zavarovanje pred odgovornostjo - odgovornost zavarovalnice
Pri pogodbenem zavarovanju odgovornosti zavarovatelj po svoji presoji izbere višino zavarovalne vsote in se s tem zavaruje delno ali v celoti pred odškodninskimi zahtevki oškodovanca (940. čl. zakona o obligacijskih razmerjih). Pri tem zavarovanju prevladuje interes zavarovatelja, to je subjekta, ki je odškodninsko odgovoren oškodovancu, ne pa interes oškodovanca. V tem pogledu se prostovoljno pogodbeno zavarovanje odgovornosti loči od obveznega zavarovanja. Pogodbeno zavarovanje ne izhaja iz predpostavke, da je zavarovan riziko za vso škodo. Zavarovalna vsota je pogodbeno določena in omejuje obveznost zavarovalnice ne glede na obseg škode, ki jo je dolžan povrniti oškodovancu zavarovatelj sam.
razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze - preživnina zakonca - preživnina za določen čas - simbolična preživnina - odklonitev zaposlitve
Gmotno stanje družine, ki je obstajalo do razveze, ne more biti opravičljiv razlog za to, da razvezani zakonec, ki zahteva preživnino, odklanja zaposlitev, saj je načeloma vsak dolžan skrbeti zase. Če torej obstajajo možnosti tako v subjektivnem kot v objektivnem pogledu za zaposlitev, pa te zakonec noče izkoristiti, ni upravičen do preživnine. V zvezi z zaposlitvijo pa ne pomeni socialne varnosti le redna zaposlitev za polni delovni čas. V današnjih razmerah je cela vrsta zaposlitev zunaj delovnega razmerja, ki prinašajo ne le eksistenčne možnosti marveč tudi socialno varnost, in to večkrat tudi na visoki ravni.
Nima prav revizija, ki izenačuje predpise delovne zakonodaje in zavarovanja za čas brezposelnosti s pravnimi standardi "nesposoben za delo", "nezaposlen" in "se ne more zaposliti" iz 81. člena ZZZDR, saj sta že sami izhodišči povsem različni, ko gre v prvem primeru za varstvo dela (66. člen Ustave RS), ki se uresničuje tako, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo, in za socialno varnost (prvi odstavek 50. člena Ustave RS), medtem ko gre pri zakonski zvezi za zakonsko določeno pomoč, ki si jo morata zakonca nuditi drug drugemu in ki po razvezi zakonske zveze preneha. Zato v slednjem primeru merila ne morejo biti tako stroga kot pri delovni zakonodaji.
Če se izkaže, da bo zakonec glede na svojo starost, delovno dobo in glede na druge razmere ostal v doglednem času po razvezi brez zadostnih sredstev za življenje, je mogoče po uveljavljeni sodni praksi, kar je tudi v kontekstu navedenih zakonskih predpisov, prisoditi simbolično preživnino.
Če upravni organ ne odmeri odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča z uporabo vrednosti točke, določene z odlokom, veljavnim na dan vložitve popolne vloge, je odmera nezakonita.
V obnovi postopka, končanega z izdajo dovoljenja za razširitev dejavnosti (gostinstvo - nočni bar) ima solastnik oz. lastnik sosednje nepremičnine položaj stranke zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, v katerem lahko uveljavlja pravico varstva pred prekomernim hrupom, ki izhaja iz 7., 8. in 9. člena zakona o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju, po katerem je prekomerni hrup prepovedan, če v postopku izdaje lokacijskega, gradbenega ali uporabnega dovoljenja ni sodeloval in ni mogel uveljaviti pravice varstva pred hrupom.
Tožeča stranka ni mogla uspeti s tožbenim ugovorom, da, dokler ni dokončan postopek za izdajo lokacijskega ali drugega dovoljenja, ni dopustna inšpekcijska odločba o odstranitvi objekta, saj 12/I člen zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN (Ur.l. RS, št. 18/93) določa, da vloga (zahteva) za odlog prisilne izvršbe (po 11. členu tega zakona) ne zadrži dejanj inšpekcijskega nadzorstva, razen prisilne izvršbe, ki je predmet odločbe.
Samo dejstvo, da je tožnik direktor ustanove, v kateri so v oskrbi osebe z različnimi stopnjami duševne prizadetosti in katerih vedenje lahko vsebuje elemente nasilja, ni upravičen razlog za izdajo dovoljenja.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - posebno premoženje
Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da pravdni stranki po formalni sklenitvi zakonske zveze leta 1956 nista ne tedaj in ne pozneje zaživeli kot zakonca, da sta bili ves čas odtujeni, in da razen dveh otrok nista imeli ničesar skupnega. Zakonske skupnosti dejansko sploh nista vzpostavili, skupna otroka je preživljala le toženka, s svojimi dohodki pa sta pravdni stranki razpolagali ves čas vsaka zase in pretežni del tudi ločeno živeli. Zato sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da je bila zakonska zveza pravdnih strank zgolj formalna, brez vsebinskih sestavin, ki se odraža v življenjski skupnosti z vsemi običajnimi sestavinami, vključno z gospodarsko (ekonomsko). Predpostavke za nastanek skupnega premoženja iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR tako v tem primeru res niso bile podane. Odločitev, da premoženje, ki ga je toženka pridobila s svojimi sredstvi v času sicer formalno obstoječe zakonske zveze, ni skupno premoženje pravdnih strank, se tako pokaže za pravilno.
Po določbi 7. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih se postopek odmere odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda, ki so bili izvedeni pred uveljavitvijo tega zakona in do njegove uveljavitve še niso končani, nadaljujejo po določbah tega zakona, zato je v teh postopkih uporabiti vrednost točke, določeno z odlokom, veljavnim na dan uveljavitve sprememb in dopolnitev ZKZ.
ZPP (1977) člen 392.ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/2.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - vrednotenje deleža vsakega zakonca
Tožnik je s tožbo uveljavljal dva samostojna tožbena zahtevka: s prvim je terjal ugotovitev polovičnega deleža na skupnem nepremičnem in premičnem premoženju, z drugim pa plačilo denarne terjatve 60.135,00 SIT z obrestmi, kolikor naj bi znašala polovična vrednost v Istri kupljenih nepremičnin. V takih primerih je treba dovoljenost revizije presojati posebej glede vsakega zahtevka oziroma spora. Dovoljenost revizije, kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarna terjatev, je odvisna od navedbe vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 186. člena ZPP), ki je bila v tem primeru ocenjena ob vložitvi tožbe 3.7.1990 na 8.500,00 SIT (pri tedanji predpisani vrednosti za revizijo nad 8.000,00 SIT). Drugi t.j. denarni zahtevek v višini 60.135,00 SIT pa je tožnik postavil 28.6.1993 (list št. 76). Ker pa revizije v premoženjsko pravnih sporih po določilih drugega odstavka 382. člena ZPP ni v primerih, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT (v zvezi z 9. členom zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, objavljenem v Ur. listu RS, št. 55/92 z dne 20.11.1992), je moralo revizijsko sodišče zavreči toženkino revizijo v delu, ki se je nanašana na odločitev o denarnem zahtevku (člen 392. ZPP). Dalje je moralo zavreči revizijo tudi v delu, s katerim je uveljavljala odškodninski zahtevek (glede doslej neuveljavljenega premičninskega dela skupnega premoženja), ker o takem zahtevku (ki tudi ni bil postavljen med pravdo), ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo (392. člen v zvezi s prvim odstavkom 382. člena ZPP).
Kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, pa se v primeru spora določi na podlagi upoštevanja ne le dohodka vsakega zakonca, temveč tudi drugih okoliščin, kot so vse možne oblike sodelovanja v procesu pridobivanja premoženja, ki so lahko materialne ali pa nematerialne narave. Obširno ugotovljeno dejansko stanje na nižjih stopnjah je sodiščema druge in prve stopnje dajalo zanesljivo podlago za pravilno presojo spora pravdnih strank tudi za odločitev o višini deležev strank na spornem premoženju. Pri tem sta nižji sodišči v celoti pravilno uporabili določilo drugega odstavka 59. člena ZZZDR in pravilno poudarili, da zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, kajti spor razvezanih zakoncev o deležih na skupaj ustvarjenem premoženju ni obračunska pravda. Namreč vse oblike dela, prizadevanja in medsebojnega sodelovanja zakoncev v procesu pridobivanja skupnega premoženja niso v celoti ali pa sploh ne denarno merljive, zaradi česar jih je treba ocenjevati in prav zaradi zapletenosti medsebojnih odnosov zakoncev, ki so pomembni tudi pri pridobivanju skupnega premoženja, je zakonodajalec s prvim odstavkom 59. člena ZZZDR določil domnevo, da sta deleža zakoncev enaka, če kateri izmed njiju ne dokaže, da je prispeval k nastanku skupnega premoženja v drugačnem razmerju.
Krajevno pristojno sodišče za odločanje o utemeljenosti predloga za nasprotno izvršbo in o dovolitvi nasprotne izvršbe je sodišče, ki je odločalo o predlogu za izvršbo.
Prehodne določbe 81. člena zakona o tujcih veljajo samo za osebe, ki so vložile prošnje za sprejem v državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ne pa tudi za osebe, ki so vložile prošnjo za pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo.
elementi odškodninske odgovornosti - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - nedopustnost ravnanja
Sodišči prve in druge stopnje navajata kot materialnopravno podlago obeh sodb določilo 1. odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se nanaša na krivdno odgovornega voznika motornega vozila. Iz splošnega načela odškodninskega prava pa izhaja, da se lahko zahteva povrnitev povzročene škode ob naslednjih pogojih odškodninskega delikta:
- da je škoda nastala,
- da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja,
- da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem,
- da obstoji odgovornost na strani povzročitelja škode.
Vsi navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno. Razen slednjega, torej odgovornosti, katere obstoj se predpostavlja (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 174. člena ZOR), mora ostale (prve) tri predpostavke dokazati tisti, ki jih zatrjuje, torej oškodovanec oziroma tožeča stranka. Šele obstoj prvih treh predpostavk predstavlja podlago za uporabo pravila o krivdni odgovornosti voznika motornega vozila.
Dne 9.12.1993, ko so tožnikovi pooblaščenci prejeli sodbo sodišča prve stopnje, je pooblastilno razmerje med njimi in tožnikom še obstojalo. Šele v pritožbi, oddani dne 29.12.1993, je tožnik to pooblastilo preklical. Navedena dejstva sta nižji sodišči upoštevali pri uporabi določb 1. odstavka 138. člena in 1. odstavka 348. člena ZPP tako, da sta po veljavno opravljeni vročitvi tožnikovim pooblaščencem dne 9.12.1993 začetek 15 dnevnega pritožbenega roka šteli s prvim naslednjim dnem. Dne 29.12.1993 vložena pritožba je torej prepozna.
ZIP člen 14, 55a. ZPP (1977) člen 20, 20/2, 453, 453/1.
postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - uporaba določb zakona o pravdnem postopku - izrek sodišča za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti
Zakon o izvršilnem postopku - ZIP - nima posebnih določb o tem, do kdaj se sme sodišče, pred vložitvijo morebitnega ugovora, po uradni dolžnosti izreči, da za odločanje v določeni zadevi ni krajevno pristojno (glede procesnega položaja po vloženem ugovoru glej 55.a čl. ZIP). Zato je potrebno za procesni položaj, ki nastane po izdaji sklepa o izvršbi in pred vložitvijo ugovora, v skladu z določbo 14. člena ZIP uporabiti določbe zakona o pravdnem postopku - ZPP.
Tudi za dnevne delovne migrante, ki so po izteku osebnega delovnega dovoljenja, izdanega na podlagi 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Ur.l. RS, št. 33/92), ponovno zaprosili za izdajo dovoljenja, veljajo splošne določbe zakona za izdajo osebnega delovnega dovoljenja, med njimi tudi pogoj iz 2. odstavka 5. člena, da na določenem območju ni drugih ustreznih kandidatov, ki so pripravljeni sprejeti delo.
upravičenci do denacionalizacije - premoženje, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bili lastniki nepremičnin na sestanku dne 11.1.1962 s strani predstavnikov Kmetijske zadruge prepričevani, naj dajo gozdove za določeno dobo v najem zadrugi, ker jim bodo sicer gozdovi odvzeti, lastniki gozdov pa bodo morali trpeti velike stroške. Zato so lastniki gozdov na tem sestanku podpisovali nek papir, vsi istega in eden za drugim, pri čemer ni bilo mogoče videti, kaj podpisujejo. Darilne pogodbe, ki so bile sodišču predložene, so podpisane le s strani kmetijske zadruge, vse pa so opremljene z overitveno štampiljko v kateri je navedeno, da so pogodbene stranke overovatelju podpisov osebno poznane. Nadalje je bilo v postopku pred nižjima sodiščema še ugotovljeno, da "darovalci" oseb, ki so bile na sestanku, sploh niso osebno poznali in da so šele naknadno ugotovili, da je bila ena od teh oseb delavec sodišča F.
Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev je v celoti izpolnjen dejanski stan iz 5. člena ZDen, po katerem se za upravičenca do denacionalizacije šteje tudi oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnikov oblasti. Navedene dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje brez dvoma omogočajo pravno sklepanje, da je prišlo do zapisa darilnih pogodb, ki so datirane z 11.1.9962, zaradi groženj predstavnikov oblasti (aktivistov kmetijske zadruge) in zaradi zvijačnega ravnanja predstavnika državnega organa (delavca sodišča).
ZDR (1990) člen 131. ZTPDR člen 83, 83/2. ZSDUIS člen 70.ZUP člen 124.
ukrepi inšpektorja za delo
Določba 131. člena ZDR se je lahko nanašala le na varovanje javnih interesov oz. koristi in ne na terjatve posameznika do delodajalca, ki jih mora sam uveljavljati pri pristojnem sodišču. Izplačila denarnih terjatev delavcem ne spadajo med denarne prejemke po 1. odstavku 131. člena ZDR.
stanovanjska najemnina - neprofitna najemnina - tožba na izpraznitev stanovanja
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti in izvesti tudi tiste dokaze, ki jih je tožena stranka ponudila v dokaz svojih trditev, da je dolžna za sporno stanovanje plačevati le neprofitno najemnino, te dokaze v dokaznem postopku oceniti in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Pri tem revizijsko sodišče še pripominja, da v primeru, če obstaja na strani tožene stranke dolžnost plačevanja neprofitne najemnine, odklonitev podpisa najemne pogodbe, v kateri je tožeča stranka nesporno zahtevala plačevanje profitne najemnine, ne more imeti za posledico, da tožena stranka sporno stanovanje zaseda nezakonito. Določbo iz 66. člena stanovanjskega zakona, na katero sta sodišči druge in prve stopnje oprli svojo odločitev, je namreč mogoče uporabiti le v primerih prostega oblikovanja najemnin za službena in profitna stanovanja, ne pa tudi v primerih, kadar obstaja dolžnost plačevanja neprofitnih najemnin.
tožba na izpraznitev stanovanja - pridobljene pravice - vojaško stanovanje
Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je toženka stanovanjsko pravico na stanovanju B. pridobila že pred 25.6.1991. Gre torej za pridobljeno pravico toženke na prejšnjem stanovanju z vsemi posledicami, ki izvirajo iz takšne pravice - torej tudi upravičenjem do nadaljnje uporabe stanovanja. V pridobljeno toženkino stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju namreč niti pred 25.6.1991, niti tega dne in kasneje izdani predpisi Republike Slovenije niso posegli na ta način, da bi toženka lahko izgubila pravico do uporabe tega stanovanja. Tudi preselitev v drugo stanovanje, ki ji je bilo dodeljeno na podlagi neveljavne odločbe istega stanodajalca, ni mogla imeti za posledico izgube njene stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - zmanjšanje življenjske aktivnosti - telesne bolečine - strah - merila za odmero odškodnine
Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To pa so:
- stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine primera (1. odstavek 200. člena ZOR),
- pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, ter negativni kriterij, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR).
Glede na navedene kriterije poteka odmera odškodnine na dveh nivojih:
konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, in glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje oziroma določila (določa) vsebino tega abstraktnega zakonskega kriterija. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.
Namen odškodnine za strah ni v tem, da daje odškodninsko varstvo vsakemu, tudi neznatnemu škodnemu posegu. Zato strah ne postane pravno relevantna škoda že samo zato, ker je bil oškodovanec udeležen v prometni nezgodi. To postane šele ob izpolnjenosti zgoraj navedenih kriterijev, torej če stopnja in trajanje strahu to opravičujejo. Odškodnina za strah, ki ni bil intenziven kot tudi odškodnina za kratkotrajen intenziven strah, ki pa ni imel nobenih posledic, se zato ne prizna, kar je izpodbijana odločitev tudi pravilno upoštevala.