Ker je na podlagi pogodbe, sklenjene med tožnikom in češko družbo, slednja postala lastnica vozila in je vozilo registrirala na svoje ime na Češkem, je davčni organ tožene stranke zmotno zaključil, da je bila prodaja le navidezna. To bi namreč pomenilo, da bi bila prodajna pogodba sklenjena brez resnega namena tožnika in češke družbe, da prevzameta obveznosti in pridobita pravice, ki so vsebina posla prodaje oziroma nakupa vozila, česar pa glede na dejanski prenos lastninske pravice na vozilu ni mogoče trditi. Vseeno pa je davčni organ tožene stranke pravilno upošteval ekonomsko vsebino poslov, ki je bila v prodaji vozila v Republiki Sloveniji, slovenskemu kupcu. Dejanske okoliščine, ki jih je ugotovil namreč dajejo podlago za zaključek, da je prodaja vozila češki družbi del širšega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki je kot celota služil nedovoljenemu davčnemu izogibanju v zvezi s plačilom DDV od transakcije, izvedene v Republiki Sloveniji.
Sodišče tožbo zavrže s sklepom, če tožnik v določenem roku pomanjkljivosti tožbe ne odpravi in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, razen, če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen.
V drugem odstavku 3. člena prehodne določbe ZOdv-G je določeno, da se prej veljavni peti odstavek 17. člena ZOdv uporablja še 6 mesecev od uveljavitve te novele, tj. do 26. 4. 2023. To pomeni, da se od navedenega datuma dalje pri odločanju o povračilu odvetniških stroškov v okviru BPP v vseh primerih lahko uporabi le spremenjeni peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je ukinil polovično plačilo odvetniških storitev, ne glede na to, kdaj je bila storitev opravljena.
Pritožbeni organ v obrazložitvi navaja razloge v zvezi s točkama I/1 izreka in I/2 izreka izpodbijane odločbe, zaradi katerih je pritožbi ugodil, ne navede pa tudi razlogov, zaradi katerih je pritožbo zoper preostali del točke I/1 in I/2 izreka izpodbijane odločbe zavrnil. Tako odločba pritožbenega organa v navedenem obsegu ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih sestavin iz 214. člena ZUP in je ni možno preizkusiti.
Glede na ugotovljene objektivne okoliščine je potrebna opredelitev, ali gre za absolutno navidezen posel ali za relativno navidezen posel ter opredeliti prikrit pravni posel oz. ugotoviti pravo ekonomsko vsebino posla. Davčna organa vseh pravno relevantnih okoliščin v zvezi z navideznim poslom nista ugotavljala. Čeprav ni sporno, da je delovanje tožniku omogočilo prejem finančnih sredstev, pa brez pravne kvalifikacije podlage za obdavčenje, zgolj z ugotovitvijo nastale ekonomske koristi s prejemom dohodka, obdavčenje z dohodnino ni mogoče. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno za kakšen navidezen pravni posel naj bi šlo (absolutno ali relativno navidezen), kateri pravni posel naj bi bil prikrit pravni posel ter kako naj bi prikriti pravni posel vplival na obdavčenje.