TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana, pri tem pa vezana na kriterije, določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče mora zato pri odmeri odškodnine upoštevati vse okoliščine in dejstva, ki jih navedeno določilo predvideva kot pravno relevantna in ki so po izvedenem dokaznem postopku ugotovljena. Eno od pravno relevantnih dejstev, katerih ugotovitev odreja navedeno določilo ZOR, je trajanje bolečin, ki pa se ne nanaša le na prestane bolečine. Ugotovljeno dejstvo, da oškodovanec trpi kontinuirane bolečine, torej bolečine, ki so trajale in je po normalnem teku stvari gotovo, da bodo trajale tudi vnaprej oziroma se celo stopnjevale (tudi stopnja bolečin je kriterij za odmero odškodnine), bo sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo, ker mu to nalaga pravilna uporaba določila 200. člena ZOR in to v okviru iste oblike škode - telesne bolečine in z določitvijo enega zneska odškodnine. Takšen pristop je sprejela tudi sodna praksa (stališče št. 8 posvetovanja VS SRS o nepremoženjski škodi, Bled, 10. in 11. oktober 1985; sklep št. 3 skupnega posvetovanja v Ljubljani, 15. in 16. oktober 1986) in sicer z namenom preprečitve t.i. zidanja zahtevkov (z razvrščanjem bolečin po različnih obdobjih opredeliti več odškodninskih postavk, vsako s svojo odškodnino in tako doseči čim višjo skupno denarno odškodnino) in težnje, da se odškodnina praviloma določa v enem znesku.