ZUKZ člen 54. ZPP (1977) člen 58, 392, 400, 400/1. ZIR92 člen 1.SZ člen 101, 101/2-3.
mednarodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - premoženjskopravni zahtevki - forum patrimonii - revizija - dovoljenost revizija - sklep o začasni odredbi
Sedež tožene stranke je v drugi državi. Zato gre za spor z mednarodnim elementom in je za ugotovitev, ali je podana mednarodna pristojnost slovenskih sodišč, treba uporabiti ZUKZ. Mednarodna pristojnost slovenskega sodišča je v obravnavanem primeru podana na podlagi 54. člena MZP, ki takšno pristojnost določa v premoženjskopravnih sporih, če je na ozemlju Republike Slovenije premoženje tožene stranke.
ZUKZ člen 3, 50.ZMZPP člen 4. Haaška konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče člen 3, 4, 4/1-a, 9, 9/1.ZOR člen 200.
denarna odškodnina - pristojnost slovenskega sodišča - pravo, ki ga je treba uporabiti - navezne okoliščine - povrnitev negmotne škode - privolitev toženca - spor o škodi iz prometne nesreče v tujini - razmerja z mednarodnim elementom - pravo kraja prometne nesreče - izjeme od lex loci actus - najtesnejša vez s pravom
Po Konvenciji o zakonu, ki velja za prometne nesreče, je navezna okoliščina za uporabo prava lex loci actus. Ta navezna okoliščina je odločilna samo, če se ne pokaže kakšna tesnejša vez z drugim pravom.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS40323
ZGD člen 2, 2/2, 461, 462, 559. ZUKZ člen 17, 17/1, 17/2. ZTV člen 2.ZSZ člen 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 57, 64. Ustavni amandma XCIX k URS točka 3.URS člen 68.
stavbna zemljišča - prenos pravice uporabe - lastninska pravica na nepremičninah - pojem tuje pravne osebe - ničnost prodajne pogodbe
Tuje podjetje po ZGD je pravna oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost in ima sedež zunaj Republike Slovenije. Po načelu argumentum a contrario je tedaj gospodarska družba po ZGD domača pravna oseba, če ima sedež v Republiki Sloveniji. Tudi po določilu prvega in drugega odstavka 17. člena ZUKZ, ki sicer velja na splošno za vse pravne osebe, ima drugi toženec status naše osebe, saj je bil ustanovljen (in tako tudi vpisan v sodni register) po našem pravu - po ZGD.
Po pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS "po razveljavitvi 9. do 28. člena ZSZ ni več zakonskih ovir za pogodbeni prenos pravice uporabe, ki jo ima prejšnji lastnik po 13. in 16. členu v zvezi s 64. členom navedenega zakona" (glej Poročilo VS RS št. 1/93), pri čemer izhaja iz obrazložitve še posebej, da ni več ovir za pogodbeni prenos pravice uporabe tudi na nezazidanih stavbnih zemljiščih. To stališče se sicer nanaša na dopustnost pravnega prometa s stavbnimi zemljišči med fizičnimi osebami, toda položaj ne more biti prav nič drugačen, če pri takem prometu nastopajo tudi pravne osebe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VS04903
ZPP (1977) člen 16, 16/3, 54, 54/2, 382, 400, 400/4.ZPP člen 420, 420/1. ZUKZ člen 46, 47, 61, 61/1-3, 61/2, 62.
razveza zakonske zveze - revizija - dovoljenost revizije v zakonskih sporih - pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča
Ker ZPP 1977 vložitve revizije v zakonskih sporih (ki so statusni in ne premoženjski spori) ni urejal, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa je v 76. členu prepovedoval revizijo le v primeru, če je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana ali izrečena za neveljavno, je v danem primeru revizija dovoljena.
Primere za tujce urejajo pravila o mednarodni pristojnosti, ki se - za razliko od pravil o stvarni, krajevni in funkcionalni pristojnosti, ki nam povedo, katero sodišče je konkretno pristojno za sojenje - nanašajo na pristojnost sodnega sistema neke države kot celote v razmerju do sodnih sistemov drugih držav.
Vprašanje izključne pristojnosti ni materialno, temveč procesnopravno vprašanje.
Po 2. odstavku 61. člena ZUKZ je slovensko sodišče izključno pristojno, če je toženec slovenski državljan in ima tudi stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Če sta oba pogoja izpolnjena, litispendenca pred tujim sodiščem na potek pravde pred slovenskim sodiščem ne vpliva.
Sodišči sta po ugotovitvi obstoja listispendence tožbo zavrgli na podlagi 3. odstavka 194. člena ZPP/77. S tem sta kršili 27. člen ZPP/77, ki odkazuje na uporabo 80. člena ZMZP kot specialni predpis. V 80. členu ZMZP pa je določeno, da sodišče v primeru litispendence na zahtevo stranke postopek prekine, ne pa tožbo zavrže.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS04737
ZPP (1977) člen 16, 27, 52, 52/2. ZUKZ člen 46, 50, 51, 52, 53, 53/2.
pristojnost v sporih z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - spor o nepogodbeni odškodninski odgovornosti - kraj nastanka škode - povrnitev škode
V sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti je pristojno sodišče Republike Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. člena ZUKZ, ali, če je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije (prvi odstavek 53. člena ZUKZ).
Šteje se, da je škoda nastala na območju RS, če je tu prišlo do poškodbe telesa, ne pa če tožnik na tem območju (kjer ima prebivališče) le trpi duševne bolečine.
ZPP (1977) člen 16, 16/3, 354, 354/2-3, 374. ZUKZ člen 53, 53/1, 81.
reformatio in peus - mednarodna pristojnost - odškodninski spor - nepogodbena odškodninska odgovornost - kraj nastanka škode
Načelo prepovedi spremembe sodbe v škodo edinega pritožnika (načelo prepovedi reformatio in peus) bi bilo v obravnavani zadevi kršeno, če bi sodišče druge stopnje ob reševanju tožnikove pritožbe proti zavrnilnemu delu sodbe poseglo v pravnomočni prisodilni del sodbe sodišča prve stopnje in na primer znižalo tožniku prisojeno odškodnino ali tudi v tem obsegu zavrglo tožbo. Sodišče druge stopnje v prisodilni del sodbe ni poseglo in je to v svojih razlogih tudi posebej poudarilo. V izpodbijani in zato nepravnomočni del sodbe pa je imelo pooblastilo poseči ne glede na trditve tožnika kot edinega pritožnika, saj pritožbeni preizkus obstoja absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodi v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP v okvir uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe. Zato mora tudi sodišče druge stopnje paziti, ali odločitev v konkretnem sporu spada v pristojnost sodišča Republike Slovenije (3. točka drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 16. člena ZPP).
V sodni praksi se je pri vprašanju pristojnosti za sojenje v odškodninskih sporih z mednarodnim elementom uveljavilo stališče, da se šteje, da je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije, če je tu prišlo do poškodbe telesa in da zato za pristojnost slovenskega sodišča ne zadostuje dejstvo, da stranka trpi telesne in duševne bolečine na območju svojega prebivališča v Republiki Sloveniji (pravno mnenje občne seje VS RS dne 19.6.1997).
ZUKZ člen 13, 28, 50, 53. Haaška konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče člen 1, 3, 4.
nepogodbena odškodninska odgovornost - pristojnost slovenskega sodišča - privolitev toženca - pravo, ki ga je potrebno uporabiti - kraj prometne nesreče
Že po splošnem določilu 28. člena ZUKZ se v razmerjih z mednarodnim elementom za nepogodbeno odškodninsko obveznost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, ali pa pravo kraja, kjer je nastopila škodna posledica; po posebnih predpisih Haaške konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče (Ur.list SFRJ, št. 26/76 - dodatek), pa je v 3. členu (v zvezi s prvim členom) posebej predvidena uporaba zakonodaje države, v kateri se je pripetila nesreča.
Čim gre za dve različni zavarovalni pogodbi z različnima zavarovalnicama, ni iste pravne podlage in s tem tudi ne materialnega sosporništva.
Pravilen je poudarek nižjih sodišč, da sama solidarna odgovornost še ne pomeni iste pravne podlage. Solidarna obveznost pomeni zgolj to, da odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku za celo obveznost in da lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 414. člena ZOR). Skratka, pri solidarnosti dolžnikov gre za več obligacijskih razmerij, gre za več dolgov, čeprav je dolgovana le ena stvar, eno upravičenje (odškodnina). Solidarna obveznost se potemtakem ne tiče neposredno pravne podlage obveznosti dolžnikov.
Res se porok s poroštveno pogodbo nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (797. člen ZOR). Toda že iz te zakonske definicije poroštva sledi, da gre vsebinsko za dve pogodbi med upnikom in dolžnikom na eni strani ter med porokom in upnikom na drugi strani iz različnih pravnih naslovov, pa čeprav je kdaj tehnično izpeljano tako, da gre v formalnem pogledu za eno pogodbo. Tudi, če gre za primer, da se je porok zavezal kot porok in plačnik (solidarno poroštvo - tretji odstavek 1004. člena ZOR), to spet ne pomeni iste pravne podlage. In končno tudi določba 199. člena ZPP, po kateri sta lahko skupaj tožena glavni dolžnik in porok, ne pomeni materialnega sosporništva, marveč le posebno obliko zakonitega sosporništva z učinki navadnega sosporništva.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS03831
ZOR člen 178, 178/4, 200, 203. ZUKZ člen 28.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - denarna odškodnina - solidarna odgovornost imetnikov motornih vozil - povzročitev škode - valorizacija zavarovalne vsote - pravo, ki ga je treba uporabiti - zavarovalna vsota - zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri tuji zavarovalnici - nepogodbena odškodninska odgovornost po 28. členu ZUKZ - negmotna (katastrofalna) škoda
V nesreči dveh vozil poškodovani potnik, ki je bil v enem od njiju, lahko toži za odškodnino samo imetnika enega ne glede na morebitno krivdo obeh (178/4 ZOR).
Tuja zavarovalnica mora ob ugovoru zavarovane osebe navesti zavarovalno vsoto, do katere je sklenila zavarovanje s svojim zavarovancem. Če tega ne stori, zanjo ne velja slovenski limit.
Presoja višine odškodnine za negmotno škodo pri katastrofalni škodi (tetraplegija).
ZUKZ člen 3 20, 20/1. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga člen 4, 4-a. Splošni nemški trgovinski zakonik člen 1. Splošni državljanski zakonik vojvodstva Liechenstein paragraf 879, 879-5.
spor z mednarodnim elementom - uporaba tujega prava - pravo države Liechenstein - prodaja blaga - ničnost pogodbe - oderuštvo - dunajska konvencija
V skladu z določilom 3. člena ZUKZ bi sicer v tem sporu utegnila priti v poštev konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga. Toda po določilu alinee a) 4. člena konvencije se ta ne nanaša na veljavnost pogodbe. Pravdni stranki tudi nista sami določili, katero pravo je treba uporabiti za pogodbo. Zato prihaja v poštev določilo 1. točke 20. člena ZULZ, da se za pogodbo o prodaji premičnin uporabi pravo kraja, kjer je imel prodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež.
UZITUL člen 1, 19, 19/2, 19/3, 22b, 22b/2, 22b/3. ZSSuk-B člen 15č, 15g. ZUKZ člen 4.
devize na deviznih hranilnih vlogah - jamstvo RS - obveznosti LB d.d. Ljubljana - podružnice LB d.d. Ljubljana na ozemlju nekdanje SFRJ - uporaba domačega prava
Po ustavnem zakonu je kraj vložitve deviz kraj dejanskega plačila in ne vedno centrala, v sklopu katere so bile filiale na ozemlju SFRJ izven ozemlja RS. Za devize, vložene v filialah izven RS, ni jamstva RS.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS03759
ZOR člen 157, 157/1, 199. ZVOP člen 17, 17/1-2, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25.URS člen 15, 15/3, 35, 39, 39/1, 39/2. MKVCP člen 8, 10, 10/1, 10/2.ZNP člen 17, 17/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - aktivna legitimacija - varstvo osebnostnih pravic - svoboda izražanja - zahteva za prenehanje s kršitvami pravice osebnosti - varstvo pravic zasebnosti - pravica do pietete - pravica do duševne integritete - varstvo osebnih podatkov po ZVOP - pravno varstvo osebnih podatkov po smrti posameznika
Predlagatelji ne morejo zahtevati pravnega varstva na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 17. člena v postopku, urejenem v ZVOP od 18. do 25. člena. V spornem primeru bi udeležena krajevna skupnost, z zapisom spornih osebnih podatkov na spominsko ploščo, lahko posegla le v pravico do varstva osebnih podatkov umrlih - kolikor bi bilo o takem posegu po določbah ZVOP mogoče govoriti - ne pa v pravico do varstva osebnih podatkov predlagateljev kot njihovih živečih sorodnikov. Toda določbe ZVOP take razlage ne omogočajo. Osebnostne pravice posameznika praviloma prenehajo z njegovo smrtjo.
Postmortalno trajanje je mogoče dopustiti le pri tistih osebnostnih pravicah, pri katerih je to nedvoumno določeno v zakonskih določbah (glej npr. 59. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah). ZVOP ne ureja postmortalnega varstva pravice do varstva osebnih podatkov.
Enajsti in dvanajsti predlagatelj sta Združenje borcev in udeležencev NOB O. Š. L. in Zveza borcev NOV Slovenije Krajevni odbor G.. Po 157. členu ZOR lahko zahteva pravno varstvo tisti, katerega osebnostne pravice so bile kršene, torej neposredni oškodovanec. Zato navedeni združenji ne moreta na podlagi 157. člena ZOR, v imenu ali namesto svojih članov, uveljavljati pravnega varstva.
Ni pravilno stališče zahteve, da sorodniki umrlega tudi na drugi podlagi (ne na podlagi ZVOP), namreč na podlagi osebnostnih pravic, ki gredo njim samim in ki izvirajo iz osebnih dobrin njihovih pokojnih sorodnikov, ne morejo biti aktivno legitimirani za zahtevek za pravno varstvo, kakršnega so v tej zadevi uveljavljali upravičeni predlagatelji, in o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom.
Iz vsebine zahtevka lahko razberemo, da pravnega varstva ne uveljavljajo zaradi posega v njihovo podatkovno zasebnost, temveč zato, ker menijo, da sta nasprotna udeleženca s svojim ravnanjem prizadela njihov spomin na osebnost umrlega, torej pravico do pietete.
Pravica do pietete posameznika sodi v okvir njegove pravice do duševne integritete. Človekova duševna celovitost pa je del njegove zasebnosti.
V primeru, kakršen je obravnavani, je naloga sodišča, da ugotovi, ali je bil poseg v pravico do zasebnosti sorazmeren z javnim interesom, ki ga je v tem primeru treba izhodiščno opredeliti kot dvojen interes: kot interes, da se izve za podatke o žrtvah vojne v tem stoletju (omejeno na sporni del spominske plošče, v drugi svetovni vojni), in kot interes, da se izve za stališče nasprotnih udeležencev do ideje narodne sprave.
Pri tehtanju pomena teh pravic in pri odločanju, katera od njih mora biti zaradi druge omejena, je ključno vprašanje tole: ali je udeležena krajevna skupnost, zato da bi izrazila idejo narodne sprave, smela uporabiti sporne osebne podatke pokojnih sorodnikov upravičenih predlagateljev tudi brez pristanka predlagateljev.
Osebnostna pravica predlagateljev je namreč tudi pravica do pietete, ki jo gojijo in smejo gojiti do prav teh svojih pokojnih - gojiti pa seveda v skladu s svojim prepričanjem, ki je (v skladu s citiranim 1. odstavkom 39. člena URS) lahko tudi pieteta do razlogov ali okoliščin smrti teh pokojnih, padlih ali umrlih med drugo svetovno vojno.
Vrhovno sodišče je presodilo, da je udeležena krajevna skupnost s tem sporočilom hotela izraziti idejo simbolične narodne sprave. Zato vprašanju pravice oziroma interesa javnosti, da izve za podatke o vojnih žrtvah, in vprašanju kakšen je lahko ta interes v primeru, ko so bili določeni podatki že objavljeni - kakor so bili, po nezanikanih trditvah predlagateljev, podatki o njihovih umrlih sorodnikih, med drugim tudi na spomenikih - ni mogoče pripisati kakšnega odločilnega pomena. Vrhovno sodišče sodi, da je tudi ob upoštevanju te okoliščine pri oceni in tehtanju nasprotujočih si interesov predlagateljev in nasprotnih udeležencev pravilen sklep sodišča druge stopnje: v takem primeru, kakršen je obravnavani, varstvo pravice do svobodnega izražanja ne more imeti prednosti pred varstvom pravice do zasebnosti, ne glede na to ali izhajamo iz pravice do podatkovne zasebnosti ali iz pravice do pietete, ki je del pravice do duševne celovitosti posameznika. Poseg udeležene krajevne skupnosti v pravico do zasebnosti upravičenih predlagateljev v tem primeru ni bil sorazmeren z javnim interesom in je bil zato neutemeljen.
Po določbi 157. členu ZOR namreč lahko sodišče na zahtevo odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga pravica njegove osebnosti. Z navedbo osebnih podatkov umrlih svojcev na spominski plošči je prišlo do posega v pravico do pietete predlagateljev. Prenehanje dejanja je mogoče doseči z izbrisom teh osebnih podatkov s spominske plošče. Zato je bila nasprotnima udeležencema na podlagi 157. člena ZOR utemeljeno naložena obveznost zbrisati sporne osebne podatke iz spominske plošče.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS03672
ZOR člen 997 - 1019. ZUKZ člen 19, 20, 20/1, 25, 46, 54, 81.ZM člen 94, 97.
poroštvo - premoženjskopravni spor - subsidiarno poroštvo - pravo, ki ga je treba uporabiti - pristojnost sodišč RS v zadevah z mednarodnim elementom - akcesorni pravni posel - razmerje med upnikom in dolžnikom - oblike poroštva - nesolventnost glavnega dolžnika
V zvezi z ugovorom tožene stranke, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je v tem premoženjskopravnem sporu, ki vsebuje mednarodne elemente, pristojno slovensko sodišče, saj so imeli toženci v naši republiki (46., 54. in 81. člen Zakona o ureditvi kolizije s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, ZUKZ, Ur.l. SFRJ št. 43/82 in 72/82).
Za uporabo ustreznega prava pri uporabi teh razmerij, najdemo napotilo na avstrijsko pravo v ZUKZ. Zakon v 20. členu določa uporaba prava za posamezne pogodbe, med katerimi pa ni navedena poroštvena pogodba, ker gre za akcesorno pogodbo. Za akcesorne pravne posle je namreč v 25. členu ZKKZ določeno, da se zanje uporabi pravo, ki velja za glavni posel, to je za gospodarsko pogodbo o prodaji premičnin med dvema gospodarskima subjektoma v Avstriji. Za glavno pogodbo je po določilu 1. točke 20. člena ZUKZ predvideno pravo kraja, kjer je imel prodajalec sedež ob prejemu ponudbe, torej pravo Republike Avstrije.
Čeprav tožeča stranka kot podlago za svoj tožbeni zahtevek ne navaja avala, pa bi tudi v takem hipotetičnem primeru prišli do uporabe avstrijskega prava. Tedaj bi bilo treba uporabiti določila Zakona o menici (ZM, Ur.l. SFRJ št. 104/46 do 57/89). Po določilu 94. člena tega zakona bi bilo treba slovensko pravo uporabiti za presojo sposobnosti avalistov, da se zavežejo z menico, sicer pa bi bilo treba po drugem odstavku 97. člena ZM presojati obveznosti avalistov po pravu države, v kateri so bile te obveznosti prevzete, torej V. v Avstriji.
KONVENCIJA MED SFRJ IN AVSTRIJO O SOCIALNEM ZAVAROVANJU člen 38. ODZ paragraf 1394. SPLOŠNI ZAKON O SOCIALNEM ZAVAROVANJU AVSTRIJE paragraf 332.
prehod zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico (zakonita subrogacija) - avstrijsko pravo
Po avstrijskem pravu terjatev, ki je obstajala v korist subroganta, preide na subrogiranca po samem zakonu. Avstrijsko pravo obravnava subrogacijo v okviru zakonite cesije (glej dr. Miha Juhart, Cesija - Pogodbeni odstop terjatve, GV, Ljubljana, 1996, str. 36). S cesijo pa se kritno razmerje spremeni le na aktivni strani, glede ostalih pravic in obveznosti pa ostane nespremenjeno (par. 1394 Občnega državljanskega zakonika - ODZ). To torej pomeni, da ima tožena stranka proti tožeči stranki samo tiste ugovore, ki bi jih imela proti T. V.
Med ugovori bi sicer lahko bil tudi ugovor pridobljene koristi v zvezi z nastalo škodo (compensatio lucri cum damno). Toda ta ugovor bi morala tožena stranka obrazložiti in obstoj koristi dokazati.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODZ - POGODBENO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VS03438
KONVENCIJA O SOCIALNEM ZAVAROVANJU MED SFRJ IN AVSTRIJO člen 38. ZDE člen 2. ZBS člen 71. ZDP (1989) člen 16, 16/1. ZDP (1991) člen 53, 53/1.ZOR člen 190, 277, 277/1, 320, 377, 377/1, 395. ODZ paragraf 905.
prehod zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico (zakonita subrogacija) - zastaranje - čas, ki je potreben za zastaranje - odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - uporaba tujega (avstrijskega) prava - monetarni nominalizem - čista denarna terjatev kot prinosnina - valuta obveznosti - tuja valuta - kraj nastanka obveznosti (v tujini)
Po pridobitvi podatkov preko takratnega zunanjega ministrstva o vsebini avstrijskega prava v takih zadevah je ob uporabi 38. člena Konvencije o socialnem zavarovanju med takratno Jugoslavijo in Avstrijo (Ul. SFRJ, mednarodne pogodbe št. 1/67) sodišče ugotovilo, da je tako po naših kot po avstrijskih predpisih z izplačilom navedenega zneska prišlo do zakonite subrogacije.
Toženec v reviziji neutemeljeno ugovarja prisoji plačila v tuji valuti in tej valuti ustreznih zakonskih zamudnih obresti.
Sklicevanje na v prejšnji in sedanji državi edino zakonito plačilno sredstvo je pravno zmotno, tako pa je tudi sklicevanje na 395. člen ZOR. Tolar je zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (2. člen Zakona o denarni enoti Republike Slovenije - Ul. RS št. 17/91-I, 33/92), ne velja pa ta določba za plačila v tujini. Tudi 71. člen Zakona o Banki Slovenije (Ul. RS št. 1/91-I) določa, da se v domači valuti izkazujejo tiste obveznosti, pravice in posli med domačimi pravnimi osebami ter med občani in tujimi osebami, ki so bili sklenjeni oziroma so nastali na območju Republike Slovenije. Zato je prvo sodišče pravilno ugotavljalo, kje je obveznost med tujo osebo in tožencem nastala. Njegova ugotovitev, da je ta obveznost nastala v Avstriji, je materialnopravno pravilna.
Ker je terjatev tožeče stranke izvirno nastala v avstrijskih šilingih in ker gre za čisto denarno terjatev, je ta tako po določbi prvega odstavka 320. člena ZOR kot po drugem odstavku 905. paragrafa Občnega državljanjskega zakonika prinosnina. Plačati jo je treba na sedežu tožeče stranke, plačila v tuji valuti v tujini pa naši monetarni predpisi ne prepovedujejo.
Toženec se pravno zmotno sklicuje na določbo 395. člena ZOR, saj ta določa civilno sankcijo le za primer, ko se denarna obveznost v nasprotju z zakonom glasi na plačilo v tuji valuti. Navedena zakonska določba torej napotuje na druge zakone, predvsem na monetarne predpise, zato že prej po večinski teoriji in tudi pretežni sodni praksi ni bila prisilne, temveč dispozitivne narave. Naši monetarni predpisi pa ne prepovedujejo plačila v tuji valuti v tujini. Tega niso prepovedovali niti nekateri že v prejšnji državi veljavni predpisi, saj je na primer Zakon o deviznem poslovanju (Ul. SFRJ št. 66/85 do 85/89) v prvem odstavku 16. člena prepoved plačila v tuji valuti vezal le na domači teritorij takratne države. Taka zakonska ureditev je povsem razumljiva, saj ena država s svojimi predpisi ne more posegati v monetarne predpise druge države. Tudi sedaj veljavni Zakon o deviznem poslovanju (Ul. RS št. 1/91-I, 71/93, 63/95), ne prepoveduje plačila v tuji valuti v tujini, saj po določbi prvega odstavka 53. člena navedenega zakona domače fizične osebe pridobivajo devize v skladu s tem zakonom, z njimi prosto razpolagajo ter jih v skladu s tem zakonom lahko prenašajo in vršijo plačila v tujino.
Določbo 395. člena ZOR je po vsem obrazloženem treba razlagati v okvirih, ki jih določajo sedanji predpisi, saj se bo tudi plačilo izvršilo šele sedaj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS03121
ZPP (1977) člen 52, 52/2. ZUKZ člen 81.UZITUL člen 4.
krajevna pristojnost - pristojnost pri odškodninskih sporih - kolizija pristojnosti sodišč domače in tuje države - zavarovalna vsota - valorizacija - metoda
Za oceno pristojnosti domačega sodišča so odločilna dejstva, ko pravda začne teči. Valorizacija zavarovalne vsote na razmere v času sojenja se opravi po izbrani metodi (indeks rasti cen i.p.d.) najmanj za obdobje od sklenitve zavarovalne pogodbe.
V obravnavani zadevi sta sodišči druge stopnje in prve stopnje uporabili naše pravo brez nasprotovanja pravdnih strank in to tudi upravičeno v skladu z načelom karakteristične izpolnitve, ki je uveljavljeno v teoriji in praksi, in po katerem je za določitev prava odločilen sedež stranke, na katero se karakteristična izpolnitev nanaša. V našem primeru je to nedvomno obveznost tožene stranke (ki je slovenski gospodarski subjekt), da v skladu s sklenjeno poravnavo plača tožeči stranki določen znesek, medtem ko tožeče stranke ne bremeni kaka izpolnitvena obveznost.
ZPP (1977) člen 50, 196, 196/1. ZUKZ člen 46, 46/4.
krajevna pristojnost - pristojnost za sospornike - materialni sosporniki - domača in tuja pravna oseba
Odločitev o tem, ali je v obravnavanem primeru domače sodišče pristojno tudi za drugotoženo stranko, odvisna od vprašanja, ali sta drugotožena stranka in prvotožena D. N., ki je kot domača fizična oseba tožena z isto tožbo, materialna sospornika. Odgovor na to vprašanje pa je negativen. Zato je pravno pravilna izpodbijana pravnomočna odločitev , da za drugotoženo stranko slovensko sodišče ni pristojno. Tožeča stranka namreč zahteva od toženih strank solidarno plačilo denarnega zneska (DEM oziroma tolarske protivrednosti). Morebitna solidarna zaveza obeh toženih strank sama po sebi še ne pomeni, da gre med njima za materialno sosporništvo. Toženi stranki sta res v zavezi do tožeče stranke na podlagi istega škodnega dogodka (prometne nezgode, do katere je prišlo v Republiki Avstriji), vendar pa temelji odgovornost toženih strank na različnih pravnih podlagah. Tožena stranka D. N. je dedinja odgovorne osebe (lastnika osebnega avtomobila, ki je bil v prometni nezgodi udeležen), katere obveznost je temeljila na pravilih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Drugotožena stranka pa je tuja pravna oseba, katere odgovornost temelji na zavarovalni pogodbi, ki pa niti ni bila sklenjena z odgovorno osebo, katere dedinja je toženka D. N., ampak s tujo fizično osebo, ki je bila kot lastnik tujega osebnega avtomobila tudi udeležena v prometni nezgodi, do katere je prišlo v tujini (Republiki Avstriji). Po povedanem tedaj toženi stranki nista materialna sospornika. Zato tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da je v obravnavanem primeru na podlagi določb 50.člena ZPP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 196. člena ZPP tudi za drugotoženo stranko podana sodna pristojnost slovenskega sodišča.
pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - spor o nepogodbeni odgovornosti za škodo - nepogodbena odškodninska odgovornost - spor o škodi iz prometne nesreče v tujini
V mednarodnih razmerjih je potrebno dejstvo, kje je škoda nastala, ugotoviti na najbolj nedvoumen način. Le tako je mogoče pričakovati, da bo sodba priznana in izvršena oz. pričakovati, da bo tuji sodni organ takšno odločitev spoštoval. V nasprotnem primeru bi ravno v situacijah, kot je obravnavana (zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode) prišli v nerešljive položaje, ko bi se oškodovanec po nezgodi v kateri je utrpel nepremoženjsko škodo, preseljeval iz kraja v kraj ali pa zdravil v bolnišnicah v različnih državah, kar vse bi lahko pripeljalo do vrste tožbenih zahtevkov, kjer bi zaradi nepreglednosti in pravne negotovosti lahko prihajalo do zapletov, ki ne bi bili le v škodo povzročitelju škode (oziroma odgovorni osebi), temveč tudi oškodovancu samemu. Prav zato se ZUKZ ni odločil za navezno okoliščino v mednarodnih razmerjih v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo, kakršno pozna v 2. odstavku 52. člena ZPP za notranjepravna razmerja. Zato je prav ta določba argument, ki pove, da 53. člen ZUKZ ne določa pristojnosti po kraju tožnikovega prebivališča, to je po kraju, kjer tožnik živi in trajne posledice oz. zmanjšanje življenjskih aktivnosti doživlja.