Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi. Zadostuje namreč, če je odmera na pregleden način, ki na pritožbeni stopnji omogoča njen preizkus, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.
Pritožnika šele v pritožbi navajata, da je bila tožnica v času od smrti S. L. do razdelitve zapuščine skupna lastnica služečih nepremičnin, zaradi česar priposestvovanje v tem času ni moglo teči. Teh navedb pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj nista pojasnila, zakaj jih nista podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožnica dokazala, da je dvajset let dejansko izvrševala služnost na nepremičnini, za katero je trdila, da ni bila njena, je z zahtevkom na njeno priposestvovanje uspela.
DRUŽINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081576
ZZZDR člen 106, 106/1, 106/2, 106/5, 129a, 129a/2, 131c. OZ člen 316, 316-5. ZPP člen 70, 70/1, 70/1-6, 72, 72/2, 216, 243, 247, 413. ZIZ člen 273, 273/1, 277, 277/1, 278, 278/1.
odtujitveni sindrom – stiki – pravica do stikov – omejitev stikov – razlog za omejitev stikov – upoštevanje otrokove volje – odklanjanje stikov – pobotanje preživnine – presoja pogojev za izdajo začasne odredbe za nazaj – odpadel namen začasne odredbe – izločitev izvedenca
Terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, ne more prenehati s pobotom, in to tudi ne s kakršnokoli medsebojno terjatvijo zakoncev iz naslova skupnega premoženja.
Ker je bila veljavnost predlagane začasne odredbe vezana na pravnomočni zaključek te pravde, je potreba o njenem odločanju z današnjim dnem (z dnem potrditve prvostopenjske glavne odločitve) odpadla, zato vsebinsko pogojev za nazaj nima nobenega pomena presojati. Namena začasne odredbe za nazaj namreč ni več mogoče doseči.
Okoliščina, da je bil izvedenec pred desetimi leti kratek čas mentor toženčeve sedanje zunajzakonske partnerke, ki je sicer osebno sploh ne pozna in se zasebno z njo nikoli ni srečal, ne zbuja nikakršnega dvoma v njegovo nepristranskost.
samostojni podjetnik posameznik - odgovornost samostojnega podjetnika za prekršek - neposredni storilec - izrek odločbe o prekršku
V kolikor je prekrškovni organ v prekrškovnem ali inšpekcijskem postopku ugotovil, da je konkretno ravnanje, ki predstavlja prekršek, samostojni podjetnik storil osebno in ne kdo izmed njegovih zaposlenih v njegovem imenu ali na njegov račun oziroma z njegovimi delovnimi sredstvi, bi to moral tudi zapisati v izreku odločbe o prekršku.
Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostjo obeh staršev in potrebami otroka. Sklepanje o spremenjenih okoliščinah je mogoče na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v času določitve preživnine. Šele poprejšnja ugotovitev obstoja spremenjenih razmer pogojuje vnovično ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninski obveznosti.
Tožbena zahteva ni vzdržna, predvsem, ker so se hčerine potrebe močno povečale, toženčeve zmožnosti pa se niso tako poslabšale, da preživninskega bremena, določenega s sodno poravnavo, ne bi (več) zmogel plačevati. Pritožbeno sodišče sicer lahko razume tožnikove skrbi v zvezi s stroški, ki bodo potrebi za renovacijo stanovanja (pri njegovih starših), v katerem biva z novo družino, in drugimi stroški, vendar ima preživnina A. prednost in njena višina ni taka, da bi bila (ob tožnikovih pridobitnih zmožnostih) ogrožena eksistenca tožnika in njegove nove družine.
zavrženje tožbe – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – prošnja za podaljšanje roka – rok za popravo ali dopolnitev vloge- nepopolna vloga
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28. 6. 2016 tožeči stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni popraviti tožbo in jo dopolniti z dokaznimi listinami. Tožeča stranka je bila opozorjena na sankcijo zavrženja tožbe, če je ne bo popravila oziroma dopolnila v odrejenem roku. Tožeči stranki je bil ta sklep vročen 6. 7. 2016, kar pomeni, da je bila prošnja za podaljšanje roka z dne 14. 7. 2016 podana pred iztekom roka, torej pravočasno. Ker o tej prošnji sodišče prve stopnje ni odločilo, ni imelo podlage za zavrženje tožbe.
Aneks h KPND člen 13, 13/2. KPND člen 40. ZDR-1 člen 67, 67/1, 67/2.
solidarnostna pomoč - izpolnjevanje pogojev - delo s polovičnim delovnim časom - minimalna plača
V skladu z 2. odstavkom 13. člena Aneksa h KPND je do solidarnostne pomoči upravičen javni uslužbenec, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine 130 % minimalne plače. Tožnikova osnovna plača za polovični delovni čas je višja od polovice zneska od 130 % minimalne plače, zato tožnik ni upravičen do solidarnostne pomoči.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZJU člen 93, 94. KZ-1 člen 99, 257, 257/2, 257/3, 259, 259/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – javni uslužbenec - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva – kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic – uradna oseba
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V izredni odpovedi je zapisala, da je tožnika napotila na čakanje na delo, zato tožnik ni imel pooblastil za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi in ker mu v času čakanja doma nadrejene osebe niso dale nobenih navodil za izdajanje upravnih odločb iz njegove pristojnosti, je tožnik s tem, ko je izdal sporno odločbo (soglasje), storil očitano kršitev. Očitala mu je, da je storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ter zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1.
Tožnik ni imel namena pridobiti sebi ali komu drugemu protipravno premoženjsko oziroma nepremoženjsko korist, kar je zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic po določbi 257. člena KZ-1. Navedeno kaznivo dejanje stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki za to, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti (prvi odstavek 257. člena KZ-1) oziroma uradna oseba ali javni uslužbenec, ki za to, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje pravic ali ne opravi uradne dolžnosti (tretji odstavek 257. člena KZ-1). Zato tožniku očitana kršitev nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja.
Tožnik je bil javni uslužbenec, zaposlen v občinski upravi. Kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259. členu KZ-1, kdo drug kot uradna oseba v smislu 99. člena KZ-1 ne more storiti, zato tožena stranka ni dokazala vseh znakov kaznivega dejanja po 259. členu KZ-1.
zavrženje pritožbe – nedovoljena pritožba – redno pravno sredstvo
Pritožba je nedovoljena, če jo vloži oseba, ki nima te pravice (343. člen ZPP). Ker ZPP zoper sklep pritožbenega sodišča o zavrženju pritožbe ne predvideva pritožbe, torej rednega pravnega sredstva, obravnava vlagateljeve pritožbe na pritožbeni stopnji ni dopustna in se zato vlagateljeva pritožba zavrže (346. člen ZPP).
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016329
ZVZD člen 5, 15, 24. OZ člen 131, 131/1, 135, 172, 179, 185.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nematerialna škoda – soprispevek oškodovanca – odmera višine odškodnine
Do poškodbe tožnice je prišlo, ko je pri delu za proizvodnim trakom s karoserijami vozil lepila nalepke na prag v notranjosti vozil. Na drugi, desni strani traku, je enako delo opravljala sodelavka. Po zaključku lepljenja nalepk je tožnica zaprla vrata karoserija in pritisnila črni gumb, s katerim je potrdila, da je delo dokončala. Ker pa ni bila prepričana, če je na karoserijo nalepila nalepko, se je vrnila do karoserije vozila in odprla vrata. Še pred tem je zaklicala sodelavki, da gre preveriti nalepko, vendar je ta (verjetno zaradi hrupa) ni slišala. Sodelavka je s pritiskom na črni gumb potrdila končanje svojega dela, to pa je sprožilo premik karoserije naprej, zato je tožnici stisnilo levo roko med vrata karoserije in regal za nalepke.
Tožnici je mogoče očitati nepazljivo in neskrbno ravnanje (kljub temu, da je vedela, da se po pritisku črnega gumba za potrditev končanja dela ne bi smela več vrniti k vozilu, je to storila), vendar pa je treba pri višini soprispevka tožnice k nastali škodi upoštevati tudi vsa opustitvena ravnanja tožene stranke (opustitev ustreznega usposabljanja tožnice pred nastopom dela nameščanja nalepk, na opustitev sprejetja ustreznih varnostnih oziroma zaščitnih ukrepov in opustitev ustreznega nadziranja tožničinega dela). Po oceni pritožbenega sodišča znaša soprispevek tožnice zaradi njenega nepazljivega in neskrbnega ravnanja k nastanku škode s 30 %.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je kot skrbnik pogodbe za izvedbo investicijskega vzdrževanja dveh prostorov ravnal v nasprotju z določili te pogodbe in pravilnikom tožene stranke in ker za potrebe izvedbe določil pogodbe službenih poti ni opravljal v skladu z napotitvami oziroma je službene poti opravljal brez nalogov za službeno potovanje. Tožnik je storil očitane kršitve, zato je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
delovno mesto - plačni razred - javni uslužbenci – plačni sistem – aneks k pogodbi o zaposlitvi – plačilo razlike plače – medicinske sestre – prevedba – premestitev – napredovanja – prenos napredovanj
V spornem primeru ni šlo za prevedbo, ampak za premestitev na višje vrednoteno delovno mesto, kar je okoliščina, ki po 20. členu ZSPJS izključuje prenos predhodno doseženih napredovanj. Zato tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače ni utemeljen.
Ni utemeljena pritožbena trditev, da je odločitev sodišča v nasprotju z načelom enakega obravnavanja in enakega plačila za enako delo. Konkretni primer kaže ravno to, kako je tožena stranka reševala problem nižjega plačila zaradi nižje izobrazbe, kljub vsebinsko enakemu delu, in sicer s premestitvijo na višje vrednoteno delovno mesto, pri čemer je bila dolžna upoštevati 20. člen ZSPJS (ki onemogoča prenos doseženih napredovanj ob premestitvi na višje vrednotena delovna mesta) in 14. člen ZSPJS (ki določa odbitek zaradi neizpolnjevanja formalnega pogoja izobrazbe). Tudi ne drži, da je 14. člen ZSPJS uporabljiv le ob prevedbi.
Iz pogodbe o zaposlitvi, s katero je bil tožnik razporejen na uradniško delovno mesto gradbeni inšpektor v nazivu V. stopnje - inšpektor II, izhaja, da bo tožnik opravljal delo na OE B. in na terenu. Glede na to, da bi tožnik kljub novemu področju inšpekcijskega nadzora svoje delo še vedno opravljal v OE B., ki je bila kot kraj opravljanja dela opredeljena v njegovi pogodbi o zaposlitvi, tožena stranka ni bila dolžna z njim skleniti nove pogodbe o zaposlitvi.
Pri sporni pisni odredbi ni šlo za premestitev tožnika na podlagi določb od 147. do 152.b člena ZJU, temveč za odreditev delovnih nalog v skladu s 94. členom ZJU, zato tožena stranka pisne odredbe ni bila dolžna obrazložiti (prvi odstavek 24. člena ZJU).
ZPP člen 95, 98, 98/1, 98/2, 98/3, 98/4, 98/5, 108.
zavrženje revizije – pooblastilo – brezplačna pravna pomoč
Odločba o odobreni brezplačni pravni pomoči, četudi se nanaša izrecno le na vložitev revizije, ne more nadomestiti pooblastila oziroma sklenitve posebnega pooblastilnega razmerja za vložitev revizije.
Odvetnica je za tožečo stranko, ki je pred tem ni zastopala, vložila revizijo, kateri ni priložila pooblastila za zastopanje tožeče stranke, ampak le odločbo o brezplačni pravni pomoči, iz katere izhaja, da je bila tožeči stranki brezplačna pravna pomoč odobrena za vložitev izrednega pravnega sredstva in za oprostitev plačila stroškov postopka. Zato je revizija pravilno zavržena.
ZZVZZ člen 31, 31/1, 31/2, 31/7. ZZOD člen 2. ZDMP člen 1, 3, 4. ZMinP člen 2, 4, 11. ZPIZ-1 člen 410, 410/11.
poškodba pri delu - začasna nezmožnost za delo - nadomestilo - plačilo prispevkov - osnova za odmero nadomestila - zajamčena plača - minimalna plača
Zaradi nekonsistentnosti zakonske ureditve, ko zakonodajalec 7. odstavka 31. člena ZZVZZ, ki kot spodnjo mejo nadomestila med začasno zadržanostjo z dela še vedno določa zajamčeno plačo, ni ustrezno uskladil, je mogoče namesto inštituta zajamčene plače uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejene z veljavnim ZMinP. Ob uporabi 2. in 3. odstavka 31. člena ZZVZZ glede na vzrok in trajanje začasne zadržanosti z dela osnova za odmero nadomestila za čas začasne zadržanosti ne more biti manjša od minimalne plače. Ker toženec pri izdaji izpodbijanih upravnih aktov o odmeri nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi poškodbe pri delu materialnega prava ni pravilno uporabil, saj je 7. odstavek 31. člena ZZVZZ uporabil tako, kot se glasi, čeprav bi moral namesto zajamčene plače upoštevati minimalno plačo, in je sporno nadomestilo odmeril od osnove, od katere so bili plačani prispevki, ki je nižja od minimalne plače, je pritožbeno sodišče izpodbijane odločbe odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
STVARNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085871
SPZ člen 119. SZ-1 člen 26, 41. ZPP člen 337. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb člen 7.
načrt vzdrževanja večstanovanjske stavbe – obnova fasade – rezervni sklad – vplačevanje v rezervni sklad – višina prispevka v rezervni sklad – nedovoljene pritožbene novote
Višino prispevka v rezervni sklad se lahko zviša, če tako določijo etažni lastniki v načrtu vzdrževanja. Po 119. členu SPZ pa je treba ugotoviti tudi vrednost vzdrževalnih del in načrt vzdrževanja.
plačilo premij za pokojninsko zavarovanje – prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje – splošna veljavnost kolektivnih pogodb
Tožnik zahteva plačilo premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas od maja 2010 do decembra 2010 na podlagi pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta iz leta 2001, ki jo je tožena stranka sklenila s takrat obstoječima reprezentativnima sindikatoma B. in C. Dne 17. 3. 2010 je tožena stranka z reprezentativnima sindikatoma B. in D. (ki je bil ustanovljen po podpisu pogodbe o oblikovanju pokojninskega načrta in katerega član je bil tožnik) podpisala aneks št. II, s katerim so se dogovorili, da se s plačevanjem prispevkov dodatnega pokojninskega zavarovanja preneha za čas od 1. 3. 2010 do 12. 12. 2012. ZKolP v drugem odstavku 11. člena določa, da se v primeru, kadar posameznega delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. Za tožnika za vtoževano obdobje velja pogodba (brez aneksa št. II) kot zanj bolj ugodna, zato je njegov tožbeni zahtevek, da je tožena stranka za obdobje od maja 2010 do decembra 2010 zanj dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, utemeljen.
nadomestilo z a invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalid III. kategorije invalidnosti - kmet - ustavna odločba
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče (enako pred njim toženec v predsodnem postopku), da bi tožnik šele od 17. 4. 2013, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba o priznanju pravice do nadomestila, lahko pričel delati z omejitvami. Ker se je že pred tem 25. 8. 2012 starostno upokojil, naj s priznanimi omejitvami ne bi mogel pričeti delati. Vendar takšno materialno pravno stališče v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo. Res je sicer, da je bilo v dosedanji sodni praksi zavzeto stališče, da zavarovanec pravno formalno lahko začne delati v skladu s preostalo delovno zmožnostjo šele z dnem pravnomočnosti sodbe, oziroma z dnem njene vročitve. Vendar v okoliščinah konkretnega primera takšno stališče iz ustavnopravnih razlogov, ko je do zavrnitve pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti v prejšnjem predsodnem postopku prišlo na protiustavni zakonski podlagi, ni sprejemljivo. Ne more biti odločilno, da so pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti ustavno skladno priznane šele v sodnem postopku z zamikom za nekaj let nazaj, ko je zavarovanec že starostno upokojen. To še zlasti, ker je pri opravljanju kmetijske dejavnosti le od zavarovanca samega odvisna organizacija dela in opravljanje dejavnosti v skladu z omejeno delovno zmožnostjo zaradi sprememb v zdravstvenem stanju. Pogojevanje izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem pravnomočnosti sodbe v okoliščinah konkretnega primera, ko je s 23. 3. 2010 ugotovljena potreba po fizičnih razbremenitvah pri opravljanju kmetijske dejavnosti, pa kljub temu pripadajoče pravice niso bile priznane zaradi uporabe protiustavnega 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, ni sprejemljivo. To še zlasti, v kolikor je tožnik že od 23. 3. 2010 na kmetiji opravljal le še dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Ali je od 23. 3. 2010 dalje dejansko delal z omejitvami, oziroma kdaj je pričel delati z omejitvami, in ali je na ta način delo opravljal ves čas do starostne upokojitve 25. 8. 2012, pa toženec niti sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega stališča nista ugotavljala. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo in zadevo tožencu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZDR člen 147, 147/6, 147/7. ZDR-1 člen 137, 148. ZODPol člen 72. ZJU člen 16. ZDSS-1 člen 6a. ZKolP člen 2, 9, 9/2. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/3, 16/4, 16/5, 16/6, 16/9, 16/10, 16/11, 16/12, 16/13, 16/14.
kolektivni delovni spor - kolektivna pogodba - javni uslužbenec - policist - delovni čas - razporejanje delovnega časa
Stavkovni sporazum 2012 v 2. točki določa, da bo Vlada RS po sklenitvi tega sporazuma od junija 2012 naprej omogočala izplačilo odrejenih in opravljenih ur nadurnega dela in pripravljenosti v vseh enotah v Policiji in MNZ brez omejitev, ki ne izhajajo iz zakona. Za te namene se omogoča poraba dodatnega obsega sredstev, ki znašajo na letni ravni 35 % več sredstev, kot je bilo izplačanih sredstev za te namene v mesecu aprilu 2012, preračunano na letno raven. V navedeni 2. točki Stavkovni sporazum 2012 po vsebini ne predstavlja določila kolektivne pogodbe, saj ne vzpostavlja, spreminja ali ukinja pravic ali obveznosti iz delovnega razmerja, nasprotna udeleženka pa je bila opravljene nadure dolžna obračunati in izplačati že na podlagi dotedaj veljavnih splošnih zakonskih določil. Predlog, kot ga uveljavlja predlagatelj, zato v tem delu ne more biti predmet kolektivnega spora po 6.a) členu ZDSS-1.
Stavkovni sporazum 2013 ima v 15. točki naravo kolektivne pogodbe. Stavkovni sporazum 2013 izpolnjuje oba formalna razloga (po čl. 2 in čl. 9/2 ZKolP). Vendar v točki 15/1 ne vsebuje vsebinskega kriterija, saj ne vzpostavlja nobene nove pravice iz delovnega razmerja. Obveznost delodajalca, da mora delavcu, ki ima ob koncu referenčnega obdobja presežek ur, ta presežek obračunati kot delo preko polnega delovnega časa, izhaja že iz samega zakona. Drugače pa velja za 2. odstavek 15. tč., kjer Stavkovni sporazum 2013 izven vseh drugih predpisov določa možnost, da na podlagi dogovora med delodajalcem in delavcem slednji lahko presežek delovnih ur (nadure) izkoristi kot prosti čas (s pravico do nadomestila plače), pripada pa mu še dodatek za delo preko polnega delovnega časa (30 %).
Dogovor z dne 2. 6. 2014 nima narave kolektivne pogodbe. Ta dogovor so stranke Aneksa št. 2 h KPP sprejele kot besedilo razlage določbe 5. čl. Aneksa št. 2 h KPP. Bistvena za ta spor je razlaga, da se z referenčnim obdobjem, ki se je začelo 1. januarja 2014, vsem policistom za to obdobje začnejo ure redne delovne obveznosti šteti od nič. Toda Dogovor z dne 2. 6. 2014 ni bil objavljen v Uradnem listu. Zato ne more imeti narave kolektivne pogodbe.
Prerekanje trditev nasprotne stranke mora biti določno in obrazloženo. Zgolj navedbe, kot jih je podala tožeča stranka: “da prereka vse navedbe tožene stranke kolikor se z njimi izrecno ne strinja” ne zadostijo temu standardu. Ugovor sočasne izpolnitve je materialnopravni ugovor z dilatoričnim učinkom, kar pomeni, da je v primeru, če sodišče presodi, da je utemeljen, tožena stranka dolžna izpolniti samo, če izpolni nasprotna stranka. Vsebina ugovora je preprosta in daje pogodbeni stranki pravico, da zadrži izpolnitev toliko časa dokler ne izpolni nasprotna stranka. Vendar pa se preprostost veže na okoliščino, da ugovora ni potrebno oblikovati kot procesno pobotno terjatev s pobotnim ugovorom ali celo vložiti nasprotne tožbe, ker gre za materialnopravni ugovor, vsekakor pa mora biti dovolj določen, da ga je mogoče obravnavati.