ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89, 99, 99/2, 101.. ZS člen 113, 113/1.. Direktiva Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti člen 2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust - kriteriji za razreševanje presežnih delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - predhodno vprašanje
Tožena stranka je s tem, ko kljub temu, da je v decembru 2016 predvidela zmanjšanje števila zaposlenih za 36 delavcev, načrtovanih odpovedi ni podala hkrati oziroma naenkrat, temveč jih je raztegnila na obdobje daljše od 30 dni, to je na prvo polovico leta 2016, dejansko obšla določbe ZDR-1 o dolžnostnem ravnanju v primeru t. i. kolektivnega odpusta, to je zlasti obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom (99. člen ZDR-1) in sprejem programa razreševanja presežnih delavcev (101. člen ZDR-1). Tožena stranka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za več odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne izpodbija, neutemeljeno pa vztraja na stališču, da je za presojo, ali gre za t. i. kolektivni odpust, bistveno zgolj število dejanskih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki pa v obravnavanem primeru, ob ugotovitvi, da je tožena stranka že v decembru 2015 predvidela odpust 36 delavcev iz poslovnega razloga, ni bistveno.
Skladno z drugim odstavkom 111. člena ZPIZ-2 se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Za odločitev v sporni zadevi je tako odločilen odgovor na vprašanje, kdaj je zakonita zastopnica vložila vlogo za priznanje pravice do družinske pokojnine.
Za presojo, ali je izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po prvem odstavku 158. člena ZPP, ni odločilen le datum (delne) izpolnitve, pač pa, kdaj je tožnik izvedel, kateri del terjatve mu je bil izplačan (zlasti če gre le za delna plačila s strani delodajalca, ne pa za izpolnitev celotne vtoževane terjatve).
Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožnik tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko tožeča stranka zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor mu pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
izločitev dokazov - predlog za izločitev dokazov - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - skrajšani kazenski postopek - izločitev dokazov v skrajšanem postopku - dopustnost pritožbe - dovoljenost pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev nedovoljenih dokazov
V kolikor je predlog za izločitev dokazov v skrajšanem postopku podan pred začetkom glavne obravnave, je zoper sklep tako v primeru ugoditve in izločitve dokazov kot v primeru zavrnitve predloga za izločitev dokazov dopustna pritožba, o kateri odloča višje sodišče. Temeljne določbe so namreč v drugem in tretjem odstavku 83. člena ZKP.
BANČNO JAVNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00018897
OZ člen 9.
stroški prehrane - sporazum
Sodišče prve stopnje je glede na vsebino 1.in 2. člena dogovora pravilno štelo, da gre za pavšalni poračun stroškov za prehrano po Kolektivni pogodbi za dejavnost železniškega prometa (KPDSŽ) in Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Uredba), ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 dalje. Tožnika ni mogoče izvzeti iz kroga upravičencev po Dogovoru, ker mu je delovno razmerje prenehalo 31. 1. 2015, saj Dogovor ne izključuje tistih, ki v času njegove sklenitve niso bili več zaposleni pri toženki. Tudi sicer ni podlage za različno obravnavo tistih, ki so bili v delovnem razmerju pri toženki od 1. 8. 2008 dalje in tistih, ki jim je delovno razmerje prenehalo pred ali po sklenitvi Dogovora.
URS člen 156. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-6. ZUstS člen 23, 23/1, 23/3.
prekinitev postopka - razlog za prekinitev postopka - neustavnost zakona - ocena ustavnosti zakonskih določb - postopek za oceno ustavnosti zakona
Ker postopek lahko prekine le sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, ni zakonske podlage, da bi sodišče lahko prekinilo postopek, ker je zahtevo za presojo ustavnosti spornega zakona že predlagalo drugo sodišče, to se pravi drug sodnik v drugi, čeprav istovrstni zadevi. Sodišče v pravdnem postopku ne odloča kar na splošno, pač pa o konkretni tožbi, ki jo ima pred seboj.
Po določbi prvega odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil. Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil.
Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne.
Ob podani navzven zaznavni izjavi - konkretnem pogodbenem besedilu, bi upoštevanje zgolj volje ene stranke (zoper razumno razlago zunanje izjave), porušilo pravno upoštevno razmerje med pogodbeno voljo in pogodbeno izjavo. Ugotovitev subjektivne volje (predstave) zgolj ene pogodbene stranke tudi ne bi mogla doseči končnega cilja pogodbene razlage po metodi iz drugega odstavka 82. člena OZ - to je ugotovitve skupnega namena pogodbenikov.
sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - poseg v lastninsko pravico - obseg tožbenega zahtevka - vsebina tožbenega zahtevka - nedoločen in nejasen izrek - odstranitev stvari - odstranitev gradbenega materiala - delno zavrženje tožbe - poziv na popravo tožbe - dopolnitev tožbe - neodprava
Izrek sodbe mora biti sam po sebi tak, da je razumljiv in da je (vsakomur) jasno, kaj se toženi stranki s sodbo nalaga. Odsotnost podatkov o legi in obsegu nasutja, ki ga je treba odstraniti, ohranja nejasnost zahtevka.
Kljub ugotovitvam sodišča prve stopnje, na podlagi katerih bi bila tožnica upravičena do posestnega varstva po 33. členu SPZ, je sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da bi zaradi vzpostavitve nove življenjske skupnosti toženca z drugo partnerko prišlo do kršitve njune ustavno zajamčene pravice do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja. Takšno odločitev je sprejelo neutemeljeno, saj toženec v svoji trditveni podlagi ni navedel, da v stanovanjski hiši živi z novo partnerko (o tem je izpovedal zgolj ob zaslišanju), prav tako se tudi ni skliceval, da bi mu bila z vzpostavitvijo prejšnjega stanja kršena njegova pravica do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja.
Sodišče prve stopnje je nepravilno priznalo 20 točk za obvestilo stranki in 20 točk za ugotovitev pravnomočnosti. Glede na določbe OT namreč ne gre za samostojno storitev za katero bi pooblaščencu pripadala nagrada po tar. št. 39 OT, kar izhaja tudi iz sodne prakse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00016819
OZ člen 51, 73, 73/1, 80. ZPP člen 337, 337/1.
sklenitev pogodbe - odstop od pogodbe - izjava o odstopu - neobličnost pogodbe - nedopustna pritožbena novota - pooblastilo po zaposlitvi - naknadna odobritev
Zakon za sklenitev konkretne pogodbe (o priznanju dolga in povrnitvi izplačanega zneska) posebne oblike ne zahteva, zato bi za odstop od pogodbe zadoščala tudi ustna izjava, pisno elektronsko sporočilo, s katerim je bila nasprotna pogodbena stranka seznanjena, pa po oblikovni plati ustreza še toliko bolj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00016820
ZPP člen 337, 337/1, 425. SPZ člen 32. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-3.
posest - motenje posesti - spor zaradi motenja - sodno varstvo posesti - nedovoljene pritožbene novote - sestavina stvari - samostojna stvar - sprememba tožbe - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti - začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za začasno odredbo - težko nadomestljiva škoda - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki ga tožnik uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je sprejemljiva le tedaj, ko sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena.
Tožnica ni verjetno izkazala, da bi morala stroje kupiti ali najeti, ker bi bilo sicer onemogočeno njeno poslovanje; izkazan je nekoliko manjši obseg dohodka, tega pa bo v primeru, da se bo pokazalo, da je ta izpad posledica toženkinega nedopustnega ravnanja, imela možnost uveljavljati z zahtevkom za povrnitev škode.
Pri tožniku ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo skladno s prvo alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, zaradi česar ni podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Za pritožbeno rešitev zadeve ne more biti relevantno dejstvo, da je tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti v BIH in na Hrvaškem. Glede na stališče, ki ga je pritožbeno sodišče v takšnih primerih že večkrat zavzelo, je lahko ocena dela zmožnosti v Sloveniji v primerjavi z ocenami v drugih državah drugačna. Izvedenski organi namreč podajajo mnenja oziroma presojajo zmožnost za delo zavarovancev skladno s pravili slovenske medicinske doktrine in slovenskimi predpisi. Zaradi razlik v predpisih ob enakem zdravstvenem stanju posledično lahko pride do razhajanj v oceni invalidnosti ter posledično do drugačnih odločitev glede priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja.
uporabnina - nadomestilo koristi od uporabe tuje stvari - neupravičena pridobitev - višina uporabnine - vrednost nepremičnin - dokazovanje z izvedencem - podatki gurs - vlaganja v nepremičnino - pridržna pravica - plačilo uporabnine - deljive obveznosti - aktivna in pasivna legitimacija strank - sprememba tožbe - dovolitev spremembe tožbe - trditvena in dokazna podlaga
Morebitna pogajanja med pravdnima strankama o odlogu izročitve nepremičnin (ta trditev sicer prav tako kaže, da sta toženca uporabljala sporni nepremičnini v celoti) v ničemer niso vplivala na utemeljenost tožbenega zahtevka po podlagi. Enako velja za zatrjevano pridržno pravico prvega toženca, že zato, ker pridržna pravica ne daje nobenega upravičenja za uporabo oziroma ekonomsko izkoriščanje pridržane stvari.
Vrednosti nepremičnin po podatkih GURS niso tržne vrednosti (kar je sodni izvedenec pojasnil), zato nimajo nobenega pomena za primerjavo z vrednostmi spornih nepremičnin, ki jih je ugotovil sodni izvedenec. Izvedensko mnenje A. A. z dne 20. 4. 2010 nima pomena za to zadevo, saj je bilo izdelano v drugi zadevi, razen tega pa je izvedenec mag. B. B. pojasnil svoje stališče do cenitve A. A. (tudi) v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 22. 5. 2017 (zakaj je prišlo do razlik med vrednostmi zemljišč in zakaj je preračun A. A. nepravilen), toženca pa na ta odgovor sodnega izvedenca nista podala argumentiranih pripomb.
Zatrjevana vlaganja prvega toženca v sporne nepremičnine ne vplivajo na odločitev o višini uporabnine. Po obsegu oziroma vrednosti sploh niso opredeljena, ne glede na to pa morebitna vlaganja brez soglasja tožnikov ne bi mogla spremeniti solastniških razmerij na teh nepremičninah. Rezultat domnevnih vlaganj oziroma morebitna povečana vrednost nepremičnin pripada njihovim (so)lastnikom. Toženca tudi nista uveljavljala nobenega zahtevka ali pobotnega ugovora iz tega naslova, zato se prvemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem vlaganj.
Toženca nista nerazdelno odgovorna za plačilo uporabnine, saj gre za deljivo obveznost (prvi in drugi odstavek 393. člena OZ), tožnika pa nista podala trditev, ki bi utemeljevale solidarno obveznost tožencev. Njuna obveznost se zato deli med njima na enaka dela.
Delitev uporabnine na enaka dela bi prišla v poštev le v primeru, če bi tožnika imela enaka solastniška deleža na vsaki nepremičnini, vendar pa takšna situacija ni podana.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - poškodovanje tuje stvari - zakonski znaki kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - poškodovanje stvari
Obtožni predlog očita obdolžencu kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, in sicer prvo izvršitveno ravnanje, to je poškodovanje tuje stvari. Sam izraz poškodovanja predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari. Državni tožilec bi torej moral navesti zakaj so vrata bila delno uničena (npr. se niso dala več zapreti, bila so zvita …) ali njihovo okvaro (na njih je poškodovan lak, barva in podobno). Državni tožilec v obtožnem aktu ni opisal konkretnih okoliščin poškodovanja vrat, zato tudi po presoji sodišča druge stopnje le abstraktna navedba, da je obdolženec vrata poškodoval, ne zadošča.
O strokovni napaki zdravnika govorimo, če ta ravna v nasprotju s strokovnimi in poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka.
Pojasnilna dolžnost zdravnika zavezuje, da pacientu odkrito in na njemu razumljiv način pojasni diagnozo bolezni, različne možnosti zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha.
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti glede tveganj se od zdravnika pričakuje, da pacienta seznani z rednimi tveganji posameznega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja. Opozorilo mora upoštevati tudi redka tveganja, če lahko ta v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljenja bolezni ali ga celo presegajo in bi zato lahko vplivala na pacientovo privolitev v zdravljenje.
Neizpolnitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti postane odškodninskopravno pomembna šele takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.
Pojasnilna dolžnost je predpisana zato, da se pacient na podlagi relevantnih informacij lahko odloči za ali proti posegu (da lahko poda t. i. informirano soglasje). Neizpolnitev pojasnilne dolžnosti o tveganjih zdravljenja predstavlja kršitev pogodbe o zdravstvenih storitvah. Stranka, ki je kršila svoje pogodbene obveznosti, odgovarja za škodo, ki je s takšno kršitvijo v pravnorelevantni vzročni zvezi. Neposredni vzrok škode, ki izvira iz realiziranega tveganja, je medicinski zaplet, medtem ko ima kršitev pojasnilne dolžnosti značaj posrednega vzroka. Škode zaradi uresničenega tveganja, na katerega pacient ni bil opozorjen, zato ni mogoče avtomatično pripisati kršitvi pojasnilne dolžnosti, temveč je vzročna zveza vzpostavljena le, če obstaja možnost, da bi pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost zaplet in s tem škodo preprečila. To pa je tedaj, ko bi glede na zdravstveno stanje pacienta, dosegljive oblike zdravljenja ter naravo konkretne oblike zdravljenja, njegove pričakovane pozitivne učinke in z njim povezana tveganja pravilno izpolnjena pojasnilna obveznost pri pacientu povzročila vsaj razmislek (notranji konflikt), ali naj se posegu podvrže ali ne. Če je izkazano, da pojasnilo o tveganju ne bi spremenilo toka dogodkov, ker pri pacientu ne bi povzročilo nobene dileme glede strinjanja s posegom, ni razloga za to, da bi sodišče posledice naključnega zapleta v procesu zdravljenja s pacienta prevalilo na zdravnika.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - darilo, dano enemu od zakoncev
Četudi bi tožnica dokazala, da je do nakupa zemljišča 12. 12. 2000 pridobila in tudi prihranila 75.000,00 USD kot doto in nato pridobila še v letu 2001 225.000,00 USD kot doto, ali kot dediščino, ali kot darilo (tožnica je vse te tri možne pravne naslove navajala v svoji trditveni podlagi), dne 12. 12. 2000 kupljena sporna nepremičnina in nato do leta 2009 zgrajena stanovanjska hiša glede na pridobljena zneska namenskega kredita za gradnjo v letu 2001 in 2003 in tudi porabljena za gradnjo, sporna nepremičnina ne more predstavljati posebnega premoženja tožnice.
motenje posesti - motilno ravnanje - dokazi in dokazovanje - motilec posesti - ugovor pasivne legitimacije - povečani stroški zaradi izbire odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča - potrebni stroški postopka
Da bi bilo dejanje motilno, mora namreč priti vsaj do minimalne spremembe dotedanjega izvrševanja posesti oziroma obstoječega posestnega stanja.
Stranka ima v postopku sicer pravico izbrati odvetnika izven sedeža sodišča, pred katerim teče postopek, vendar pa teh stroškov ne more prevaliti na nasprotno stranko, ki je v skladu z določilom 155. člena ZPP dolžna povrniti zgolj potrebne stroške za postopek. Da bi bile za izbiro odvetnika zunaj sedeža sodišča podane posebne okoliščine (npr. specialistično znanje odvetnika), pa toženca v postopku nista zatrjevala.
Skladno z 20. točko prvega odstavka 15. člena zavarovanci sami plačujejo prispevke. Ker tožnik prispevke za zdravstveno zavarovanje ni plačal, je v tem primeru tožena stranka v določbi 58. člena ZZVZZ v zvezi z 59. členom istega zakona ter ob uporabi ZDavP-2 imela ustrezno pravno podlago, da od tožnika zahteva plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.