TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

„I. Odpravijo se odločbe:

- št. ... z dne 29. 8. 2014 in št. ... z dne 3. 11. 2014;

- št. ... z dne 18. 7. 2014, št. ... z dne 18. 7. 2014, št. ... z dne 18. 7. 2014 in št. ... z dne 16. 10. 2014;

- št. ... z dne 10. 10. 2014 in št. ... z dne 18. 12. 2014; ter

- št. ... z dne 2. 12. 2014 in št. ... z dne 19. 2. 2015

in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.“

II. Tožena stranka je dolžna za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic..., povrniti stroške postopka na prvi in drugi stopnji v znesku 694,06 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Zaradi nekonsistentnosti zakonske ureditve, ko zakonodajalec 7. odstavka 31. člena ZZVZZ, ki kot spodnjo mejo nadomestila med začasno zadržanostjo z dela še vedno določa zajamčeno plačo, ni ustrezno uskladil, je mogoče namesto inštituta zajamčene plače uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejene z veljavnim ZMinP. Ob uporabi 2. in 3. odstavka 31. člena ZZVZZ glede na vzrok in trajanje začasne zadržanosti z dela osnova za odmero nadomestila za čas začasne zadržanosti ne more biti manjša od minimalne plače. Ker toženec pri izdaji izpodbijanih upravnih aktov o odmeri nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi poškodbe pri delu materialnega prava ni pravilno uporabil, saj je 7. odstavek 31. člena ZZVZZ uporabil tako, kot se glasi, čeprav bi moral namesto zajamčene plače upoštevati minimalno plačo, in je sporno nadomestilo odmeril od osnove, od katere so bili plačani prispevki, ki je nižja od minimalne plače, je pritožbeno sodišče izpodbijane odločbe odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.