TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, odločba Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence št. 306-79/2010 z dne 30. 9. 2013 se odpravi v delu, ki se nanaša na tožečo stranko in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prvi preizkus obstoja bistvenih kršitev pravil postopka po uradni dolžnosti je ugotoviti, da se odločbe ne da preizkusiti (ni mogoč preizkus materialne zakonitosti odločbe). Tak zaključek so narekovale ugotovitve o nejasnem (nedoločnem) izreku odločbe ter nasprotjih med izrekom in obrazložitvijo odločbe. To pa je razlog za odpravo izpodbijane odločbe (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom tega člena ter 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP).

Za to, da je preizkus materialne zakonitosti mogoč, mora biti jasen izrek odločbe, v obrazložitvi pa dejansko stanje v vseh materialnopravno bistvenih točkah opisano ter dovolj natančno navedeni materialni predpisi in njihove določbe, na katere je oprta odločitev, zapisana v izreku. Kar pomeni, da organu ni potrebno izrecno odgovarjati na vsako posamezno za odločitev nebistveno navedbo strank, pač pa take navedbe lahko obravnava po sklopih glede na elemente podobnosti oziroma različnosti med njimi ali nanje lahko odgovori tudi v okviru podanih razlogov odločbe. Presoja tožbenih navedb, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti zaradi pomanjkljive obrazložitve v pogledu vloge tožnika pri ugotovljeni kršitvi ter ker je obrazložitev izpodbijane odločbe sama s seboj v nasprotju, pa je povezana s preizkusom pravilnosti uporabe materialnega prava in pravilnosti ter popolnosti ugotovitve dejanskega stanja.

Kršitev načela kontradiktornosti je podana, kadar se ugotovi, da podjetju, proti kateremu se vodi postopek, ni bilo omogočeno, da se izjavi o odločilnih dejstvih, okoliščinah ter dokazih, na katere se odločitev opira.

Po določbah 39. člena ZPOmK-1 lahko toženka obravnava le (v zakonskem roku) podan predlog za zavez. Če pa izjava o PRD družbe B. d.o.o. ni obsegala predloga zavez, tožnik pa se je na to izjavo skliceval kot lastno, potem brez podlage očita, da na njegov predlog zavez toženka ni odgovorila.