V predmetni zadevi je prekrškovni organ storilcu - samostojnemu podjetniku - očital opustitev dolžnosti seznanitve in opustitev dolžnosti nadzora. Navedba, da je samostojni podjetnik opustil dolžno seznanitev voznika s cestnoprometnimi predpisi in pravilno uporabo tahografa in vozniške kartice, je po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj konkretna, saj lahko samostojni podjetnik sam izbere način seznanjanja svojih delavcev glede na njegovo poznavanje vseh okoliščin. Tak očitek tudi omogoča obrambo, saj zadošča, da storilec izkaže, kako je svoje delavce seznanjal s predpisi in pravilno uporabo (v obravnavani zadevi) tahografa in vozniške kartice. Pri opustitvi dolžnega nadzorstva pa je že po naravi stvari položaj drugačen. Konkretna dejanja, ki bi jih storilec moral izvesti, pa jih ni, bi morala biti v izreku odločbe navedena. Le v takem primeru je samostojnemu podjetniku omogočena pravica do obrambe. Iz obrazložitve odločbe sicer nekatera taka dejanja izhajajo (storilec naj dela ne bi odrejal tako, da bi imel neposredni storilec dovolj časa za upoštevanje predpisov in naj ne bi izvajal rednih kontrol in z izpiski ali prenosom podatkov iz digitalnega tahografa nadzoroval pravilne uporabe tahografa), vendar opis v obrazložitvi odločbe ne zadošča in je v tem delu pritrditi pritožbi, da opustitev dolžnega nadzorstva, kot je opisana v izreku, ni prekršek.
Pritožnik je bil s plačilnim nalogom opozorjen, da mora takso plačati pravočasno, to je v roku, določenem v plačilnem nalogu (in ne v pozivu za predložitev dokazila). Ta rok se je iztekel dne 8. 3. 2021. Prepozno plačana taksa se obravnava enako, kot da ni plačana. Poziv z dne 18. 3. 2021 ni poziv k plačilu takse, pač pa je sodišče stranko pozvalo le k predložitvi dokazila o pravočasnem plačilu takse za pritožbo.
Pritožnica se smiselno sklicuje na svojo spoznavno stisko in vsaj načelno je mogoče sprejeti njeno stališče, da ne pozna vseh dejstev in dokazov, ki bi jih morala zatrjevati oziroma predložiti v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena. Vendar pa indici, ki na katere se je sklicevala, ne zadoščajo za sum, da je tožena stranka opustila ukrepe iz varstva pri delu. Nasprotno, zbrano gradivo v spisu ne daje opore za njeno tezo o poledici kot vzroku za poškodbo. Višje sodišče zato sprejema zaključek izpodbijane sodbe, da je v konkretnem primeru šlo za nesrečno naključje, ki ga ni mogoče pripisati opustitvi ukrepov, ki so odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ).