TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi drugotožene stranke pa se v celoti ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi glede odločitve v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na drugo in tretjetoženo stranko, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba prvotožene stranke zavrneta ter se v nerazveljavljenem delu (odločitev o zahtevku zoper prvotoženo stranko) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke ter drugo in tretjetožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Tožnica se je poškodovala v delovni nezgodi pri prvotoženi stranki, ko je poskušala popraviti voziček, ki se je premaknil. Ker je bila tožnica v mrtvem kotu in jo upravljalec viličarja ni videl, je paleto, ki je tehtala najmanj 500 kg, spustil na voziček, preden je tožnica umaknila roko, tako da prišlo do stiska palca na roki. Delo je potekalo v okoliščinah povečane nevarnosti (tveganja), za katerega prvotožena stranka objektivno odgovarja. Poleg tega ravnanje delavca, ki spušča 500 kg težko paleto z viličarjem na voziček, medtem ko stoji neposredno ob vozičku tožnica, ne da bi se prepričal, da lahko varno brez ogrožanja sodelavke, odloži paleto na voziček, predstavlja malomarno ravnanje nadrejenega delavca - upravljalca viličarja, s tem pa tudi krivdno odgovornost prvotožene stranke. K nastanku škodnega dogodka je prispevala tudi tožnica v 20 % s svojim nepravilnim ravnanjem, ker ni prijela vozička za navpično prečko. Če bi tožnica voziček držala za navpično prečko, do stiska palca na roki ne bi prišlo, pri čemer so bili delavci poučeni, da morajo prijeti voziček za navpično prečko.

Iz splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, sklenjene med prvo in drugotoženo stranko, izhaja, da so iz zavarovanja odgovornosti izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo zaradi uporabe ali posesti samovoznih delovnih strojev. Viličar je samovozni delovni stroj. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za izključitev zavarovalnega kritja drugotožene stranke. Sodna praksa zagovarja stališče, da je treba pri škodi, ki jo povzročijo motorna vozila (ali delovni stroji), ugotoviti, ali je bila škoda povzročena z rabo (delovanjem, obratovanjem) tega vozila ali stroja, pri čemer vožnja ni edini in odločilni pogoj za ugotovitev rabe. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zahtevkom zoper tretjetoženo stranko niso bile dokazno ocenjene vse pravno odločilne okoliščine v zvezi z vprašanjema, ki so za odločitev v sporni zadevi pravno ključnega pomena - kateri zavarovalni primeri so kriti s polico zavarovanja avtomobilske odgovornosti in ali je viličar opravljal običajno funkcijo v času škodnega dogodka, ko je spuščal tovor. Glede odškodninskega zahtevka zoper drugotoženo stranko pa se sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je do nesreče prišlo zaradi rabe (delovanja, obratovanja) viličarja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno in v celoti pritožbi drugotožene stranke ugodilo ter odločitev v izpodbijani sodbi glede zahtevka, ki se nanaša na drugo in tretjetoženo stranko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.