OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074299
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 1a, 1a-4, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9. OZ člen 372, 372/1.
varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - nejasna pogodbena določila - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - aleatornost pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dokazno breme - dobra vera - slaba vera banke - tuja valuta - valutno tveganje - valutna klavzula v CHF - menjalni tečaj - dogovor o valutni klavzuli - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - skladnost zakonskih določb s pravom EU - razlaga ZVPot - sprememba sodne prakse Vrhovnega sodišča - zmotna uporaba materialnega prava - načelo vestnosti in poštenja
Čas prinaša spremembe in te se, ker je pravo živa tvorba, lahko odražajo v razvoju prava, tudi sodniškega. In če spremembe pravnih predpisov praviloma ne vplivajo na že odprte sodne postopke, sprememba sodne prakse najvišjega, tj. Vrhovnega sodišča, povzroči, da predhodni precedensi kot pravni vir postanejo obsolentni, odločbe, ki se nanje opirajo, pa materialnopravno napačne.
Dejstvo, da potrošnik nosi (neomejeno) valutno tveganje, banka pa valutnega tveganja nima, samo po sebi še ne pomeni, da je v trenutku sklenitve pogodbe podano znatno neravnotežje. Vendar pa to velja le in zgolj, če je bil sklenitelj pogodbe ustrezno informiran o tveganjih, ki jih prevzema.
Bistveno za ta postopek je bilo ugotavljanje ali je toženka tožnikoma ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemata, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani, kaže na toženkino slabo vero, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem tožnika zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodbe nista imela možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njune odločitve lahko pokazalo šele v obdobju (več let) po sklenitvi pogodbe.
Pojasnilna dolžnost glede valutnega tveganja ni bila izpolnjena že z umestitvijo 20. člena v kreditno pogodbo, kjer sta tožnika potrdila, da sta bila v celoti seznanjena z riziki najetja kredita v tuji valuti, saj je ključna presoja, ali jima je bilo valutno tveganje v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00072148
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272. OZ člen 87, 193.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - načelo primarnosti prava EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - brezplačna pravna pomoč
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo nacionalno pravo, konkretno ZIZ, pri tem ni kršilo načela primarnosti evropskega prava, niti Ustave RS in načela enakosti pred zakonom, niti ni zanemarilo zavezujočih odločb SEU. Argument možnosti brezplačne pravne pomoči za tožnika ni bil odločilen. Sodišče prve stopnje je korektno pojasnilo, da tožnika nista z ničemer konkretizirala svojih trditev, in sploh nista naslovila vprašanja njunega finančnega položaja. Sodišče prve stopnje se korektno sklicuje tudi na 59. točko odločbe SEU C-287/22, kjer SEU pravi, da „mora [nacionalno] sodišče glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača te mesečne obroke za čas trajanja zadevnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako bo lahko isto sodišče upoštevalo med drugim finančni položaj istega potrošnika in tveganje, da bo moral ta potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil“.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00072793
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 8. OZ člen 3, 86. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniški kredit - hipoteka - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - obrestna mera - valutno tveganje - devizni tečaj - konverzija - pojasnilna dolžnost banke - obseg pojasnilne dolžnosti - nična pogodba - nepošten pogodbeni pogoj - načelo dobre vere in poštenja - novejša sodna praksa
Pri odločitvi je bilo treba upoštevati upoštevati v novejši sodni praksi zavzeta stališča, (1) da ZVPot potrošnikom daje širšo varstvo kot Direktiva, (2) da 24. člen ZVPot samostojno (v odnosu do Direktive) omogoča preglednost glavnega pogoja in ugotavljanje njegove (ne)poštenosti, (3) da so vsi štirje pogoji po 24. členu ZVPot samostojni, (4) da je dobra vera vsebovana v vseh štirih pogojih po 24. členu ZVPot, (5) ter da ob izkazanem nepoštenem pogoju po tem členu ni potrebno dodatno ugotavljanje dobre vere in znatnega neravnotežja. Bistvena je torej ustrezna pojasnilna dolžnost. Če ta ni bila opravljena, je podan pogoj po 4. alineji 24. člena ZVPot (nepoštenost glavnega pogoja zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja), pa tudi po prvi alineji tega člena, saj je podano znatno ravnotežje v pogodbenih pravicah obeh strank.
Zaradi pomanjkljive pojasnilne dolžnosti je sporni pogodbeni pogoj o valutni klavzuli v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje o pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Podan je dejanski stan, ki se prilega prvi in četrti alineji 24. člena ZVPot. Pritrditi pa je tudi pritožbi, da je v danem primeru izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta prvi tožnik in druga tožnica kot potrošnika utemeljeno pričakovala, tako, da se dejansko stanje prilega tudi pravni normi tretje alineje 24. člena ZVPot. Ker brez spornega glavnega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, je pogodba nična.
Po določbi prvega odstavka 51.a člena ZPP je v konkretnem potrošniškem sporu pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima potrošnik stalno ali začasno prebivališče (izbirna krajevna pristojnost).
Pritožbeno sodišče je ob presoji pritožbenih očitkov pritožnice sicer upoštevalo le tiste navedbe pritožnice v pritožbi, ki so konkretizirane in jasne.
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ni dovolj pojasnilo in razumevanje potrošnika, da ima lahko gibanje tečaja zanj neugodne posledice, pač pa mu je treba omogočiti, da razume tveganje, ki mu je izpostavljen v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute.
Sodišče prve stopnje je opravilo test njegove preglednosti kot predpostavko za nadaljnji test poštenosti. Takšen pristop je glede stališča v judikatu II Ips 8/2022 materialnopravno zmoten.
Že sama vsebina zakonske določbe prvega odstavka 243. člena ZZK-112, s katero je usklajen tudi tožničin tožbeni zahtevek, vsebuje napotek za oblikovanje tožbenega zahtevka. Ob ugotovitvi neveljavnosti vknjižbe je namreč potrebno zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kar pa predstavlja dajatveni zahtevek. Zato pa so pravno zmotne pritožbene trditve pritožnice o odpadlem pravnem interesu ugotovitvene tožbe na ničnost kreditne pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071729
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZVPot člen 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3. OZ člen 86, 86/1, 88, 88/1.
ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - Direktiva Sveta 93/13/EGS - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - pojasnilna dolžnost banke - dobra vera - slaba vera banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - sodna praksa SEU - neenotna sodna praksa vrhovnega sodišča - novejša sodna praksa
Zaradi nepredvidljivosti dogodkov, ki vplivajo na tečajne spremembe, v okviru zahteve po transparentnosti od banke ni mogoče pričakovati predložitve (podaje) natančnih informacij o finančnih posledicah, povezanih s tečajnimi spremembami. Vendar pa je banka dolžna potrošniku posredovati tudi informacije o možnosti uresničitve t.i. „črnega scenarija“ (kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje potrošnikove domače valute ter zvišanje tuje obrestne mere), o čemer pa, kakor izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, tožnik ni bil poučen.
Za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF zadostuje presoja, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo.
Iz odločb Ustavnega sodišča izhaja, da pojasnilo potrošniku o vrstah kredita, ki jih banka odobrava, primerjalna predstavitev drugega kredita v EUR, opozorilo o možnostih bodočega neugodnega nihanja tečaja in tuje obrestne mere, grafična predstavitev preteklih nihanj tečajnega razmerja, opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutnega tveganja, fiksni izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja, da banka ni "reklamirala" kreditov v CHF, pogodbeno določilo o valutnem tveganju, možnost konverzije kredita v evrskega, ne zadoščajo za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva za ponudnika pojasnil v tuji valuti.
Če pojasnilna dolžnost ni opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, se vzpostavi (oziroma ohrani) dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama in povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; oboje ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost kreditne pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074974
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3. ZVPot člen 23, 24, 24/1. OZ člen 88.
ničnost notarskega zapisa - ničnost kreditne pogodbe - dolgoročni kredit v CHF - bistvena sestavina pogodbe - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - profesionalna skrbnost - kršitev pojasnilne dolžnosti - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - valutno tveganje - sprejeto stališče Vrhovnega sodišča - novejša sodna praksa SEU - Direktiva Sveta 93/13/EGS
ZVPot zagotavlja širši obseg varstva kot Direktiva 93/13. Pogodbeni pogoj je torej nepošten, če predstavlja enega od primerov, navedenih v prvem odstavku 24. člena ZVPot in za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja ni potrebno kumulativno izpolnjevanje predpodstavk nepoštenega ravnanja banke in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih. Zadostuje, da pogodbeni pogoj bodisi povzroča znatno neravnotežje bodisi je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Hkrati, izhajajoč iz 24. člena ZVPot preglednost pogodbenega pogoja ni predpostavka, katere neizpolnitev preprečuje presojo, ali gre za enega od v njem naštetih primerov nepoštenih pogojev. Je sestavni del presoje, ali je s pogojem povzročeno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) in/ali presoje, ali je pogoj skladen z načelom vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).
OZ člen 458, 619, 633, 641, 642. ZVPot člen 37, 37a, 37c, 38, 39.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - varstvo potrošnikov - odgovornost izvajalca za napake - grajanje napak - rok za grajanje napak - odprava stvarne napake - jamčevalni zahtevki glede opravljenih del - sporno dejansko stanje
Toženka je v prvi pripravljalni vlogi trdila, da je ograja zaradi pomanjkljivosti "v celoti neuporabna", da ne ustreza naročilu, kar naj bi pojasnila tožnici oziroma njenim (so)delavcem, ki so postavili ograjo, hkrati pa je bilo v postopku prepričljivo ugotovljeno, da je nasprotovala, da direktor tožnice odstrani in odpelje ograjo. Pritožbeno sodišče v tem delu sledi prepričljivim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da toženka 20. 9. 2019 ni dopustila, da bi direktor tožnice odpeljal ograjo oziroma da bi (so)delavci tožnice dokončali storitev z dokončno/fino nastavitvijo ograje. Toženka je torej prepovedala tožnici, da odpelje v celoti neuporabno ograjo, ki je še vedno nameščena v njeni hiši, ob tem, da ni plačala niti dela dogovorjenega plačila.
Toženka je vse napake (razen napake, da je ograja odrezana pod kotom) prvič notificirala v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2019, in tudi če se upošteva ugovor, ki je bil vložen 17. 12. 2018, so bile te napake notificirane po poteku dvomesečnega roka iz 37.a člena ZVPot, s tem, da toženka ni dopustila tožnici, da napake odpravi oziroma da dokonča storitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00083801
ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8.
Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.
Izjava o prevzemu valutnega tveganja v obravnavani je bila presplošna in nezadostna, da bi lahko potrošnik ocenil tudi potencialno znatne ekonomske posledice. Ker toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je ob sklepanju pogodbe le še podala splošna pojasnila, da lahko pride do manjših nihanj, tožniki niso bili poučeni, da sprejemajo neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da so neomejeno prepuščeni zakonitostim trga, kar ima lahko zanje tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja obveznosti plačila kredita v domači valuti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071135
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2. ZPotK člen 7, 7/1. ZVPot-1 člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1, 24/1-1.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - prosto urejanje obligacijskih razmerij - valutna klavzula - valutno tveganje - ničnost pogodbe - predmet pogodbe - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - nejasna pogodbena določila - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - dobra vera - slaba vera banke - načelo vestnosti in poštenja - ničnost kreditne pogodbe - sodna praksa SEU - novejša sodna praksa
Ker je glede na povedano pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženka s pojasnili, kakršna je podala tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe, ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, in ker tudi ne obstoje nobene izjemne dejanske okoliščine na strani tožnikov, sledi materialnopravni zaključek, da je toženka kršila zahtevo dobre vere oziroma načelo vestnosti in poštenja, to pa zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja ter posledično za ugotovitev ničnosti spornih kreditnih pogodb.
Pravilna je dokazna ocena in presoja sodišča prve stopnje, da soglasja volj za sklenitev podjemne pogodbe za izdelavo in predelavo kletnih vrat ter izdelavo slepih podbojev ni bilo. Pritožbeno sodišče verjame, da sta se stranki dogovarjali za različne projekte, vključno z vrati v kletnih prostorih, a ni izkazano, da bi se za ta posel tudi dogovorili. Ker tožnica ni dokazala, da sta s toženko sploh sklenili pogodbo za izdelavo in vgradnjo kletnih vrat, je za odločitev v zadevi nepomembno vprašanje, ali ji je toženka vgradnjo vrat onemogočila ali ne ter kolikšen del cene bi morala poravnati že pred samo vgradnjo. Obveznost plačila ni nastala že zato, ker pogodba, na kateri bi temeljila, ni bila sklenjena. Enako velja glede zahtevanega plačila za slepe podboje.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 8, 8a. OZ člen 86. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2. ZVPot člen 20, 22, 22/4, 23, 23/1, 23/1-3, 24, 24/1, 24/1-4.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - vezanost izpolnitve denarne obveznosti na tujo valuto - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - varstvo potrošnikov - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - implementacija direktive - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
V vmesnem času, ki je pretekel med odločitvijo sodišča prve stopnje (17. 3. 2021) in druge stopnje, se je utrdila razlaga, da je nacionalni zakonodajalec določbe Direktive prenesel v ZVPot (ki se uporablja v tej zadevi) na način, da je zagotovil višjo raven varstva potrošnikov tako glede drugega odstavka 4. člena Direktive, ki ni bila prenesena in zato velja razlaga, da se presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja lahko opravi tudi, če je ta zapisan v jasnem in razumljivem jeziku kot tudi tega, da so predpostavke iz 24. člena ZVPot določene alternativno. Sodišče pa je v citirani zadevi C-405/21 jasno povedalo, da je takšna nacionalna ureditev, ko je torej določeno, da sta lahko predpostavki dobre vere in znatnega neravnotežja, ki jih opredeljuje tako prvi odstavek 3. člena Direktive kot tudi razlaga Sodišča v številnih primerih, določeni alternativno, skladna z Direktivo. Sodbe Sodišča imajo praviloma učinek "erga omnes" in "ex tunc".
Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo vsebino pojma pojasnilne dolžnosti s sklicevanjem na razlago Sodišča v zadevi Andriciuc. Nanjo se v svojih odločbah sklicuje tako VSRS kot Ustavno sodišče.
Sodišče druge stopnje je v istovrstni zadevi že sprejelo razlago, da ni mogoče zanikati, da obstaja določena stopnja povezanosti med obema predpostavkama, ki se odraža v tem, da so odločilna dejstva, ki se podrejajo predpostavki preglednosti (zahteva iz četrtega odstavka 22. člena ZVPot: "Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi."), pomembna tudi z vidika presoje načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere. Takšno razlago so sprejela že nacionalna sodišča in tudi Sodišče, ki opozarja ne tesno povezanost predpostavke preglednosti s predpostavko dobre vere.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071345
ZVPot člen 23, 24. ZUstS člen 1, 1/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 6. OZ člen 88, 88/1.
kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - hipotekarni bančni kredit - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - načelo lojalne razlage - načelo vestnosti in poštenja - profesionalna skrbnost - varstvo potrošnikov - sodbe SEU
Pogodbeni pogoj je nepošten, če predstavlja enega od primerov, navedenih v prvem odstavku 24. člena ZVPot in za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja ni potrebno kumulativno izpolnjevanje predpostavk nepoštenega ravnanja banke in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih. Zadostuje, da pogodbeni pogoj bodisi povzroča znatno neravnotežje bodisi je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem.
Zavedanje finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, tudi med valutami največjih svetovnih gospodarstev, se ni vzpostavilo s finančno krizo leta 2008 in tudi ne z ukrepom Švicarske centralne banke v letih 2011 oziroma 2015, ampak je oziroma bi moralo obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe in že davno prej. Strokovnjaku, kot je banka, mora biti znano, da so gospodarske krize običajen del ekonomskega cikla in povzročijo močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju, banka bi zato morala kreditojemalce opozoriti, da bodočih gibanj ni mogoče napovedati in jim predstaviti „črni scenarij“.
Pojasnilna dolžnost toženke ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, zato je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00072051
ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pojasnilna dolžnost banke - sodna praksa Sodišča EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - novejša sodna praksa
Krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni, vendar pa lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti vzpostavijo znatno neravnotežje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).
Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja je odvisna od njegove vsebine in konkretnih okoliščin primera, zlasti posledic, ki jih pogoj prinaša, ter načina njegove predstavitve. V ta okvir spadata zlasti zahtevi, da potrošnik dobi informacije, potrebne za sprejem informirane odločitve, in da ponudnik opusti agresivne prakse, ki bi lahko vplivale na potrošnikovo odločitev. S tem se potrošniku omogoči, da zaščiti svoje interese in se izogne, da bi vstopil v pogodbeno razmerje, ki bi se mu ob ustreznem informiranju izognil.
Pojasnilna dolžnost je neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Temeljna predpostavka za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja je ugotavljanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, dokazno breme za ugotavljanje tega dejstva pa je na strani tožene stranke (banke). Ugotovitev, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena, je namreč odločilna pri presoji, ali obstaja katera od alternativno določenih predpostavk za nepoštenost spornega pogoja iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074709
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. OZ člen 88, 88/1. ZPP člen 338, 355, 355/1, 358. URS člen 33, 67.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - alternativnost pogojev - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - novejša sodna praksa - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dolžna profesionalna skrbnost - spremembe valutnih tečajev - tuja valuta denarne obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - kreditno tveganje - ekonomske posledice pogodbenega pogoja
V skladu s sodno prakso SEU ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka ne zadosti pojasnilni dolžnosti, če se na podlagi podanih informacij kreditojemalec lahko zgolj abstraktno zaveda tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita. Informacije morajo biti takšne, da bi se povprečen potrošnik moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Evropsko pravo vzpostavlja domnevo, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice tistih, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Natančnost pojasnil mora biti torej premo sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo, to breme pa je lahko pri kreditih v tuji valuti potencialno celo neomejeno.
V nasprotju s povprečnim potrošnikom ponudniki kreditov dnevno trgujejo tudi s po več desetimi valutami, zato je zavedanje in zgodovinska izkušnja finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna in da so nihanja lahko zelo visoka, nedvomno obstajalo že v času sklepanja spornih kreditnih pogodb (ne šele po dogodkih v letih 2011 in 2013).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074708
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-3. ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/1-2. ZPP člen 165, 165/3, 358, 358-5.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - izbrisna tožba - neveljavnost vknjižbe hipoteke - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - avtonomna razlaga pravne norme - skladnost s pravnim redom EU - jasnost pogodbenih določil - nepošten pogodbeni pogoj - novejša sodna praksa - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dolžna profesionalna skrbnost - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - spremembe valutnih tečajev - tuja valuta denarne obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - zmotna uporaba materialnega prava
V skladu s sodno prakso SEU je za zadostitev zahtevi, da je pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, treba v pogodbi pregledno pojasniti delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, zmožen mora biti oceniti potencialno znane ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti. Zato mora biti posojilojemalec jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe prevzema nase tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema prejemke, morda težko nosil. Banka mora pojasniti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja s sklenitvijo posojila v tuji valuti.
Po novejši sodni praksi ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti, da razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Ključno je, da ima povprečni potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki ga sprejema s podpisom kreditne pogodbe. V primeru kreditne pogodbe v tuji valuti gre predvsem za potencialno povečanje kreditne obveznosti zaradi spremembe tečaja. Kreditodajalec mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike apreciacije tuje valute in povečanja obrestnih mer na obroke za odplačilo kredite.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071106
OZ člen 88, 88/1. ZVPot člen 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - praksa SEU - sodna praksa Ustavnega sodišča - sprememba sodne prakse Vrhovnega sodišča - novejša sodna praksa - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - pravice potrošnika
Glede na novejšo sodno prakso povzete ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne omogočajo zaključka o korektno opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke in je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna.
Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, pač pa mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj lahko znatno spremeni in ima zato nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka mora kreditojemalca opozoriti, da je stopnja valutnega tveganja visoka, ker so nihanja lahko potencialno velika zlasti v dolgoročnem obdobju in imajo lahko znatne negativne posledice na njegove finančne obveznosti. Iz odločb Ustavnega sodišča izhaja, da pojasnilo potrošniku o vrstah kredita, ki jih banka odobrava, primerjalna predstavitev drugega kredita v EUR, opozorilo o možnostih bodočega (neugodnega) nihanja tečaja in tuje obrestne mere oziroma grafična predstavitev preteklih nihanj tečajnega razmerja, opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutnega tveganja, fiksni izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja, da banka ni „reklamirala“ kredite v CHF, pogodbeno določilo o valutnem tveganju, čas za razmislek pred sklenitvijo kreditne pogodbe, možnost konverzije kredita v evrskega in opozorilo notarja na pravne posledice sklenjene pogodbe ne zadoščajo za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva od ponudnika posojil v tuji valuti.
Toženka je kršila načelo vestnosti in poštenja (dobro vero v postopkovnem smislu), kar pomeni, da je sporni pogoj nepošten. Brez njega nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, kar vodi k materialnopravnemu zaključku, da je zaradi nepoštenega pogoja kreditna pogodba v celoti nična.
OZ-UPB1 člen 239, 619, 648. ZVPot člen 43, 43c, 43c/3.
varstvo potrošnikov - pogodba sklenjena na daljavo - spor majhne vrednosti
Iz zgoraj povzete vsebine pritožbe izhaja, da toženec izpodbija zgolj ugotovljeno dejstvo, da je pri tožniku naročil storitev izvedbe tečaja za dve osebi. Ker v postopkih v sporih majhne vrednosti izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeno, je pritožba v gornjem delu neutemeljena.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071239
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 6. ZPotK člen 7, 7/1. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1-1.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - dobra vera - slaba vera banke - novejša sodna praksa
Krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni, vendar pa lahko neustrezno opravljena pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti vzpostavijo znatno neravnotežje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Banka, ki ima profesionalno znanje in izkušnje glede prevzema pogodbenih tveganj, je namreč v razmerju do potrošnika v izrazi informacijski premoči. Enakopravnost med njima je treba vzpostaviti s skrbno opravljeno pojasnilno dolžnostjo banke (dobra vera v postopkovnem pogledu). Tedaj v trenutku sklenitve pogodbe ni informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama.