TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se v delu, ki se nanaša na denarno terjatev, zavrže, v preostalem delu pa se zavrne kot neutemeljena.

Tožnik je s tožbo uveljavljal dva samostojna tožbena zahtevka: s prvim je terjal ugotovitev polovičnega deleža na skupnem nepremičnem in premičnem premoženju, z drugim pa plačilo denarne terjatve 60.135,00 SIT z obrestmi, kolikor naj bi znašala polovična vrednost v Istri kupljenih nepremičnin. V takih primerih je treba dovoljenost revizije presojati posebej glede vsakega zahtevka oziroma spora. Dovoljenost revizije, kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarna terjatev, je odvisna od navedbe vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 186. člena ZPP), ki je bila v tem primeru ocenjena ob vložitvi tožbe 3.7.1990 na 8.500,00 SIT (pri tedanji predpisani vrednosti za revizijo nad 8.000,00 SIT). Drugi t.j. denarni zahtevek v višini 60.135,00 SIT pa je tožnik postavil 28.6.1993 (list št. 76). Ker pa revizije v premoženjsko pravnih sporih po določilih drugega odstavka 382. člena ZPP ni v primerih, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT (v zvezi z 9. členom zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, objavljenem v Ur. listu RS, št. 55/92 z dne 20.11.1992), je moralo revizijsko sodišče zavreči toženkino revizijo v delu, ki se je nanašana na odločitev o denarnem zahtevku (člen 392. ZPP). Dalje je moralo zavreči revizijo tudi v delu, s katerim je uveljavljala odškodninski zahtevek (glede doslej neuveljavljenega premičninskega dela skupnega premoženja), ker o takem zahtevku (ki tudi ni bil postavljen med pravdo), ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo (392. člen v zvezi s prvim odstavkom 382. člena ZPP).

Kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, pa se v primeru spora določi na podlagi upoštevanja ne le dohodka vsakega zakonca, temveč tudi drugih okoliščin, kot so vse možne oblike sodelovanja v procesu pridobivanja premoženja, ki so lahko materialne ali pa nematerialne narave. Obširno ugotovljeno dejansko stanje na nižjih stopnjah je sodiščema druge in prve stopnje dajalo zanesljivo podlago za pravilno presojo spora pravdnih strank tudi za odločitev o višini deležev strank na spornem premoženju. Pri tem sta nižji sodišči v celoti pravilno uporabili določilo drugega odstavka 59. člena ZZZDR in pravilno poudarili, da zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, kajti spor razvezanih zakoncev o deležih na skupaj ustvarjenem premoženju ni obračunska pravda. Namreč vse oblike dela, prizadevanja in medsebojnega sodelovanja zakoncev v procesu pridobivanja skupnega premoženja niso v celoti ali pa sploh ne denarno merljive, zaradi česar jih je treba ocenjevati in prav zaradi zapletenosti medsebojnih odnosov zakoncev, ki so pomembni tudi pri pridobivanju skupnega premoženja, je zakonodajalec s prvim odstavkom 59. člena ZZZDR določil domnevo, da sta deleža zakoncev enaka, če kateri izmed njiju ne dokaže, da je prispeval k nastanku skupnega premoženja v drugačnem razmerju.