Bilo je treba ugotoviti, če je v spornem obdobju tožnik dejansko prihajal do svojih parcel po drugi dostopni poti, saj kljub temu, da ima služnostno pravico hoje in vožnje, vključno s kmetijsko mehanizacijo, po toženčevi parceli, ne bi bila podana odškodninska odgovornost toženca, če je tožnik lahko prihajal do svojih parcel po drugi poti in je tako imel možnost obdelovanja.
Zavarovalni pogoji ne štejejo za invalidnost primer omejene gibljivosti sklepov palca na nogi, temveč le primer ankiloze - otrdelosti sklepa, za razliko od ostalih sklepov (koleno, skočni sklep), ko določajo invalidnost tudi v primeru njihove omejene gibljivosti. Zato v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko je mogoče uporabiti za odločanje 4. tč. 13. čl. splošnih pogojev, ki določa, da se v primeru kakšne oblike posledic, ki v tabeli niso predvidene, določi stopnjo invalidnosti skladno s podobnimi oblikami posledic, ki so v tabeli predvidene.
Tožeča stranka kot solidarna dolžnica, ki trdi, da je plačala več, kot znaša njen delež v škodi, lahko od prvega toženca zahteva le toliko, kolikor ustreza njegovemu deležu kot posameznemu dolžniku v škodi.
Bistveno vprašanje za presojo, ali je podana odškodninska odgovornost toženk, je, ali je bila nastopna ploskev stopnic zaradi dotrajanosti oz. neustreznega vzdrževanja spolzka, kar je zatrjevala tožnica. Da je bila tedaj stopnica spolzka, pa mora dokazati tožnica.
Terjatev tožnika do toženca iz naslova posojilne pogodbe ni mogoče pobotati s terjatvijo toženčevega podjetja do tožnika, pa čeprav je toženec direktor ali edini lastnik svojega podjetja, saj ne gre za terjatev med istima strankama, ki sta hkrati drug do drugega upnika in dolžnika.
Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo v skladu z določilom 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa, da v postopku izvršbe in zavarovanja ni dovoljena revizija zoper pravnomočno odločbo.
Stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je upnik v izvršilnem predlogu navedel napačen naslov, ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so potrebni za izvršbo, po 5. odst. 38. čl. ZIZ in ki jih je dolžna poravnati dolžnica.
Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožena stranka uveljavlja pridržno pravico le, če glede svoje terjatve, na kateri pridržno pravico utemeljuje, uveljavlja s pobotnim ugovorom ali z nasprotno tožbo, saj kaj takega iz določila 286. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ne izhaja. Vendar pa je v konkretnem primeru položaj specifičen v toliko, ker gre za najem poslovnih prostorov, za katerega veljajo specialna določila Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSP). Ta določila posebej urejajo možnost pobota z najemnino tistih terjatev, ki izhajajo iz vlaganj v poslovni prostor.
izvršilni stroški - plačilo za delo izvršitelja - preklic rubeža
Če izvršitelj brez upnikovega predloga razpiše ponovni rubež in ga nato na upnikovo zahtevo prekliče, ni upravičen do povračila stroškov v zvezi z razpisom tega (ponovnega) rubeža.
Če škode ni mogoče reparirati z vzpostavitvijo v prejšnje stanje, jo nadomesti denarna odškodnina. 186. člen ZOR določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.
Ob nastanku škode se lahko zgodi, da odškodninska obveznost še ni dospela, še ni čista. Zato ni nujno in to ta določba tudi ne pomeni, da je od trenutka nastanka škode dolžnik vedno že v zamudi.
Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni ocenilo, kdaj je bila znana realna škoda in tožniku, razen s pavšalnim stavkom, ni povedalo zakaj šteje, da škoda še ni bila znana prej, kot pa mu jo je prisodilo.
Kdaj je bila škoda ugotovljena, je dejansko vprašanje, ki ga mora ugotoviti sodišče prve stopnje.