TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1. Revizija se zavrne. 2. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti 38.700,00 SIT stroškov revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2005 do plačila, v 15 dneh.

Po določbi 144. člena ZIL-1 je ta zakon začel veljati šest mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (dne 7.6.2001), to je dne 7.12.2001. Po kogentni določbi a. alinee prvega odstavka njegovega 143. člena je takrat prenehal veljati ZIL. Ker ZIL-1 ni predvidel predhodnega obdobja, saj ne vsebuje prehodne določbe, da se postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, nadaljuje po predpisih, po katerih se je začel (to je po določbah ZIL), se je postopek pravilno nadaljeval po določbah ZIL-1.

Ker se je konkretno dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevo za razveljavitev znamke tožene stranke, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz prvega odstavka 90. člena ZIL, uresničilo pred vložitvijo zahteve in tudi pred uveljavitvijo ZIL-1, je sodišče pogoje za razveljavitev znamke zaradi njene neuporabe pravilno presojalo po določbah ZIL.

Ker je tožena stranka ugovarjala zahtevi za razveljavitev znamke, je Urad zahtevo v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL odstopil pristojnemu sodišču, pred katerim se je postopek nadaljeval (in dokončal) kot s tožbo.

Zahtevo tožeče stranke za razveljavitev znamke tožene stranke zaradi neuporabe je Urad v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL odstopil pristojnemu sodišču. Zato je bil tožeči stranki že s tem priznan pravni interes za tožbo, s tem da je bil po uveljavitvi ZIL-1 ugotovitveni zahtevek vsebovan v oblikovalnem zahtevku iz njegovega 120. člena.

Tožeča stranka je prvotno (v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL) od sodišča zahtevala ugotovitev neuporabe znamke tožene stranke. Po uveljavitvi ZIL-1 pa je tožbo spremenila tako, da je od sodišča zahtevala razveljavitev znamke tožene stranke zaradi njene neuporabe. Pri tem je šlo za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP (zaradi okoliščin, ki so nastale po njeni vložitvi), za katero ni potrebna privolitev tožene stranke, zaradi česar je tožeča stranka v postopku, ki se je nadaljeval (in dokončal) po določbah ZIL-1, lahko ugotovitveni tožbeni zahtevek spremenila v oblikovalnega (konstitutivnega).

Tožena stranka kot nosilka blagovne znamke je imela (izključno)

pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga (prvi odstavek 34. člena ZIL). Vendar pa ni imela samo pravice, ampak tudi dolžnost njene uporabe, saj je v nasprotnem primeru zainteresirana oseba (tožeča stranka) lahko zahtevala razveljavitev znamke (prvi odstavek 90. člena ZIL). Sankcija za neuporabo znamke brez opravičenega razloga je bila namreč njena razveljavitev.

ZIL ni posebej definiral pojma neuporabe niti uporabe znamke. Zato je pri razlagi pojma uporabe storitvene znamke treba izhajati iz njene osnovne funkcije, da služi prepoznavnosti storitev nosilke znamke na trgu. Pri uporabi storitvene znamke v gospodarskem prometu gre namreč za opravljanje storitev pod znakom, ki je zavarovan z znamko, s tem da gre za izkoriščanje razlikovalnega in konkurenčnega učinka znamke pri označevanju in opravljanju registriranih storitev nosilke (imetnice) znamke.

Revizijsko sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj revidentke, ni pa dolžno odgovarjati na vsak pravni argument stranke. Tako ni nujno, da je obrazložitev odločbe revizijskega sodišča tako obširna, kakor je bila revizija, niti ni nujno, da je odgovor na navedbe revidentke vedno izrecen, saj je lahko tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je revizijsko sodišče seznanilo z njenimi argumenti in da jih je obravnavalo.