Očitek kršitve, izražen v izreku odločbe, se mora ujemati z obrazložitvijo (213. člen ZUP), ki izrek utemeljuje, torej mora obstajati skladje med izrekom in obrazložitvijo v tem, na kaj se je sporazum oziroma dogovarjanje med podjetji nanašalo. Kršitev, kot je razvidna iz izreka mora biti torej skladna s predmetom sporazuma, kot se le-tega obrazlaga v odločbi.
Zgolj poudarjanje lokacije oziroma načina pridobitve dokumentov pri preiskavi ne zadostuje za zavrnitev zatrjevanja, da gre za privilegirano dokumentacijo, kot s strani stranke ne zadostuje pavšalno zatrjevanje, da gre za privilegirano dokumentacijo, da toženka neki dokumentaciji tak status podeli.
V primeru, ko je protikonkurenčen že cilj sporazuma, se pomen upoštevnega trga praviloma izčrpa že z ugotovitvijo, na kaj se sporazum (ali koordinacija) med podjetji nanaša. Vendar pa mora iz izreka izpodbijane odločbe – ki mora biti skladen z obrazložitvijo (213. člen ZUP) - izhajati, da gre za tak primer, torej primer kršitev, ki so po svojem cilju omejevalne. To pa iz izreka izpodbijane odločbe ne izhaja. S tem, ko izrek odločbe ni jasen oziroma določen (213. člen ZUP), je organ zagrešil bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijane odločbe iz teh razlogov ne da preizkusiti in jo je treba odpraviti že iz teh razlogov.
Kljub ugotovljeni neustavnosti zakonske določbe, ki je bila podlaga za opravo preiskave, upoštevajoč stališče Ustavnega sodišča RS, ni mogoče šteti, da je bila opravljena preiskava nezakonita, kar pa mora upoštevati tudi naslovno sodišče, ki v obravnavanem upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijanega akta. Način pridobitve dokazov s preiskavo poslovnih prostorov po prvem odstavku 28. člena ZPOmK-1 za sodišče tako ni sporen in zato šteje, da so bili dokazi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, pridobljeni na zakonit način.
Izjava strank o povzetku relevantnih dejstev je namenjena udejanjanju načela kontradiktornosti.
ZUP člen 213. ZPOmK-1 člen 6, 28, 28/1, 37, 37/4. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 101.
varstvo konkurence - prepoved omejevalnih sporazumov - izrek odločbe - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev pravil postopka - sklep o preiskavi - rok za izdajo odločbe - instrukcijski rok
V primeru, ko je protikonkurenčen že cilj sporazuma, se pomen upoštevnega trga praviloma izčrpa že z ugotovitvijo, na kaj se sporazum (ali koordinacija) med podjetji nanaša. Vendar pa mora iz izreka izpodbijane odločbe – ki mora biti skladen z obrazložitvijo (213. člen ZUP) - izhajati, da gre za tak primer, torej primer kršitev, ki so po svojem cilju omejevalne. To pa iz izreka izpodbijane odločbe ne izhaja.
Kljub ugotovljeni neustavnosti zakonske določbe, ki je bila podlaga za opravo preiskave, upoštevajoč stališče Ustavnega sodišča RS ni mogoče šteti, da je bila opravljena preiskava nezakonita, kar pa mora upoštevati tudi naslovno sodišče, ki v obravnavanem upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijanega akta. Način pridobitve dokazov, na katerih je organ med drugim utemeljil izpodbijano odločbo, s preiskavo poslovnih prostorov po prvem odstavku 28. člena ZPOmK-1 za sodišče tako ni sporen in zato šteje, da so bili dokazi pridobljeni na zakonit način.
ZUP člen 213, 237, 237/2, 237/2-7. ZPomK-1 člen 6, 19, 28, 28/1, 32. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 26, 27, 101.
javno naročilo - usklajeno ravnanje pri oblikovanju ter oddaji ponudb za javno naročilo - preiskava - privilegirana komunikacija - načelo kontradiktornosti - izrek odločbe - bistvena kršitev pravil postopka
Toženka ni podrobneje ugotavljala ter opredelila upoštevnega trga, kar bi sicer v primeru, da bi morala ugotavljati učinke omejevalnih ravnanj, morala storiti. Tako pa navaja, da se v primeru, da je protikonkurenčen že cilj sporazuma, pomen upoštevnega trga praviloma izčrpa z ugotovitvijo, na kaj se sporazum. Nedoločen je tudi pojem notranjega trga v delu 1. točke izreka, v katerem toženka ugotavlja kršitve. Če se nanaša na Evropsko unijo ter njen notranji trg (kakor bi po smislu iz izreka izhajalo) – 26. in 27. člen PDEU - pa bi to moralo biti v izreku sodbe jasno in določno navedeno. Ker se je nanašalo le na gospodarsko javno službo (medkrajevni) javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu, je prej citirani del izreka o ugotovitvi, da „so si podjetja razdelila trg storitev linijskega prevoza potnikov v notranjem cestnem prometu“ v nasprotju z obrazložitvijo, saj se ugotovitev o razdelitvi trga po storitveni dimenziji nanaša na širši trg, kot ga je obsegalo javno naročilo.
Ustavno sodišče je že odločilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti določba prvega stavka prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 uporablja še naprej ter da ima toženka zakonito podlago za opravljanje ustreznih preiskav. Tako tožnik ob sklicevanju na navedeno odločbo Ustavnega sodišča ne more očitati, da je bila zavrnitev izločitve nekaterih dokazov nezakonita ter da bi teh dokazov toženka ne mogla upoštevati.
Privilegirana je lahko le komunikacija, ki ter kolikor se nanaša na konkreten postopek preiskave Izključitev določene komunikacije iz preiskave pa uveljavlja (lahko le) preiskovano podjetje. Pri sklicevanju na privilegirano komunikacijo mora preiskovano podjetje predložiti ustrezne dokaze, s katerimi dokazuje zaupno naravo dokumentov.
Kot izraz načela zaslišanja stranke je v ZPOmK-1 določena obveznost agencije, da izda PRD (povzetek relevantnih dejstev). S tem se stranko seznani z rezultati ugotovitvenega postopka in se ji da možnost, da se brani; poleg tega pa je to zagotovilo, da se odločba ne bo opirala na ugotovitve, s katerimi v PRD ni bila seznanjena. Načelo kontradiktornosti je kršeno ne le, če se odločba opira na ugotovitve, ki jih PRD ne obsega, pač pa tudi, če agencija v odločbi pravno pomembnih dejstev in dokazov iz izjave o PRD ne obravnava ter do njih ne zavzame stališča.
ZUS-1 člen 2, 5. ZPOmK-1 člen 64, 66. Pravilnik o razvrščanju zdravil na listo člen 38.
upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - splošni akt - zavrženje tožbe - omejevalna ravnanja - določanje terapevtskih skupin zdravil
Če tožnik izpodbija akt, ki je po vsebini splošni abstraktni akt, za njegovo presojo ni pristojno upravno sodišče v upravnem sporu, temveč ustavno sodišče. Sklep o določitvi terapevtske skupine zaviralcev angiotenzinske konvertaze št. 9001-15/2013-DI/7 z dne 14. 11. 2013 je splošni akt. Sklep je bil objavljen na spletni strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje in je začel veljati 20. 11. 2013. Toženka s tem ne določa poimensko zdravil posameznih proizvajalcev zdravil, ki bi sodila v to terapevtsko skupino, temveč, upoštevajoč pri tem določbe Pravilnika o razvrščanju zdravil na listo, sprejetega na podlagi ZZVZZ, ki določa vsebinska merila in postopanje pristojnega organa, določa (le) zdravila, ki vsebujejo učinkovine, ki vplivajo na obravnavano terapevtsko indikacijo. Z na tak način določenimi zdravili v obravnavani terapevtski skupini zdravil pa se ne posega v pravni položaj posameznega/ih proizvajalca/ev zdravil in zatorej tak sklep ne ureja posamičnih razmerij, temveč na splošni ravni določa, katera zdravila (glede na predpisana merila) sodijo v obravnavano terapevtsko skupino zdravil.
Toženka s tem, ko v obravnavano terapevtsko skupino zdravil ni vključila vseh zdravil za zdravljenje arterijske hipertenzije, ki so registrirana za isto terapevtsko indikacijo, poleg tistih, ki so našteta v 2. členu sklepa o terapevtski skupini zdravil, ni kršila zakon oziroma Pravilnik o razvrščanju zdravil na listo. Tožnik namreč nima prav, ko trdi, da se terapevtska skupina zdravil oblikuje zgolj na podlagi terapevtske indikacije, saj iz 38. člena Pravilnika o razvrščanju zdravil na listo izhaja, da se poleg terapevtske indikacije upoštevajo tudi merila iz 5. člena Pravilnika o razvrščanju zdravil na listo.
Sodišče ne sprejema tožnikovega ugovora, da toženka s sklepom o najvišjih priznanih vrednosti, izdanem na podlagi sklepa o terapevtskih skupin zdravil, podjetjem – proizvajalcem zdravil, katerih zdravila niso vključena v sklep o najvišjih priznanih vrednostih, neutemeljeno zagotavlja privilegiran položaj na trgu. Ali bo tožnik kljub temu postavil višjo ceno od najvišje priznane vrednosti, pa je stvar njegove poslovne politike oziroma strategije, ne glede na to, da s tem verjetno tvega manjše predpisovanje in posledično manjšo prodajo kot v nasprotnem primeru. To pa nedvomno ne predstavlja nedopustnega omejevanja prostega nastopanja na trgu in s tem kršitve 66. člena ZPOmK-1.
ZUS-1 člen 2, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. ZPOmK-1 člen 64, 66, 66/2. ZZVZZ člen 23c, 23c/1. Pravilnik o razvrščanju zdravil na listo člen 2, 32, 38, 44.
splošni abstraktni akt - zavrženje tožbe - omejevanje prostega nastopanja podjetij na trgu - sklep o določitvi terapevtske skupine zdravil - strokovna odločitev
Tožnik nima prav, ko trdi, da se terapevtska skupina zdravil oblikuje zgolj na podlagi terapevtske indikacije, saj iz 38. člena Pravilnika o razvrščanju zdravil na listo izhaja, da se poleg terapevtske indikacije upoštevajo tudi merila iz 5. člena navedenega pravilnika. Način oblikovanja terapevtske skupine zdravil je strokovna odločitev, kar potrjuje tudi dejstvo, da je sprejeta s strani komisije. Ker gre torej za strokovno odločitev o vključitvi navedenih zdravil v terapevtsko skupino zdravil, ki temelji na strokovnih merilih (tudi na terapevtski indikaciji), tožnikovi ugovori o napačni vključitvi oziroma izključitvi določenih zdravil zgolj na podlagi terapevtske indikacije in zato nepravilnem oblikovanju terapevtskih skupin zdravil ter nato določitvi najvišje priznane vrednosti tej skupini zdravil ne vzdržijo pravne presoje.
Z določitvijo najvišje priznane vrednosti zdravilom ki jih proizvaja tožnik, tožniku ni treba nižati cen teh zdravil, ki jih bodo predpisovali bolnikom verjetno v večjem obsegu kot do sedaj. Ali bo tožnik kljub temu postavil višjo ceno od najvišje priznane vrednosti, pa je stvar njegove poslovne politike oziroma strategije, ne glede na to, da s tem verjetno tvega manjše predpisovanje in posledično manjšo prodajo kot v nasprotnem primeru. To pa nedvomno ne predstavlja nedopustnega omejevanja prostega nastopanja na trgu in s tem kršitve 66. člena ZPOmK-1.
ZPOmK-1 člen 9, 28, 28/2, 29, 29/2, 31. ZUP člen 88, 91.
varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - trg dobave zemeljskega plina odjemalcem s prenosnega omrežja - preiskava poslovnih prostorov - poročilo o preiskavi - sodelovalna dolžnost podjetja - vročitev pisanj - oviranje preiskave - izrek denarne kazni
Tudi če je postopek uveden in ima podjetje pooblaščenca, se vročitev opravi podjetju in ne njegovemu pooblaščencu. To pomeni, da so pooblaščene osebe toženke ravnale pravilno, ko so ob prihodu k tožniku, članu uprave, torej zakonitemu zastopniku, vročile sklep o uvedbi postopka in sklep o preiskavi.
Tožnik je pripombe k poročilu podal po dveh pooblaščencih, zato neutemeljeno zatrjuje, da mu pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo izpodbijanega sklepa.
Namen ureditve preiskave po ZPOmK-1 omogoča t.i. „dawn raid“ (napad ob zori) prav zato, da se onemogoči kakršenkoli vpliv podjetja na dokazno gradivo, ki se ga želi zavarovati. Zato pa je potrebna vsaj minimalna sodelovalna dolžnost preiskovane (pravne) osebe, tako da nekdo preiskovalcem npr. odpre vrata poslovnih prostorov in (morda) pokaže, kje se nahaja dokumentacija, ki jo ti želijo pregledati. Te pa v obravnavani zadevi ni bilo in v tem se kaže oviranje preiskave v tej zadevi.
ZPOmK-1 ne zahteva, da bi se v sklepu o preiskavi natančno navedlo, katere dokumente želijo pooblaščene osebe toženke pregledati. Šele ko pooblaščene osebe toženke vstopijo v prostore preiskovanega podjetja, se lahko sploh prepričajo, ali je v njih mogoče najti relevantno dokazno gradivo in na tej podlagi (morebiti) zožijo obseg potrebne preiskave.
ZPOmK-1 člen 53. ZUP člen 99. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2.
prošnja za podaljšanje roka - zavrnitev prošnje - procesni rok - materialni rok - bistvena kršitev določb postopka
V zvezi s pravilno obravnavo vloge za podaljšanje podaljšljivih materialnih rokov je treba izhajati iz določb materialnega zakona, torej v obravnavanem primeru iz določb ZPOmK-1. Ker ZPOmK-1 dolžine rokov za izvršitev naloženih ukrepov ne določa, je sklepati na namero zakona, da roke za izvršitev ukrepov iz 53. člena določa organ ter da so podaljšljivi. Ker pa gre za materialni predpis, se odločitev za „podaljšanje“ roka sprejme z odločbo. Praviloma je za podaljšanje roka treba uvesti in izvesti nov postopek in izdati novo odločbo (ne procesni sklep). Pri odločanju pa se mora uporabiti kriterije objektivnosti in sorazmernosti.
Toženka je vlogo tožnika z dne 5. 7. 2013 že uvodoma nepravilno obravnavala kot vlogo za podaljšanje procesnega roka na podlagi 99. člena ZUP, ker je nepravilno štela rok, določen v 3. točki izreka odločbe z dne 23. 9. 2009, za procesni rok. Že sama ta navedena kršitev je podlaga za odpravo izpodbijanega sklepa glede na določbo 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1.
ZPOmK-1 člen 6. ZZdr-1 člen 95, 97, 97a, 99, 105. ZZdr-2 člen 163, 163/3. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 101.
varstvo konkurence - usklajeno ravnanje - omejevalni sporazum - hčerinska družba - določanje cen zdravil v humani medicini na debelo - delitev trga - oddajanje prikrojenih ponudb v postopkih javnega naročanja
Če hčerinska družba, ki je samostojna pravna oseba, na trgu ne ravna samostojno, pač pa sledi navodilom družbe matere, zlasti zaradi poslovno organizacijskih in pravnih povezav, je mogoče šteti obe podjetji za eno samo ekonomsko enoto, odgovornost za ravnanje na trgu pa solidarno pripisati obema. 100 % kapitalski delež družbe matere v hčerinski družbi ustvarja izpodbojno domnevo o njenem odločilnem vplivu na poslovanje družbe hčere.
Za dokaz učinka na trgovanje med državami članicami je potrebna analiza narave sporazuma in ravnanj, vrste blaga in storitev, ki so predmet sporazuma ter položajev in pomembnosti relevantnih podjetij. Toženka bi morala presoditi, kakšen vpliv imajo na primer kratki dobavni roki, ki so običajni pri dobavi zdravil lekarnam, pa tudi dejstvo, da se obravnavanim podjetjem očita, da so se dogovarjala za najvišjo dogovorjeno ceno, kar bi samo po sebi povečevalo možnost uspešnega konkuriranja tujih podjetij, ki bi lahko ponudila nižje cene. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka opraviti tržno analizo, v kateri bo presodila vse omenjene dejavnike, ta pa bo omogočila prepričljivejšo argumentacijo glede čezmejnega vpliva zatrjevanega usklajenega ravnanja.
Veletrgovcem predpis (regulacija – ZZdr-1, pred in po noveli) ni prepovedoval, da v razmerju do kupcev cen zdravil, za katera obstaja veljavna cena, le-teh ne morejo nižati na način, da na javnem razpisu oddajo ponudbe za dobavo zdravil z nižjo ceno oziroma s popusti na veljavne cene zdravil. Regulacija je zapovedovala prepoved uporabe cene, ki bi bila višja od veljavne cene. Z veljavno ceno je zapovedana zgolj najvišja cena.
Pojma sporazum in usklajeno ravnanje v smislu 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena PDEU, je razumeti v obsegu, da zajema oblike usklajevanja in sodelovanja med podjetji, ki so iste vrste in se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah. Zadostuje, da zadevna podjetja izrazijo skupno voljo, da bodo na trgu ravnala na določen način. Glede opredelitve pojma usklajenega ravnanja pa je v sodni praksi uveljavljeno, da gre pri takem ravnanju za obliko usklajevanja med podjetji, ki konkurenco, ki je povezana s tveganji, zavestno nadomestijo z dejanskim sodelovanjem, ne da bi prišlo do sklenitve sporazuma v pravem pomenu.
ZPOmK-1 člen 64, 66, 66/2. ZZDej člen 53e. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
omejevalna ravnanja - sodno varstvo v primerih omejevanja trga z oblastnimi akti in dejanji - zavrženje tožbe
Če dejanje (navodilo) Ministrstva za zdravje glede na pristojnosti tega organa na področju, na katero se dejanje nanaša (opravljanje zdravstvene dejavnosti, opravljanje zdravstvenih storitev za javne zdravstvene zavode), ne more doseči učnikov, podobnih učinkom posamičnih aktov iz 64. člena ZPOmK-1 (npr. odvzem pravice, sprememba pravice, poseg v pravico na drug način, vpliv na pravni položaj itd.), potem se to dejanje ne more šteti za oblastno dejanje iz navedene zakonske določbe. Okoliščina, da gre za dejanje ministrstva kot organa državne uprave, tudi ni zadostna za opredelitev predmetnega njenega ravnanja kot oblastnega dejanja, torej dejanja iz 64. ter 66. člena ZPOmK-1.
Ker je upravni spor na podlagi drugega odstavka 66. člena ZPOmK-1 dopusten le v primeru oblastnega omejevanja podjetij pri nastopanju na trgu, takega oblastnega dejanja pa tožnica v tožbi ni navedla oziroma izkazala, je sodišče moralo tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ter ob njeni smiselni uporabi kot nedopustno zavreči.
Pri oblikovanju cen univerzalnih poštnih storitev Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS opravlja strokovni nadzor. V takšnih primerih ima zato kot sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja, v dvomu odločilnejšo vlogo pri razlagi predpisov. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag je pravilna, pa je zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če nasprotna stran vzbudi upravičen dvom v pravilnost uporabljenih pravil.
Po določbi prvega odstavka 32. člena ZPOmK-1 je poleg varstva vse korespondence, izmenjane po začetku upravnega postopka v skladu z ZPOmK-1, varstvo lahko razširjeno tudi na predhodno korespondenco, ki je povezana s predmetom takega postopka ter je za zgoraj navedeno varstvo ob upoštevanju njegovega namena treba šteti, da vključuje tudi interne beležke, razposlane v okviru podjetja, ki so omejene na povzetek besedila ali vsebine komunikacije z neodvisnimi odvetniki, ki vsebuje pravna mnenja.
Možnost, da se pripravljalna listina obravnava kot predmet varstva, je treba razlagati omejevalno. Podjetje, ki se sklicuje na to varstvo, mora dokazati, da so bile zadevne listine sestavljene samo z namenom pridobitve pravnega mnenja odvetnika. To mora nedvoumno izhajati iz vsebine samih listin ali iz okoliščin, v katerih so bile te listine pripravljene in najdene.
Samo dejstvo, da podjetje zahteva, da se določeno listino šteje za zaupno, ne zadostuje, da bi se Javni agenciji RS za varstvo konkurence preprečilo, da se seznani s to listino, če to podjetje ne priskrbi nikakršnega koristnega elementa, s katerim lahko dokaže, da je dejansko zaupne narave.
varstvo konkurence - upravni spor - stvarna pristojnost sodišča - uradna oseba - izločitev uradne osebe
Izpodbijani sklep, s katerim je bilo odločeno o predlogu za izločitev uradnih oseb, je bil izdan v postopku v zadevi presoje kršitve določb ZPOmK-1, ki ga vodi Javna agencija za RS za varstvo konkurence. Čeprav gre pri izpodbijanem sklepu za vprašanje v zvezi z vodenjem postopka, gre še vedno za odločanje znotraj postopka po določbah ZPOmK-1. Zoper takšno odločitev pa je sodno varstvo zagotovljeno pred Vrhovnim sodiščem RS.
Tržni inšpektor je pri tožeči stranki po uradni dolžnosti opravil inšpekcijski pregled v zadevi zaračunavanja prevzema odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov ter pri tem preveril, kako tožeča stranka spoštuje ukrep kontrole cen. Pri nadzoru je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka dejansko zaračunava višjo ceno za tono odloženih tovrstnih gradbenih izdelkov, kot je predpisana z veljavnim ukrepom kontrole cen na tem področju, zato ji je naložil izvršitev ukrepa kontrole cen ter povračilo razlik v ceni s pripadajočimi obrestmi.
ZPOmK člen 10, 10/5, 33. ZUP člen 164, 164/2, 196/1.
varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - medoperaterski trg ADSL širokopasovnega dostopa z bitnim tokom - dodaten pogoj pri vzpostavitvi ADSL povezave - investicije v omrežje - načelo sorazmernosti - dokaz z izvedencem
Ugotovljeno dejansko stanje za opredelitev ravnanja tožeče stranke kot nedopustnega je pomanjkljivo v smeri ugotovitve, ali bi tožeča stranka z izvedbo ADSL/PSTN morala izvesti investicije v omrežje in nato oceniti višino investicij glede na strošek končnih uporabnikov, ki priključka ISDN pred izvedbo ADSL niso imeli (končnih uporabnikov s priključkom PSTN). Šele ob tem tehtanju (uporaba načela sorazmernosti), torej ugotavljanju, ali je višina investicij in drugih potrebnih vložkov podjetja v zagotavljanje dostopa do ADSL/PSTN sorazmerna s koristmi potrošnikov (ob upoštevanju tudi njihovih stroškov pri vezavi ADSL/PSTN, ob predpostavki, da je bil potrošnikom omogočen dostop ADSL/ISDN in tehnični zmogljivosti obeh dostopov), bo mogoče ugotoviti ali zatrjevana investicija s strani tožeče stranke izpolnjuje pogoj objektivne ekonomske opravičljivosti.
Razumno in normalno delovanje podjetja, ki nima namena izkrivljati konkurence in je v okviru svobodne gospodarske pobude (inovacije, zmanjševanje stroškov, učinkovitosti podjetja), ni zloraba.
Po določbi drugega odstavka 164. člena ZUP se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave stranke, izvedence in oglede. Pravilna je torej navedba tožene stranke, ki vlogo APEK v postopku utemeljuje na prvem odstavku 196. člena ZUP kot znanstvenega oziroma strokovnega zavoda in kot takega primernega za izvedenca.
ZPomK-1 člen 29, 29/7. ZVOP-1 člen 6, 8, 10, 24, 25, 93. URS člen 37, 38, 74, 125. ZS člen 3, 3/1, 11, 11/2. ZUS-1 člen 36.
varstvo konkurence - posredovanje podatkov - elektronska pošta - naložitev denarne kazni - pravica do komunikacijske zasebnosti - pravica do varstva osebnih podatkov - učinkovito sodno varstvo - procesna predpostavka za upravni spor
Ugotovitev Vrhovnega sodišča, da izpodbijana akta ne posegata v nobeno ustavno ali zakonsko pravico oziroma obveznost tožnikov v smislu 23. člena Ustave, nima za posledico samo tega, da je Vrhovno sodišče s tem v postopku odločanja o pritožbi zoper izdano začasno odredbo že tudi presodilo, da izpodbijana akta ne kršita ustavnih pravic oziroma zakonskih obveznosti tožečih strank, ampak je posledica takšne ugotovitve tudi ta, da v postopku presoje obstoja procesnih predpostavk za tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, na kar Vrhovno sodišče usmerja prvostopenjsko sodišče, slednjemu ni treba presojati, ali je predvideno sodno varstvo zoper končno odločbo na podlagi določb od 54. do 61. člena ZPOmK-1 učinkovito sodno varstvo v smislu 1. odstavka 4. člena ZUS-1, 157. in 23. člena Ustave. Kajti, če ni posega v ustavno pravico, potem tudi ni potrebe za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva.
ZPOmK člen 10, 10/5, 10/5-4, 23, 23/1, 23/3. ZUS člen 14, 14/3, 28, 28/1. ZTel-1 člen 75, 75/1.
zloraba prevladujočega položaja - uporaba neenakih pogojev za enako storitev - storitev zakupa podatkovnega voda - ADSL omrežje - upoštevni trg - novi dokazi
Tožena stranka je pravilno navedla dejanske razloge, zakaj je trg dajanja širokopasovnega dostopovnega ADSL omrežja v uporabo ponudnikom internetnih storitev določila kot upoštevni storitveni trg, na katerem ima tožeča stranka prevladujoč položaj. S to storitvijo na trgu sicer tekmujejo ponudniki kabelskega dostopa ter drugih tehnologij, glede katerih pa je tožena stranka pravilno ocenila nezadostno mero zamenljivosti z vidika končnih uporabnikov, in to glede na dejanske možnosti dostopa do njih (razširjenost kabelskega omrežja in število priključkov v primerjavi s številom telefonskih priključkov, ki omogočajo uporabo tehnike ADSL, neuveljavljene ostale tehnološke možnosti – dostopi preko elektro omrežij, satelitskih zvez ter mobilnih omrežij, razvezani dostop do lokalne zanke) in z upoštevanjem njihovih specifičnih lastnosti (hitrost in varnost prenosa podatkov).
Sklep o uvedbi postopka je bil izdan na zahtevo stranke, ki je tudi po presoji sodišča v zahtevi izkazala pravni interes za izvedbo postopka ter verjetnost obstoja kršitev, njeno svojstvo kot stranke na podlagi določb ZPOmK pa v postopku tudi nikoli ni bilo sporno, prekoračitev roka iz 3. odstavka 23. člena ZPOmK pa po presoji sodišča bistvene kršitve pravil ne predstavlja, kajti tožena stranka bi tak oziroma prav ta sklep lahko izdala (tudi) po uradni dolžnosti (pri čemer bi za okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost kršitev, izvedela iz strankine zahteve), in to brez časovne omejitve. Sklep o uvedbi postopka ima tudi vse sestavine 24. člena ZPOmK; določena so tudi ravnanja in okoliščine, ki so razlog za uvedbo postopka.
Ravnanje tožeče stranke, ki je zaradi svojega monopolnega položaja pri nudenju storitve, na katero sta bila A. in B. konkurenta pri ponujanju obravnavane konkurenčne storitve nujno vezana, lahko ter je enemu od konkurentov v daljšem časovnem obdobju nudila svojo storitev pod cenovno ugodnejšimi pogoji, ki niso bili transparentni ter jih drugi konkurent v tem obdobju ni poznal ter jih pri svojih poslovnih odločitvah ni mogel upoštevati, s čemer je bil neupravičeno prizadet njegov konkurenčni položaj (ob upoštevanju še že navedenih okoliščin v zvezi z značilnostmi konkurenčne storitve nudenja povezave v internet preko ADSL), vsebuje vse opredelilne značilnosti zlorabe prevladujočega položaja ter dovoljuje zaključek o storjeni kršitvi v smislu 4. alinee 5. odstavka 10. člena ZPOmK.
zloraba prevladujočega položaja - varstvo konkurence
Poslovna odločitev tožeče stranke za prodajo ISDN paketa ni bila sporna, če tožeča stranka ne bi istočasno s svojo ISDN ponudbo reklamirala tudi ponudbo svoje poslovne enote in kasneje hčerinske družbe A.A.A. d.o.o., ostale konkurente za dostop do interneta pa pri tem zavrnila.
Ker je javnomnenjska anketa edini dokaz, s katerim je organ prve stopnje ugotavljal enega izmed elementov dejanja nelojalne konkurence, gre za bistveno okoliščino, od katere je odvisna odločitev v tej zadevi. Med strankama ni sporno, da tožnik ni prejel oziroma ni bil seznanjen z opravljeno javnomnenjsko raziskavo, s tem pa organ prve stopnje tožniku ni omogočil, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku in da se seznani z uspehom dokazovanja, prav tako pa, da sodeluje pri izvedbi dokazov s tem, da lahko daje pripombe na raziskavo (1. in 3. točka 3. odstavka 146. člena ZUP).