CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00000270
OZ člen 39, 39/1, 82, 82/2, 83, 569, 1012, 1013. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izostanek odločitve o delu zahtevka - več tožencev - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravni interes za pritožbo - posojilna pogodba - fiktivna pogodba - podlaga pogodbene obveznosti (causa) - investicijska vlaganja v tujo nepremičnino - nedopustna kavza - materialno procesno vodstvo - indic - poroštvo - obličnost poroštvene izjave - vsebina in oblika poroštvene izjave
Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odločilo o zahtevku zoper prvega toženca. Toženca navajata, da bi bilo treba zahtevek zoper njega zavreči in v zvezi s tem sodišču očitata absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Izostanek takšne odločitve na njun položaj nima nobenega vpliva, glede na solidarno odgovornost, medtem ko se tožnik ne pritožuje.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za posojilno pogodbo, torej, da je bila kavza pogodbe posojilo, s čemer se je posredno opredelilo tudi do trditev, da naj bi šlo za drugačno kavzo, saj takšnih trditev ni upoštevalo kot utemeljenih. Niso pa toženci izpostavljali nedopustnosti kavze in je tudi neutemeljen očitek sodišču, da bi to moralo raziskovati v okviru materialnega procesnega vodstva.
Toženca sta navedena že na prvi strani pogodbe kot solidarna poroka, torej nista le potrdila navzočnosti, temveč sta se kot solidarna poroka tudi podpisala. V 5. členu pogodbe je navedena njuna obveznost, potrdila pa sta tudi, da sta v celoti seznanjena z vsemi določili posojilne pogodbe, ki izhajajo iz predhodnih členov. Iz pogodbe oziroma poroštvene izjave so razvidne vse bistvene modalitete obveznosti glavnega dolžnika (vsebina obveznosti, zapadlost).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00001456
KZ-1 člen 171, 171/1, 171/4. ZKP člen 52, 52/1.
enovito kaznivo dejanje - dokončano kaznivo dejanje - kontinuirano obnavljanje prepovedane posledice skozi daljše časovno obdobje - kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost - spolno nasilje - zakonska zveza - predlog za pregon - pravočasnost predloga - vsebina predloga - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - čas izvršitve
"Trpljenje" spolnih dejanj, kar je abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, je bilo pri oškodovanki izrazito kontinuirano, saj je bila vse obdobje (tudi v krajšem "vmesnem času", ko je obtoženec sicer ni izvedbeno spolno zlorabljal) pod stalnim vtisom ustrahovanosti ter konstantne viktimizacijske izkušnje objekta spolne zlorabe. Ne glede na dejstvo, da je očitano kaznivo dejanje seveda mogoče storiti tudi v enem samem historičnem dogodku, bi bilo po dejanski (življenjski) in dogmatski plati v konkretnih okoliščinah nesprejemljivo ter pravzaprav nevzdržno, kolikor obtoženčevih izvršitvenih ravnanj ne bi šteli za eno(vito) kaznivo dejanje, dokončano z iztekom roka, zajetega v opisu obtožnice.
Izhajajoč iz že predstavljene materialnopravne vsebine kaznivega dejanja je tudi sicer nesprejemljivo naziranje zagovornika, da lahko predlog za pregon zajema le obtoženčeva izvršitvena ravnanja v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za pregon, ne pa tudi predhodnih kontinuiranih izvršitev kot dela enotne kriminalne vsebine - stalnega obnavljanja prepovedane posledice.
Drži sicer, da je v konkretnem primeru šlo za zmoto poslujočega policista glede statusa obdolženke, vendar pa ne drži, da prekrškovni organ ni ravnal pravilno, ko je predlagal odpravo tako izdanega PN in nato vložil obdolžilni predlog, saj ni nobenega dvoma o tem, da je prvotno izdani PN izdal nepristojni prekrškovni organ. Slednje mu nalaga tudi določba prvega odstavka člena 171č ZP-1, iz katere izhaja, da v primeru, če je odločba odpravljena iz razloga po 1. točki prvega odstavka člena 171. a ZP-1, prekrškovni organ po odpravi odločbe pošlje predlog pristojnemu prekrškovnemu organu oziroma vloži obdolžilni predlog pri pristojnem sodišču, kar je prekrškovni organ v obravnavanem primeru tudi storil.
spor majhne vrednosti - prekluzija - dokazno breme - trditvena podlaga - razpravno načelo - podjemna pogodba - plačilo storitev
Neobstoječih oziroma neupoštevnih trditev vsebina dokazov ne more nadomestiti. Že iz tega razloga je pritožbeno sklicevanje na toženčevo izpoved brezpredmetno; pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z izvedenimi dokazi pa v sporu majhne vrednosti, kot je predmetni, tudi sicer neupošteven.
Materialno pravo morebitne sklenitve nove zavarovalne pogodbe ne pogojuje s poplačilom neplačanih zapadlih terjatev. Gre za prosto poslovno odločitev zavarovalnice, kot je vseskozi navajala tožeča stranka.
nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - odločanje o izločitvi - predobravnavni narok - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi
Pritožnik ima sicer prav, da je namen določbe 285.e člena ZKP ta, da se o predlogu za izločitev dokazov tudi v primeru, ko sme predsednik senata zaradi zapletenosti zadeve ali pomanjkanja dokazov, izvesti potrebne dokaze, odloči na predobravnavnem naroku. S tem se namreč morebitni nezakoniti dokazi iz spisa izločijo že pred samo glavno obravnavo tako, da stranki vesta, da na izločenih dokazih sodba ne bo mogla temeljiti in pa seveda obratno, ko predlogu za izločitev dokazov ni ugodeno. Vendar pa tudi v takem primeru ne gre izključiti primera, da bi se kasneje med dokaznim postopkom na glavni obravnavi pokazale nove okoliščine, ki bi kazale na sklep, da so dokazi vendar bili nezakonito pridobljeni in bi jih sodišče iz spisa nato izločilo na podlagi določbe četrtega odstavka 340. člena ZKP, takšno odločitev pa bi stranki lahko izpodbijali v pritožbi zoper sodbo.
SPZ člen 28, 43, 43/2, 268, 269, 269/2.. ZTLR člen 28, 28/2.. UZITUL člen 16, 16/2.. ZLNDL člen 1, 1/2.. ZPPLPKEU člen 3.. ZZK-1 člen 40, 40/1-1, 94, 94/3-3.. ZFPPIPP člen 22, 22/1-2.
stečajni postopek - izločitvena pravica na nepremičnini - priposestovanje lastninske pravice - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobroverni in zakoniti posestnik - tujci - tuja pravna oseba - pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu pred začetkom stečajnega postopka
Dobroverni in zakoniti posestnik (kar ustreza tudi pojmu dobroverni lastniški posestnik) nepremične stvari pridobi lastninsko pravico na njej po poteku 10-ih let (drugi odstavek 28. člena ZTLR, v zvezi z 268. členom SPZ, oziroma 269. členom SPZ). V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da druga toženka na sporni nepremičnini ni mogla pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, saj na dan 25.6.1991, ko je stopil v veljavo Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ni izpolnjevala pogojev za priposestvovanje, ker od sklenitve soinvestitorske pogodbe z dne 5.3.1986 še ni preteklo 10 let. Od omenjenega trenutka dalje (25.6.1991) namreč tuje osebe (v konkretnem srbska pravna oseba) v Republiki Sloveniji niso mogle pridobiti lastninske pravice na nepremičnini, razen na podlagi dedovanja in ob pogoju dejanske vzajemnosti.
Sodišče je odgovorilo na neutemeljen očitek zagovornika, da ni presojalo ali so podati razlogi za hišni pripor. S tem, ko je ugotovilo, da je pri obdolžencu ponovitveno nevarnost moč odvrniti le s priporom, je razumljivo, da je bila napravljena tudi presoja, ki jo zahteva določba drugega odstavka 192. člena ZKP, torej, da mora sodišče pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.
stvarne napake stvari - jamčevalni zahtevek - izvedensko mnenje izven pravde kot del trditvenega gradiva stranke
Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti in da bi bilo škodo, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake, mogoče od prvega toženca zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov (torej z zahtevkom za odpravo napak oziroma povračilo stroškov za odpravo napak, znižanje plačila ali odstop od pogodbe) in ne z zahtevkom za povračilo škode, kot sta ga postavila tožnika.
Na zapuščinskem naroku sta se dediča (zapustničin sin in zapustničin zunajzakonski partner) po pravnem pouku prijavila k dedovanju in sprejela vsak svoj dedni delež. Glede na to, da se dedna izjava o sprejemu dediščine ne more preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD), drugačna dedna izjava zunajzakonskega partnerja ne more imeti učinka, kot ga zasleduje pritožba.
odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - nihajna poškodba vratu in hrbta
Sam odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot ga je ocenil izvedenec, namreč ni samostojni temelj za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pač pa je pomembno duševno trpljenje oškodovanca v zvezi s tem, na kar pa lahko vplivajo tudi druge okoliščine konkretnega primera.
ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/2, 458, 358/1. OZ člen 82.
podizvajalska pogodba - avtonomno pravo - ugotavljanje vsebine pogodbenega prava - ugotovitev dejanskega stanja - neprerekana dejstva - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi
Ugotavljanje vsebine pogodbenega prava (v konkretnem primeru 11. člena podizvajalske pogodbe) predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja.
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-1.. ZN člen 4.. ZPP člen 3, 3/3.. OZ člen 375, 375/2, 1057, 1057/2.. ZPotK-1 člen 15, 15/5, 27, 27/1.. ZPOMZO-1 člen 2.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - potrošniška kreditna pogodba - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - ugovor ničnosti - kršitev prisilnih predpisov - ničnost izvršilnega naslova - obrestovanje obresti - kapitaliziranje obresti (pripis obresti h glavnici)
Sodišče druge stopnje je kot ugovorni razlog, na katerega pazi izvršilno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevalo, da upnik nima izvršilnega naslova v obsegu obrestovanja obresti, saj je tak dogovor prepovedan s prisilnim predpisom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00007005
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/3.. ZKP člen 277, 277/1-4.
poslovna goljufija - protipravna premoženjska korist - majhna premoženjska korist - pravna kvalifikacija - škoda - utemeljen sum - goljufiv namen - ugovor zoper obtožbo
Obtožba obdolžencu v drugi alineji očita, da si je pridobil protipravno korist v višini 793,62 EUR, kar ustreza pravni opredelitvi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Dejstvo, da je oškodovanec s strani portala Booking.com prejel 205,00 EUR odškodnine in da je zato njegova škoda nižja od zneska protipravne premoženjske koristi, pa na pravno opredelitev kaznivega dejanja, kot pritožba utemeljeno navaja, ne vpliva.
požig - lastnik požgane stvari - drugi nizkotni nagibi
Priviligirano obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku 222. člena KZ-1, kot se obtožencu očita po modificirani obtožbi, lahko stori le lastnik stvari. V predmetnem kazenskem postopku je bilo obtožencu zanesljivo dokazano, kar niti ni pritožbeno sporno, da je bil lastnik poslovne stavbe, ki je bila predmet požiga. Glede na to, da je obtoženec, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, kaznivo dejanje storil, kljub zatrjevanemu dobremu premoženjskemu stanju, torej premoženjsko korist zasledoval, ne da bi ga v to morebiti sililo pomanjkanje oziroma slabo premoženjsko stanje, je toliko prej mogoče njegove nagibe označiti kot nizkotne, saj sta ga k storitvi kaznivega dejanja vodila objestnost in pohlep.
sporazum o priznanju krivde - pritožba zoper sodbo - izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji - zavrženje pritožbe
V konkretnem primeru izrečeno sodbo ni dovoljeno izpodbijati zaradi odločbe o kazenskih sankcijah (4. točka prvega odstavka 370. člena ZKP), saj je bila izpodbijana sodba izrečena v skladu s pogoji, ki jih je državni tožilec določil za priznanje krivde s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde z dne 28. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je, preden je sprejelo sporazum o priznanju krivde, presodilo zakonitost v sporazumu dogovorjene kazenske sankcije, ni pa imelo pooblastila za presojo njene primernosti, saj je bila dogovorjena v skladu s svobodno voljo obeh strank sporazuma (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 25331/2013). Po svoji vsebini pritožbene navedbe, v katerih obtoženec graja višino določene kazni zapora za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem in tretjem odstavku v zvezi s 1. in 3. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 (točka 1 izreka) in sam način izvršitve enotne zaporne kazni, predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog iz 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP.
Sodišče ne more oz. ni dolžno sámo prebirati pogodbe in iskati morebitnega določila, ki bi morebiti lahko bil podlaga za tožničino aktivno legitimacijo. Še celo če bi bila ta očitna, bi veljalo enako, vendar pa bi v tem primeru na konkretno določilo opozorila vsaj pritožba, pa tega ne stori. Ostane pri pavšalni navedbi, da ima podlago v pogodbi.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka s predmetno sodbo v celoti uspela, zato sploh nima pravnega interesa za napoved pritožbe. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu odločilo, da se napoved pritožbe zavrže kot nedovoljena (smiselna uporaba določbe četrtega odstavka 343. člena ZPP).
V obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, saj tožeča stranka kot Smučarska zveza Slovenije – Združenje smučarskih panog ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Med izrecno naštetimi pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost), ni zveze.
ZDR člen 126, 127.. ZDR-1 člen 128, 128/1, 134, 167, 167/1.. ZZVZZ člen 80, 81.
nadurno delo - bolniški stalež - bruto plača delavca
Glede obračuna plače za september 2015 tožena stranka ni upoštevala, da je bil tožnik v bolniškem staležu. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je šele sodišče v tem sporu priznalo tožniku bolniški stalež. Po določbah 80. in 81. člena ZZVZZ lahko le osebni zdravnik ugotavlja nezmožnost za delo do 30 dni. Iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela izhaja, da je bil tožnik v času od 10. 9. 2015 do 30. 9. 2015 začasno nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov. Navedeno pomeni, da je bil upravičeno odsoten z dela, kot določa prvi odstavek 167. člena ZDR-1. V času začasne zadržanosti od dela zaradi zdravstvenih razlogov, ki je v tožnikovem primeru trajala 60 ur, ni bila mogoča kompenzacija viška ur. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v času prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki ni izrabil viška 257 ur. Te ure bi mu morale biti plačane v mesecu, v katerem mu je prenehalo delovno razmerje. Zamuda tožene stranke s plačilom viška ur je nastala z dnem 19. 11. 2015 in ne na dan prejema bolniškega lista, saj je v pogodbi o zaposlitvi določen plačilni dan 18. dne v mesecu za pretekli mesec, enako pa določa tudi 134. člen ZDR-1.