TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„I. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 10.970,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2014 dalje do plačila.

II. a) Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 8.018,57 EUR z zapadlostjo 20. 4. 2014.

b) Ugotovi se, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.000,00 EUR.

III. Terjatev tožeče stranke v višini 10.970,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2014 dalje in terjatev tožene stranke v višini 8.018,57 EUR z zapadlostjo 20. 4. 2014 se pobotata za znesek 8.018,57 EUR.

IV. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 141628/2014 z dne 22. 10. 2014 ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 2.951,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2014 dalje do plačila in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 47,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2014 dalje do plačila.

V ostalem se sklep razveljavi in tožbeni zahtevek za plačilo zneska 9.530,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2014 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 151,20 EUR zavrne.“

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.446,55 EUR stroškov postopka v roku 15-tih dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Pravila o procesnem trditvenem in dokaznem bremenu omogočajo prehajanje procesnega trditvenega in dokaznega bremena od ene na drugo stranko, vendar do tega pride šele, ko stranka, ki je določeno dejstvo po materialnem pravu dolžna zatrjevati in dokazati, s tem uspe. Šele tedaj nastopi položaj, ki od nasprotne stranke terja trditve (in dokaz) o nasprotnem.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikoma, da uporaba petega odstavka 251. člena OZ, če se pogodbeni stranki dogovorita za uporabo PGU, ne pride v poštev, in je zato pri presoji pravočasnosti uveljavljanja pogodbene kazni (tudi, če bi bil prevzem res opravljen) treba upoštevati le 55. uzanco PGU. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sodna praksa že zavzela stališče, da možnost zahtevati pogodbeno kazen do končnega obračuna, še ne pomeni, da upniku, ki je izpolnitev sprejel, ne bi bilo treba nemudoma sporočiti dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Pri uveljavljanju pogodbene kazni je namreč treba ločiti izjavo, s katero upnik dolžnika opozori, da si pridržuje pravico do uveljavljanja (in mora biti podana nemudoma, ko sprejme izpolnitev) ter samo uveljavitvijo kazni (do katere pa lahko pride tudi kasneje, skladno s 55. uzanco PGU najkasneje do končnega obračuna).

Zahtevka za plačilo pogodbene kazni namreč ni mogoče kumulirati z zahtevkom za plačilo (celotne) odškodnine v delu, v katerem se prekrivata. Le če je obseg škode višji, se lahko terja razlika.