Že iz samega opisa dejanja in tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je dogajanje odvilo v strnjenem in zelo kratkem časovnem intervalu, ravnanje obdolženca in B. B. pa je bilo hkratno in usklajeno, pri čemer iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja tudi, da je bil obdolženec prisoten že od samega začetka konflikta. V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti, da bi dejanje potekalo v več delih. V primerih, ko storilci skupaj na različne načine prispevajo k oškodovančevi telesni poškodbi, pa po ustaljeni sodni praksi ni pomembno, katero poškodbo je oškodovancu povzročil posamezni storilec, saj je prispevek vsakega enakovreden izpolnjevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja, učinek njihovega skupnega delovanja pa je nastanek telesne poškodbe. In ko gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja, ko vsi storilci skupaj in hkrati uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja in se tudi zavest in volja (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, je individualizacija prispevka posameznega storilca nemogoča in nepotrebna.
V konkretnem primeru res ne gre za trajajoče ravnanje, vendar je Vrhovno sodišče RS v zvezi s tem vprašanjem sprejelo jasno stališče, da glede na zakonsko dikcijo kaznivega dejanja nasilništva ni nujno, da mora storilec izvršitveno ravnanje izpolniti večkrat. Torej, četudi zakon pri naštevanju izvršitvenih ravnanj uporablja nedovršne glagole, pa taki glagoli sami zase ne izražajo zahteve po ponavljanju izvršitvenega ravnanja, ki je opisan z nedovršnim glagolom, temveč lahko izražajo bodisi njihovo trajajočo naravo bodisi zgolj ravnanje v smeri izpolnitve dejanje.

Že iz jezikovne razlage osmega odstavka 308. člena KZ-1 izhaja obveznost odvzema prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, če je storilčeva last. V takšnem primeru gre za ustavno sprejemljiv poseg v storilčevo lastninsko pravico, ki je predpisan kot obvezen in se zanj posebna prirejenost oziroma prilagojenost vozila ne zahteva; ta okoliščina mora biti podana zgolj takrat, ko vozilo ni last storilca. Zakonodajalec je očitno presodil, da je storilčevo lastništvo prevoznega sredstva, konkretno uporabljenega za storitev kaznivega dejanja po členu 308 KZ-1, okoliščina takega pomena in teže, da je na mestu ugotovitev o obstoju nevarnosti njegove ponovne uporabe za inkriminiran namen.

Na naroku za izrek kazenske sankcije, dne 22.2.2022 je obsojenec povedal, da je po poklicu avtoklepar s končano srednjo strojno šolo, da je nezaposlen, da pa opravlja priložnostna dela s katerimi zasluži med 600,00 in 700,00 EUR mesečno, da išče tudi zaposlitev, ki se mu v prihodnosti obeta in zato vidi realno možnost, da bo dolgovani znesek odplačal v 18 mesecih, pri čemer je pripravljen poprijeti še za kakšno drugo delo, v kolikor zneski, ki bi jih prejel iz zaposlitve, ne bi zadoščali za poplačilo oškodovanca. Iz teh obljub pa ni bilo nič in so bile zavajajoče. Glede na takšne besede obsojenca, ko je sam zatrjeval, da prejema prihodke iz priložnostnih del in da bo lahko poplačal oškodovanca, tudi pritožbeno sodišče ne vidi objektivnih okoliščin, ki naj bi bile podane, da tega vse do danes vsaj deloma, ni storil, kljub temu, da se ni redno zaposlil.

Ob tem pa se obsojenec ne more sklicevati na slabo zdravstveno stanje zaradi poškodbe roke v letu 2021, torej še pred narokom za izrek kazenske sankcije 22.2.2022, na katerem je, kot že rečeno, povedal, da dela priložnostno, da je na vidiku tudi redna zaposlitev, pri tem pa poškodbe, do katere je prišlo več mesecev pred tem, ni niti omenil, kaj šele navajal zdravstvene težave v zvezi s tem.

Pri tem ne gre spregledati, da kljub zaslužku s priložnostnimi deli, obsojenec tekom preizkusne dobe, oškodovancu ni poravnal niti najmanjšega zneska, s čimer bi lahko izkazal vsaj minimalno pripravljenost za izpolnitev naložene mu obveznosti.

Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter ob upoštevanju podatkov kazenskega spisa, se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje kršilo 29. člen Ustave Republike Slovenije, saj dokazov za razjasnitev dejanskega stanja v smeri, ali so posamezni dokazi dovoljeni ali ne, dne 3. 7. 2024 ni izvedlo v prisotnosti obtoženega (ki je stranka postopka), kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Na ta način je bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.
Takšno ravnanje sodišča prve stopnje ni pravilno, saj 22. člen Ustave določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem ali drugimi organi, ki odločajo njegovih pravicah in pravnih interesih. Tako mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Jamstva enakega varstva pravic oziroma zahteva po kontradiktornosti pa mora biti spoštovana v vseh fazah postopka, ker le na tak način lahko obtoženi uveljavlja pravico do obrambe iz 29. člena Ustave.

Očitana kršitev ni podana. Pritrditi je v pritožbi izpostavljenemu ustaljenemu stališču strokovne literature in sodne prakse, da za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ne zadostuje zgolj nedovoljen poseg v telesno celovitost, ki bi pri oškodovancu porušil dobro telesno počutje, temveč morajo nastati konkretne posledice na oškodovančevem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti z delo, pri čemer te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive. Vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe je namreč jasno razvidno, da se obdolžencu ne očita "zgolj", da je oškodovancu s svojim ravnanjem prizadejal odrgnino pod levim očesom in udarnino nad desnim ušesom, temveč tudi zlom nosnih kosti s premikom nosnega pretina, zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Navedene poškodbe, ki so nastale kot posledica obdolženčevega ravnanja, ko je oškodovanca vsaj trikrat s pestjo udaril v glavo, in sicer v predel nosu, pod levim očesom in nad desnim ušesom, pa skupaj nedvomno dosegajo raven poškodb, ki se zahteva za obstoj lahke telesne poškodbe.