ZPP člen 13, 13/1, 305. ZBan-1 člen 261, 261e, 347, 350, 350a.
prekinitev postopka - dejansko in pravno vprašanje - predhodno vprašanje - primernost kvalificiranega imetnika - imetniki pravic
Pritožnica pravilno opozarja, da je treba upoštevati, da imetnikom kvalificiranih pravic po določilih ZBan-1 ni bilo omogočeno, da bi lahko v svojem imenu sodno izpodbijali odločbo Banke Slovenije o izrednem ukrepu kljub dejstvu, da so bile z omenjeno odločbo (lahko) prizadete tudi njihove pravice. Tožena stranka, ki je bila legitimirana za izpodbijanje nezakonite odločbe o izrednem ukrepu Banke Slovenije, pa tovrstne tožbe ni vložila. Odškodninski postopek proti Banki Slovenije po določbah ZBan-1 je zato edini postopek, v katerem imajo imetniki kvalificiranih pravic možnost za ugotovitev pravilnosti dejanske in pravne podlage za izrek izrednih ukrepov Banke Slovenije. Prav opustitev vložitve tožbe za presojo vprašanja pravilnost in zakonitosti odločb Banke Slovenije s strani tožene stranke po 347. členu ZBan-1 je eden od razlogov, da je tožeča stranka proti toženi stranki vložila predmetno tožbo.
Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da izpodbijana ureditev imetnikom kvalificiranih pravic ni zagotavljala učinkovitega sodnega varstva, saj niso imeli dostopa do informacij in podatkov v zvezi z oceno vrednosti sredstev bank in druge dokumentacije. Ugotovilo je, da je zaradi konteksta strokovno izrazito zahtevnega spora podano procesno neravnotežje. Zaradi njega bi morala Banka Slovenije izkazati, zakaj je bil izrek izrednega ukrepa potreben. Ugotovilo je tudi, da ZPP ne predvideva posebnih postopkov kolektivnega sodnega sodnega varstva, ki bi zagotovili hitrost, ekonomičnost in uniformnost odločanja v sporih med imetniki izbrisanih in konvertiranih pravic ter Banko Slovenije. Vse navedeno, kar velja za razmerje imetnikov kvalificiranih pravic do Banke Slovenije, smiselno velja tudi za razmerje imetnikov kvalificiranih pravic do bank izdajateljic. Ob upoštevanju prej naštetih razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, je zato edino smotrno, ekonomično in ustavno skladno, da so vprašanja, ki zadevajo pravilnost predpostavk za izdajo odločb Banke Slovenije in so skupna vsem odškodninskim postopkom imetnikov kvalificiranih pravic, rešena na enak način za vse odškodninske postopke. Ob upoštevanju povezanosti dejanskih in pravnih vprašanj, ki se bodo reševala v odškodninskih postopkih proti Banki Slovenije in v odškodninskih postopkih proti poslovnim bankam, je treba razmerje med navedenima postopkoma razlagati tako, da predstavlja odločitev o tožbi za povrnitev škode zoper Banko Slovenije v razmerju do postopka, v katerem imetniki kvalificiranih pravic od banke zahtevajo povrnitev škode zaradi opustitve izpodbijanja istih odločb o izrednih ukrepih Banke Slovenije, predhodno vprašanje v postopkih zoper poslovne banke (prvi odstavek 13. člena ZPP).
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - osebna vročitev - nadomestna vročitev - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva - kršitev načela kontradiktornosti postopka - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - sistem afirmativne litiskontestacije - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo
Pritožnik ne trdi, da za vročitev ni pravočasno (in kdaj) izvedel. Navaja le, da mu je mama napačno posredovala namen pošte in da je bil službeno odsoten v tujini. Pritožnikove trditve so preskope, nekonkretizirane in dokazno nepodprte. Zato jih ni mogoče obravnavati kot morebitni predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njem bi moral toženec določno zatrditi, zakaj je prišlo do morebitne zamude in jo opravičiti ter dokazno podpreti.
Ker je bil namen izdane začasne odredbe posestno stanje urediti zgolj začasno (in sicer do pravnomočne odločitve v tej pravdi), tožnik pravnega interesa za tožbo oziroma z njo zahtevano pravno varstvo ni izgubil. Na drugi strani pa bi pritrditev stališču tožene stranke hkrati pomenila, da bi bil pomen regulacijskih začasnih odredb v motenjskih sporih dejansko izničen. In to navkljub okoliščini, da je lahko zaradi varstva pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) oziroma nastankom nenadomestljive (težko nadomestljive škode) njihova izdaja tudi v tovrstnih sporih nujno potrebna.
prijava terjatve v stečajnem postopku - vsebina prijave terjatve - stroški postopka - nastanek terjatve za plačilo pravdnih stroškov - stroški, ki so upniku nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti
Zahteva za prijavo pravdnih stroškov iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP nanaša zgolj na primere, ko je bilo o stroških pravdnega postopka odločeno s sodno odločbo. To pomeni, da stroški, ki sta jih pravdni stranki imeli v postopku do trenutka začetka stečajnega postopka, o katerih se ni bilo odločeno s sodno odločbo, niso takšna terjatev, za katero drugi odstavek 60. člena določa, da jo je treba prijaviti, ker bi sicer prenehala.
predlog za preložitev naroka - opravičljiv razlog - bolezen sorodnika - trditveno in dokazno breme - nenadna in nepredvidljiva bolezen
Pritrditi je razlogovanju prvega sodišča, da bolezen sorodnika načeloma ni opravičljiv razlog za preložitev naroka. Poleg tega pa tožnik v vlogi za preložitev tudi ni podal ustrezne trditvene podlage in ni predložil ustreznih dokazov.
Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi, zato je sodišče prve stopnje z odločitvijo na podlagi neupravičene obogatitve prekoračilo tožbeni zahtevek in trditveno podlago tožeče stranke. Kljub temu je odločitev pravilna, saj je tožbeni zahtevek utemeljen na pogodbeni podlag in v Aneksu iz leta 2011, tožena stranka pa jih je, ne da bi vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, tudi plačala. Tožena stranka zato ni dokazala, da jo je tožeča stranka prisilila k sodelovanju oziroma niti ni pojasnila na kakšen način in zakaj naj bi jo prisilila.
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka kršila načelo vestnosti in poštenja, ker ni hotela skleniti nove pogodbe, usklajene s spremenjeno zakonodajo. Do sklenitve nove pogodbe je namreč v letu 2015 prišlo, pri čemer sta stranki očitno toliko časa potrebovali za dosego soglasja. V vmesnem času pa nobena stranka ni jasno izrazila, da z drugo stranko na podlagi takrat sklenjene in veljavne Pogodbe noče več sodelovati oziroma tožena stranka ni dokazala, da je preklicala naročilo ali tožeči stranki izrecno in jasno izrazila voljo za prenehanje izvajanja storitev oziroma prilagoditev (zmanjšanje) njihovega obsega razpoložljivim sredstvom.
Pravni interes za pritožbo je predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Če ni pravnega interesa za pritožbo, je nedovoljena in zato nedopustna. Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Kadar si oseba z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oz. izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, pa nima pravnega interesa za pritožbo.
Tožnik za obravnavano pritožbo nima več pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja z vsebinsko odločitvijo v tej zadevi ne more več izboljšati, ker je bil njegov ugovor o materialnopravno zmotnem znižanju odškodnine zaradi invalidnine že upoštevan v pravnomočni sodbi.
ustanovitev stvarne služnosti - priposestvovanje stvarne služnosti - prava stvarna služnost - lažje izvrševanje lastninske pravice - vezanost na nepremičnino kot celoto - vsebina uporabe sosednje nepremičnine - raba nepremičnine za korist dejavnosti
Postavitev gostinskih miz in stolov na sosednji nepremičnini, ne predstavlja prave stvarne služnosti, ki bi jo bilo mogoče priposestvovati.
posojilna pogodba - soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe - odgovornost zakoncev za dolgove - odgovornost zakoncev za najeto posojilo - obveznosti, ki jih zakonec prevzame v času trajanja zakonske zveze - odgovornost zakoncev za dolg enega od zakoncev - konkludentno soglasje
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi soprogova obveznost iz posojilne pogodbe po splošnih predpisih obremenjevala tudi toženko niti da bi šlo za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem ali za obveznost, ki jo je prevzel en zakonec za tekoče potrebe družine. Ne gre torej za kakšno od obveznosti, za katere bi odgovarjala oba zakonca, nasprotno - gre za obveznost iz prvega odstavka 56. člena ZZZDR. Tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo s sklicevanjem na 52. člen ZZZDR in z obrazložitvijo, da je toženkin soprog obveznost sprejel ob konkludentnem soglasju toženke, zaradi česar po drugem odstavku 56. člena ZZZDR zanjo odgovarja tudi ona. Takšna ugotovitev (o konkludentnem soglasju) bi ugoditev tožbenemu zahtevku utemeljevala le, če bi šlo za obveznost v zvezi s skupnim premoženjem (52. člen ZZZDR namreč ureja upravljanje s skupnim premoženjem). V obravnavani zadevi po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni šlo za posle v zvezi s skupnim premoženjem, posojilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bilo pridobljeno za pridobitev skupnega premoženja ali potrebe družine, zato je nesmiselno ugotavljanje konkludentnega strinjanja toženke s takšnim poslom.
ZLNDL člen 2, 7. SPZ člen 43. ZTLR člen 28. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 37, 38, 39. Zakon o določanju stavbnih zemljišč v mestih in naseljih mestnegaznačaja (1968) člen 5, 5/1, 5/2, 6, 7, 10.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - družbena lastnina - promet z nepremičninami v družbeni lastnini - prenos pravice uporabe - nedovoljeno razpolaganje - lastninjenje stavbnih zemljišč - priposestvovanje - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobroverni posestnik
Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da razpolaganje s pravico uporabe na sporni parceli ni bilo v nasprotju s tedaj veljavnimi predpisi zato, ker sta po sklenitvi pogodbe pravna prednika zgradila na zemljišču objekt še preden je bila pravice uporabe vknjižena na pravno prednico toženke. Za veljaven prenos pravice uporabe glede na določbo 6. in 7. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja bi šlo le v primeru, v kolikor bi prejšnji imetnik pravice uporabe J. B. s pogodbo z dne 20. 5. 1970 na pravno prednico prve tožnice to pravico prenesel skupaj s stavbo ali z drugim na tem zemljišču zgrajenim objektom. Tako pa je na prednike prenesel v nasprotju s tedaj veljavnim zakonom le pravico uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, na katerem sta sama kasneje zgradila objekt brez gradbenega dovoljenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00000975
SZ-1 člen 4, 4/2, 84, 84/4, 95, 111. OZ člen 615. ZPP člen 286b, 286b/1.
najemna pogodba za nedoločen čas - zavrnitev dokaznega predloga - ustna sprememba pogodbe - definicija stanovanja - podaljšanje najema za določen čas - uporaba stanovanja brez pravnega naslova
Ne SZ-1 (in OZ) ne sodna praksa ne omogočata, da bi se stanovanjsko najemno razmerje za določen čas spremenilo v najemno razmerje za nedoločen čas ustno, kaj šele molče ali konkludentno, za kar se zavzema tožnik.
odmera pravdnih stroškov v odškodninskem sporu - uspeh stranke glede temelja in višine odškodnine - ločeno obravnavanje - nastanek znatnih stroškov v zvezi s temeljem
Način ugotavljanja uspeha stranke v postopku ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.
Pri odškodninski tožbi spada v postopek odločanja o temelju odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče zato, ko odloča o temelju, ne ugotavlja le obstoja nedopustnega ravnanja ter odgovornosti, ampak tudi vzročno zvezo in škodo; če gre za objektivno odgovornost, pa poleg škodnega dogodka ugotavlja tudi škodo in vzročno zvezo. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tako obstoj škode kot vzročne zveze ugotavljalo (tudi) z izvedencem medicinske stroke. Ti stroški, ki so bili glede na višino zahtevka znatni, tako niso nastali le v zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je končni uspeh strank zato pravilno vrednotilo kot rezultat aritmetične sredine obeh „delnih“ uspehov.
Prvo sodišče je povzelo predlog tožeče stranke za "kaznovanje" (za izvršitev sklepa o denarni kazni), ker toženka s spornimi objavami krši začasno odredbo, pri tem pa ni pojasnilo, ali je bil sklep o začasni odredbi toženki vročen in kdaj ter ali je toženka objavila sporne objave po prejemu sklepa o začasni odredbi. Sklep zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je od njihove ugotovitve odvisno, ali so izpolnjeni pogoji za izvršitev denarne kazni po sklepu o začasni odredbi (primerjaj sklep VSL III Cp 825/2005). Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato na mestu.
Vlaganje tožb in predlogov za izvršbo samo po sebi ni protipravno dejanje. Odškodninska obveznost pobudnika sodnega postopka pa je (praviloma) podana takrat, kadar škoda izvira iz neutemeljenega (objestnega) pravdanja ali pa iz zlorabe postopka. Da bi v konkretnem primeru prvi toženec predloge za izvršbo vložil očitno brez utemeljitve ali z zlorabo postopka, da bi torej zlorabil svojo pravico do sodnega varstva, tožniki niso niti konkretno trdili niti dokazovali.
ZNP člen 23, 23/1, 24, 24/1, 25, 37.. ZPP člen 188, 188/3.
sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter o stikih z otroki - umik predloga v nepravdnem postopku - ustavitev nepravdnega postopka
Postopanje drugega predlagatelja ni dopustno, ker po določbi prvega odstavka 24. člena ZNP imajo pravico zahtevati nadaljevanje postopka le drugi udeleženci postopka, ne pa predlagatelj, ki je umaknil predlog.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
VSL0082778
OZ člen 250, 251, 251/5, 253, 633, 633/1. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 110, 112, 113, 114.
pogodbena kazen - rok za uveljavljanje pogodbene kazni - zamuda z izpolnitvijo - uporaba prava - pobotni ugovor - trditveno in dokazno breme - uporaba posebnih gradbenih uzanc - dogovor o uporabi - prevzem dela - režijske ure
Pravila o procesnem trditvenem in dokaznem bremenu omogočajo prehajanje procesnega trditvenega in dokaznega bremena od ene na drugo stranko, vendar do tega pride šele, ko stranka, ki je določeno dejstvo po materialnem pravu dolžna zatrjevati in dokazati, s tem uspe. Šele tedaj nastopi položaj, ki od nasprotne stranke terja trditve (in dokaz) o nasprotnem.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikoma, da uporaba petega odstavka 251. člena OZ, če se pogodbeni stranki dogovorita za uporabo PGU, ne pride v poštev, in je zato pri presoji pravočasnosti uveljavljanja pogodbene kazni (tudi, če bi bil prevzem res opravljen) treba upoštevati le 55. uzanco PGU. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sodna praksa že zavzela stališče, da možnost zahtevati pogodbeno kazen do končnega obračuna, še ne pomeni, da upniku, ki je izpolnitev sprejel, ne bi bilo treba nemudoma sporočiti dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Pri uveljavljanju pogodbene kazni je namreč treba ločiti izjavo, s katero upnik dolžnika opozori, da si pridržuje pravico do uveljavljanja (in mora biti podana nemudoma, ko sprejme izpolnitev) ter samo uveljavitvijo kazni (do katere pa lahko pride tudi kasneje, skladno s 55. uzanco PGU najkasneje do končnega obračuna).
Zahtevka za plačilo pogodbene kazni namreč ni mogoče kumulirati z zahtevkom za plačilo (celotne) odškodnine v delu, v katerem se prekrivata. Le če je obseg škode višji, se lahko terja razlika.
odločanje o stroških pravdnega postopka - vsaka stranka krije svoje stroške postopka - kriterij uspeha strank - delni uspeh v postopku - stroški izdelave izvedenskega mnenja - stroški za predpravdno izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Takšna odločitev bo načeloma pravilna tedaj, ko bo primerljiv ne le uspeh strank v pravdi, temveč bodo enaki oziroma primerljivi tudi njuni stroški. Utemeljena je pritožbena graja, da je ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin konkretne zadeve bolj ustrezna povrnitev stroškov po kriteriju uspeha.
Pritožba se neutemeljeno zavzema za prisojo stroška izdelave izvedenskega mnenja v celotni višini. Tudi ti stroški so namreč del pravdnih stroškov in zato delijo njihovo usodo, kar pomeni, da je njihovo povračilo odvisno od uspeha strank v pravdi.
darilo - vrnitev darila - dejanska in trditvena podlaga - trditveno breme stranke - dokazno breme - dokazi in dokazovanje
Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče zmotno prevalilo dokazno breme na prvega toženca, da dokaže, da darilo prvemu tožencu s strani njegovih staršev ni bilo dano, oziroma da dokaže, da je imel dovolj finančnih sredstev za nakup in dokončanje navedene novogradnje oziroma, da dokaže, kdo in kdaj je posojilo po zgoraj navedeni posojilni pogodbi odplačal. Ob ugovornih navedbah prvega toženca, da sta bila v tem času starša finančno izčrpana, bi po mnenju pritožbenega sodišča tožnici morali primarno zatrjevati in dokazati, da sta starša prvega toženca sploh razpolagala z denarnimi sredstvi v višini vrednosti darila, ki bi jih lahko podarila prvemu tožencu. Šele, če bi tožnici slednje zatrjevali in dokazali (npr. s predložitvijo pokojnikovih hranilnih knjižic), bi se morda lahko procesno dokazno breme prevalilo na prvega toženca, da bi dokazal izvor sredstev za nakup in dokončanje hiše oziroma za vrnitev posojila.