TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1. Revizija se zavrne. 2. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti 38.700,00 SIT stroškov revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2005 do plačila, v 15 dneh.

Po določbi 144. člena ZIL-1 je ta zakon začel veljati šest mesecev po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (dne 7.6.2001), to je dne 7.12.2001. Po kogentni določbi a. alinee prvega odstavka njegovega 143. člena je takrat prenehal veljati ZIL. Ker ZIL-1 ni predvidel prehodnega obdobja, saj ne vsebuje prehodne določbe, da se postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, nadaljuje po predpisih, po katerih se je začel (to je po določbah ZIL), se je postopek pravilno nadaljeval po določbah ZIL-1.

Ker se je postopek razveljavitve znamke zaradi njene neuporabe nadaljeval po določbah ZIL-1, se je v skladu z določbo prvega odstavka njegovega 120. člena pravilno dokončal pred sodiščem in ne pred Uradom Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Uradom). Na podlagi navedene zakonske določbe je namreč sodišče pristojno za razveljavitev znamke in ne le za ugotovitev, da sporna znamka ni bila uporabljena.

Ker pa se je konkretno dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevo za razveljavitev znamke tožene stranke, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanju iz prvega odstavka 90. člena ZIL, uresničilo pred vložitvijo zahteve in tudi pred uveljavitvijo ZIL-1, je sodišče pogoje za razveljavitev znamke zaradi njene neuporabe pravilno presojalo po določbah ZIL.

Ker je tožena stranka ugovarjala zahtevi za razveljavitev znamke, je Urad zahtevo v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL odstopil pristojnemu sodišču, pred katerim se je postopek nadaljeval kot s tožbo. Postopek pred sodiščem prve stopnje se namreč začne s tožbo (179. člen ZPP).

Zahtevo tožeče stranke za razveljavitev znamke tožene stranke zaradi neuporabe je Urad v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL odstopil pristojnemu sodišču. Zato je bil tožeči stranki že s tem priznan pravni interes za tožbo, s tem da je bil po uvelajvitvi ZIL-1 ugotovitveni zahtevek vsebovan v oblikovalnem zahtevku iz njegovega 120. člena.

Tožeča stranka je prvotno (v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZIL) od sodišča zahtevala ugotovitev neuporabe znamke tožene stranke. Po uveljavitvi ZIL-1 pa je tožbo spremenila tako, da je od sodišča zahtevala razveljavitev znamke tožene stranke zaradi njene neuporabe. Pri tem je šlo za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP (zaradi okoliščin, ki so nastale po njeni vložitvi), za katero ni potrebna privolitev tožene stranke, zaradi česar je tožeča stranka v postopku, ki se je nadaljeval (in dokončal) po določbah ZIL-1, lahko ugotovitveni tožbeni zahtevek spremenila v oblikovalnega (konstitutivnega).

Tožena stranka kot nosilka blagovne znamke je imela (izključno)

pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga (prvi odstavek 34. člena ZIL). Vendar pa ni imela samo pravice, ampak tudi dolžnost njene uporabe, saj je v nasprotnem primeru zainteresirana oseba (tožeča stranka) lahko zahtevala razveljavitev znamke (prvi odstavek 90. člena ZIL). Sankcija za neuporabo znamke brez opravičenega razloga je bila namreč njena razveljavitev.

ZIL ni posebej definiral pojma neuporabe niti uporabe znamke. V drugem odstavku 34. člena je le primeroma našteval sedem možnih pojavnosti uporabe blagovne znamke. Zato je pri razlagi pojma uporabe blagovne znamke treba izhajati iz njene osnovne funkcije, ki je v označevanju blaga nosilke blagovne znamke zaradi njegovega razlikovanja od blaga iste ali podobne vrste (prvi odstavek 17. člena in prvi odstavek 34. člena ZIL), ne pa iz njene uporabe po drugem odstavku 34. člena ZIL. Posledično je razveljavitveni razlog neuporaba znamke za označevanje blaga, ne pa neuporaba znamke po drugem odstavku 34. člena ZIL (prvi odstavek 90. člena ZIL). Zato morebitne ovire pri uporabi znamke za reklamiranje blaga iz razreda 34 mednarodne klasifikacije ne opravičujejo neuporabe znamke za zaznamovanje blaga. To velja tudi za Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI).

Sodišče druge stopnje lahko v okviru materialnopravnega preizkusa pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje samo (brez obravnave) zavzame stališče do trditev strank (do njihovih izjav o vsebinski, in to dejanski ali pravni podlagi za odločbo).

Revizijsko sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj revidentke Tako ni nujno, da je obrazložitev odločbe revizijskega sodišča tako obširna, kakor je bila revizija, niti ni nujno, da je odgovor na navedbe revidentke vedno izrecen, saj je lahko tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je revizijsko sodišče seznanilo z njenimi argumenti in da jih je obravnavalo.