ničnost patenta - patent s skrajšanim trajanjem - predmet patentnega varstva - ustvarjalni dosežek tehnične narave
Objekt (predmet) patenta (tudi s skrajšanim trajanjem) je ustvarjalni dosežek tehnične narave. Poudarek je na področju tehnike. Iti mora za sredstvo oziroma metodo, s katero se obvladujejo naravni zakoni in izkoriščajo naravne dobrine, konkretno: za sredstvo oziroma metodo, ki bi omogočila racionalnejši način dela ali izdelave plačilnih kartic oziroma racionalnejšo uporabo znanih tehničnih sredstev in tehnoloških postopkov.
avtorskopravno varstvo - kršitev avtorskih pravic - materialne avtorske pravice - moralna avtorska pravica - pravica uporabe in izkoriščanja avtorskega dela - pravica prenosa posamičnih avtorskih pravic - nadaljnji prenos avtorskih pravic - pravica reproduciranja avtorskega dela - pravica distribuiranja - pravica predelave avtorskega dela - pravica prevajanja - plačilo honorarja - civilna kazen - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkljivosti sodbe - prekoračitev tožbenega zahtevka - razlogi o odločilnih dejstvih
Pogodbeni imetnik posamezne materialne avtorske pravice, ki tako pravico brez avtorjevega dovoljenja prenese naprej na tretjo osebo, je kršitelj avtorske pravice in je že za sam prenos tuje avtorske pravice odgovoren po specialnih določbah ZASP in po splošnih pravilih o povrnitvi škode.
Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ko pritožbeno sodišče na pritožbeno trditev o prekoračitvi tožbenega zahtevka odgovarja, da tožbeni zahtevek zneskovno ni bil prekoračen (kar v pritožbi ni bilo zatrjevano), ne odgovarja pa na podrobno obrazloženo pritožbeno trditev, da je bilo prisojeno nekaj drugega, kot je bilo na tožbeni dejanski podlagi zahtevano.
avtorske pravice - kumuliranje plač in avtorskih honorarjev
Delodajalec lahko pod določenimi pogoji izplačuje delojemalcu tako plačo kot avtorski honorar za avtorsko delo, opravljeno v delovnem razmerju, in sicer kumulativno.
priznanje znamke - prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja - upravni spor
Sklep o prekinitvi postopka ni odločba, ni akt Urada, s katerim bi bilo meritorno odločeno o pravici ali obveznosti stranke v upravni stvari; torej ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.
ZIL posebej določa, da se s tožbo v upravnem sporu lahko izpodbijajo le odločbe (in ne sklepi) Urada, pri čemer sklep o prekinitvi postopka za priznanje znamke, proti kateremu je možna pritožba, ni upravni akt, niti akt ali dejanje, za katerega ZUS določa sodno varstvo. Zato upravni spor proti sklepu o prekinitvi postopka ni dopusten.
avtorsko pravo - kolektivno avtorskopravno varstvo - materialne avtorske pravice - plačilo avtorskega honorarja - nedovoljena uporaba glasbenih del - javno oddajanje - RTV organizacija
Okoliščina, da tarifni del Pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti, ni eksplicitno predpisoval plačila za javno oddajanje, še ne pomeni, da je lahko radiodifuzijska organizacija uporabljala pravice brezplačno.
industrijska lastnina - varstvo blagovne in storitvene znamke - prepoved uporabe znamke - priznanje znamke - ničnost znamke
Ovira zavarovanju znaka je lahko že zavarovani istovetni ali podobni znak za isto ali podobno vrsto blaga ali storitev (6. in 7. točka prvega odstavka 19. člena ZIL), ne more pa to biti že prej uporabljeni, vendar ne zavarovani znak.
priznanje znamke - prednostna pravica za enak, ne pa podoben znak
Zgolj pravilna prijava znamke še ne zadostuje za varstvo po 7. točki prvega odstavka 19. člena ZIL, saj mora biti znak, da bi užival pravno varstvo, prej zavarovan z znamko. Sicer pa ZIL posebno varstvo pravilno prijavljenim znamkam nudi s tako imenovano prednostno pravico po prvem odstavku 45. člena.
Prednostno pravico prijavitelja je treba ločiti od pravic, ki jih ima nosilec z znamko zavarovanega znaka. Medtem ko je trajanje pravice nosilca znamke do njene izključne uporabe v gospodarskem prometu (34. člen ZIL) odvisno od veljavnosti znamke (tretji odstavek 37. člena ZIL), pa je pravica vložnika pravilne prijave le začasna. Prijavitelj znamke ima namreč le časovno omejeno prednostno pravico in to od datuma prejema pravilne prijave znamke do trenutka njenega priznanja ali zavrnitve, torej do izdaje odločbe Urada za intelektualno lastnino.
Prednostna pravica prijavitelju znamke zagotavlja izključno pravico do pridobitve zahtevane znamke, vendar pa iz besedila prvega odstavka 45. člena ZIL izhaja, da poznejšim prijaviteljem preprečuje, da pridobijo znamko za enak (ne pa za podoben) znak. Zato ZIL tudi ne dovoljuje morebitnih kasnejših bistvenih sprememb znaka ali dopolnitev seznama proizvodov oziroma storitev (drugi odstavek 46. člena ZIL).
Zainteresirana oseba lahko torej zahteva razveljavitev znamke, vendar samo na dejanski podlagi iz 90. člena ZIL in v postopku iz 91. člena ZIL. Razveljavitve znamke v drugem postopku, na primer v postopku za priznanje znamke, zakon ne predvideva.
Pri presoji, ali je znak podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto storitev, je treba izhajati iz celotnega vtisa, ki ga le-ta napravi na povprečnega potrošnika. Primerja se celotna podoba prijavljenega znaka, tako s fonetičnega kot tudi z vizualnega in pomenskega vidika, pri čemer se upoštevajo prevladujoči deli znaka.
Vtis je, da je znak tožeče stranke izpeljava z znamko zavarovanega znaka prizadete stranke.
izpodbijanje pravice do znamke - splošno znan znak
Pri presoji, na katerem področju mora biti znak, ki ga uporablja tožnik splošno znan za označevanje njegovega blaga in storitev, je treba zavzeti relativno stališče: odločilno je področje, na katerem si dejansko uporabljani znak in registrirana znamka (dejansko)
ZIL člen 17, 17/1, 34, 34/1, 34/2, 90, 90/1, 91, 91/3.ZIL-1 člen 120, 120/1, 136, 136/1, 143, 143/1-a, 144.
razveljavitev mednarodne blagovne znamke zaradi neuporabe - časovna veljavnost ZIL (v razmerju do ZIL-1) - pravni interes za tožbo - (privilegirana) sprememba tožbe - odgovor na revizijske navedbe
Po določbi 144. člena ZIL-1 je ta zakon začel veljati šest mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (dne 7.6.2001), to je dne 7.12.2001. Po kogentni določbi a. alinee prvega odstavka njegovega 143. člena je takrat prenehal veljati ZIL. Ker ZIL-1 ni predvidel prehodnega obdobja, saj ne vsebuje prehodne določbe, da se postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, nadaljuje po predpisih, po katerih se je začel (to je po določbah ZIL), se je postopek pravilno nadaljeval po določbah ZIL-1.
Ker se je postopek razveljavitve znamke zaradi njene neuporabe nadaljeval po določbah ZIL-1, se je v skladu z določbo prvega odstavka njegovega 120. člena pravilno dokončal pred sodiščem in ne pred Uradom Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Uradom). Na podlagi navedene zakonske določbe je namreč sodišče pristojno za razveljavitev znamke in ne le za ugotovitev, da sporna znamka ni bila uporabljena.
Ker pa se je konkretno dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevo za razveljavitev znamke tožene stranke, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanju iz prvega odstavka 90. člena ZIL, uresničilo pred vložitvijo zahteve in tudi pred uveljavitvijo ZIL-1, je sodišče pogoje za razveljavitev znamke zaradi njene neuporabe pravilno presojalo po določbah ZIL.
Ker je tožena stranka ugovarjala zahtevi za razveljavitev znamke, je Urad zahtevo v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL odstopil pristojnemu sodišču, pred katerim se je postopek nadaljeval kot s tožbo. Postopek pred sodiščem prve stopnje se namreč začne s tožbo (179. člen ZPP).
Zahtevo tožeče stranke za razveljavitev znamke tožene stranke zaradi neuporabe je Urad v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL odstopil pristojnemu sodišču. Zato je bil tožeči stranki že s tem priznan pravni interes za tožbo, s tem da je bil po uvelajvitvi ZIL-1 ugotovitveni zahtevek vsebovan v oblikovalnem zahtevku iz njegovega 120. člena.
Tožeča stranka je prvotno (v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL) od sodišča zahtevala ugotovitev neuporabe znamke tožene stranke. Po uveljavitvi ZIL-1 pa je tožbo spremenila tako, da je od sodišča zahtevala razveljavitev znamke tožene stranke zaradi njene neuporabe. Pri tem je šlo za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP (zaradi okoliščin, ki so nastale po njeni vložitvi), za katero ni potrebna privolitev tožene stranke, zaradi česar je tožeča stranka v postopku, ki se je nadaljeval (in dokončal) po določbah ZIL-1, lahko ugotovitveni tožbeni zahtevek spremenila v oblikovalnega (konstitutivnega).
Tožena stranka kot nosilka blagovne znamke je imela (izključno)
pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga (prvi odstavek 34. člena ZIL). Vendar pa ni imela samo pravice, ampak tudi dolžnost njene uporabe, saj je v nasprotnem primeru zainteresirana oseba (tožeča stranka) lahko zahtevala razveljavitev znamke (prvi odstavek 90. člena ZIL). Sankcija za neuporabo znamke brez opravičenega razloga je bila namreč njena razveljavitev.
ZIL ni posebej definiral pojma neuporabe niti uporabe znamke. V drugem odstavku 34. člena je le primeroma našteval sedem možnih pojavnosti uporabe blagovne znamke. Zato je pri razlagi pojma uporabe blagovne znamke treba izhajati iz njene osnovne funkcije, ki je v označevanju blaga nosilke blagovne znamke zaradi njegovega razlikovanja od blaga iste ali podobne vrste (prvi odstavek 17. člena in prvi odstavek 34. člena ZIL), ne pa iz njene uporabe po drugem odstavku 34. člena ZIL. Posledično je razveljavitveni razlog neuporaba znamke za označevanje blaga, ne pa neuporaba znamke po drugem odstavku 34. člena ZIL (prvi odstavek 90. člena ZIL). Zato morebitne ovire pri uporabi znamke za reklamiranje blaga iz razreda 34 mednarodne klasifikacije ne opravičujejo neuporabe znamke za zaznamovanje blaga. To velja tudi za Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI).
Sodišče druge stopnje lahko v okviru materialnopravnega preizkusa pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje samo (brez obravnave) zavzame stališče do trditev strank (do njihovih izjav o vsebinski, in to dejanski ali pravni podlagi za odločbo).
Revizijsko sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj revidentke Tako ni nujno, da je obrazložitev odločbe revizijskega sodišča tako obširna, kakor je bila revizija, niti ni nujno, da je odgovor na navedbe revidentke vedno izrecen, saj je lahko tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je revizijsko sodišče seznanilo z njenimi argumenti in da jih je obravnavalo.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS40771
ZIL člen 17, 17/1, 34, 34/1, 34/2, 90, 90/1, 91, 91/3.ZIL-1 člen 120, 120/1, 120/7, 136, 136/1, 143, 143/1-a, 144.
industrijska lastnina - razveljavitev mednarodne storitvene znamke zaradi neuporabe - časovna veljavnost ZIL (v razmerju do ZIL-1) - pravni interes za tožbo - (privilegirana) sprememba tožbe - neuporaba znamke (neopravljanje storitev pod registrirano znamko) - izrek sodne odločbe - odgovor na revizijske navedbe
Po določbi 144. člena ZIL-1 je ta zakon začel veljati šest mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (dne 7.6.2001), to je dne 7.12.2001. Po kogentni določbi a. alinee prvega odstavka njegovega 143. člena je takrat prenehal veljati ZIL. Ker ZIL-1 ni predvidel predhodnega obdobja, saj ne vsebuje prehodne določbe, da se postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, nadaljuje po predpisih, po katerih se je začel (to je po določbah ZIL), se je postopek pravilno nadaljeval po določbah ZIL-1.
Ker se je konkretno dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevo za razveljavitev znamke tožene stranke, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz prvega odstavka 90. člena ZIL, uresničilo pred vložitvijo zahteve in tudi pred uveljavitvijo ZIL-1, je sodišče pogoje za razveljavitev znamke zaradi njene neuporabe pravilno presojalo po določbah ZIL.
Ker je tožena stranka ugovarjala zahtevi za razveljavitev znamke, je Urad zahtevo v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL odstopil pristojnemu sodišču, pred katerim se je postopek nadaljeval (in dokončal) kot s tožbo.
Zahtevo tožeče stranke za razveljavitev znamke tožene stranke zaradi neuporabe je Urad v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL odstopil pristojnemu sodišču. Zato je bil tožeči stranki že s tem priznan pravni interes za tožbo, s tem da je bil po uveljavitvi ZIL-1 ugotovitveni zahtevek vsebovan v oblikovalnem zahtevku iz njegovega 120. člena.
Tožeča stranka je prvotno (v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL) od sodišča zahtevala ugotovitev neuporabe znamke tožene stranke. Po uveljavitvi ZIL-1 pa je tožbo spremenila tako, da je od sodišča zahtevala razveljavitev znamke tožene stranke zaradi njene neuporabe. Pri tem je šlo za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP (zaradi okoliščin, ki so nastale po njeni vložitvi), za katero ni potrebna privolitev tožene stranke, zaradi česar je tožeča stranka v postopku, ki se je nadaljeval (in dokončal) po določbah ZIL-1, lahko ugotovitveni tožbeni zahtevek spremenila v oblikovalnega (konstitutivnega).
Tožena stranka kot nosilka blagovne znamke je imela (izključno)
pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga (prvi odstavek 34. člena ZIL). Vendar pa ni imela samo pravice, ampak tudi dolžnost njene uporabe, saj je v nasprotnem primeru zainteresirana oseba (tožeča stranka) lahko zahtevala razveljavitev znamke (prvi odstavek 90. člena ZIL). Sankcija za neuporabo znamke brez opravičenega razloga je bila namreč njena razveljavitev.
ZIL ni posebej definiral pojma neuporabe niti uporabe znamke. Zato je pri razlagi pojma uporabe storitvene znamke treba izhajati iz njene osnovne funkcije, da služi prepoznavnosti storitev nosilke znamke na trgu. Pri uporabi storitvene znamke v gospodarskem prometu gre namreč za opravljanje storitev pod znakom, ki je zavarovan z znamko, s tem da gre za izkoriščanje razlikovalnega in konkurenčnega učinka znamke pri označevanju in opravljanju registriranih storitev nosilke (imetnice) znamke.
Revizijsko sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj revidentke, ni pa dolžno odgovarjati na vsak pravni argument stranke. Tako ni nujno, da je obrazložitev odločbe revizijskega sodišča tako obširna, kakor je bila revizija, niti ni nujno, da je odgovor na navedbe revidentke vedno izrecen, saj je lahko tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je revizijsko sodišče seznanilo z njenimi argumenti in da jih je obravnavalo.
ZIL-1 člen 47, 47/2, 121, 121/1, 121/2. ZCUKPIL člen 6, 6/1, 9.
dokazno breme - povrnitev škode - odškodninska odgovornost - industrijska lastnina - špediter - kršitev blagovne znamke - uporaba blagovne znamke v gospodarskem prometu - kršitelj - izvajalci storitvenih dejavnosti
Predpostavka kateregakoli zahtevka je kršitev pravice industrijske lastnine; v predmetni zadevi kršitev tožnikove blagovne znamke M.
Kršitev kot taka je objektivno dejstvo. Ne zahteva se krivda povzročitelja. Ta ni pomembna niti pri odločanju o posameznih zahtevkih, razen pri odškodninski odgovornosti, ker se ta presoja po določbah OZ, ki za neposlovno odškodninsko odgovornost določa krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (1. odstavek 131. člena).
Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zavarovani znak. Tretja oseba je lahko katerakoli oseba, če le v gospodarskem prometu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. To je lahko ne samo tisti, ki neposredno krši imetnikovo znamko (storilec), pač pa tudi tisti, ki pri tem sodeluje, mu pomaga ali ga napeljuje na kršitev. Ta oseba je lahko tudi špediter.
Temeljna funkcija blagovne znamke je omogočiti razlikovanje blaga v gospodarskem prometu. Razlikovalna funkcija pa lahko uresničuje le, če je z znamko zavarovani znak mogoče razlikovati od drugih znakov, ki so v gospodarskem prometu v uporabi za enako ali podobno vrsto blaga.
Pri avtorski pogodbi o naročilu računalniškega programa ZASP v 112. členu določa domnevo o prenosu materialnih avtorskih pravic avtorja na naročnika, vendar s pomembnim dostavkom: če ni v pogodbi drugače določeno. Tak drugačen dogovor je v domeni pogodbene svobode avtorja in naročnika računalniškega programa. Zato sta se pravdni stranki lahko dogovorili, da si tožnik kot avtor pridrži pravico predelave.
avtorsko pravo - avtorska pogodba - razmerje med avtorsko pravico in sorodno pravico - pravice izvajalcev glasbe - pogodbena kazen
V 168. členu ZASP je ob predvidenih strogih pogojih (predvsem krivda in njena stopnja) za kršitev avtorske pravice uvedel tudi inštitut civilne kazni. Ob načelu svobode urejanja obligacijskih razmerij ni nobenega razloga, da pogodbeni stranki tudi pri sklenitvi pogodbe o izvajanju glasbe ne bi smeli dogovoriti pogodbene kazni (270. do 275. člen ZOR). Ob ugotovljenem, da se obveznost tožene stranke ni nanašala samo na plačilo avtorskega honorarja, ampak je bila širša, pa je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da sta pogodbeni stranki tako lahko dogovorili pogodbeno kazen za primer neizpolnitve tistih obveznosti toženca, ki niso bile denarne narave.
Sodišče je pri svojem izračunu, ki ga je vzelo kot podlago oceni vrednosti in pomena predmeta obveznosti pogodbenih strank že upoštevalo, da je tožena stranka od pogodbe odstopila šele po preteku dveh mesecev. Vendarle pa je ob oceni, ali je dogovorjena pogodbena kazen nesorazmerno visoka premalo upoštevalo zatrjevano in neprerekano trditev, da so nekateri člani ansambla ponovno sklenili pogodbo o izvajanju glasbe v lokalu tožene stranke (vendar s toženčevim partnerjem) za obdobje še dveh mesecev še v času, ki je bil določen v pogodbi in da je tudi tožnik igral v drugem lokalu že kmalu po odpovedi pogodbe. Glede na navedeno pa je očitno tožeča stranka v določenem obsegu našla nadomestek za izpolnitev. Nista pa sodišči upoštevali še preostalih že zgoraj naštetih okoliščin, pomembnih za uporabo pravnega standarda "nesorazmerno visoke pogodbene kazni". Doslej ugotovljene okoliščine ne zadoščajo za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi neupoštevanja naročnikovih obveznosti iz sklenjene pogodbe.
kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - stranka v postopku
Možnost priznanja stranke kot stranskega udeleženca ima tisti, ki izkaže, da v postopek vstopa zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, ki izhajajo iz materialnega predpisa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
VS08094
ZASP člen 99, 99/4.URS člen 22.
avtorsko pravo - avtorsko pravno varstvo - materialne avtorske pravice - avtorski honorar - človekove pravice in temeljne svoboščine - enako varstvo pravic - zastopanje strank v pravdnem postopku - pooblaščenci - dokazovanje - izvedenci - plačilo predujma za izvedenca
Iz avtorske pogodbe tako kot iz podjemniške pogodbe (četrti odstavek 99. člena ZASP) izhaja dolžnost plačila naročenega dela. Toženka je dolžna plačati tolikšen obseg dogovorjenega dela, kolikor je dokazan. Zavrnitev plačila za nedokazani del je zato materialnopravno pravilna.
Res bi bilo za ustrezno enakost pravdnih strank bolje, da bi vsako od njiju zastopal odvetnik, ne pa samo eno od njiju. Vendar v pravdnem postopku na prvi stopnji ni predpisano obvezno zastopanje strank, zato lahko v vsaki pravdni zadevi pride do takega, za eno strank manj ugodnega položaja. Tudi iz ustavne zahteve za enako varstvo pravic ne izhaja zahteva za obvezno zastopanje pravdnih strank po odvetnikih v postopku na prvi stopnji. Zato je le od volje vsake posamezne stranke odvisno, ali bo nastopala sama, ali pa bo pooblastila odvetnika.
Če se je tožnik kljub dobronamernemu nasvetu sodišča odločil, da ne bo pooblastil novega odvetnika, je ravnal v skladu s svojo svobodno voljo, vendar mora nositi tudi posledice take odločitve, ki se sedaj kažejo v njegovem občutku, da naj ne bi bil enako obravnavan kot nasprotna stranka, ki je imela odvetnika.
industrijska lastnina - upravni spor - tožba - pravni interes za tožbo
Po določbah 1. odstavka 4. člena ZUS in 1. odstavka 18. člena ZUS lahko v upravnem sporu izpodbija upravni akt tisti, ki lahko izkaže, da ima pravni interes oziroma, da je zaradi upravnega akta prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, če zakon ne določa drugače. Zakon o industrijski lastnini, ki ureja priznanje blagovne znamke, tudi ne daje vsakomur pravice sprožiti upravni spor zoper odločbo o priznanju blagovne znamke.
Izhodišče presoje predstavlja celotna podoba znaka. Ker povprečni potrošnik ne analizira posameznih elementov znaka, je pomembnejši vtis, ki ga pusti znak kot celota.
Na slovečo naravo znamke se je mogoče sklicevati samo zoper znake, ki so s slovečo znamko istovetni oziroma so ji podobni na način, ki bi pri povprečnemu potrošniku, ne glede na to, ali je dejanski potrošnik blaga oziroma storitev, označenih s slovečo znamko, ustvarjal asociacijo, na podlagi katere bi ta potrošnik lahko povezoval blago oziroma storitve sloveče znamke in znaka.
Istovetnost (6. točka 19. člena ZIL) je podana tudi, če ima beseda kot prevladujoč element prijavljenega znaka v prevodu v tuj jezik enak pomen kot že zavarovani znak v besedi za proizvode iste ali podobne vrste. Gre za istovetnost glede na sporočilni namen.