BBHSZ člen 37, 37/1, 37/2.. ZPIZ-1 člen 110.. ZPIZ-2 člen 392.
vdovska pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V postopku ponovne odmere pokojnine vdovska pokojnina tožnici pri slovenskem nosilcu zavarovanja, torej tožencu, ni bila priznana. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 3. 12. 2013, ki ni predmet tega postopka, je bila potrjena odločba z dne 20. 9. 2013, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker pogoji za priznanje obravnavane pravice po slovenski nacionalni zakonodaji, torej iz 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 392. členom ZPIZ‑2 na dan 1. 7. 2008 niso izpolnjeni. Pravica do vdovske pokojnine je bila torej tožnici po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH pravnomočno zavrnjena. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino odločilno. Pomeni namreč, da ostane vdovska pokojnina trajna obveznost tujega, torej bosansko hercegovskega nosilca zavarovanja, in ni podlage za njeno priznanje pri tožencu. Pravnomočna zavrnitev pravice do vdovske pokojnine po 37. členu Sporazuma pa pomeni tudi, da morajo pritožbena izvajanja v zvezi z uporabo 3. alineje 1. odstavka oziroma 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1 ter dopolnitvijo 48 let starosti pred 31. 8. 2008 v obravnavanem primeru ostati brezuspešna. Izpodbijani zavrnilni odločbi sta torej pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje vdovske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela pa utemeljeno zavrnjen.
Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah 333. in 343. člena ZPP. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni s tem zakonom določen kakšen drug rok. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje ob preizkusu pritožbe skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP pritožbo tožnika zoper sodbo pritožbenega sodišča kot nedovoljeno pravilno zavrglo, saj je bila pritožba vložena dne 16. 3. 2018 zoper sodbo vročeno tožniku dne 29. 8. 2017, prepozna.
O strokovni napaki zdravnika govorimo, če ta ravna v nasprotju s strokovnimi in poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka.
Pojasnilna dolžnost zdravnika zavezuje, da pacientu odkrito in na njemu razumljiv način pojasni diagnozo bolezni, različne možnosti zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha.
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti glede tveganj se od zdravnika pričakuje, da pacienta seznani z rednimi tveganji posameznega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja. Opozorilo mora upoštevati tudi redka tveganja, če lahko ta v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljenja bolezni ali ga celo presegajo in bi zato lahko vplivala na pacientovo privolitev v zdravljenje.
Neizpolnitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti postane odškodninskopravno pomembna šele takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.
Pojasnilna dolžnost je predpisana zato, da se pacient na podlagi relevantnih informacij lahko odloči za ali proti posegu (da lahko poda t. i. informirano soglasje). Neizpolnitev pojasnilne dolžnosti o tveganjih zdravljenja predstavlja kršitev pogodbe o zdravstvenih storitvah. Stranka, ki je kršila svoje pogodbene obveznosti, odgovarja za škodo, ki je s takšno kršitvijo v pravnorelevantni vzročni zvezi. Neposredni vzrok škode, ki izvira iz realiziranega tveganja, je medicinski zaplet, medtem ko ima kršitev pojasnilne dolžnosti značaj posrednega vzroka. Škode zaradi uresničenega tveganja, na katerega pacient ni bil opozorjen, zato ni mogoče avtomatično pripisati kršitvi pojasnilne dolžnosti, temveč je vzročna zveza vzpostavljena le, če obstaja možnost, da bi pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost zaplet in s tem škodo preprečila. To pa je tedaj, ko bi glede na zdravstveno stanje pacienta, dosegljive oblike zdravljenja ter naravo konkretne oblike zdravljenja, njegove pričakovane pozitivne učinke in z njim povezana tveganja pravilno izpolnjena pojasnilna obveznost pri pacientu povzročila vsaj razmislek (notranji konflikt), ali naj se posegu podvrže ali ne. Če je izkazano, da pojasnilo o tveganju ne bi spremenilo toka dogodkov, ker pri pacientu ne bi povzročilo nobene dileme glede strinjanja s posegom, ni razloga za to, da bi sodišče posledice naključnega zapleta v procesu zdravljenja s pacienta prevalilo na zdravnika.
Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča s katerimi se pritožnik izrecno strinja, med drugim izhaja, da je potem, ko mu je bil od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2018 ponovno priznan dodatek za nego otroka, dne 22. 8. 2016 vložil zahtevo za izplačilo dodatka še za čas od 1. 1. 2011 do 31. 10. 2015. Glede na to, da je bila zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 22. 8. 2016, ni pogojev za uveljavitev pravice do izplačila denarne dajatve za nazaj. Takšno stališče je bilo že zavzeto v istovrstnih zadevah, kot je obravnavana.
Tožena stranka je tožnikovo zahtevo zavrnila ob razlogovanju, da tožnik ni delovni invalid in da s tem niso izpolnjeni pogoji, določeni v že citiranem četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se upokojil po določbah ZPIZ-1. Navedena določba obravnava dva različna primera. V prvem primeru mora biti izpolnjen pogoj, da gre za delovnega invalida. V tem primeru mora tak zavarovanec izpolniti še naslednji pogoj, to pa je, da mu do izpolnjevanja pogojev za upokojitev manjka do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj. Da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, med strankama ni sporno. Naslednji primer, ki ga obravnava določba (drugi stavek četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2) pa je, da gre za invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, da je invalid na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in da mu na ta dan po določbah ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine manjka do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj. Drugi stavek tako izrecno govori o invalidu. Tožnik je nedvomno invalid III. kategorije invalidnosti, saj je bil v III. kategorijo invalidnosti razvrščen že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Ker je v drugem stavku četrtega odstavka 90. člena ZPIZ-2 določen zgolj pogoj, da gre za invalida (kar tožnik izpolnjuje), ni pa določen pogoj, da gre za delovnega invalida, je bila odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita.
ZDSS-1 člen 73.. ZUP-UPB2 člen 235, 238, 239, 240, 240/1, 246, 246/1.. Uredba o upravnem poslovanju (2005) člen 92, 105, 117, 117/1, 124, 128.
Center za socialno delo (CSD) - upravno poslovanje - upravljanje z dokumentarnim gradivom - sprejem poštne pošiljke - denarna socialna pomoč
Upravno poslovanje upravnih oseb, če na podlagi javnih pooblastil opravljajo upravne nalog, torej tudi centrov za socialno delo pri odločanju o pravicah iz javnih sredstev, je v obravnavnem obdobju urejala Uredba o upravnem poslovanju (Uredba). Upravljanje z dokumentarnim gradivom, vključno s sprejemanjem pošte, je natančno predpisano v 92. in naslednjih členih Uredbe. Vsako delo organov, kadar opravljajo upravne naloge, je treba dokumentirati z ustreznim pisnim zapisom: dokumentom, zaznamkom ali pisarniško odredbo tako, da je mogoče delo kasneje pregledovati, preverjati njegovo pravilnost, pravočasnost in kakovost izvajanja, dokazovati dejstva in ohraniti zapise za znanost in kulturo ali za pravno varnost pravnih in fizičnih oseb (92. člen Uredbe). Pisne vloge v fizični obliki sprejema glavna pisarna, lahko jih sprejema tudi svetovalec za pomoč strankam, če tako določi predstojnik organa (105. člen Uredbe). Stranki, ki osebno izroči vlogo ali drug dokument, javni uslužbenec na njeno zahtevo potrdi prejem (1. odstavek 117. člena Uredbe). O vseh zadevah, dosjejih in dokumentih, ki jih organ prejme ali nastanejo pri njegovem delu se vodi evidenca dokumentarnega gradiva (124. člen Uredbe). Dokument se evidentira, če je bil potrjen prejem tega dokumenta (128. Uredbe). Postopek sprejemanja vlog in njihovega evidentiranja je torej natančno predpisan. Tudi pisno vlogo, vloženo osebno pri organu, je torej potrebno sprejeti in jo evidentirati na način, določen z Uredbo.
varstvo posesti - motenje posesti - ekonomski interes za varstvo posesti - pravni interes za sodno varstvo - pritožbena obravnava
Pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti.
Za obstoj pravnega interesa za sodno varstvo zadostuje, da je toženec samovoljno posegel v obstoječe posestno stanje. Tožba zaradi motenja posesti je namreč dana posestnikom prav zaradi preprečevanja in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje.
Za presojo, ali je izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po prvem odstavku 158. člena ZPP, ni odločilen le datum (delne) izpolnitve, pač pa, kdaj je tožnik izvedel, kateri del terjatve mu je bil izplačan (zlasti če gre le za delna plačila s strani delodajalca, ne pa za izpolnitev celotne vtoževane terjatve).
Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožnik tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko tožeča stranka zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor mu pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
Za rešitev vprašanja, ali je nepremičnino mogoče fizično deliti, je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Postavitev ustreznega izvedenca je praviloma predpogoj za odločitev. Pri postavitvi izvedenca tako ne gre zgolj za izvedbo dokaza, ki bi bil v korist ene ali druge stranke, kar bi izključevalo uporabo 36. člena ZNP. Določilo 36. člena ZNP je specialno in ureja primere, ko brez določenega dokaza postopka ni mogoče izvesti in je z njim v takih primerih izključena tudi uporaba pravil dokazovanja, ki veljajo v pravdnem postopku. Sodišče bi bilo dolžno predujem za stroške izvedenca (geodeta) naložiti predlagatelju in postopati v skladu s citiranim določilom v primeru, če predlagatelj v roku ne založi predujma za izvedbo dokaza.
Fizična delitev stavbe, kjer so za izvedbo delitve potrebna vlaganja, je mogoča le ob soglasju solastnikov, vendar je treba ločiti vlaganja brez katerih delitev ni mogoča, od vlaganj, ki pomenijo le pogoj, da je posamezen del mogoče uporabiti za določen namen. Za kakšne vrste vlaganj bi v obravnavanem primeru lahko šlo, pa je vprašanje, na katerega lahko odgovori le izvedenec ustrezne stroke in nanj (še) ni odgovorjeno.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena, saj so bila z izdajo drugostopenjske sodbe izčrpana redna pravna sredstva in je postopek pravnomočno končan.
Tožena stranka se svoje obveznosti zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na specifične okoliščine, ki so povezane z življenjem in organizacijo dela v vojaški bazi na misiji v tujini. Tudi to, da imajo pripadniki v času misije zaradi specifik življenja in bivanja na misiji določeno višjo plačo, ne izključuje pravice do tedenskega počitka.
Po določbi prvega odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil. Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil.
Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne.
Ob podani navzven zaznavni izjavi - konkretnem pogodbenem besedilu, bi upoštevanje zgolj volje ene stranke (zoper razumno razlago zunanje izjave), porušilo pravno upoštevno razmerje med pogodbeno voljo in pogodbeno izjavo. Ugotovitev subjektivne volje (predstave) zgolj ene pogodbene stranke tudi ne bi mogla doseči končnega cilja pogodbene razlage po metodi iz drugega odstavka 82. člena OZ - to je ugotovitve skupnega namena pogodbenikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00016820
ZPP člen 337, 337/1, 425. SPZ člen 32. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-3.
posest - motenje posesti - spor zaradi motenja - sodno varstvo posesti - nedovoljene pritožbene novote - sestavina stvari - samostojna stvar - sprememba tožbe - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti - začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za začasno odredbo - težko nadomestljiva škoda - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki ga tožnik uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je sprejemljiva le tedaj, ko sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena.
Tožnica ni verjetno izkazala, da bi morala stroje kupiti ali najeti, ker bi bilo sicer onemogočeno njeno poslovanje; izkazan je nekoliko manjši obseg dohodka, tega pa bo v primeru, da se bo pokazalo, da je ta izpad posledica toženkinega nedopustnega ravnanja, imela možnost uveljavljati z zahtevkom za povrnitev škode.
Sodišče prve stopnje je nepravilno priznalo 20 točk za obvestilo stranki in 20 točk za ugotovitev pravnomočnosti. Glede na določbe OT namreč ne gre za samostojno storitev za katero bi pooblaščencu pripadala nagrada po tar. št. 39 OT, kar izhaja tudi iz sodne prakse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00016819
OZ člen 51, 73, 73/1, 80. ZPP člen 337, 337/1.
sklenitev pogodbe - odstop od pogodbe - izjava o odstopu - neobličnost pogodbe - nedopustna pritožbena novota - pooblastilo po zaposlitvi - naknadna odobritev
Zakon za sklenitev konkretne pogodbe (o priznanju dolga in povrnitvi izplačanega zneska) posebne oblike ne zahteva, zato bi za odstop od pogodbe zadoščala tudi ustna izjava, pisno elektronsko sporočilo, s katerim je bila nasprotna pogodbena stranka seznanjena, pa po oblikovni plati ustreza še toliko bolj.
Pritožbo, kot redno pravno sredstvo je v skladu s 333. členom ZPP možno vložiti le zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Zoper sodno odločbo, izdano na drugi stopnji, je skladno s 367. členom ZPP možno uveljaviti le izredno pravno sredstvo, kot npr. revizijo, o kateri odloča Vrhovno sodišče RS (368. člen ZPP).
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89, 99, 99/2, 101.. ZS člen 113, 113/1.. Direktiva Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti člen 2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust - kriteriji za razreševanje presežnih delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - predhodno vprašanje
Tožena stranka je s tem, ko kljub temu, da je v decembru 2016 predvidela zmanjšanje števila zaposlenih za 36 delavcev, načrtovanih odpovedi ni podala hkrati oziroma naenkrat, temveč jih je raztegnila na obdobje daljše od 30 dni, to je na prvo polovico leta 2016, dejansko obšla določbe ZDR-1 o dolžnostnem ravnanju v primeru t. i. kolektivnega odpusta, to je zlasti obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom (99. člen ZDR-1) in sprejem programa razreševanja presežnih delavcev (101. člen ZDR-1). Tožena stranka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za več odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne izpodbija, neutemeljeno pa vztraja na stališču, da je za presojo, ali gre za t. i. kolektivni odpust, bistveno zgolj število dejanskih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki pa v obravnavanem primeru, ob ugotovitvi, da je tožena stranka že v decembru 2015 predvidela odpust 36 delavcev iz poslovnega razloga, ni bistveno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00019284
OZ člen 18, 51, 51/1, 58, 104, 352. ZOR člen 1035, 1065. ZPP člen 11, 287, 287/2.
kršitev pogodbe - privolitev v napako - pravilo volenti non fit iniuria - zastaranje - zavrnitev dokaznega predloga - načelo ekonomičnosti postopka - pogodbena odškodninska odgovornost - kreditna pogodba - pogodba o denarnem depozitu - obličnost - načelo afirmacije pogodb - teorija o realizaciji pogodbe - konkludentna ravnanja - gradbeno dovoljenje - izpolnitev z zamudo
Pisnost pogodbe ni pogoj za njeno veljavnost ter veljavnost njenih kasnejših sprememb.
Sklenjena ustna pogodba ali konkludentna dejanja sta dva različna instituta, pri čemer je iz obrazložitve sodišča prve stopnje nedvomno jasno, da je v predmetni zadevi šlo za konkludentna ravnanja strank in ohranitev spremenjene pogodbe v veljavi na podlagi teh ravnanj.
Do nepravilnega ravnanja s strani tožene stranke pri izplačevanju kredita je sicer res prišlo, vendar je v takšno nepravilno izpolnitev tožeča stranka privolila oz. je z njo soglašala, s čimer je bila kršitev sanirana.
napotitev na pravdo - izpodbijanje oporoke - pravnomočno razsojena stvar - objektivna identiteta zahtevkov - oporoka pred pričami - napaka v obličnosti oporoke - sposobnost oporočitelja
Ne glede na to, da je tožbeni predlog enak tako pri izpodbijanju oporoke zaradi oporočne nesposobnosti kot pri pomanjkljivi obličnosti, ker oporoka naj ne bi bila podpisana pred dvema pričama, ne gre za objektivno identiteto takšnih tožbenih zahtevkov. Za presojo o tem, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, je odločilna dejanska podlaga tožbenega zahtevka, ki jo navaja tožeča stranka.