Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana tedaj, če je v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave, ne pa tudi, če javnost ni izključena.
zahteva za varstvo zakonitosti - bistvene kršitve kazenskega postopka
Sodba bi imela bistvene napake v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, če ne bi bilo v obrazložitvi navedeno, na podlagi katerih dokazov sodišče šteje, da je obsojenec storil določeno kaznivo dejanje in ali ga je storil v prištevnem stanju, saj bi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 9, 9/1.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - sovražna propaganda
Poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve je bil konstitutivni element kaznivega dejanja po 1.tč. 9.čl. ZKLD in v primeru, da ta ni bil podan, tudi ni moglo biti podano kaznivo dejanje po navedenem členu.
Izjema, da teče rok za pritožbo zoper sklep o priporu od ure, ko je bil sklep izročen priprtemu, ne more izključiti obdolženčeve pravice do obrambe z zagovornikom, vsebina takšne obrambe v trenutku, ko je zoper obdolženca odrejen pripor, pa je lahko predvsem v tem, da mora imeti zagovornik dejansko možnost pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora.
Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije člen 222, 222/1-4. Zakon o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6.aprilom 1941 in sovražnikovo okupacijo (1946) člen 4.ZKP člen 371, 371/1-11.
kazniva dejanja zoper javni red in mir - prepovedan prehod čez državno mejo - uporaba določb Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije kot pravnih pravil - kaznivo dejanje falsifikacije osebnih legitimacijskih listin - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljivost izreka sodbe
Do 1.7.1951, to je do uveljavitve Kazenskega zakonika iz leta 1951, prehod državne meje brez predpisanega dovoljenja ni bil kazniv. Prav tako takšno dejanje ni bilo kaznivo po Kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije.
Po oceni vrhovnega sodišča zaradi tega, ker v sodbi ni izrečno navedena zakonska označba kaznivega dejanja, izrek sodbe ni nerazumljiv, saj sodba v izreku navedeno ravnanje, ki vsebuje vse zakonite znake kaznivega dejanja po 4.tč. 1.odst. 222. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, pravno opredeljuje z navedbo zakonskega dejanskega stana (dispozicije) tega kaznivega dejanja, zato ni podana kršitev po 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP.
Revizijsko sodišče se strinja s pravno presojo nižjih sodišč, sprejeto na podlagi ugotovljenih dejstev, v katera v revizijskem postopku ni mogoče več poseči, da tako tožnici kot zavarovanki kakor tudi njenemu možu kot vozniku ni mogoče očitati kršitve določb pravkar omenjenega člena pogojev, ker so pač objektivne okoliščine (ponoči zaprta policijska postaja) po eni strani, po drugi pa opravičljiva zmota glede pristojnosti policijske postaje preprečile, da bi bil pristojni organ za notranje zadeve obveščen prej, kot se je to dejansko zgodilo. Vrhu tega pa ne glede na pravkar povedano pogoji same opustitve prijave ne sankcionirajo z izgubo zavarovalnih pravic. Člen 24 pogojev namreč samo nalaga, kaj mora storiti zavarovanec, nima pa določbe o izgubi zavarovalnih pravic, kot je to urejeno na primer v 10. členu pogojev, v katerem ni omenjena opustitev zavarovančeve dolžnosti iz 24. člena pogojev.
ZOR člen 111, 232, 232/2, 532, 532/1.ZLPP člen 17, 17/1, 18.ZPPOLS člen 1, 1/1, 3. ZPN člen 8, 9, 10. ZPP (1977) člen 354, 354/2.
javna obljuba nagrade - razpis - prodaja nepremičnine lastninjenega podjetja - javna dražba - najboljši ponudnik - razveljavitev odločitve o izbiri najboljšega ponudnika - izpodbojne pogodbe - pojem družbene lastnine - pravni interes kot procesna predpostavka
Ni se sicer mogoče strinjati s stališčem prve stopnje, da je "izbira najugodnejšega ponudnika dejansko prepuščena diskrecijski presoji komisije". Javnega razpisa za prodajo zakonodaja ne ureja, zaradi česar je potrebno uporabiti z analogijo ustrezne določbe zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tako je za razpis potrebno uporabiti zakonske določbe o razpisu nagrade (232. člen ZOR), po katerih ima vsak udeleženec razpisa pravico zahtevati razveljavitev odločitve o podelitvi nagrade (drugi odstavek tega člena). Če namreč razpis ne pomeni le zbiranja ponudb, marveč je razpisano, da bo izbran najboljši ponudnik, razpisovalca veže takšna obljuba kot enostranska izjava volje.
Kakor mora, ko se spet zatečemo k analogiji, izigrani predkupni upravičenec, zahtevati, da se prenos lastnine razveljavi in stvar odstopi njemu (prvi odstavek 532. člena ZOR), mora tudi v primeru javnega razpisa za izbiro najugodnejšega ponudnika, ki mu je bila stvar že odstopljena, prizadeti, ki meni, da je bil sam najboljši ponudnik, zahtevati poleg razveljavitve izbire tudi razveljavitev pogodbe o prenosu lastnine, ki je bila predmet razpisa, in sklenitev pogodbe z njim, če naj bo njegov zahtevek uspešen.
V obravnavanem primeru, ko gre za prodajo nepremičnine - poslovnega prostora prve tožene stranke kot delniške družbe z znanimi lastniki torej ni obvezna javna dražba na podlagi 8. do 10. člena ZNP in tako ni utemeljen tisti del zahtevka, po katerem naj bi se razpis razveljavil in prvi toženi stranki naložil nov razpis za javno dražbo.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - kazniva dejanja, storjena s sredstvom javnega obveščanja - namen razžalitve
Po določbi 3. odstavka 169. člena KZ je nekaznivost novinarja za storjeno razžalitev pri opravljanju časnikarskega poklica določena kot pravilo. Že iz tega razloga je treba "namen zaničevanja", kot izjemo od omenjenega pravila o nekaznivosti novinarjev za žaljivo izražanje, razlagati restriktivno. V primerih, ko novinarji pri opravljanju svojega poklica ocenjujejo ravnanja in javne izjave posameznih političnih funkcionarjev, pa je zaradi javnega interesa oziroma ustavno zagotovljene človekove pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave) potrebno, da sodišča določbo 3. odstavka 169. člena KZ o obstoju "namena zaničevanja" presojajo po najstrožjih kriterijih.
Pravilna uporaba določbe 2. odstavka 169. člena KZ torej zahteva, da sodišče v postopku ugotovi, kakšni nameni so vodili novinarja pri pisanju inkriminiranega članka, ali zgolj osebni, da razžali zasebnega tožilca ali pa izključno oziroma pretežno interes javnosti, da jo informira. Pri ugotavljanju "namena zaničevanja" je potrebno tudi kritično presoditi rubriko (žanr), v katerem je bila objavljena razžalitev zasebnega tožilca, ter nato inkriminirano besedilo oceniti v kontekstu celotnega objavljenega članka.
zahteva za varstvo zakonitosti - sodbe rednih sodišč z območja republik nekdanje Jugoslavije - nedovoljenost
Na podlagi izjeme, ki jo določa 2.odst. 560.čl. ZKP, je potrebno sklepati, da zoper sodbe rednih sodišč z območij prejšnjih republik bivše Jugoslavije ni dovoljeno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti ali zahteve za izredno omilitev kazni ne glede na to, ali obsojenec je ali je bil slovenski državljan.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - strah - povrnitev bodoče škode
Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila tožnica dne 2.9.1992 udeležena v prometni nesreči, da je v zvezi s tem trpela škodo in da sta zanjo odgovorna zavarovanka prvotožene stranke do 40 % in zavarovanec drugotožene stranke do 60 %. Tožnici je prisodilo odškodnino iz naslova premoženjske škode na avtomobilu 114.409,00 tolarjev. Iz naslova nepremoženjske škode pa jih je prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 600.000,00 tolarjev, za strah 100.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.500.000,00 tolarjev. Ker je revizijsko sodišče ob upoštevanju materialnega prava ugotovilo, da bi za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zadoščalo 800.000,00 tolarjev, je reviziji drugotožene stranke v tem delu ugodilo in njeno dolžnost plačila ob 60 % odgovornosti znižalo za 420.000,00 tolarjev.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS03406
ZOR člen 451.ZD člen 142. ZPP (1977) člen 385, 385/3.
pristop k dolgu - odgovornost dediča za zapustnikove dolgove - revizija - dovoljenost revizije - revizijski razlogi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Tožena se je z izjavo z dne 20.2.1988 zavezala napram tožnikom, da je pripravljena prevzeti vse obveznosti svojega bivšega in tedaj že pokojnega moža, ki je bil zastopnik tožnikov pri prvi prodaji nepremičnine. Ker je v tej izjavi tudi zapisala, da "se bodo sicer podpisniki te pogodbe uveljavili na zapuščinski obravnavi", je prevzeto obveznost pravno opredeliti kot pristop k dolgu v smislu 451. čl. ZOR.
V postopku pred nižjima sodiščema ni bilo ugotovljeno, da so bili zapustnikovi dolgovi plačani v imenu mld. toženk in na račun podedovanega premoženja. Z revizijskimi trditvami, kaj je bilo mišljeno ob toženkini izjavi, da je sama plačala dolgove, revizija vsebinsko skuša uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj gre za dokazno oceno izpovedi matere mld. toženk.
revizija - dovoljenost revizije - določitev vrednosti spornega predmeta v tožbi
V drugem odstavku 186. člena ZPP in drugem odstavku 40. člena ZPP predpisano ravnanje stranke, ki vlaga tožbo, je treba v okviru dovoljenosti revizije smatrati za obvezno sestavino tožbe. Če stranka ne ravna tako, ima izostanek navedbe vrednosti spora za posledico nedovoljenost revizije (tretji odstavek 382. člena ZPP).
lokacijsko dovoljenje - upravni postopek - stranke v upravnem postopku - KS kot stranka v postopku o izdaji lokacijskega dovoljenja za deponijo odpadkov
Ob ugotovljenem pravnem dejstvu, da KS po materialnih predpisih v času odločanja o predlogu za obnovo postopka lokacijskega dovoljenja ne izkazuje pravnega interesa, je sodišče ob predpostavki, da gre za procesno vprašanje, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali je ta izpolnjevala lastnost stranke, ko se je odločala o lokacijskem dovoljenju, tožbo zavrnilo.
obnova postopka denacionalizacije - uvedba obnove postopka - nova dejstva
Nova dejstva, navajana v obnovi postopka, ki niso sestavni del prejšnjega dejanskega stanja (se ne nanašajo na akt podržavljenja zahtevanih zemljišč o denacionalizaciji, ampak na razpolaganje s temi zemljišči v času po podržavljenju), ne morejo spremeniti odločilnega dejstva, ugotovljenega v prejšnjem postopku in sicer, da so zemljišča prešla v državno last na podlagi pravnega posla.
dvostranske pogodbe - razveza kupoprodajne pogodbe zaradi neizpolnitve - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - kdaj pogodbe ni mogoče razdreti - neupravičena pridobitev
Pravdni stranki sta kupoprodajno pogodbo z dne 4.3. oziroma 10.3.1988 obojestransko v celoti izpolnili. Po določilu 131. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa pogodbe ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti. To pomeni, da pogodbe ni mogoče razdreti, kadar je obojestransko v celoti izpolnjena. Razveza pogodbe je možna samo zaradi neizpolnitve (124. člen ZOR in naslednji) ali zaradi spremenjenih okoliščin (133. člen ZOR in naslednji). Toda ugotovljeno dejansko stanje v tem primeru ni potrdilo obstoj okoliščin, ki so predpostavke za razvezo pogodbe po katerem od navedenih zakonitih določil.
Uporaba prostega preudarka je v skladu z določbo 3. odst. 40. čl. ZDS, če je ugotovljeno dejansko stanje (pravnomočno obsojen na 4 leta zapora), subsumirano z zakonskim dejanskim stanjem (nevarnost za javni red - 8. tč. 10. čl. ZDS).
POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS03329
ZPP (1977) člen 187, 354, 354/1, 373, 373/1-4. ZTLR člen 37, 37/1, 37/2.ZOR člen 454.
prodajna pogodba - izročitev stvari v posest - izstavitev listine - ugotovitvena tožba - pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe - odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi - pogoji za spremembo sodbe sodišča prve stopnje
Ugotoviti je, da lahko sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 373. člena ZPP le v primeru, če je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, pa se s pritožbo ne uveljavljajo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, niti niso ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, niti ni podan dvom o resničnosti dejstev, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje (kar pomeni, da ne smejo obstajati razlogi za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje na podlagi določb 369. in 370. člena ZPP).
Ker je bilo v postopkih na drugi in prvi stopnji zanesljivo ugotovljeno, da je tožnica v obravnavanem sporu postavila tako zahtevek na izročitev vozila kot na izstavitev listine zanj, res ni mogla imeti pravnega interesa za vložitev tožbe, s katero naj se ugotovi lastninskopravno razmerje pravdnih strank glede spornega avtomobila. Ob dajatveni tožbi namreč stranka ne more imeti pravnega interesa še za vložitev ugotovitvene tožbe (v skladu z določili 187. člena ZPP). Zahtevek na izročitev vozila pa je bil utemeljeno zavrnjen, ker sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da avtomobil ni več v toženkini posesti ampak v posesti tožničinega pooblaščenca (že od leta 1994 dalje, to je še pred vložitvijo tožbe).
ODZ paragraf 412. ZPN člen 3, 3/2. ZV člen 2, 2/2. ZTLR člen 28, 29.ZOR člen 73.
dobrine v splošni rabi - obvodni svet kot javno dobro - odtrganina od nasprotnega brega - pravni promet z dobrinami v splošni rabi - priposestvovanje
Odločilne dejanske ugotovitve v tej pravdni zadevi so, da tožnik ni dokazal, da je sporna parcela nastala v poplavi okoli leta 1930 kot odtrganina od nasprotnega brega potoka, ki je bil tudi last tožnikovega očeta. Zato ne pride v poštev uporaba pravnega pravila iz paragrafa 412 bivšega Občnega državljanskega zakonika.
Nadaljnja odločilna dejanska ugotovitev v razlogih obeh izpodbijanih sodb je, da tožnik ni dokazal obstoja pogodbe iz leta 1933 med njegovim očetom in občinskimi možmi, zato revizijsko vztrajanje pri realizaciji nedokazane pogodbe ni upoštevno.
Da na dobrinah v splošni rabi ni bilo mogoče pridobiti stvarnih pravic s priposestvovanjem, gradnjo ali na podoben način, je bila sodna praksa enotna. Temeljila je na določbi drugega odstavka 3.
člena Zakona o prometu z nepremičninami (Ul. SRS št. 19/76, 42/86), ki je povzela vsebinsko enake določbe prejšnjih zakonov. Po navedeni zakonski določbi nepremičnine v splošni rabi niso v prometu. Omenjena enotna sodna praksa se je sklicevala tudi na določbo 29. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90), po kateri se na stvari, ki je v družbeni lastnini, ne more priposestvovati lastninska pravica. Tudi sicer je eden od temeljnih pogojev za priposestvovanje dobrovernost posestnika, prav dobre vere pa pri tožniku in njegovem očetu ni bilo. Prvo sodišče je ugotovilo, da sporne parcele ni imel ves čas v dobroverni posesti, pritožbeno sodišče pa je tudi povzelo njegovo pritožbeno trditev, da so on in njegovi pravdni predniki vedeli, da gre za vodni javni svet.