Pravilnik, ki na podlagi zakonskega pooblastila natančneje določa oziroma razdela kriterije za odmero pristojbin za vpis medicinskih pripomočkov v register tako, da pristojbino veže na vsak posamezen model medicinskega pripomočka, po presoji sodišča ni v neskladju z zakonom in posledično kršitev 153. oziroma 2. člena Ustave ni podana.
Iz sodne prakse glede višine javnih dajatev izhaja, da njihovo določanje ne more biti neomejeno niti arbitrarno. Med višino takse in med storitvijo, za katero se zaračunava, mora obstajati neposredna zveza in razumno razmerje. Zato je pri določanju njihove višine treba izhajati iz načela ekvivalence, saj obremenitev z njimi ne sme voditi do nedopustne neenakosti zavezancev, ki bi bila posledica nerazumno in nesorazmerno naložene obveznosti plačevanja te javne dajatve.
Izpodbijana prvostopenjska odločba v točki 2 izreka ni nična, saj je bil izdana v okviru pristojnosti organa prve stopnje, je izvršljiva, ni bila izdana kot posledica priseljevanja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, pa tudi ZMedPri ne določa posebnega razloga za izrek ničnosti odločb, izdanih na njegovi podlagi.
Za namene obdavčitve kapitalskega dobička je treba predvsem upoštevati, da zamenjava zemljišč v komasacijskem postopku ne pomeni, da je kapital prešel iz premoženjske sfere davčnega zavezanca in se vanjo vrnil, ampak je takšna situacija po presoji sodišča bolj primerljiva z delitvijo solastnine ali skupne lastnine. Čas pridobitve kapitala v smislu ZDoh-2 je čas, ko je davčni zavezanec pridobil kapital oziroma nepremičnine, ki so bile (lahko tudi brez njegovega soglasja) vložene v komasacijski sklad, in ne, ko je pridobil točno določene nepremičnine na podlagi komasacijskega postopka (tj. na podlagi odločbe upravnega organa, glej prvo poved prvega odstavka 101. člena ZDoh-2).
V ponovnem postopku bo moral davčni organ ob upoštevanju stališč iz te sodbe ponovno odločiti v zadevi, pri čemer bo moral najprej ugotoviti, ali drži tožničina trditev, da je sporni kapital pridobil leta 1989. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava davčni organ tega dejstva ni ugotavljal oziroma preverjal.
Ko je z odločbo odrejen odvzem iz narave z odstrelom odraslega osebka vrste rjavi medved, bi z izvajanjem dovoljenja nastala nepovratna škoda, saj odstreljenega medveda ne bi bilo mogoče nadomestiti.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Za formalno pomanjkljivost kandidatnih list gre takrat, ko ni treba izvesti novih opravil v kandidacijskem postopku. V konkretnem primeru bi morala tožena stranka predlagatelja pozvati k odpravi zgoraj navedene pomanjkljivosti. S tem bi mu omogočila, da bi ji pred izdajo izpodbijane odločbe predložil (tudi) zapisnik lokalnega odbora, iz katerega izhaja, da je bilo 14. 10. 2026 na lokalnem odboru prisotnih 13 članov. Po presoji sodišča gre za dokaz, ki bi lahko vplival na popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja in torej odločitev v zadevi.
Prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z navedbami o slabem ekonomskem položaju, brezposelnosti, nizkih dohodkih in želji po izboljšanju življenjskih razmer, pri čemer je ves čas postopka dosledno navajal, da je iz Maroka odšel zaradi ekonomskih razlogov in ne zato, ker bi bil v izvorni državi izpostavljen preganjanju, nasilju ali drugim oblikam resne škode. Sam ni nikoli navajal, da bi v Maroku imel kakršnekoli težave z državnimi organi, ter tudi ni navajal nobenih okoliščin, ki bi kazale na preganjanje zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.
Takšne okoliščine po določbah ZMZ-1 ne predstavljajo razlogov za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite.
Toženka je izpodbijani sklep izdala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, tožnikom pa v tem postopku ni bila dana možnost, da se opredelijo do vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembne za njihovo predajo Helenski republiki.
Toženka bi morala navesti zakonsko dopustne razloge za opustitev zaslišanja stranke (in s tem spoštovanja pravice do izjave), česar ni storila, v nasprotnem bi morala tožnikom pravico do izjave v postopku glede izdaje izpodbijanega sklepa omogočiti (preko izvedbe osebnega razgovora). Za zakonitost izpodbijanega sklepa bi morala pojasniti razloge zaradi katerih v konkretnem primeru, ko je izpodbijani sklep glede na tožbene navedbe očitno negativno vplival na pravni položaj vseh tožnikov, kljub opustitvi osebnega razgovora in odločitvi po skrajšanem ugotovitvenem postopku ni bilo poseženo v jedro načela zaslišanja stranke.
Status tujca po ZTuj-2 in status prosilca za mednarodno zaščito se že v temeljnih izhodiščih v bistvenem razlikujeta in izključujeta. Režim migracij oziroma priseljevanja temelji na suvereni pravici države, da sama določi pogoje, pod katerimi bodo tujci smeli bivati na njenem ozemlje (ekonomski interes, študij, družina itn.). Gre za odločitev države in privilegij, ki ga država odobri le, če tujec izpolnjuje določene pogoje (ima sredstva, ni kaznovan, razpolaga z ustreznimi osebnimi dokumenti itn.). Status prosilca za mednarodno zaščito pa temelji na mednarodnih zavezah (Ženevski konvenciji in Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP).
Tožnik si pravnega položaja ne more izboljšati, saj že ima urejen zakonit status v Republiki Sloveniji na podlagi enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.
Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP je vselej le procesna možnost upravnega organa in ne njegova obveznost. Izbira te možnosti pa pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. Glede na vsakokratne okoliščine je torej organ dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upravičenja, še posebej tista, ki ji pripadajo zato, da ohrani svoj položaj kot subjekt upravnega postopka s svojim osebnim dostojanstvom in pripadajočimi ustavnimi pravicami. Skrajšani ugotovitveni postopek lahko organ izvede le, ko ugotovi, da so za tak postopek podani zakonski pogoji, kar mora v obrazložitvi odločitve tudi pojasniti.
Tožena stranka bi morala navesti zakonsko dopustne razloge za opustitev zaslišanja stranke (in s tem spoštovanja pravice do izjave), česar ni storila, v nasprotnem bi morala tožniku pravico do izjave v postopku glede izdaje izpodbijanega sklepa omogočiti (preko izvedbe osebnega razgovora). Za zakonitost izpodbijanega sklepa bi torej morala pojasniti, zakaj v tožnikovem primeru, ko je izpodbijani sklep glede na tožbene navedbe očitno negativno vplival na njegov pravni položaj, kljub opustitvi osebnega razgovora in odločitvi po skrajšanem ugotovitvenem postopku ni bilo poseženo v jedro načela zaslišanja stranke.
Tožnik z Alžirije ni odšel zaradi strahu pred grožnjami tolpe tihotapcev, saj grožnje očitno niso bile dovolj intenzivne oziroma očitno niso dosegle potrebne resnosti. Tudi v primeru, da je tožnik imel nezaželen kontakt s tolpo tihotapcev migrantov, se je edini dogodek, ki naj bi se mu zgodil v Alžiriji, dogodil leta 2024, ko naj bi zaradi tega sicer zapustil Alžirijo. Vendar je v Španijo z vizo odšel samo za 15 dni, potem pa se je vrnil v Alžirijo, kar nikakor ne kaže, da ga je bilo strah preganjanja ali resne škode, ki bi mu jo povzročili pripadniki tolpe, četudi naj bil pred tem pretepen in naj bi bil 5 dni ugrabljen in privezan v čolnu na morju. Ko gre za zatrjevani strah pred preganjanjem (ali resno škodo), ki naj bi ga (oziroma jo) povzročil zasebni subjekt, po ustaljeni sodni praksi ESČP v zvezi s procesno dimenzijo določila 3. člena EKČP, ki po stališču SEU ustreza 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah, velja, da imajo prosilci za mednarodno zaščito dokazno breme glede njihovih (osebnih) okoliščin. Oni so namreč edine osebe, ki lahko podajo informacije o svojih osebnih okoliščinah, torej o elementih in dejstvih ali dokazih, ki se nanašajo konkretno na njihov strah pred neko grožnjo. Če prosilec ne kaže nekih znakov posebne ranljivosti, in tožnik jih očitno ni, in tudi ni tega zatrjeval, potem je glede individualnih okoliščin dokazno breme na njem, da prepričljivo opiše ta strah.
Tožena stranka glede vojne v Iranu ocenjuje tožnikove navedbe o vpoklicu v tamkajšnjo vojsko, pri čemer o teh okoliščinah v izpodbijanem sklepu zapiše, da je vpoklic tožnika v vojsko le hipotetična možnost in da je to dejstvo obstajalo že pred pravnomočnim zaključkom prejšnjega postopka dne 4. 5. 2026. Glede samih vojnih razmer v Iranu in vpliva teh razmer na presojo tožnikove prošnje, tožena stranka ne navede ničesar konkretnega, čeprav povzema trditve tožnika, da bi bila (tudi) zaradi vojne njegova vrnitev v Iran nevarna. V izpodbijanem sklepu je v tem delu umanjkala obrazložitev presoje tožene stranke v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 214. člena ZUP, ali je tožnik predstavil nov element v smislu 55. člena Uredbe 2024/1348.
Tožnik v prošnji za mednarodno zaščito navaja izključno ekonomske razloge povezane s slabšimi življenjskimi razmerami in omejenimi zaposlitvenimi možnostmi v izvorni državi, kar pa samo po sebi ne predstavlja razloga za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnikovih razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, in niti ne z razlogi resne škode. Tožnik namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z iskanjem boljšega življenja in ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja.
V tej zadevi je Upravno sodišče v prvotnem postopku s sodbo v zadevi I U 836/2026 z dne 28. 4. 2026 tožbi ugodilo in sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-58/2026-1542-4 z dne 10. 4. 2026 odpravilo ter odločilo, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.
Na podlagi pritožbe tožene stranke je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 180/2026 z dne 15. 7. 2026 s sklepom omenjeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 4. 2026 razveljavilo in je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.
Tožnik je dne 3. 7. 2026 samovoljno zapustil Azilni dom, zato izpodbijani akt ne posega več v njegovo pravico.
Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabim ekonomskim položajem, saj je sam moral preživljati primarno družino, zaradi česar se je zadolžil ter z grozečo nevarnostjo s strani upnikov, zaradi neplačila dolgov. Ekonomske težave, ki so nastale zaradi preživljanja družine, niso zadosten razlog za priznanje mednarodne zaščite. Gre za socialno-ekonomsko vprašanje, ne za ogroženost človekovih pravic na ravni, ki bi upravičevala mednarodno zaščito, poleg tega pa dolgovi ne pomenijo preganjanja, niti resne škode.
Morebitni drugi postopki, tudi v zvezi z drugimi morebitnimi razpisi, na presojo v konkretnem primeru ne morejo vplivati. Torej navedbe tožnika v zvezi z upravnim sporom, ki naj bi se nanašal na določitev stalnega prebivališča, ne morejo biti upoštevne, saj (tudi) iz odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je tožnik uvrščen na prednostno listo ne glede na stalno prebivališče.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji (smiselno o zahtevku). Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi njegove prošnje oziroma zahtevka očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito oziroma smiselno v zahtevku.
Za presojo zakonitosti izpodbijanega akta v delu, ki se nanaša na oceno novih dokazov glede znatnega povečanja verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito, je bistveno, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in v tožbi zoper izpodbijani akt ni ničesar dodal glede tega, da niso prijavili groženj in napadov policiji. V tožbi nezmožnosti opiranja na zaščito pred resno škodo, ki bi jo zagotavljala država zaradi ravnanj zasebnih subjektov, niti ne omenja. S tem tožnik že v upravnem postopku in tudi v upravnem sporu ni izkazal ničesar, kar bi znatno povečalo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito.
Formalna razlika med osebnim razgovorom in zaslišanjem tožnika ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka nima učinka, ki ga želi doseči tožnik s tožbo, saj je imel tožnik v upravnem postopku možnost, da je ustno pojasnil predložene fotografije in je odgovarjal na konkretna vprašanja uradne osebe. Po določbi člena 55(4) Procesne uredbe 2024/1348 se osebni razgovor zlasti lahko opusti v primerih, kadar je iz pisnih navedb jasno, da prošnja ne vsebuje novih elementov iz odstavka 3. tega člena. Osebni razgovor v smislu Procesne uredbe 2024/1348 je bil torej opravljen in omenjene določbe tožena stranka ni kršila.
Za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, je treba uporabiti določbe Uredbe Dublin III. Prehodni ukrep iz drugega odstavka 84. člena Uredbe 2024/1351 ne določa, da se Uredba Dublin III uporabi le deloma. Tudi ne določa, da za določen del postopka ugotavljanja odgovorne države članice veljajo pravila Uredbe Dublin III in za določena aktualna Uredba 2024/1351. Zato je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III. Ugotovljeno pa ni razlog za odpravo izpodbijanega akta, saj je odločitev toženke o tem, da ne obstojijo ovire za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški, ob upoštevanju določbe člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III in ustaljene sodne prakse, vsebinsko pravilna in zakonita. Zgolj prepis določb člena 46(2) Uredbe 2024/1351 sam po sebi more pomeniti podaljšanja roka za predajo, brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka. Zato navedba daljšega triletnega roka za predajo tožnika v 3. točki izreka ne more omajati pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta.
Četudi niso podane sistemske pomanjkljivosti, se izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njena predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njenega zdravstvenega stanja. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško. Sodišče ocenjuje, da tožnik teh pogojev ni izkazal.
Obdolženci skladno z ZKP ne morejo izbrati odvetnika, ki jim bo postavljen kot zagovornik po uradni dolžnosti. Z uveljavitvijo ZNUZJV, s katerim je bila v ZBPP dodana četrta alineja 8. člena, pa je obvezna formalna obramba, za obdolžence iz prvega, drugega in tretjega odstavka 70. člena ZKP, postala edina mogoča oblika brezplačne pravne pomoči.
Pravica do svobodne izbire odvetnika kljub pomenu, ki ga ima zaupno razmerje med zagovornikom in stranko, ni absolutna. V primerih brezplačne pravne pomoči in tudi takrat, ko mora sodišče odločiti, ali interesi pravičnosti zahtevajo postavitev zagovornika, ki bo branil obtoženca, je ta pravica nujno predmet določenih omejitev.
ZKP v četrtem odstavku 72. člena predvideva, da sme predsednik sodišča na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razrešiti postavljenega zagovornika, ki svoje dolžnosti ne opravlja v redu, s čimer je zagotovljeno varstvo minimalnega standarda, ki ga zagotavlja alineja c tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člen URS.