Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju ocenjuje kot zakonito, saj je bilo obtožencu, takoj ko se je izkazalo, da ruskega jezika dejansko ne razume, preko telefonske komunikacije zagotovljeno tolmačenje v gruzijski jezik.
V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po presoji izpovedi pritožbeno izpostavljenih prič in listin, ki so predmet (ne)izločitve ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec o svojih pravicah v gruzijskem jeziku ustrezno poučen. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi po izvedenem postopku dokazovanja moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč.
Kadar bi bilo nevarno odlašati, ZKP v petem odstavku 178. člena daje možnost, da se preiskovalna dejanja opravijo tudi brez navzočnosti osumljenca. Procesna posledica, ki lahko nastopi, pa je, da sodišče na izpovedbi tako zaslišanih prič ne bo moglo opreti sodne odločbe. To bo lahko stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa. V aktualni fazi kazenskega postopka je brez vpliva nahajanje listin iz predkazenskega postopka v spisu, katerih dokazno vrednost bo presojalo sodišče v nadaljnjem teku kazenskega postopka, odvisno tudi od okoliščine, ali bo imel osumljenec možnost zaslišati osebe, ki so bile zaslišane tekom nujnih preiskovalnih dejanj.
Tako ne gre slediti stališču pritožbe, da obtoženec ni bil v jeziku, ki ga razume, poučen o svojih pravicah, saj pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik, ne pomeni, da se mora procesno dejanje prevajati v njihov materni jezik, temveč zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v danem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
Sodišče prve stopnje je odločitev, da v konkretnem primeru ne gre za trditev o dejstvih, ki bi bila objektivno sposobna škoditi časti ali dobremu imenu drugega, v razlogih izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo.
Prepričljivo je pojasnilo, da je upoštevaje kontekst celotne seje dne 28. 12. 2023, povsem jasno, da je obtoženec komentiral primernost zasebne tožilke za opravljanje omenjene funkcije.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to pravilno ocenilo kot v kontekstu celotne seje smiselno kritiko obtoženca, člana skupščine, izglasovane odločitve o tem, da se zasebne tožilke ne razreši s funkcije predsednice ter pobudo ostalim članom skupščine o možnosti za spremembo izida glasovanja o predsedniku turistične zveze.
Prvostopenjsko sodišče je namreč obravnavalo in upoštevalo navedbe zasebne tožilke, da je trditve obtoženca razumela kot napad nanjo osebno, vendar je prav tako pojasnilo, zakaj njenemu stališču ne more slediti. Izjavo obtoženca je ustrezno štelo kot naperjeno zoper osebo, ki opravlja javno funkcijo, zaradi česar mora biti pripravljenost zasebne tožilke na kritiko v zvezi z njeno funkcijo primerno večja. Nenazadnje povpraševanje in interes medijev o upravičenosti bolniške odsotnosti zasebne tožilke prav tako potrjuje, da so bile inkriminirane izjave dane znotraj konteksta njene primernosti kot osebe, vredne zaupanja za opravljanje funkcije predsednice turistične zveze in ne z namenom poniževanja ali izpostavljanja osebnih okoliščin zdravstvenega stanja zasebne tožilke.
Pritožbeno sodišče zgolj dodatno poudarja, da je pri tehtanju med pravico do svobode izražanja in varstvom časti in dobrega imena namreč presoja, ali je prišlo do nedopustnega posega v pravico do varstva časti in dobrega imena odvisna tudi od tega, koliko je posameznik vpet v javno funkcijo, temu sorazmerno pa mora trpeti posege na račun svobode izražanja drugega, povezane s kritiko, ki izhajajo iz opravljanja konkretne javne funkcije.
Okoliščina, da se zagovorniki s stališčem prvostopenjskega sodišča glede presoje verodostojnosti posamezne priče ne strinjajo, pa na pravilnost sprejetih dejanskih in pravnih zaključkov ne more imeti pritožbeno pričakovane teže. Posledično pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolžencu pred sodiščem prve stopnje pravica do obrambe v zvezi z izvajanjem dokazov v njegovo korist ni bila kršena, prav tako pa ni zaznalo kakšne relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.
Nevarnost za življenje in zdravje mora biti konkretna, kar pomeni, da gre za konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje in zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča. Nevarnost je konkretna, kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem toku dogodkov prišlo, če je ne bi preprečil srečen splet okoliščin. Nevarnost, povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu, ki ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da bi bilo zdravje ali življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza, ne izpolnjuje zakonskega znaka nevarnosti za zdravje in življenje iz šestega odstavka 308. člena KZ-1.
Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa nedvomno izhaja, da je bil mobilni telefon uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, saj sta bila na njem najdena dva videoposnetka in fotografije tujcev. Nima pa izpodbijana sodba nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavno-sodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi preventivni učinek odvzema, kot tudi sorazmernost in nujnost ukrepa.
Kazenska ovadba ne predstavlja dokaza, na katerega bi se lahko oprla sodna odločba, kar je sicer pogoj za izločitev. Kot je pravilno v točki 7 izpodbijanega sklepa navedlo tudi prvostopno sodišče, pa v predmetnem kazenskem spisu tudi ni podlage za zaključek, da kazenska ovadba B. B.ni bila dana samoiniciativno, ampak da so policisti prišli na njen dom in jo prosili oziroma ji predlagali, da poda izjavo, sama pa da jih ni poklicala, s čemer pritožnik v bistvu zatrjuje, da bi naj šlo za obvestilo, ki ga je policija pridobila od privilegirane priče po 148. členu ZKP, zaradi česar bi naj bila potrebna izločitev ovadbe tudi na tej podlagi.
Izvedenec je v svojem mnenju z dne 30.9.2024 res presodil, da storilec zaradi prisotnih formalnih in vsebinskih motenj mišljenja ni sposoben biti zaslišan na naroku po drugem odstavku 496. člena ZKP, saj bi si tudi sámo zaslišanje razlagal pod vplivom motenj mišljenja.Navedeno pa ne pomeni, da se storilcu zaradi njegove nezmožnosti udeležbe na naroku sploh ne bi niti vročalo dopolnilnega izvedenskega mnenja in poročila o izvajanju ukrepa, saj se mora imeti možnost z njima seznaniti in se do njiju opredeliti.
Ukrep javljanja na policijski postaji namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne zadostuje za zagotovitev cilja, to je uspešno izvedbo kazenskega postopka. Ni namreč moč spregledati intenzivno izkazanih okoliščin, ki kažejo na obtoženčevo begosumnost ter dejstvo, da je obtoženec državljan in ima prijavljeno začasno prebivališč v Bosni in Hercegovini, ki pa ni država članica Evropske unije in svojih državljanom ne izroča tujim državam. Našim pravosodnim organom pa je bil na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo predan s strani Nizozemske, kar tudi po presoji sodišča druge stopnje kaže, da je obtoženec zelo mobilen po tujih državah in posledično težje izsledljiv organom pregona. Glede na to, da obtoženec v Sloveniji nima prijavljenega niti stalnega, niti začasnega prebivališča, tako hišni pripor, kot javljanje na policijski postaji, ne prideta v poštev.
Četudi bi bilo moč sprejeti prvostopenjsko tezo, da zahteva z dne 6. 5. 2024 predstavlja dopolnitev obsojenčeve zahteve z dne 25. 3. 2024 (katero je z izpodbijanim sklepom zavrglo), pa o njej ni v celoti odločilo. Izpodbijani sklep namreč nima prav nobenih razlogov o v zahtevi 6. 5. 2024 zatrjevani kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe, v zvezi s kaznivim dejanjem davčne zatajitve po 254. členu KZ. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje navedbam zagovornice, da je izpodbijani sklep v tem delu pomanjkljiv, saj v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in je tako obremenjen z bistveno kršitvijo kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Če je bila v tuji sodbi, ki jo je Republika Slovenija priznala in prevzela njeno izvršitev, obsojencu izrečena efektivna zaporna kazen, nadomestitev te kazni s t.i. vikend zaporom ni dopustna že po samem zakonu.
Po presoji pritožbenega sodišča se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih indicev, da bi bilo treba mladoletnika popolnoma izločiti iz okolja, v katerem živi.
Glede na to, da zagovornik sam kot problematično izpostavlja seznanjenost sodnika z dokazi, katere je sodišče izločilo iz sodnega spisa, ne more biti uspešen s svojim pritožbenim zavzemanjem, da naj sodišče besedilo v aktih tožilstva, ki dejansko omogoča takšno seznanjenost z izločenimi dokazi, ohrani v spisu.
Kazenski postopek se ni vodil zoper družbo A. d. o. o., temveč zoper obtoženega M. M. in je oškodovanka premoženjskopravni zahtevek zaradi njegovega protipravnega ravnanja uveljavljala zoper njega in ne zoper njegovo družbo. Oškodovanka zaradi protipravnega ravnanja obtoženca ni bila stečajna masa oziroma gospodarska družba v stečaju, temveč Republika Slovenija, saj je šlo za oškodovanje proračuna RS. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je zato sklicevanje prvostopenjskega sodišča na stečajni postopek nerelevantno.
Izpodbijana odločba je sklep, s katerim je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju ugodil pritožbama osumljenega A. A. in zagovornika osumljenega B. B., vloženima zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zoper njiju uvedla preiskavo. Zoper takšno odločitev ni pritožbe, saj drugi odstavek 399. člena ZKP dovoljenost pritožbe zoper sklepe, ki jih senat izda pred ali med preiskavo, veže na izjeme, ki so v zakonu izrecno predvidene, kar v obravnavani zadevi ni primer. Ob tem pa napačen pouk v izpodbijanem sklepu, in sicer, da je dopustna pritožba na Višje sodišče v Mariboru, ne more konstruirati pravice, ki je zakon ne predvideva. Če pritožba zoper sklep ni dovoljena, namreč tega nepravilen pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne more spremeniti.
Kdaj je procesni udeleženec – v obravnavani zadevi obdolženec – te stroške zakrivil je dejansko vprašanje.
Zagovornica ima prav v opozorilu, da tudi v primeru obsodbe za kaznivo dejanje ne obstaja avtomatizem priznanja premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca v breme nosilca. Tako bi moralo prvostopenjsko sodišče za vsakega oškodovanca posebej ugotoviti vse elemente odškodninske odgovornosti, šele nato bi lahko obdolženemu naložilo breme plačila povzročene škode. Soglašati je s pritožbenim poudarkom, da mora za to v prvi vrsti obstajati ustrezno obrazložena pravna podlaga, kar pa pritožbeno sodišče skozi ponujeno prvostopenjsko obrazložitev pogreša.
Napeljevanje pomeni posebno obliko izvršitvenega ravnanja kot samostojno ravnanje napeljevalca, ki mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opisovanjem ravnanja napeljevanega. V konkretnem opisu ni zaznati dejstev in okoliščin, ki bi na določen način predstavljala opredelitev napeljevanja kot enkratnega dogodka v realnosti: iz opisa bi moralo biti jasno razvidno, na kakšen način naj bi obtoženi pri A. A. povzročil odločitev za storitev kaznivega dejanja (na primer s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem oziroma podobnim ravnanjem).
Tožilstvo ima pravico spremeniti obtožnico; vendar morajo biti za uporabo tega instituta izpolnjeni, v skladu s prvim odstavkom člena 344 ZKP, določeni objektivni in subjektivni pogoji. Subjektivni pogoj je izpolnjen, ko se je po presoji tožilca spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, objektivni pogoj pa, ko na takšno spremembo dejanskega stanja kažejo med dokaznim postopkom izvedeni dokazi, ko gre za spremembo v okviru istega historičnega dogodka ter ko sprememba obtožnice ne predstavlja zlorabe procesne pravice tožilca.
Zloraba procesnega upravičenja pomeni kršitev načela poštenega postopka, in sicer v situaciji, ko tožilstvo formalnopravno pravilno uporabi procesno upravičenje, vendar pa z namenom, ki ni v skladu z zakonsko predpisanim; institut spremembe obtožbe po prvem odstavku člena 344 ZKP zasleduje uresničitev načela materialne resnice, ni pa namenjeno dopolnjevanju konkretnega opisa s konstitutivnimi zakonskimi znaki. V primeru, ko tožilstvo ne uporabi svojih procesnih upravičenj v skladu z njihovim namenom, je sodišče takim procesnim dejanjem dolžno odreči pravno relevantnost.
Kot zmotno se izkazuje pritožničino stališče, da sodna praksa in pravna terorija zahtevata, da sodišče odloči o spremenjeni obtožnici, prvotni obtožni akt pa ignorira; sodišče druge stopnje razume, da je sodišče dolžno presoditi dopustnost spremembe in glede na rezultat te presoje izdati končno odločitev.
Dolžnost tožilstva je, da korektno izvaja svojo funkcijo v javnem interesu na način, da določno opredeli obtožbeni očitek, saj je le na ta način mogoče zagotoviti pošten postopek oziroma obtožencu možnost za učinkovito obrambo v skladu s členom 29 Ustave RS. Nedopustno je stališče okrožne državne tožilke, ki v pritožbi nakazuje na možnost drugačne pravne kvalifikacije opisanega; tako razlogovanje je v nasprotju z načelom zakonitosti, ki od tožilca terja jasno zamejitev dejanskih in pravnih vprašanj že v trenutku vložitve obtožnice.
Napeljevanje, pomoč in sostorilstvo pomenijo posebne oblike udeležbe, vsaka s svojimi objektivnimi značilnostmi, ki morajo biti v konkretnem dejanskem stanu določno opredeljene na način, da jih je sploh mogoče ločiti.