TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje se je v obravnavani zadevi, ko je dopustilo obravnavanje tožbenega zahtevka iz naslova obresti in tožbe ni zavrglo (ugovor pravnomočno razsojene stvari) pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, na zadevo VS RS II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014, iz katere jasno izhaja, da se v primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena. Enako pa velja tudi za primer, ko je bil predlog za izdajo dopolnilne sodbe vložen prepozno in tako o delu tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik postavil v postopku, sodišče še ni odločalo. Situacija, če je predlog za dopolnitev sodbe vložen prepozno, je namreč enaka, kot če predlog za dopolnitev sodbe ne bi bil vložen in se torej v tem delu šteje tožba glede tožbenega zahtevka na plačilo obresti za umaknjeno.

Pogodba je sicer razvezana v trenutku, ko je ena pogodbena stranka uresničila odstopno upravičenje, vendar pa se nekateri učinki razvezane pogodbe nanašajo tudi za nazaj, saj je treba vzpostaviti stanje, kot da pogodba ni bila sklenjena. Prav to je določeno za povračilo obresti v skladu s petim odstavkom 111. člena OZ.

Drži sicer, kot navaja pritožba, da 111. člen OZ v primeru razveze pogodbe govori o povračilu obresti in slednje nujno ne pomeni, da je stranka ki je dolžna vrniti denar, v vsakem primeru dolžna vrniti zakonske zamudne obresti. Takšna ureditev je veljala v času veljavnost ZOR in je bila z uveljavitvijo OZ presežena. Te obresti morajo namreč predstavljati primerno nadomestilo za doseženo korist, ki je v možnosti uporabe tujega kapitala. Kljub temu pa ima zavračanje vrnitve lahko tudi znake dolžniške zamude. V tem primeru je treba vrniti zakonske zamudne obresti.