Ni nična odločba o nacionalizaciji, izdana 8.12.1976 na podlagi 7.a člena ZNZGP, ker se je ta del te določbe v bivši coni B začel uporabljati šele z novelo uredbe o izvajanju zakona in drugih zveznih pravnih prepisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ, torej 8.10.1972. S to novelo pa ni bila predpisana nacionalizacija, ampak je bila zanjo le omogočena uporaba 7.a člena ZNZGP, s katerim je bila izvedena nacionalizacija.
ZDRS člen 10, 10/1-8, 40, 40/1, 40/3.ZUP člen 209.
pridobitev - državljan druge republike - obsojena oseba za prekršek - nevarnost za javni - prosti preudarek - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Upravni organ po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva RS tudi, če vlagatelj izpolnjuje vse pogoje po zakonu, če bi sprejem take osebe v državljanstvo RS predstavljal nevarnost za javni red in mir, varnost ali obrambo države. Tudi odločba po prostem preudarku mora vsebovati bistvena dejstva, dokaze in okoliščine za obstoj nevarnosti za javni red.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - posebno premoženje
Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da pravdni stranki po formalni sklenitvi zakonske zveze leta 1956 nista ne tedaj in ne pozneje zaživeli kot zakonca, da sta bili ves čas odtujeni, in da razen dveh otrok nista imeli ničesar skupnega. Zakonske skupnosti dejansko sploh nista vzpostavili, skupna otroka je preživljala le toženka, s svojimi dohodki pa sta pravdni stranki razpolagali ves čas vsaka zase in pretežni del tudi ločeno živeli. Zato sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da je bila zakonska zveza pravdnih strank zgolj formalna, brez vsebinskih sestavin, ki se odraža v življenjski skupnosti z vsemi običajnimi sestavinami, vključno z gospodarsko (ekonomsko). Predpostavke za nastanek skupnega premoženja iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR tako v tem primeru res niso bile podane. Odločitev, da premoženje, ki ga je toženka pridobila s svojimi sredstvi v času sicer formalno obstoječe zakonske zveze, ni skupno premoženje pravdnih strank, se tako pokaže za pravilno.
Po določbi 7. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih se postopek odmere odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda, ki so bili izvedeni pred uveljavitvijo tega zakona in do njegove uveljavitve še niso končani, nadaljujejo po določbah tega zakona, zato je v teh postopkih uporabiti vrednost točke, določeno z odlokom, veljavnim na dan uveljavitve sprememb in dopolnitev ZKZ.
Če upravni organ ne odmeri odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča z uporabo vrednosti točke, določene z odlokom, veljavnim na dan vložitve popolne vloge, je odmera nezakonita.
V obnovi postopka, končanega z izdajo dovoljenja za razširitev dejavnosti (gostinstvo - nočni bar) ima solastnik oz. lastnik sosednje nepremičnine položaj stranke zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, v katerem lahko uveljavlja pravico varstva pred prekomernim hrupom, ki izhaja iz 7., 8. in 9. člena zakona o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju, po katerem je prekomerni hrup prepovedan, če v postopku izdaje lokacijskega, gradbenega ali uporabnega dovoljenja ni sodeloval in ni mogel uveljaviti pravice varstva pred hrupom.
Samo dejstvo, da je tožnik direktor ustanove, v kateri so v oskrbi osebe z različnimi stopnjami duševne prizadetosti in katerih vedenje lahko vsebuje elemente nasilja, ni upravičen razlog za izdajo dovoljenja.
Tožeča stranka ni mogla uspeti s tožbenim ugovorom, da, dokler ni dokončan postopek za izdajo lokacijskega ali drugega dovoljenja, ni dopustna inšpekcijska odločba o odstranitvi objekta, saj 12/I člen zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN (Ur.l. RS, št. 18/93) določa, da vloga (zahteva) za odlog prisilne izvršbe (po 11. členu tega zakona) ne zadrži dejanj inšpekcijskega nadzorstva, razen prisilne izvršbe, ki je predmet odločbe.
ZPP (1977) člen 392.ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/2.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - vrednotenje deleža vsakega zakonca
Tožnik je s tožbo uveljavljal dva samostojna tožbena zahtevka: s prvim je terjal ugotovitev polovičnega deleža na skupnem nepremičnem in premičnem premoženju, z drugim pa plačilo denarne terjatve 60.135,00 SIT z obrestmi, kolikor naj bi znašala polovična vrednost v Istri kupljenih nepremičnin. V takih primerih je treba dovoljenost revizije presojati posebej glede vsakega zahtevka oziroma spora. Dovoljenost revizije, kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarna terjatev, je odvisna od navedbe vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 186. člena ZPP), ki je bila v tem primeru ocenjena ob vložitvi tožbe 3.7.1990 na 8.500,00 SIT (pri tedanji predpisani vrednosti za revizijo nad 8.000,00 SIT). Drugi t.j. denarni zahtevek v višini 60.135,00 SIT pa je tožnik postavil 28.6.1993 (list št. 76). Ker pa revizije v premoženjsko pravnih sporih po določilih drugega odstavka 382. člena ZPP ni v primerih, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT (v zvezi z 9. členom zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, objavljenem v Ur. listu RS, št. 55/92 z dne 20.11.1992), je moralo revizijsko sodišče zavreči toženkino revizijo v delu, ki se je nanašana na odločitev o denarnem zahtevku (člen 392. ZPP). Dalje je moralo zavreči revizijo tudi v delu, s katerim je uveljavljala odškodninski zahtevek (glede doslej neuveljavljenega premičninskega dela skupnega premoženja), ker o takem zahtevku (ki tudi ni bil postavljen med pravdo), ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo (392. člen v zvezi s prvim odstavkom 382. člena ZPP).
Kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, pa se v primeru spora določi na podlagi upoštevanja ne le dohodka vsakega zakonca, temveč tudi drugih okoliščin, kot so vse možne oblike sodelovanja v procesu pridobivanja premoženja, ki so lahko materialne ali pa nematerialne narave. Obširno ugotovljeno dejansko stanje na nižjih stopnjah je sodiščema druge in prve stopnje dajalo zanesljivo podlago za pravilno presojo spora pravdnih strank tudi za odločitev o višini deležev strank na spornem premoženju. Pri tem sta nižji sodišči v celoti pravilno uporabili določilo drugega odstavka 59. člena ZZZDR in pravilno poudarili, da zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, kajti spor razvezanih zakoncev o deležih na skupaj ustvarjenem premoženju ni obračunska pravda. Namreč vse oblike dela, prizadevanja in medsebojnega sodelovanja zakoncev v procesu pridobivanja skupnega premoženja niso v celoti ali pa sploh ne denarno merljive, zaradi česar jih je treba ocenjevati in prav zaradi zapletenosti medsebojnih odnosov zakoncev, ki so pomembni tudi pri pridobivanju skupnega premoženja, je zakonodajalec s prvim odstavkom 59. člena ZZZDR določil domnevo, da sta deleža zakoncev enaka, če kateri izmed njiju ne dokaže, da je prispeval k nastanku skupnega premoženja v drugačnem razmerju.
Krajevno pristojno sodišče za odločanje o utemeljenosti predloga za nasprotno izvršbo in o dovolitvi nasprotne izvršbe je sodišče, ki je odločalo o predlogu za izvršbo.
Dne 9.12.1993, ko so tožnikovi pooblaščenci prejeli sodbo sodišča prve stopnje, je pooblastilno razmerje med njimi in tožnikom še obstojalo. Šele v pritožbi, oddani dne 29.12.1993, je tožnik to pooblastilo preklical. Navedena dejstva sta nižji sodišči upoštevali pri uporabi določb 1. odstavka 138. člena in 1. odstavka 348. člena ZPP tako, da sta po veljavno opravljeni vročitvi tožnikovim pooblaščencem dne 9.12.1993 začetek 15 dnevnega pritožbenega roka šteli s prvim naslednjim dnem. Dne 29.12.1993 vložena pritožba je torej prepozna.
upravičenci do denacionalizacije - premoženje, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bili lastniki nepremičnin na sestanku dne 11.1.1962 s strani predstavnikov Kmetijske zadruge prepričevani, naj dajo gozdove za določeno dobo v najem zadrugi, ker jim bodo sicer gozdovi odvzeti, lastniki gozdov pa bodo morali trpeti velike stroške. Zato so lastniki gozdov na tem sestanku podpisovali nek papir, vsi istega in eden za drugim, pri čemer ni bilo mogoče videti, kaj podpisujejo. Darilne pogodbe, ki so bile sodišču predložene, so podpisane le s strani kmetijske zadruge, vse pa so opremljene z overitveno štampiljko v kateri je navedeno, da so pogodbene stranke overovatelju podpisov osebno poznane. Nadalje je bilo v postopku pred nižjima sodiščema še ugotovljeno, da "darovalci" oseb, ki so bile na sestanku, sploh niso osebno poznali in da so šele naknadno ugotovili, da je bila ena od teh oseb delavec sodišča F.
Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev je v celoti izpolnjen dejanski stan iz 5. člena ZDen, po katerem se za upravičenca do denacionalizacije šteje tudi oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnikov oblasti. Navedene dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje brez dvoma omogočajo pravno sklepanje, da je prišlo do zapisa darilnih pogodb, ki so datirane z 11.1.9962, zaradi groženj predstavnikov oblasti (aktivistov kmetijske zadruge) in zaradi zvijačnega ravnanja predstavnika državnega organa (delavca sodišča).
ZDR (1990) člen 131. ZTPDR člen 83, 83/2. ZSDUIS člen 70.ZUP člen 124.
ukrepi inšpektorja za delo
Določba 131. člena ZDR se je lahko nanašala le na varovanje javnih interesov oz. koristi in ne na terjatve posameznika do delodajalca, ki jih mora sam uveljavljati pri pristojnem sodišču. Izplačila denarnih terjatev delavcem ne spadajo med denarne prejemke po 1. odstavku 131. člena ZDR.
Tudi za dnevne delovne migrante, ki so po izteku osebnega delovnega dovoljenja, izdanega na podlagi 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Ur.l. RS, št. 33/92), ponovno zaprosili za izdajo dovoljenja, veljajo splošne določbe zakona za izdajo osebnega delovnega dovoljenja, med njimi tudi pogoj iz 2. odstavka 5. člena, da na določenem območju ni drugih ustreznih kandidatov, ki so pripravljeni sprejeti delo.
ZIP člen 14, 55a. ZPP (1977) člen 20, 20/2, 453, 453/1.
postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - uporaba določb zakona o pravdnem postopku - izrek sodišča za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti
Zakon o izvršilnem postopku - ZIP - nima posebnih določb o tem, do kdaj se sme sodišče, pred vložitvijo morebitnega ugovora, po uradni dolžnosti izreči, da za odločanje v določeni zadevi ni krajevno pristojno (glede procesnega položaja po vloženem ugovoru glej 55.a čl. ZIP). Zato je potrebno za procesni položaj, ki nastane po izdaji sklepa o izvršbi in pred vložitvijo ugovora, v skladu z določbo 14. člena ZIP uporabiti določbe zakona o pravdnem postopku - ZPP.
Prehodne določbe 81. člena zakona o tujcih veljajo samo za osebe, ki so vložile prošnje za sprejem v državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ne pa tudi za osebe, ki so vložile prošnjo za pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo.
Obstoj tožnikovih telesnih brazgotin toženi stranki v reviziji priznavata, vendar s stališčem, da ne dosegajo "stopnje prave skaženosti", obstoj škode iz tega naslova celo zanikata. Duševne bolečine zaradi skaženosti (200. člen ZOR) kot oblika nepremoženjske škode predpostavljajo, da obstoje objektivna dejstva poslabšanega (grdega ali skaženega) zunanjega izgleda ter posledice na duševnem področju oškodovanca, ki zaradi grdega zunanjega izgleda trpi. Oboje je v obravnavanem primeru ugotovljeno. Poslabšani zunanji izgled zaradi brazgotin je trajne narave in bo negativno vplival na psihično razpoloženje tožnika. Ne drži tudi revizijska trditev, da ni na razpolago strokovnega mnenja, da bi sekundarni strah zaradi izida zdravljenja pri mladoletnem tožniku pustil hujše posledice, ki bi opravičevale visoko odškodnino iz tega naslova.
elementi odškodninske odgovornosti - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - nedopustnost ravnanja
Sodišči prve in druge stopnje navajata kot materialnopravno podlago obeh sodb določilo 1. odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se nanaša na krivdno odgovornega voznika motornega vozila. Iz splošnega načela odškodninskega prava pa izhaja, da se lahko zahteva povrnitev povzročene škode ob naslednjih pogojih odškodninskega delikta:
- da je škoda nastala,
- da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja,
- da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem,
- da obstoji odgovornost na strani povzročitelja škode.
Vsi navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno. Razen slednjega, torej odgovornosti, katere obstoj se predpostavlja (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 174. člena ZOR), mora ostale (prve) tri predpostavke dokazati tisti, ki jih zatrjuje, torej oškodovanec oziroma tožeča stranka. Šele obstoj prvih treh predpostavk predstavlja podlago za uporabo pravila o krivdni odgovornosti voznika motornega vozila.
pogodba o delu - splošne določbe - pojem - odgovornost za napake - poseben primer, ko se pogodba razdre
Med pravdnima strankama je bila sklenjena pogodba o delu, zato je potrebno za odločitev v tej pravdni zadevi uporabiti določbe 600. člena in nasl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Po določbah tega zakona pa lahko naročnik dela (v obravnavanem primeru tožeča stranka) v primerih, če ima opravljeni posel tako napako, da je delo neuporabno, pogodbo razdre in zahteva povračilo škode, pri čemer sploh ni potrebno, da bi poprej zahteval odpravo napake (619. čl. ZOR). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bilo delo, ki ga je opravil toženec, neuporabno. Sodišči prve in druge stopnje sta zato materialnopravno pravilno odločili, da je toženec tožeči stranki dolžan povrniti škodo (katere višina ni bila sporna), ki jo je ta utrepla zaradi neuporabnega izdelka tožene stranke.
Toženčeva obveznost je jamčevalne narave (odgovornost za napake), zato se toženec v reviziji neutemeljeno sklicuje na določbo 85. člena posebnih gradbenih uzanc (Ur. l. SFRJ, št. 18/77), ki ureja dolžino garancijskega roka in na določbe 49., 61. in 65. člena zakona o graditvi objektov (Ur. l. SRS 34/84 - 10/91 in RS 17/91 - 69/96), v katerih so urejena vprašanja oddaje, izvajanja in nadzora del, tehničnih pregledov itd..
Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana, pri tem pa vezana na kriterije, določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče mora zato pri odmeri odškodnine upoštevati vse okoliščine in dejstva, ki jih navedeno določilo predvideva kot pravno relevantna in ki so po izvedenem dokaznem postopku ugotovljena. Eno od pravno relevantnih dejstev, katerih ugotovitev odreja navedeno določilo ZOR, je trajanje bolečin, ki pa se ne nanaša le na prestane bolečine. Ugotovljeno dejstvo, da oškodovanec trpi kontinuirane bolečine, torej bolečine, ki so trajale in je po normalnem teku stvari gotovo, da bodo trajale tudi vnaprej oziroma se celo stopnjevale (tudi stopnja bolečin je kriterij za odmero odškodnine), bo sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo, ker mu to nalaga pravilna uporaba določila 200. člena ZOR in to v okviru iste oblike škode - telesne bolečine in z določitvijo enega zneska odškodnine. Takšen pristop je sprejela tudi sodna praksa (stališče št. 8 posvetovanja VS SRS o nepremoženjski škodi, Bled, 10. in 11. oktober 1985; sklep št. 3 skupnega posvetovanja v Ljubljani, 15. in 16. oktober 1986) in sicer z namenom preprečitve t.i. zidanja zahtevkov (z razvrščanjem bolečin po različnih obdobjih opredeliti več odškodninskih postavk, vsako s svojo odškodnino in tako doseči čim višjo skupno denarno odškodnino) in težnje, da se odškodnina praviloma določa v enem znesku.