smrtjo pa je ta vir prihodkov izgubila, hkrati pa mora zagotavljati dajatve po pokojnem zavarovancu še pred doživetjem časovne meje za pridobitev starostne pokojnine. Takšen premoženjski položaj na strani tožeče stranke gotovo predstavlja škodo v smislu določbe 132. člena OZ.
lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe - izbris družbe iz registra - sklep skupščine - dokazni predlog - zavrnitev dokaza
Tožnica je imela v Republiki Sloveniji status zavarovanca od dneva vpisa do izbrisa iz poslovnega registra, ne glede na pritožbeno zatrjevanje, da družba od 30. 4. 2022 dalje ni poslovala, ker je bil sprejet sklep skupščine o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Bistveno je, da je prišlo do izbrisa družbe iz sodnega registra šele na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 2. 3. 2023 po predhodno izdanem sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2023/... z dne 18. 1. 2023, s katerim je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra na podlagi prenehanja po skrajšanem postopku. Slednje dejstvo ne more izpodbiti niti potrdilo notarja z dne 14. 5. 2024, da je bila vloga pomotoma vložena šele 6. 12. 2022. Kot pravilno ugotavlja sodišče, bi bilo slednje lahko le predmet morebitnih odškodninskih postopkov zoper notarja in ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve toženca. Ravno zaradi tega tudi zaslišanje oziroma soočenje z notarjem ne bi pripomoglo k za tožnico ugodnejši rešitvi. Sodišče ni dolžno slediti vsem dokaznim pobudam stranke, je pa dolžno morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Slednje je razvidno iz 4. točke obrazložitve, zaradi česar ne gre za zatrjevano kršitev nedopustne zavrnitve dokaznega predloga. Pravne posledice, ki jih je tožnica zasledovala, je realiziral šele pravnomočni sklep o prenehanju družbe, ki ima oblikovalni (konstitutivni) učinek. Z vložitvijo predloga, na katerega se sklicuje tožnica se skladno z 9. členom ZSReg šele začne.
Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine.
Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnik ob ponovnem vstopu v zavarovanje ni dopolnil najmanj 6 mesecev pokojninske dobe, posledično tudi ne izpolnjuje pogojev po prehodni določbi 125. člena ZPIZ-2G za odstotno povečanje pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
upravičenost do dodatka za pomoč in postrežbo - datum začetka izplačevanja - datum pridobitve pravic - dodatek za pomoč in postrežbo - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - celovita dokazna ocena - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - dokazni sklep
Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče ni napravilo časovnega okvira za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, saj je ta naloga v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Zavarovanec pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo z dnem nastanka take potrebe (tretji odstavek 108. člena ZPIZ-2). Datum pridobitve pravice se razlikuje od datuma začetka izplačevanja, ki je vezan na datum vložitve zahteve za njeno pridobitev. Ta se izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj (prvi odstavek 128. člena ZPIZ-2).
Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene vseh dokazov in je odločitev oprlo le na en dokaz. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje naredilo celovito dokazno oceno ter odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), ampak je dokazna ocena sodišča prve stopnje skoncentrirana na izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista družinske medicine.
Ker iz sodbe ne izhajajo zaključki sodišča, kdaj je glede na zdravstveno stanje tožnice nastala potreba po pomoči in postrežbi, kdaj je tožnica vložila zahtevo za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo in posledično ali so izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje pravice že z izpodbijano dokončno odločbo, je utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju.
Na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP mora sodišče v dokaznem sklepu, s katerim zavrne izvedbo predlaganega dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Če tega ne stori v sklepu, mora to obrazložiti v končni odločbi. V kolikor razlogov za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov sploh ne navede, to predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je predlagala svoje zaslišanje, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo in nikjer ni navedlo razlogov za zavrnitev predlaganega dokaza. S takšnim postopanjem je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba.
ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 286b, 353. ZPIZ-2H člen 3, 3/1.
dokupljena doba - odmera prispevkov za socialno zavarovanje - plačilo prispevkov - dokup pokojninske dobe - zavarovalna doba
Določba 3. člena ZPIZ-2H ne posega v vprašanje, od kdaj dalje dokupljena zavarovalna doba, za čas opravljanja kmetijske dejavnosti v obdobju od 1. 7. 1979 do 31. 8. 1979 in v obdobju od 1. 7. 1980 do 31. 8. 1980, šteje v pokojninsko dobo. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Psp 214/2021 se navedeno obdobje šteje v pokojninsko dobo samo pod pogojem plačila prispevkov in to šele od dne plačila prispevkov dalje. Tožnik je na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2021, dne 7. 3. 2021 plačal odmerjene prispevke in od dneva plačila prispevkov mu je toženec obdobje, v katerem je opravljal kmetijsko dejavnost kot edini poklic, štel v pokojninsko dobo. Zavzeto stališče izhaja tudi iz sodne prakse pritožbenega sodišča6. V primeru naknadnega plačila prispevkov so pogoji za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja izpolnjeni šele s plačilom dolga (ex nunc), in ne veljajo za nazaj.
Dokupljeno zavarovalno dobo v skupnem trajanju 3 mesece in 16 dni je toženec skladno s 1. odstavkom 3. člena ZPIZ-2H pravilno upošteval kot pokojninsko dobo brez dokupa, kar pomeni, da je tožnik dopolnil 40 let, 3 mesece in 16 dni pokojninske dobe brez dokupa. Z novelo ZPIZ-2H je namreč prišlo do spremembe, in sicer tako, da se v primeru dokupljene pokojninske dobe pred 31. 12. 2012, le-ta obravnava enako kot pokojninska doba brez dokupa, kar pa v tej zadevi na odmero pokojnine ni vplivalo. Navedena novela torej ni posegla v pravnomočno odločbo toženca z dne 3. 11. 2017. Le za obdobje od uveljavitve novele dalje je toženec po uradni dolžnosti ugotavljal, ali izenačitev dokupljene pokojninske dobe s pokojninsko dobo brez dokupa, vpliva na odmero pokojnine.
ZPIZ-2 člen 53, 53/1, 53/1-2, 59, 63, 63/2, 63/2-1.
vdovska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - delna nezmožnost za delo
V tej zadevi je odprto vprašanje, ali ima tožnica pravico do vdovske pokojnine na podlagi 2. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, če je bila do njegove smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po njegovi smrti.
Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pri tožnici ni prišlo do trajne delovne nezmožnosti v smislu že omenjene določbe, torej do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je bila v relevantnem obdobju njena delovna zmožnost le začasno zmanjšana (ne pa izgubljena). Omenjeno pa bi v primeru, če bi bila tožnica vključena v zavarovanje oziroma zaposlena, narekovalo priznanje bolniškega staleža, ne pa razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je že omenjene določbe ZPIZ-2 potrebno razlagati na način, da za priznanje vtoževane pravice zadostuje že ugotovljena začasna nezmožnost za delo. Navedene določbe jasno določajo, da je potrebna ugotovitev obstoja I. kategorije invalidnosti, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, pri tožnici v relevantnem obdobju ni bila podana.
invalidnost - odmera pokojnine - osebne okoliščine - vojaški invalid - civilni invalid vojne - vojaški mirnodobni invalid - prišteta doba
Tožniku bi se lahko ob priznani ustrezni invalidnosti po drugih predpisih upoštevala prišteta doba zaradi osebnih okoliščin, le upoštevajoč določbo 138. člena ZPIZ-2. Skladno z zahtevo v citiranem členu, bi bil lahko zavarovanec upravičen do višje odmere pokojnine, če bi imel potrjen status vojaškega invalida od I. do VI. skupine oziroma civilnega invalida vojne od I. do VI. skupine. Slednje zahteve tožnik, ki je vojaški mirovni invalid IX. skupine s 30 % invalidnostjo, ne izpolnjuje.
delna starostna pokojnina - računanje zavarovalne in pokojninske dobe - gostota pokojninske dobe - gostota zavarovalne dobe
Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dopolnil pokojninske dobe v skupnem trajanju 15 let in ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Skupna zavarovalna doba tožnika v BiH po podatkih bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja v trajanju 11 let in 2 dni se namreč ne ujema z ugotovljeno dobo pri tožencu. Po podatkih toženca pokojninska oziroma zavarovalna doba v Bosni in Hercegovini znaša (le) 11 let. Zakaj je do razlike v trajanju zavarovanja za 2 dni, glede na potrdilo bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja in evidenco toženca, prišlo toženec ni pojasnil, niti tega ni razčistilo sodišče prve stopnje.
V tej zadevi gre za spor v zvezi s priznanjem pravice do vdovske pokojnine. Vprašanje veljavnosti oporoke (prava volja oporočitelja) ne pomeni predhodnega vprašanja za rešitev v tej zadevi. Ključno je namreč ugotavljanje, ali je med tožnico in pokojnim zavarovancem obstajala zunajzakonska skupnost. Pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti gre za ugotavljanje pravnega razmerja. Odločitev o obstoju zunajzakonske skupnosti pa velja le v zadevi, v kateri je bila sprejeta. Oporoka predstavlja zgolj enega od dokazov, ki je predmet sodne presoje. Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti pa so odločilni tudi drugi dokazi, ne samo veljavnost oporoke oziroma oporočiteljeva volja. Obstoj zunajzakonske skupnosti tako ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 21. člena ZDSS-1.
Pokojninska osnova je upoštevajoč 30. člen ZPIZ-2 sestavljena iz najugodnejšega povprečja mesečnih osnov znižana za davke in prispevke, ki se plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji v katerihkoli zaporednih 24 letih zavarovanja od 1. 1. 1970 dalje. Toženec je pravilno upošteval naknadno plačane prispevke za leta 2016, 2017, 2018 in 2019. Slednje je vplivalo na daljše obdobje izračuna pokojninske osnove. Daljše obdobje najugodnejših let, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, pa lahko pogojuje nižji povprečni znesek, ker je zajetih več podatkov in so lahko zajete tudi nižje plače.
Sodišče je dejstvo ali je bila v relevantnem obdobju podana tožničina izguba delazmožnosti ugotavljalo s pomočjo sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa. Na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca, da pri tožnici ni utemeljenih zdravstvenih razlogov, ki bi vplivali na izgubo delazmožnosti, je sodišče pravilno odločilo, da pri tožnici ne gre za izgubo delazmožnosti.
Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče pri presoji tožničine pridobitne nezmožnosti ni pravilno ugotovilo dejstva, da tožnica v času smrti svojega moža ni delala, da je bila v tistem času v šoku in stresu ter da je ostala sama mlada vdova z nepreskrbljenimi otroci. Tožničino takratno pridobitno nezmožnost za delo sodišče, ne bi moglo ugotoviti z zaslišanjem tožnice, kot to zmotno zatrjuje tožnica.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00080213
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZDSS-1 člen 31, 31-5. ZPP člen 353, 367, 367/1.
ponovna odmera - invalidska pokojnina - nespremenjeno dejansko stanje in pravna podlaga
O odmeri invalidske pokojnine je bilo namreč že pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da o isti upravni stvari ni mogoče ponovno odločati. Tožena stranka je zato pravilno, na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, tožnikovo zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine zavrgla. Zaradi zavrženja zahteve tudi ni prišlo do vsebinske presoje zadeve. S tem v zvezi tožnikove pripombe, kot na primer glede vrednosti točke, glede uporabe predpisov itd., na rešitev te zadeve nimajo nobenega vpliva.