TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

V zvezi z ugovorom tožene stranke, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je v tem premoženjskopravnem sporu, ki vsebuje mednarodne elemente, pristojno slovensko sodišče, saj so imeli toženci v naši republiki (46., 54. in 81. člen Zakona o ureditvi kolizije s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, ZUKZ, Ur.l. SFRJ št. 43/82 in 72/82).

Za uporabo ustreznega prava pri uporabi teh razmerij, najdemo napotilo na avstrijsko pravo v ZUKZ. Zakon v 20. členu določa uporaba prava za posamezne pogodbe, med katerimi pa ni navedena poroštvena pogodba, ker gre za akcesorno pogodbo. Za akcesorne pravne posle je namreč v 25. členu ZKKZ določeno, da se zanje uporabi pravo, ki velja za glavni posel, to je za gospodarsko pogodbo o prodaji premičnin med dvema gospodarskima subjektoma v Avstriji. Za glavno pogodbo je po določilu 1. točke 20. člena ZUKZ predvideno pravo kraja, kjer je imel prodajalec sedež ob prejemu ponudbe, torej pravo Republike Avstrije.

Čeprav tožeča stranka kot podlago za svoj tožbeni zahtevek ne navaja avala, pa bi tudi v takem hipotetičnem primeru prišli do uporabe avstrijskega prava. Tedaj bi bilo treba uporabiti določila Zakona o menici (ZM, Ur.l. SFRJ št. 104/46 do 57/89). Po določilu 94. člena tega zakona bi bilo treba slovensko pravo uporabiti za presojo sposobnosti avalistov, da se zavežejo z menico, sicer pa bi bilo treba po drugem odstavku 97. člena ZM presojati obveznosti avalistov po pravu države, v kateri so bile te obveznosti prevzete, torej V. v Avstriji.