TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

„Odpravita se odločbi tožene stranke št. zadeve: 10339-312/2020 z dne 5. 6. 2020 in številka zadeve: 10339-312/2020 z dne 5. 5. 2020 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 615,97 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 279,99 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

ZPIZ-2G v določbi 121. člena niti v katerikoli drugi določbi ne določa, v katerih primerih se šteje, da gre za enakovrstno pravico, prav tako pa ZPIZ-2G ne določa nobenih kriterijev upoštevnih pri ugotavljanju, ali gre za enakovrstno pravico. Gre torej za pravno nedoločen in neopredeljen pojem, ki ga je potrebno zapolniti in določiti za vsak primer posebej ob upoštevanju vseh okoliščin primera ter ga razlagati ustavno pravno skladno v okviru celotne določbe 121. člena ZPIZ‑2G.

Po stališču pritožbenega sodišča pravica do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom vsebinsko za tožnico ne predstavlja nove pravice, ampak obstoječo, že pridobljeno pravico do dela na drugem delovnem mestu, torej na delu z omejitvami, le dopolnjuje glede na ugotovljeno poslabšanje zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti. V takem primeru je zato edini pravilen zaključek, da gre za enakovrstno pravico ob upoštevanju, da ima tožnica priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu ter na tem delu še pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega.