ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZASP člen 161, 161/1, 162, 162/1, 162/2, 162/4.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic – dovoljena revizija – pomembno pravno vprašanje - nadzor nad kolektivno organizacijo – posredovanje dokumentov - obrazložena pisna zahteva – odprava ugotovljenih nepravilnosti – pristojnost skupščine kolektivne organizacije – sprejem oziroma dopolnitev aktov
Po drugem in četrtem odstavku 162. člena ZASP lahko Urad po presoji Vrhovnega sodišča za potrebe nadzora nad kolektivno organizacijo zahteva vse poslovne dokumente, ki jih potrebuje glede na obseg nadzora, ki ga opravlja, pri čemer mora v obrazloženi pisni zahtevi navesti, kaj nadzoruje in s katerimi podatki mora biti seznanjen, tako da je mogoče preveriti, ali je zahteva podana zaradi potreb izvajanja nadzora.
Po 1. točki 148. člena ZASP je statut kolektivne organizacije akt, ki določa organe in njihova pooblastila in mora biti glede na 1. točko prvega odstavka 149. člena ZASP v skladu z zakonom, sicer je to razlog za zavrnitev dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic. Zato po presoji Vrhovnega sodišča nesprejem aktov, navedenih v izpodbijanem sklepu Urada, s strani revidentkine skupščine, predstavlja kršitev 3. točke prvega odstavka 161. člena ZASP, saj je revidentka za sprejem teh aktov v 22. členu Statuta v skladu z zakonom pooblastila revidentkino skupščino kot zbor njenih članov.
ZASP člen 9, 9/1. ZVK člen 13, 13/2. ZOR člen 45, 45/3, 45/5.
predpogodba - varstvo avtorske pravice - intelektualna storitev - know - how - poslovna ideja - prenos poslovne ideje s pogodbo
Dejanske ugotovitve obeh sodišč omogočajo zaključek, da celoten projekt kot splet tehnik in strateškega koncepta, predstavlja izdelano poslovno idejo oziroma poslovni know-how. Gre namreč za zbir znanja in pridobljenih izkušenj v zvezi s postopkom in organizacijo izbire dekleta za naslov K. ter spremljajočo strategijo trženja dogodkov, katerih se izbrano dekle udeležuje. Kot tak predstavlja intelektualno stvaritev, imaterialno dobrino, ki se s pogodbo sicer lahko prenaša, vendar na njej ni mogoča lastninska pravica v stvarnopravnem smislu.
Poslovna ideja v skladu s prvim odstavkom 9. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah ni avtorsko varovana. Potencialno bi lahko bila avtorsko varovana sama praktična izvedba ideje, vendar iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da jo je v obdobju pred sklenitvijo Dogovora, to je v letih 1995-1999 izvajala družba S. in ne tožeča stranka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS4001950
ZPP člen 17, 17/2, 25, 25/2, 32, 32/2, 32/2-6. ZS člen 101, 101/2, 101/2-4.
spor o pristojnosti – kompetenčno dejansko stanje – pristojnost v sporih o pravicah intelektualne lastnine – sklepčnost tožbe
Revizijsko sodišče soglaša s stališčem, da gre v delu zahtevka za odločanje v sporu o pravicah intelektualne lastnine, za katerega je podana pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani. Drugačne presoje ne utemeljuje niti sklicevanje predložitvenega sodišča, da naj bi bil „zahtevek na podlagi varstva pravic intelektualne lastnine nesklepčen (in tudi že na prvi pogled neutemeljen)“. (Ne)sklepčnost oziroma (ne)utemeljenost zahtevka je stvar njegove meritorne presoje in nima nobene zveze z ugotavljanjem kompetenčnega dejanskega stanja (to je dejstev, od katerih je odvisna pristojnost sodišča).
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 92. ZASP člen 149, 149/1-3, 150, 150/1, 189, 189/3. ZUP člen 43, 43/1, 43/2.
dovoljena revizija - pravo intelektualne lastnine – kolektivno upravljanje avtorskih pravic – postopek izdaje dovoljenja – začasno dovoljenje – pomembno pravno vprašanje - položaj stranke
Po presoji Vrhovnega sodišča določba 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP ni podlaga za priznanje pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja po 149. členu ZASP kolektivni organizaciji, ki je imetnica začasnega dovoljenja na podlagi prehodne določbe tretjega odstavka 189. člena ZASP. Po citirani določbi (189. člen) lahko Urad namreč začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje določenih pravic izda pravni osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz 149. člena tega zakona, če se v enem letu od uveljavitve ZASP ne ustanovijo ustrezne kolektivne organizacije, v začasnem dovoljenju pa določi rok in pogoje za začasno kolektivno uveljavljanje pravic. Določba 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP pa se po presoji Vrhovnega sodišča nanaša samo na že izdana „trajna“ dovoljenja, izdana na podlagi določb 146. do 150. člena ZASP.
ZPP člen 371, 380, 380/2. OZ člen 198, 347, 347/1, 349. ZOR člen 219, 372, 372/1, 374. ZASP člen 80, 81, 146, 146/1-1, 146/1-4, 153, 159, 160.
avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic – male glasbene pravice – avtorski honorar in nadomestilo – neupravičena pridobitev – zastaranje – zastaralni rok – občasne terjatve – obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del – kršitev avtorskih pravic – zmotna uporaba materialnega prava
ZASP v primerih, kot je obravnavani, predvideva prenos neizključnih avtorskih pravic oziroma podelitev dovoljenj (licenc) uporabnikom za uporabo avtorskih del (glej 1. točko 146. člena ZASP). Ob praviloma pisnem prenosu avtorskih pravic je predvideno plačilo avtorskega honorarja in nadomestila, ki je za male glasbene pravice urejeno (dogovorjeno) s Pravilnikom (153. člen ZASP). Šele v tem primeru je po Pravilniku, ki predvideva mesečno plačevanje honorarjev in nadomestil, za katera sicer velja splošni zastaralni rok, mogoče sklepati o občasni naravi vtoževanih terjatev in posledično o triletnem zastaralnem roku po prvem odstavku 347. člena OZ (prej prvem odstavku 372. člena ZOR).
Če med pravdnima strankama ni bila dogovorjena (dovoljena) uporaba avtorskih del, je toženka kršila avtorske pravice, katerih varstvo zagovarja tožnik, in je temelj tožbenega zahtevka, upoštevaje tožnikovo trditveno podlago, mogoče najti v določbi 198. člena OZ o neupravičeni obogatitvi (o uporabi tuje stvari v svojo korist). V tem primeru tožnik skladno z določbo 4. točke 146. člena ZASP uveljavlja zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, za katerega velja splošni zastaralni rok, pri čemer ko je treba njegovo sklicevanje na Pravilnik upoštevati le v okviru izkazovanja višine koristi toženke.
Revident izhaja iz prepričanja, da je podan razlog za zavrnitev registracije znamke iz točke b prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (podobnost znaka in znamke ter obstoj verjetnosti zmede v javnosti). Zgoraj povzete revizijske trditve namreč po vsebini ne pomenijo nič drugega kot ponavljanje tega prepričanja, ki ga je uveljavljal skozi ugovorni postopek pred Uradom in kasneje s tožbo zoper odločbo Urada pred upravnim sodiščem. Abstraktno videnje revidenta, kakšne škodne posledice naj bi nastale zaradi morebitne uveljavitve izpodbijane znamke, pa za utemeljitev zelo hudih posledic iz 3. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča. V zvezi z domnevnimi zelo hudimi posledicami v obliki materialne škode, revizijsko sodišče še dodaja, da ima blagovna znamka naravo premoženjske pravice; zato bi zmanjšanje oziroma preprečitev povečanja premoženja iz tega naslova revident moral oceniti konkretneje kot zgolj s pavšalno navedbo, da je škoda „nedvomno ogromna“ in da je v tem trenutku še ni mogoče materialno ovrednotiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – NELOJALNA KONKURENCA
VS4001947
ZS člen 103, 103/2. ZPP člen 25, 25/2, 48. OZ člen 851, 859.
spor o pristojnosti – spor o pravicah intelektualne lastnine – zatiranje nelojalne konkurence – izključna krajevna pristojnost – špediterske storitve
V predmetni zadevi ne gre za spor v zvezi z zatiranjem nelojalne konkurence oziroma pravicami intelektualne lastnine iz drugega odstavka 103. člena ZS.
prijava udeležbe prizadete stranke v upravnem sporu – ugovor zoper registracijo znamke
Iz zgoraj povzetih navedb prijaviteljice udeležbe ne izhaja, da bi tudi sama kot imetnica predhodne znamke v (upravnem) postopku pred UIL ugovarjala zoper registracijo izpodbijane znamke (101. člen Zakona o industrijski lastnini, ZIL-1). Že v ugovornem postopku pred UIL bi si lahko namreč prizadevala za preprečitev registracije sporne znamke, ne pa da se v tem upravnem sporu, in to šele v postopku z revizijo, sklicuje na neposredno škodo, ki naj bi jo imela z odpravo odločbe UIL in z morebitno registracijo sporne znamke v ponovljenem postopku. Ker je prijaviteljica udeležbe v postopku izdaje upravnega akta opustila uporabo svojih procesnih pravic, ne more imeti položaja prizadete stranke v predmetnem upravnem sporu. Za priznanje položaja prizadete stranke v smislu prvega odstavka 19. člena ZUS-1 se namreč zahteva aktivnost stranke v postopku izdaje upravnega akta.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic – odpravljena odločba tožene stranke – revizija tožene stranke – revizija državnega pravobranilstva – dovoljenost – pravni interes – začasna odredba
Revizija, ki jo vloži tožena stranka ali državno pravobranilstvo zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila odpravljena odločba tožene stranke ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek, ni dovoljena.
URS člen 14, 14/2, 22, 60. ZASP člen 21, 21/1, 147, 149, 160, 162. ZUP člen 43.
načelo enakosti pred zakonom - avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - pravica do enakega varstva pravic - ustavne pravice - položaj stranskega udeleženca - dovoljenje za kolektivno upravljanje - pravni interes imetnikov pravic v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje - pravica do ustvarjalnosti
Iz določb ZASP-a ne izhaja zakonodajalčev namen, da imetniki avtorskih in sorodnih pravic v postopku izdaje dovoljenja za obvezno kolektivno upravljanje s temi pravicami varujejo svoj pravni interes, saj se v tem postopku presoja le, ali zainteresirana pravna oseba izpolnjuje zakonsko določene pogoje za kolektivno upravljanje, ta presoja pa ne obsega odločanja o materialnih avtorskih pravicah (posameznih) imetnikov pravic. Zakonodajalec je varstvo pravnih interesov imetnikov pravic predvidel skozi pravico članov (imetnikov pravic) izbranih kolektivnih organizacij do notranjega nadzora nad delovanjem kolektivne organizacije ter možnostjo imetnikov pravic, da ustanovijo novo kolektivno organizacijo.
stranka v upravnem sporu – aktivna legitimacija – zavrženje tožbe – predlog za združitev postopkov
Predhodno priznan status stranke (oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih in (ali) sorodnih pravic je pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu oziroma za vsebinsko obravnavanje tožbe zoper dovoljenje, izdano v tem postopku.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VS4001875
ZIZ člen 33, 266, 266/2, 273, 273/1, 273/1-3, 273/2. ZIL-1 člen 123, 123/7.
zahteva za varstvo zakonitosti - začasna odredba - denarna kazen - kršitev patenta - prepoved proizvodnje in prodaje zdravil - plačilo denarne kazni v korist proračuna
Namen denarne kazni je zagotoviti spoštovanje sodnih odločb in učinkovito uresničitev upnikove pravice do sodnega varstva. Za nemoten potek sodnih postopkov oziroma za spoštovanje obveznosti iz sodnih odločb skrbi sodišče, zato je pravilna razlaga zahteve za varstvo zakonitosti, da se denarna kazen – ob odsotnosti izrecne zakonske določbe, da pripada upniku – plača v korist proračuna, in ne v korist upnika, ki je predlagal izdajo začasne odredbe. Drugačna razlaga bi lahko omejila prisilni značaj denarne kazni.
industrijska lastnina - znamka - udeležba v postopku - varstvo znamke - pojem zainteresirane osebe - tožba na razveljavitev znamke zaradi neuporabe - upravičen razlog za neuporabo znamke - določila tobačne zakonodaje - transliteracija
Interes tožeče stranke, da poleg njene znamke, registrirane za označevanje proizvodov iz razreda 34, ne obstaja še podobna speča znamka, registrirana za proizvode iz istega razreda, več kot zadostuje za to, da se ji prizna položaj zainteresirane osebe v smislu prvega odstavka 120. člena ZIL-1.
Upravičene razloge za neuporabo znamke predstavljajo takšne ovire, ki so v neposredni zvezi z znamko in zaradi katerih je njena uporaba nemogoča ali nerazumna in ki so neodvisne od volje imetnika znamke. Naloga sodišča je, da ovrednoti okoliščine posameznega primera v luči gornje razlage.
Pojem upravičenih razlogov je treba razlagati zožujoče. Tudi če je imetnik znamo uporabljal tako, da sta uporabljena in registrirana znamka toliko podobni, da sta zamenljivi, svoje registrirane znamke ne bo mogel ohraniti s tem, da jo bo uporabljal v prikrojeni obliki, razen če razlika v obliki ne nosi nobenega razlikovalnega potenciala.
ZASP člen 153, 156, 157, 163. ZASP-B člen 26, 26/4. ZPP člen 380, 380/1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 11. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (2006).
zahteva za varstvo zakonitosti - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - nadomestilo za uporabo avtorskih del - valorizacija tarife
Ker normativni del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, sprejet v letu 1998, ob uveljavitvi ZASP-B ni bil sestavni del veljavne tarife, ni postal sestavni del skupnega sporazuma.
Ker tarifa iz Pravilnika-2006 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon, ne more imeti pravne veljave. Ker tožnik ni izkazal, da bi uporabil zakonsko predvidena sredstva za spremembo tarife in da do spremembe tarife ni prišlo zaradi blokade nasprotne strani (pravilnik je bil sprejet po sprejetju ZASP-D), ni bilo podlage za prekinitev postopka in pričetek postopka za oceno ustavnosti.
blagovna znamka - uporaba znaka – prepoved uporabe znamke
Tožena stranka bi morala uveljavljati svojo pravico do uporabe znaka „Svet nepremičnin“, češ da ga je uporabljala preden je tožeča stranka registrirala znamko „Svet nepremičnine“, s tožbo po 116. členu Zakona o industrijski lastnini - ZIL-1 (prej 100. člen ZIL). Ker tega sodnega varstva ni uveljavljala, se zgolj s trditvami o tem in sklicevanjem na določbo točke d) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 ne more uspešno ubraniti pred zahtevkom tožeče stranke za varstvo njene znamke.
Tudi v postopkih dopuščene revizije gre za odločanje v posamičnem sporu, kjer se izrečena pravna stališča opirajo na pravotvorna dejstva konkretnega primera. Za nekatera vprašanja, glede katerih je sodišče revizijo dopustilo, se lahko ob obravnavi revizije izkaže, da se v tem sporu sploh ne zastavljajo. Naj so za prakso na načelni ravni še tako pomembna, v postopku z dopuščeno revizijo na njih Vrhovno sodišče ne bo odgovarjalo.
dovoljenost revizije – zavrnitev prijave znamke – pravica stranke ni izražena v denarni vrednosti – zelo hude posledice izpodbijane odločitve – posledice dolgotrajnega postopka – pomembno pravno vprašanje ni izoblikovano
V obravnavanem primeru je bila predmet upravnega spora prijava znamke, ne pa pravica (ali obveznost), ki bi bila izražena v denarni vrednosti. Zato ne gre za zadevo, v kateri bi lahko bil izpolnjen kriterij iz 1. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).
Trditve vlagatelja revizije, »da ima sama odločitev hude posledice za tožečo stranko, kot prijavitelja blagovne znamke, ki jo je sam oblikoval in prijavil v letu 1994 ter je ves čas zadevnega postopka v pravni negotovosti,« ne utemeljijo razloga iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Vlagatelj revizije konkretnega pomembnega pravnega vprašanja, ki naj bi se nanašalo »na tožečo stranko kot prijaviteljico blagovne znamke in na samo znamko,« ni izoblikoval. Revizijsko sodišče sâmo pomembnega pravnega vprašanja ni našlo v revizijskih trditvah.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS4001841
ZIL-1 člen 120, 120/4, ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija – varstvo industrijske lastnine – blagovna ali storitvena znamka - uporaba blagovne ali storitvene znamke – dokazno breme
Revizija se dopusti glede vprašanja dokaznega bremena po določbi četrtega odstavka 120. člena ZIL-1 in glede vprašanja, ali je procesno ravnanje tožeče stranke utemeljevalo sklepanje o neprerekanosti trditev tožene stranke o uporabi sporne znamke.