bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica uporabljati svoj jezik v postopku - pouk o pravici do uporabe svojega jezika
Sodišče obsojencu ni bilo dolžno dajati nobenega dodatnega pouka v smislu 8. člena ZKP niti zagotavljati sodnega tolmača, saj ni bilo podlage za zaključek, da obsojeni ne razume slovenskega jezika.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007908
ZKP člen 369, 369/4, 371, 371/1-11, 372, 372-1, 420, 420/5. KZ-1 člen 205, 205/1-1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – kršitev kazenskega zakona – zahteva za varstvo zakonitosti - izčrpanje pravnih sredstev – materialno izčrpanje – opis kaznivega dejanja – velika tatvina – zavrnitev dokaznega predloga obrambe – vpliv na zakonitost
Nova dejstva in novi dokazi niso samostojni pritožbeni razlog, ampak le sredstvo za presojo pravilnosti v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik mora namreč glede na določbo četrtega odstavka 369. člena ZKP pojasniti, zakaj dokazi niso bili predlagani že prej, s čimer se tudi poskuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in zagotoviti koncentracijo dokazov pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007891
ZKP člen 371, 371/2. KZ-1 člen 173, 173/1.
zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - obrazložitev – pravice obrambe - kršitev kazenskega zakona - spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let – zakonski znaki kaznivega dejanja - spolno dejanje
Pojem "spolna dejanja“ pomeni vsa tista dejanja, kjer gre za zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovanca, ne pomeni pa to spolnega občevanja. Gre za tista storilčeva dejanja, katerih cilj je spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona, pogoj za pravno opredelitev teh dejanj kot spolnih dejanj pa je, da so storjena na telesu oškodovanca. Priti mora torej do dotikanja teles oziroma delov telesa med storilcem in oškodovancem.
kršitev kazenskega zakona - pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – izčrpanje pravnih sredstev
Ravnanje obsojenca, ki je od 1. 7. 2009 do 14. 8. 2009, na območju Gorenjske, P. B.-ju, ki je bil pravnomočno obsojen na kazen eno leto in en mesec zapora in je bil pozvan na prestajanje zaporne kazni, nudil zatočišče na neznanih lokacijah in ga tako skrival, da delavci policije niso mogli izvršiti prisilne odredbe zaradi izvršitve kazni zapora, je mogoče subsumirati pod pojem „skriva obsojenca.“
Prištevnost je domneva, katere obstoj se ne dokazuje. Mogoče je dokazovati nasprotno, to je neprištevnost oziroma bistveno zmanjšano prištevnost, pri hujših kaznivih dejanjih pa tudi nebistveno zmanjšano prištevnost, saj je to okoliščina, ki bi lahko vplivala na odmero kazni. Vse navedeno pa se dokazuje le, če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana.
krajevna pristojnost – prenos krajevne pristojnosti – upravičeni predlagatelj
Predlog za prenos krajevne pristojnosti lahko vloži preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata, obdolženec, oškodovanec, zasebni tožilec ali državni tožilec (drugi odstavek 35. člena ZKP).
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - načelo materialne resnice
Načelo materialne resnice, ki velja tudi v prekrškovnem postopku, od sodišča terja, da po resnici in popolnoma ugotovi vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku (prvi odstavek 68. člena ZP-1). Ko storilec izkaže, da vsebina določenega dokaza izključuje bodisi protipravnost njegovega ravnanja bodisi njegovo krivdo, kar ima za posledico ustavitev postopka o prekršku, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik zadeve v postopku o prekršku popolnoma raziskan.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da bi moral organizator tekme na rob smučišča, kjer je padel tožnik, namestiti zaščitna sredstva.
ZPP člen 44, 44/3, 367, 367/2, 367/4, 377. ZD člen 145, 214, 214/3.
predlog za dopustitev revizije - delitev zapuščine - izločitev zapuščine - prenehanje dediščinske skupnosti - obligacijski zahtevek - navadno sosporništvo - vrednost spornega predmeta - zavrženje predloga za dopustitev revizije
S sklenitvijo dednega dogovora so se toženci dogovorili o delitvi dediščine. Dediščinska skupnost je s tem prenehala. Tožnik kot dedič, ki ni bil upoštevan pri dedovanju po pokojniku, zahteva od dedičev izročitev zapuščine, a glede na to da je že razdeljena, lahko od vsakega dediča zahteva le tisti del, ki ga je ta z razdelitvijo prevzel. Ni nujno, da bi tožil vse dediče, saj bi se lahko odločil le za denarna sredstva ali le za delež na nepremičninah in tožil tistega, ki je ustrezno premoženje prevzel iz zapuščine. Toženci so torej (le) navadni sosporniki. To pomeni, da gre za toliko zahtevkov, kolikor je tožencev in bi morala biti za vsakega od njih navedena samostojna vrednost spornega predmeta.
brezplačna pravna pomoč - delegacija pristojnosti - drugi tehtni razlogi - objektivna nepristranskost sodišča
V obravnavani zadevi utegne okoliščina, da želi prosilec brezplačno pravno pomoč za vložitev tožbe zoper A, ki je sodnik in dolgoletni predsednik Okrožnega sodišča v Z, ki je stvarno pristojno za odločanje o brezplačni pravni pomoči, povzročiti dvom o konkretnosti postopka in nepristranskosti odločanja.
ZEKom-1 člen 243, 243/1. ZUP člen 43, 43/1, 43/2, 43/4. PDEU člen 56, 288. Direktiva 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o spremembi Direktiv 2002/21/ES o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, 2002/19/ES o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju in 2002/20/ES o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva 2009/140/ES) člen 5. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve - Okvirna direktiva (Direktiva 2002/21/ES) člen 4.
dovoljena revizija - podaljšanje odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc - priznanje položaja stranskega udeleženca - prehodna določba ZEKom-1, ureditev skladna s predpisi EU - pravna korist za udeležbo v postopku - ekonomski interes - dejanski interes - hipotetična pravica
Po presoji Vrhovnega sodišča iz vsebine 243. člena ZEKom-1 oz. členov, na katere se sklicuje, ni mogoče sklepati, da je imela oseba v položaju, kot je revidentkin (ki ni imetnica frekvenc), pravico do stranske udeležbe. Z navedbami, da bi v postopku lahko vplivala na to, da odločba sploh ne bi bila podaljšana oziroma bi bila podaljšana za krajše obdobje (od treh let), zaradi česar bi posledično bil prej izveden javni razpis v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZEKom-1, na katerem bi imela možnost sodelovati, je zasledovala zgolj svoj dejanski, ekonomski interes. Poleg tega ji v pravico do sodelovanja pri ponovni razdelitvi frekvenc v obravnavanem postopku ni moglo biti poseženo, saj jo lahko uveljavlja ob objavi javnega razpisa, pri čemer celo zakonska možnost izvedbe javnega razpisa še ne predstavlja revidentkine pravne koristi v predmetnem postopku podaljšanja odločb po 243. členu ZEKom-1. Tega revidentka ni izkazala niti s trditvami, da bi sodelovanje v tem postopku zagotovilo spoštovanje zakonskih kriterijev (objektivnosti, preglednosti, nediskriminatornosti in sorazmernosti), saj gre za načela, ki so pomembna z vidika splošne zakonitosti, ki jo mora v postopku izdaje odločbe o podaljšanju odločb o radijskih frekvencah na podlagi 243. člena ZEKom-1 zagotavljati toženka (agencija). Kljub temu, da je revidentkino zatrjevanje glede pravnega interesa zaradi varstva konkurence v teh postopkih smiselno enako javnemu interesu in ciljem delovanja toženke, to ne pomeni, da je ta revidentkin osebni interes z vidika obravnavanega postopka tudi pravni, saj gre v tem primeru za njeno korist, povezano z izvajanjem njene gospodarske dejavnosti na trgu.
Državna tožilka je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem oziroma dopolnitev mnenja ter nato, če se bo pokazalo za potrebno, tudi zaslišanje obeh izvedenk
zaradi ugotovitve obdolženčeve prištevnosti. Prav ta ugotovitev pa je pomembna za nadaljnji potek postopka, zato se ni mogoče strinjati z zagovornico, da nadaljnja procesna dejanja v preiskavi več niso potrebna.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS1015477
ZMZ člen 51, 59. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 28. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 9, 10, 11.
pridržanje - predaja odgovorni državi članici EU - uporaba Uredbe Dublin III
Vrhovno sodišče poudarja, da se pridržanje kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III kot navedeno odredi na podlagi člena 28 Uredbe Dublin III, ne pa na podlagi ZMZ. Določbe ZMZ so v tovrstni zadevi uporabljive kot izvedbene določbe navedenega ukrepa pridržanja, torej predvsem v povezavi z vodenjem postopka, izdajo ustreznih aktov in postopkov sodnega varstva (51. člen v povezavi z 59. členom ZMZ).
Pri uporabi pooblastila za pridržanje iz člena 28 Uredbe Dublin III je pomembno upoštevati, da je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije, na podlagi katerih se bo presojala nevarnost pobega posameznega prosilca.
Ne da bi se Vrhovno sodišče moralo opredeliti, ali je mogoče za konkretizacijo pojma „nevarnosti pobega“ uporabiti določbe ZMZ, ob presoji obravnavane zadeve ugotavlja, da je opredelitev tega pojma izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja. Ker je Vrhovno sodišče dolžno zagotavljati učinkovitost evropskega prava tudi prek ustrezne razlage nacionalnih pravnih norm (effet utile) je zato presodilo, da tudi uporaba navedene določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi.
ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZBan-1 člen 347. URS člen 14, 23, 25.
izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke - aktivna legitimacija za tožbo - postopek sodnega varstva zoper odločbo o izrednih ukrepih Banke Slovenije - pravica do učinkovitejšega sodnega varstva - enakost pred zakonom - pravica do pravnega sredstva - zahteva za oceno ustavnosti - prekinitev postopka
Po oceni Vrhovnega sodišča je 347. člen ZBan-1 v neskladju s 14., 23. in 25. členom Ustave Republike Slovenije, saj jemlje pritožniku pravico do učinkovitega sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije, s katero je bilo poseženo v njegov pravni položaj, pri čemer pa to pravico zagotavlja drugim osebam, ki so v bistveno enakem položaju.
Vrhovno sodišče je tako pritožbeni postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 347. člena ZBan-1.
kandidatura za mesto sodnika na ESČP - obnova postopka - pravni interes za pritožbo - končan postopek javnega razpisa - odgovor na pritožbo vložen po osebi brez PDI - utemeljenost predloga za obnovo
Glede na to, da je bil razpis, v okviru katerega pritožnik uveljavlja predlog za obnovo postopka, ponovljen, ponovljeni razpis, v katerem je bila pritožnikova kandidatura kot popolna tudi posredovana predsedniku Republike Slovenije, ki je pritožnika tudi s še tremi drugimi kandidati predložil kot možnega kandidata v izvolitev Državnemu zboru Republike Slovenije, pa je tudi že končan, pritožnik nima več pravnega interesa za obnovo sodnega postopka, končanega s sodbo sodišča prve stopnje I U 511/2015 z dne 14. 4. 2015, saj si pravnega položaja v nobenem primeru ne more več izboljšati.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015512
URS člen 19, 32. ZMZ člen 51, 51/1-1, 51/1-2, 55, 55-6. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo - milejši ukrep - začasna odredba - izvrševanje omejitve gibanja v azilnem domu
Nepravilno je stališče, da omejitev gibanja vedno pomeni odvzem prostosti. Gre za dva povsem različna ukrepa, kar izhaja že iz Ustave RS, ki v 19. členu določa, da se nikomur ne sme odvzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (drugi odstavek). Omejitev svobode gibanja pa je predmet obravnave v 32. členu URS in se sme omejiti z zakonom pod tam navedenimi pogoji (drugi odstavek). Res pa je, da lahko omejitev gibanja glede na okoliščine izvajanja preraste v omejitev osebne svobode.
Tožnik v upravnem sporu s predlogom za izdajo začasne odredbe ne bo uspešen, tudi če bo izkazal težko popravljivo škodo, ki bi mu nastala bodisi z izvršitvijo akta (drugi odstavek 32. člena ZUS-1) bodisi brez začasne ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje (tretji odstavek), če bi začasna odredba nesorazmerno posegla v javno korist.
Kadar je uspeh v pravdi odvisen izključno od mnenja izvedenca oziroma, kjer se predlog za zaslišanje nanaša na ugotovitev o ključnem spornem dejstvu, od katerega je odvisna odločitev o utemeljenosti postavljenega zahtevka, je za odstranitev vsakršnega dvoma dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Le pisna podaja (četudi popolnega, razumljivega) izvida in mnenja ne more povsem nadomestiti ustne komunikacije. Izvedenec je v konkretni zadevi v dopolnitvi mnenja sicer podal odgovore na strankine pripombe, vendar ne na način, da bi s tem nadgradil svoje navedbe v mnenju oziroma stranki izrecno odgovoril na njena vprašanja. Stranki bi se s tem, ko bi ji bilo omogočeno izvedenca na naroku zaslišati, tudi omogočilo, da se prepriča v korektnost postopka izdelave mnenja. Tako bi se zagotovila tudi njena pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov in vpliv na rezultat dokaznega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS0018269
OZ člen 187. ZPP člen 5, 339, 339/2-8.
dopuščena revizija - pravica do izjave v postopku - trditveno breme - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - standard obrazloženosti odločbe sodišče druge stopnje - sklepčnost tožbe - povrnitev premoženjske škode - škoda na nepremičnini - škoda zaradi izvajanja gradbenih del - manjvrednost nepremičnine - odškodnina
Pritožbeno sodišče se je glede obstoja in višine škode zaradi manjvrednosti nepremičnine v celoti pridružilo razlogom sodišča prve stopnje, ki pa glede sklepčnosti tožbe v tem delu nima nobenih konkretnih razlogov. Standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je res nižji od standarda, uveljavljenega za odločbe sodišča prve stopnje, vendar to velja le takrat, ko se pritožbeno sodišče pridruži že sicer jasnim in dovolj izčrpnimi razlogom sodišča prve stopnje. Ker v zvezi s sklepčnostjo tožbe sodba sodišča prve stopnje nima konkretnih razlogov, odgovora na gornji vprašanji vodita do zaključka, da je pritožbeno sodišče z neodzivom na ta del pritožbenih navedb poseglo v revidentkino pravico do izjave in zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.