TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu na podlagi prvega odstavka 171. člena KZ-1

izreče kazen

1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.

II. Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena ter se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

"Trpljenje" spolnih dejanj, kar je abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, je bilo pri oškodovanki izrazito kontinuirano, saj je bila vse obdobje (tudi v krajšem "vmesnem času", ko je obtoženec sicer ni izvedbeno spolno zlorabljal) pod stalnim vtisom ustrahovanosti ter konstantne viktimizacijske izkušnje objekta spolne zlorabe. Ne glede na dejstvo, da je očitano kaznivo dejanje seveda mogoče storiti tudi v enem samem historičnem dogodku, bi bilo po dejanski (življenjski) in dogmatski plati v konkretnih okoliščinah nesprejemljivo ter pravzaprav nevzdržno, kolikor obtoženčevih izvršitvenih ravnanj ne bi šteli za eno(vito) kaznivo dejanje, dokončano z iztekom roka, zajetega v opisu obtožnice.

Izhajajoč iz že predstavljene materialnopravne vsebine kaznivega dejanja je tudi sicer nesprejemljivo naziranje zagovornika, da lahko predlog za pregon zajema le obtoženčeva izvršitvena ravnanja v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za pregon, ne pa tudi predhodnih kontinuiranih izvršitev kot dela enotne kriminalne vsebine - stalnega obnavljanja prepovedane posledice.