Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno.
Podano je protipravno ravnanje toženca (delavca) kot eden izmed elementov odškodninske odgovornosti delavca, ki je kljub zakonskim omejitvam gotovinskega poslovanja odšel v Avstrijo in pri Posojilnici...., brez izrecnega pooblastila tedanjega direktorja, z depozitnega računa tožeče stranke (delodajalca) dvignil dva zneska v skupni vrednosti 6.200,00 EUR, ne da bi za to imel posebno odločbo oziroma pooblastilo takratnega direktorja, na podlagi katerega bi se povišal limit blagajniškega poslovanja, ki je bil takrat 1.500,00 EUR.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja
Tožnici kot poštni uslužbenki je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je na prošnjo odvetnice napeljala sodelavko, da je sprejela dve poštni pošiljki te odvetnice in pri sprejemu datum poštnega žiga antidatirala za tri dni nazaj, poiskala v trezorju dve ročni sprejemni R številki in ju prilepila na pošiljki, označila „Poštnina plačana pri pošti D.“, na potrdilo o oddaji pošiljke vpisala zahtevane podatke in na potrdilo odtisnila poštni žig z antidatiranim datumom, na sprejeti priporočeni pošiljki pa ni odtisnila poštnega žiga in tudi ni opravila sprejema preko računalnika. Tožena stranka je očitke dokazala, zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
preiskava - neposredna vložitev obtožnice - soglasje preiskovalnega sodnika - soglasje, da se ne opravi preiskava - predlog za izdajo soglasja - zahteva za preiskavo - rok za vložitev neposredne obtožnice - zamuda roka za vložitev neposredne obtožnice
Soglasje preiskovalnega sodnika, da se preiskava ne opravi, ne gre enačiti z dovoljenjem državnega organa, potrebnega za kazenski pregon. Procesna situacija, ko je potrebno s predlogom za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice ravnati kot z zahtevo za preiskavo, pa je mogoča le v primeru, ko državni tožilec obtožbe sploh ne vloži, ne pa tudi v primeru, ko je obtožba vložena po zamudi roka oz. je mogoče kot zahtevo za preiskavo šteti le predlog za izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice, ne pa tudi vložene obtožnice same. Ker je neposredna obtožnica institut, namenjen skrajšanju in racionalizaciji poteka kazenskega postopka in ker prepozno vložene obtožnice ni mogoče zavreči, bo posledica zamude roka, predpisanega v tretjem odstavku 170. člena ZKP lahko le v tem, da se bo kazenski postopek po nepotrebnem podaljšal.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015106
ZJU člen 147, 147/, 147/2, 149, 149/1, 149/1-3. ZFU člen 107.
premestitev - javni uslužbenec - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - razlogi za premestitev - smotrnejše delo organa - fiktivna premestitev
Sodišče prve stopnje je zmotno oziroma preuranjeno zaključilo, da tožnikova premestitev ni bila posledica delovnih potreb oziroma zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, temveč je šlo za fiktivno premestitev. Za zakonitost premestitve ni odločilno, ali je med nalogami delovnega mesta v sistemizaciji (na katerega je bil premeščen tožnik) izrecno navedeno, da gre za sodelovanje s točno določenimi zunanjimi institucijami. Sistemizacija lahko le na splošno navaja delovne naloge, ki jih delavcu odredi predstojnik. Za opredelitev nalog zadostuje, da je npr. med nalogami tožnikovega delovnega mesta navedeno tudi sodelovanje s strokovnimi službami ter z drugimi zunanjimi institucijami. Bistveno je, ali tožnik dejansko te naloge opravlja. Zato zgolj dejstvo, da v sistemizaciji te naloge niso posebej opredeljene, ne pomeni, da gre za prirejeno premestitev, oziroma ni mogoče šteti, da se zaradi tega ni zagotovilo učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo tožene stranke. Zaradi zmotne pravne presoje, da je šlo za fiktivno premestitev, dejansko stanje še ni bilo v zadostni meri razčiščeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 108. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 48, 48/3.
zdraviliško zdravljenje - realizacija priznane pravice - ponovni predlog
Tožnik pravice do zdraviliškega zdravljenja, priznane z odločbo tožene stranke, ni mogel uresničiti iz objektivnih razlogov, ker je bilo po operativnem posegu rektuma zaradi karcinoma uvedeno nadaljnje postoperativno zdravljenje s kemoterapijo. Kljub temu, da mu je bila formalno priznana pravica do zdraviliškega zdravljenja v mesecu avgustu 2013, do njene realizacije ni prišlo. To pomeni, da v predsodnem postopku ponovnega predloga tožnikovega osebnega zdravnika za odobritev zdraviliškega zdravljenja ni bilo dopustno reševati ob uporabi 3. odstavka 48. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ta sicer določa, da lahko zavarovanec zaradi iste bolezni zdraviliško zdravljenje uveljavlja največ enkrat na dve leti, vendar je ponovno priznanje pravice dopustno izključiti le, če je bila prvotno priznana pravica dejansko realizirana. V kolikor ni bila, četudi je bila formalno priznana, ne more iti za dejanski stan po 3. odstavku 48. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani zavrnilni odločbi utemeljeno odpravilo in tožniku priznalo pravico do 14 - dnevnega zdravljenja v naravnem zdravilišču na stacionarni način.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela
Oseba, ki se zdravi, je dolžna upoštevati zdravnikova navodila, saj ji le-ta pomagajo k hitrejši ozdravitvi oziroma ji povedo, da se mora izogibati ravnanj, ki bi lahko negativno vplivala na potek zdravljenja. Delavec se mora držati navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše, to pa ne pomeni, da delavec v tem času ne sme izvrševati niti tistih običajnih vsakodnevnih opravil in dejavnosti, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu. Za ravnanje delavca v bolniškem staležu res velja poseben režim, vendar to ne pomeni, da vsaka krajša odsotnost z doma pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Za presojo, ali je tožnik v času bolniške odsotnosti spoštoval navodila pristojnega zdravnika, je potrebno ugotoviti, ali je imel navodila in kakšna. S tem, ko je odšel v klet stanovanjskega bloka, v katerem živi in s tem, da je odšel z otrokom v bližnjo trgovino po nakupih, ni kršil navodil izbrane zdravnice, kot je pojasnila izbrana zdravnica v pisni izjavi, v kateri je tudi zapisala, da ne bi pa kršil njenih navodil niti v primeru, če bi sam odšel po nakupih v bližnjo trgovino. Iz pisne izjave izbrane zdravnice sicer izhaja, da je dobil navodila, da mora biti doma ter da so mu dovoljeni le izhodi na pregled v ambulanto in na predpisane terapije, vendar pa s tem, ko je odšel v trgovino po nakupih nujno potrebnih živil z otrokom, ni kršil prejetih navodil o ravnanju v času bolniške odsotnosti.
ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-8. ZJRM-1 člen 6, 6/1.
javni red in mir - kratek opis dejanskega stanja - absolutna bistvena kršitev
Prekrškovni organ je namreč v prilogi citiranega PN pod rubriko “kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov” med drugim tudi jasno zapisal, kot očitek storilcu, “da se je oškodovanec zaradi izrečenih groženj in nasilnega vedenja počutil prestrašenega in ogroženega”, kar je naknadno povzeto še v kratek opis dejanja in dokazov, kar je prejel tudi storilec na kraju samem. Zato so skromni razlogi v izpodbijani sodbi za tako sprejeto odločitev ne le v nasprotju s spisovnim gradivom, ki ga je sodišču predložil prekrškovni organ, temveč so tudi izrazito pomanjkljivi, saj se prvostopno sodišče ni opredelilo do celotnega opisa dejanskega stanja, ki ga je ob izdani PN zapisal prekrškovni organ.
nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačevanja nadomestila - III. kategorija invalidnosti - poslabšanje v stanju invalidnosti - nov predpis
Ker je tožnik na podlagi odločbe toženca z dne 27. 5. 2013, ki je postala dokončna in izvršljiva, od 1. 3. 2013 pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja, je toženec tožniku utemeljeno z dnem 13. 6. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, priznanega po prejšnjih predpisih (ZPIZ-1). Na podlagi odločbe z dne 27. 5. 2013 pa je imel toženec podlago za novo odmero nadomestila po ZPIZ-2 od 14. 6. 2013 dalje. V tožnikovem primeru bi določba 389. člena ZPIZ-2 (varstvo pravic po prejšnjih predpisih) in varstvo pravice do nadomestila za invalidnost, ki ga je tožnik pridobil na podlagi prejšnjih predpisov, to je ZPIZ-1, prišli v poštev le ob nespremenjenem stanju, torej če ne bi prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in do poslabšanja v stanju invalidnosti.
denarna socialna pomoč - pravice iz javnih sredstev - pristojnost za odločanje - tujec
ZTuj-2 ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pravici do nujnega zdravstvenega varstva in osnovne oskrbe tujcu, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je skladno s ZSV odločanje o pravicah, ki so določene v ZSVarPre in ZUPJS, v pristojnosti centrov za socialno delo. Ti namreč odločajo o navedenih pravicah glede državljanov Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v primeru tujca, ki ima dovoljeno za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker ZSV ni posebej določal, kdo je pristojen za odločanje o vtoževanih pravicah v primeru tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, je prvostopenjsko sodišče ob uporabi 3. člena ZS navedeno pravno praznino pravilno zapolnilo. V primeru pravne praznine mora sodišče uporabiti zakonska določila, ki urejajo druge podobne primere. Zato so pritožbene navedbe o nepristojnosti centra za socialno delo neutemeljene.
ZJU člen 25, 25/2. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 3, 4. ZSPJS člen 16, 17, 17a, 18, 19, 20.
preizkus ocene dela
Ker nadrejena delavka, ki je tožnico ocenjevala, ni dosledno upoštevala predpisanih kriterijev, ocene zaradi bistvenih pomanjkljivosti (neizpolnitve ocenjevalnega lista po posameznih kriterijih) tudi ni mogoče ustrezno preveriti, saj je skupna ocena delovne uspešnosti po vseh kriterijih povprečje ocen po posameznih kriterijih. Že iz tega razloga ocena tožnice „zadovoljivo“, podana za sporno obdobje s strani nadrejene delavke, ki jo je potrdila tudi komisija za ocenjevanje delovne uspešnosti, ni izdelana v skladu s citiranimi predpisi in zato ni zakonita niti objektivna, kot taka pa ne more biti podlaga za ocenjevanje pogojev za napredovanje javne uslužbenke. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015066
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 147/5, 150153, 153/3, 179. ZS člen 113a. Direktiva Sveta 72/166/EGS o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - viličar - samovozni delovni stroj
Tožnica se je poškodovala v delovni nezgodi pri prvotoženi stranki, ko je poskušala popraviti voziček, ki se je premaknil. Ker je bila tožnica v mrtvem kotu in jo upravljalec viličarja ni videl, je paleto, ki je tehtala najmanj 500 kg, spustil na voziček, preden je tožnica umaknila roko, tako da prišlo do stiska palca na roki. Delo je potekalo v okoliščinah povečane nevarnosti (tveganja), za katerega prvotožena stranka objektivno odgovarja. Poleg tega ravnanje delavca, ki spušča 500 kg težko paleto z viličarjem na voziček, medtem ko stoji neposredno ob vozičku tožnica, ne da bi se prepričal, da lahko varno brez ogrožanja sodelavke, odloži paleto na voziček, predstavlja malomarno ravnanje nadrejenega delavca - upravljalca viličarja, s tem pa tudi krivdno odgovornost prvotožene stranke. K nastanku škodnega dogodka je prispevala tudi tožnica v 20 % s svojim nepravilnim ravnanjem, ker ni prijela vozička za navpično prečko. Če bi tožnica voziček držala za navpično prečko, do stiska palca na roki ne bi prišlo, pri čemer so bili delavci poučeni, da morajo prijeti voziček za navpično prečko.
Iz splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, sklenjene med prvo in drugotoženo stranko, izhaja, da so iz zavarovanja odgovornosti izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo zaradi uporabe ali posesti samovoznih delovnih strojev. Viličar je samovozni delovni stroj. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za izključitev zavarovalnega kritja drugotožene stranke. Sodna praksa zagovarja stališče, da je treba pri škodi, ki jo povzročijo motorna vozila (ali delovni stroji), ugotoviti, ali je bila škoda povzročena z rabo (delovanjem, obratovanjem) tega vozila ali stroja, pri čemer vožnja ni edini in odločilni pogoj za ugotovitev rabe. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zahtevkom zoper tretjetoženo stranko niso bile dokazno ocenjene vse pravno odločilne okoliščine v zvezi z vprašanjema, ki so za odločitev v sporni zadevi pravno ključnega pomena - kateri zavarovalni primeri so kriti s polico zavarovanja avtomobilske odgovornosti in ali je viličar opravljal običajno funkcijo v času škodnega dogodka, ko je spuščal tovor. Glede odškodninskega zahtevka zoper drugotoženo stranko pa se sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je do nesreče prišlo zaradi rabe (delovanja, obratovanja) viličarja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno in v celoti pritožbi drugotožene stranke ugodilo ter odločitev v izpodbijani sodbi glede zahtevka, ki se nanaša na drugo in tretjetoženo stranko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Ker je tožena
stranka reorganizirala svoje poslovanje tako, da je ukinila delovno mesto poslovnega sekretarja, ki ga je zasedala tožnica, naloge tožnice pa sedaj opravlja več drugih delavcev, del pa jih je postal nepotreben (npr. zaradi avtomatske telefonske tajnice), je podan utemeljen poslovni razlog. Zato je bila tožnici zakonito redno odpovedana pogodba o zaposlitvi.
USTAVNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0066218
URS člen 22. ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-8, 155/2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - razlogi o odločilnih dejstvih - obrazložitev sodbe - pravica do pravnega sredstva - pravica do poštenega sojenja - dokazna ocena - priznanje prekrška
Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga in priloženih dokumentov (navodil za uporabo alkotesterja) ter so navedbe o obdolženčevem priznanju nejasne, je podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
plačilo plače - obveznost plačila - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane - regres za letni dopust
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala celotne plače, stroškov prevoza na delo in z dela, stroškov prehrane in regresa za letni dopust za leto 2012, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar
Tožnikovo stanje desne roke, in sicer izguba prstanca, mezinca in izguba pete dlančnice ter delna izguba četrte dlančnice, ne predstavljajo nobene telesne okvare po Seznamu telesnih okvar. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.
Pravica do oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva je odvisna od materialnega položaja osebe. V prvem odstavku 10. člena ZUPJS je določeno, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še zakonec ali izven zakonski partner ter otroci, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Ker upravičenka ni v nobenem od naštetih družinskih razmerij, ni nobene podlage, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila upoštevala tudi njene starše in je ni obravnavala kot samsko osebo. Niti ni takšna podlaga podana v 2. odstavku 10. člena ZUPJS, v katerem je določeno, da se v primeru, če je vlagatelj otrok, ki so ga starši dolžni preživljati, poleg njega pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo tudi starši oziroma eden izmed staršev, ki mu je vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo ter sorojenci, ki so jih starši dolžni preživljati. Upravičenka ni oseba, ki bi jo bila starša dolžna preživljati, ne glede na to, da jima je bila podaljšana roditeljska pravica. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da kljub temu, da je bila roditeljska pravica za tožnico podaljšana, ne obstaja obveznost njenih staršev v smislu preživljanja in je zato upravičenko šteti kot samsko osebo na podlagi 10. odstavka 10. člena ZUPJS. Zaradi nepravilne in nezakonite odločitve tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
V 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (med drugim tudi za pravno zastopanje), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Če se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa. Ker se je v obravnavanem primeru postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog tožnikovega osebnega zdravnika in ne po uradni dolžnosti, tožnik sam nosi stroške zastopanja v predsodnem postopku, ne glede na to, da se je postopek zanj končal ugodno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in izpodbijani sklep glede stroškov postopka spremenilo tako, da je ustrezno spremenilo znesek stroškov, ki jih je toženec dolžan plačati tožniku.
Za obravnavanje ugotovitvene tožbe, tako kot sicer vsake tožbe, pa mora biti podan tudi osnovni pogoj za pravdni postopek, to je, da se s sodno intervencijo razreši spor med tistim, ki to razrešitev zahteva, in tistim, s katerim je slednji v sporu. To pomeni, da tisti, ki za razrešitev spora zahteva intervencijo sodišča, tožbo uperi zoper osebo, ki mu nekaj dolguje, preprečuje, ali pa (kot je običajno pri ugotovitvenih tožbah) zanika obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja.
plačilo nadur - dnevnice - voznik tovornjaka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pravici iz delovnega razmerja
Tožnik je s toženo stranko sklenil sporazum o medsebojnih obveznostih, v katerem sta se stranki strinjali, da je tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti do delavca. Po stališču sodišča prve stopnje sporazum o medsebojnih obveznostih ne predstavlja odpovedi pravici iz delovnega razmerja, temveč tožnikovo priznanje dejstva, da mu je tožena stranka plačala vse, kar mu pripada, torej tudi opravljene nadure. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Delavec se namreč ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu. Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil plačilo iz naslova nadur. Za takšno sklepanje v listinski dokumentaciji ni podlage. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo nadur, bi ob upoštevanju stališča sodišča prve stopnje, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi navedenega sporazuma ni mogoč zaključek, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 4, 4/1, 4/1-d, 129, 129/1, 129/2, 130, 130/1, 130/2, 276, 276/2. ZPIZ-2 člen 390, 390/1. ZDSS-1 člen 60.
oskrbnina - zmotna uporaba materialnega prava - prijava pri zavodu za zaposlovanje - rok za prijavo
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožnica ni izpolnila pogoja pravočasnosti prijave pri zavodu za zaposlovanje, kot pogoja za pridobitev pravice do oskrbnine. Pogoj prijave pri zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od izgube pravice do vdovske pokojnine iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 je treba interpretirati tako, da rok prične teči takrat, ko se zavarovanec seznani z izgubo pravice. Tožnica namreč prijavne dolžnosti za priznanje pravice do oskrbnine ni mogla izpolniti, še preden je bila seznanjena s prenehanjem pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine. V konkretnem primeru je bila tožnica o izgubi pravice obveščena z vročitvijo odločbe dne 27. 11. 2012. Od tega dne dalje je začel teči 30-dnevni rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Ker se je tožnica na zavod prijavila dne 16. 11. 2012, torej še preden je rok sploh začel teči, je pogoj pravočasnosti prijave iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 izpolnjen in da tožnica izpolnjuje vse pogoje za priznanje pravice do oskrbnine po 2. odstavku 129. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in tožnici priznalo pravico do oskrbnine.