TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Zadeve I U 1353/2013, I U 1495/2013 in I U 398/2014 se združijo v skupno obravnavanje in odločanje, ter se naprej vodijo kot zadeva I U 1353/2013.

Tožbam se ugodi, sklepi 306-195/2008-211 z dne 25. 7. 2013, 306-195/2008-212 z dne 5. 8. 2013, št. 306-195/2008-215 z dne 23. 8. 2013 in št. 306-195/2008-228 z dne 27. 1. 2014 se odpravijo in se zadeve vrnejo istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1.043,10 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V zvezi s pravilno obravnavo vloge za podaljšanje podaljšljivih materialnih rokov je treba izhajati iz določb materialnega zakona, torej v obravnavanem primeru iz določb ZPOmK-1. Ker ZPOmK-1 dolžine rokov za izvršitev naloženih ukrepov ne določa, je sklepati na namero zakona, da roke za izvršitev ukrepov iz 53. člena določa organ ter da so podaljšljivi. Ker pa gre za materialni predpis, se odločitev za „podaljšanje“ roka sprejme z odločbo. Praviloma je za podaljšanje roka treba uvesti in izvesti nov postopek in izdati novo odločbo (ne procesni sklep). Pri odločanju pa se mora uporabiti kriterije objektivnosti in sorazmernosti.

Toženka je vlogo tožnika z dne 5. 7. 2013 že uvodoma nepravilno obravnavala kot vlogo za podaljšanje procesnega roka na podlagi 99. člena ZUP, ker je nepravilno štela rok, določen v 3. točki izreka odločbe z dne 23. 9. 2009, za procesni rok. Že sama ta navedena kršitev je podlaga za odpravo izpodbijanega sklepa glede na določbo 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1.