ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1, 94, 94/2. ZDoh-2 člen 35, 37, 38, 46. ZZdrS člen 65, 65/2. ZDavP-2 člen 5, 74, 74/2. ZDR člen 11. Uredba o merilih za sklepanje podjemnih pogodb ali drugih pogodb civilnega prava za opravljanje zdravstvenih storitev v mreži javne zdravstvene službe (2009) člen 1, 2, 4.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - zdravstvo - zdravniška služba - opravljanje zdravstvene storitve - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - neveljavne pogodbe - obravnava poslovnih dogodkov skladno z njihovo ekonomsko vsebino - dohodek iz zaposlitve - dohodek iz delovnega razmerja - dohodek iz drugega pogodbenega razmerja - dohodek iz dejavnosti - predmet dokazovanja z izvedencem
Na podlagi 65. člena ZZdrS je bilo javnim zdravstvenim zavodom pogodbe civilnega prava dovoljeno sklepati le z zdravniki kot fizičnimi osebami.
Z vidika veljavnosti pogodbe po 65. členu ZZdrS ni odločilno, ali so imeli gospodarski subjekti koncesijo za opravljanje javne zdravniške službe.
Ne glede na morebiti pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo v zvezi s prejemki pri revidentki zaposlenih zdravnikov (ki so pogodbe o opravljanju zdravstvenih storitev sklepali kot samostojni podjetniki), kažejo, da je imela tudi ta oblika sodelovanja elemente delovnega razmerja, je treba v zvezi z obdavčitvijo in obremenitvijo na tej podlagi izplačanih dohodkov s prispevki, upoštevati določbo drugega odstavka 11. člena ZDR, ki v zakonsko predvidenih primerih dopušča, da se delo, kljub temu, da se opravi v obliki, ki ima elemente delovnega razmerja, opravi na podlagi pogodbe civilnega prava. V inšpiciranem obdobju je bil ravno 65. člen ZZdrS, na katerega se v reviziji sklicuje revidentka, zakonska podlaga za takšno izjemo.
Če obstaja zakonska podlaga za dodatno plačilo zdravnikov po podjemni pogodbi ali drugi pogodbi civilnega prava, je tudi prejemke zdravnikov izplačane na tej podlagi treba davčno obravnavati po razmerju ustreznem pravnem temelju, ki ustreza tej ekonomski vsebini.
Vprašanja, s katerimi je revidentka v upravnem sporu utemeljevala dokazni predlog za imenovanje izvedenca finančne stroke, so po vsebini vprašanja pravilne uporabe (materialnega) prava in zato v domeni razlage sodišča (iura novit curia), ne pa vprašanja ugotovitve dejanskega stanja, ki bi se v upravnem sporu ugotavljala s pomočjo izvedencev.
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1, 94, 94/2. ZDoh-2 člen 35, 35/3, 35/3-2, 37, 38, 46, 46/3. ZZdrS člen 65, 65/2. ZDavP-2 člen 5, 74, 74/2. ZDR člen 4, 11, 16.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - zdravstvo - dohodek iz zaposlitve - dohodek iz delovnega razmerja - dohodek iz drugega pogodbenega razmerja - dohodek iz dejavnosti - opravljanje zdravstvene storitve - zdravniška služba - neveljavne pogodbe - podjemna pogodba - obravnava poslovnih dogodkov skladno z njihovo ekonomsko vsebino - gospodarski subjekt
Kljub temu, da so pri revidentki zaposleni zdravniki na podlagi podjemnih pogodb tudi izven svojega rednega delovnega časa dejansko opravljali enako delo kot v svojem delovnem času, to ne pomeni, da so bile pogodbe sklenjene v nasprotju s 65. členom ZZdrS.
Pri presoji pravne narave razmerja je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 11. člena ZDR, ki v zakonsko predvidenih primerih dopušča, da se delo, kljub temu, da se opravi v obliki, ki ima elemente delovnega razmerja, opravi na podlagi pogodbe civilnega prava. V inšpiciranem obdobju je ravno 65. člen ZZdrS, na katerega se v reviziji sklicuje revidentka, predstavljal zakonsko podlago za takšno izjemo, saj je v primerih, kot je tudi obravnavani, zaradi varovanja širšega javnega interesa - nemotenega izvajanja javne zdravstvene dejavnosti, pod izjemnimi pogoji, dopuščal večjo avtonomijo pogodbenih strank in predstavljal podlago za to, da so javni zdravstveni zavodi oziroma druge pravne ali fizične osebe, ki opravljajo zdravstveno dejavnost in zdravniki svoja (delovnopravna) razmerja v zvezi z izvajanjem javne zdravniške službe lahko urejali tudi s pogodbami civilnega prava. To je treba spoštovati tudi v zvezi z obdavčitvijo.
65. člen ZZdrS, na katerega se sklicuje revidentka, ni bil veljavna pravna podlaga za sklenitev pogodbe civilnega prava za opravljanje storitev zdravniške službe med javnimi zdravstvenimi zavodi (oziroma drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost v okviru javne zdravstvene službe) in gospodarskimi subjekti (torej tudi samostojnimi podjetniki). Pač pa je bilo na tej pravni podlagi javnim zdravstvenim zavodom (torej tudi revidentki) pogodbe civilnega prava dovoljeno sklepati le z zdravniki kot fizičnimi osebami.
Glede na to, da se v davčnem pravu, če se ugotovi neveljavnost pravnega posla, šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dohodkov, je sodišče prve stopnje prejemke zdravnikov (čeprav formalno samostojnih podjetnikov), ki so jim bili izplačani na podlagi izstavljenih računov, (po njihovi ekonomski vsebini), glede na ugotovljene dejanske okoliščine, pravilno vrednotilo kot dohodke iz zaposlitve (35. člen ZDoh-2).
licenca za delo na področju splošne medicine - dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice - izguba zaposlitve
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Če vprašanje ni zastavljeno natančno in konkretno, glede na obrazložitev revizije pa je poleg tega jasno, da se ne nanaša na izpodbijano odločbo tožene stranke, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
začasna odredba - kršitev pacientovih pravic - težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme pri začasni odredbi - nedovoljene pritožbene novote
Pritožničine pavšalne in neizkazane navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe, da je izvršitev izpodbijanega sklepa, predvsem v delu, ki se nanaša na dopolnitev odpustnega pisma in opravičilo, že po naravi takšna, da bi imela ireverzibilne posledice, ne zadoščajo za uspešno uveljavljanje obravnavanega predloga. Stališče pritožnice, da dejstvo, da že danega opravičila (v primeru ugoditve tožbe) ne bo mogoče vzeti nazaj, samo po sebi predstavlja težko popravljive škode, je zmotno.
ZUS-1 člen 20, 20/2, 51, 52, 59. URS člen 22, 147. ZDavP-2 člen 5, 5/2, 73, 74, 74/2, 74/3, 74/4. ZDoh člen 15, 15/1-1, 15/1-4.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - davek od dohodkov pravnih oseb - plačnik davka - boniteta - ničnost pravnega posla - delniške opcije - navidezen pravni posel - upoštevanje odločbe Ustavnega sodišča - davčna zloraba - davčna optimizacija
Posamezni pravni posel ne more biti hkrati opredeljen kot pravno navidezen in kot posel, s katerim se neposredno doseže zaobid davčnih obveznosti. Kar pa seveda ne izključuje možnosti, da je v vrsti kompleksnih pravnih poslov in dogodkov, ki sicer skupno pomenijo zlorabo, kateri izmed posameznih poslov tudi navidezen.
Navideznega pravnega posla ne gre zamenjevati s pravnimi posli, ki sicer niso navidezni, saj sta stranki njihove posledice hoteli in so posli tudi dejansko nastali, je pa njihov izključni namen pridobiti neupravičeno davčno ugodnost in preprečiti dosego cilja davčnega predpisa. Če se ugotovi takšno davčno izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, enako velja tudi za zlorabo predpisov).
Pravilno je upoštevana ekonomska vsebina poslov, ki je bila v izvršitvi podeljenih opcijskih upravičenj v letu 2007, saj so glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje opcijski upravičenci z načinom odsvojitve opcijskih upravičenj nizozemski družbi v letu 2004, izvršitvijo v letu 2007 ter prejetim izplačilom ustvarjenega dobička, kot dejansko posledico izvršitve opcijskih upravičenj, zlorabili predpise, ki omogočajo prenos opcijskih upravičenj in svobodo ustanavljanja gospodarskih družb (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2)
Bistveno je, da je bilo obdavčeno tisto, čemur naj bi se opcijski upravičenci s prenosom svojih delniških opcij na nizozemsko podjetje želeli izogniti, to pa je davek na izvršitev delniških opcij ob nakupu delnic.
Samo dejstvo, da je bila dokazna dokumentacija pridobljena s strani Nacionalnega preiskovalnega urada (tudi če za namene kazenskega postopka) še ne pomeni, da je nedopusten dokaz v davčnem postopku.
Glede na to, da revidentka v tožbi dejanskih ugotovitev davčnega organa ni konkretizirano izpodbijala in ni predlagala izvedbe novih dokazov, ki v postopku izdaje izpodbijanega akta še niso bili izvedeni (pa so takšni da jih sodišče v skladu z 52. členom ZUS-1 lahko upošteva in so pomembni za odločitev - druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1) ali dejstev, ki bi kazala na to, da je treba že izvedene dokaze presoditi drugače, kot jih je presodil davčni organ, po stališču Vrhovnega sodišča ni izkazala, da niso bile podane okoliščine iz 59. člena ZUS-1, ki sodišču prve stopnje omogočajo odločanje na seji.
Upravni spor zoper sklep, s katerim upravni organ zavrne zahtevo za izločitev uradnih oseb ni dopusten.
Vrhovno sodišče je seznanjeno z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-785/15, Up-788/15 z dne 27. 10. 2016, s katero je odločilo o ustavnih pritožbah opcijskih upravičencev zoper sodbe Upravnega in Vrhovnega sodišča, s katerimi je bila njuna zahteva za priznanje položaja stranskih udeležencev in udeležbo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora zoper revidentko zavrnjena. Vendar pa Vrhovno sodišče ne more slediti v navedeni odločbi.
Vrhovno sodišče glede na svoj ustavni položaj najvišjega sodišča v državi na razlago zakonskega prava, ki jo v okviru svoje presoje sprejme Ustavno sodišče, ni vezano (127. člen Ustave).
Od ustavnopravnih stališč v zvezi z varstvom ustavnih pravic, ki jih sprejme Ustavno sodišče, pa Vrhovno sodišče lahko odstopi, kolikor ima za to utemeljene argumente. S tem se vzpostavi dialog med sodišči, ki je potreben za zagotovitev pravne varnosti in spoštovanja temeljev ustavne ureditve, vključno z ustavno določenim razmerjem in razmejitvijo pristojnosti med Vrhovnim sodiščem in Ustavnim sodiščem.
Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je specializant z odločbo o pravici do opravljanja specializacije pridobil tudi pravico do opravljanja specializacije iz sredstev zdravstvenega zavarovanja.
UPRAVNI SPOR - JAVNI ZAVODI - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS1015809
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZZdr-1 člen 79, 79/1, 79/2, 80, 81, 81/2. ZLD člen 1, 1/2, 2, 5, 6. ZZ člen 1, 1/2, 18, 18/1, 18/2, 48, 48/1, 48/2.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - lekarniška dejavnost- javna služba - promet z zdravili na drobno v specializirani prodajalni - gospodarska dejavnost, ki je namenjena opravljanju lekarniške dejavnosti - obseg dejavnosti javnega zavoda
Zahteva iz drugega odstavka 18. člena ZZ, da je gospodarska dejavnost namenjena opravljanju osnovne dejavnosti javnega zavoda, je funkcionalne narave, kaže pa se v vsebinski povezanosti obeh dejavnosti na način, da gospodarska dejavnost dopolnjuje izvajanje primarne dejavnosti zavoda. To tudi pomeni, da dejavnost, za katero je bil zavod ustanovljen, in njegova morebitna dodatna dejavnost ne moreta biti identični.
Lekarniški javni zavod ne more opravljati prometa z zdravili na drobno v specializirani prodajalni iz 81. člena ZZdr-1.
UPRAVNI SPOR - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - JAVNI ZAVODI
VS1015661
URS člen 74. ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZLD člen 2, 2/1, 2/2, 2/3-1, 21, 21/1. ZZ člen 1. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta št. 36/2005 z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij(Direktiva 2005/36/ES)uvodna izjava 26.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje – vezanost na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje - neenotna sodna praksa - lekarniška dejavnost - verifikacija lekarne - svoboda podjetništva - vprašanja, ki presegajo predmet obravnavanega upravnega spora
V reviziji izpostavljeno pravno vprašanje izhaja iz predpostavke, da občina brez odprtja nove lekarne s strani „tujega“ javnega zavoda ne more zagotoviti učinkovitega zagotavljanja obravnavane javne službe na svojem območju. Glede tega v konkretnem primeru niso bila ugotovljena nobena dejstva in okoliščine, Vrhovno sodišče pa je pri odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).
Ker prvostopenjsko sodišče v tožbi ni bilo soočeno s trditvami o nedopustnih monopolih in konkurenčnih vprašanjih, nanje ni moglo odgovoriti oziroma zavzeti svojih stališč. Glede na to v reviziji ni obrazloženo, zakaj je sodišče prve stopnje vprašanje rešilo nezakonito. Prav to pa je ena od neizpolnjenih zahtev (kot logična posledica, da se v revizijskem postopku presoja zakonitost prvostopenjske sodbe), ki se nanaša na postavitev pomembnega pravnega vprašanja (poleg tega, da mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno).
Revident s problematiziranjem monopolov, kolikor jih povezuje z opravljanjem drugih dejavnosti (poleg lekarniške), odpira vprašanja, ki presegajo predmet obravnavanega upravnega spora, zato zanj niso pomembna. Verifikacija lekarne je namreč potrebna in primarno vezana na opravljanje lekarniške dejavnosti (ne pa njej pridruženih dejavnosti, ki jih opravlja javni zavod).
ZUS-1 člen 64, 64/1, 94. ZZdrS člen 33, 35, 35/2, 36, 36/1, 36/2, 38, 38/1. Pravilnik o zdravniških licencah člen 20, 20/2, 22, 22/1. URS člen 120, 120/2, 125, 153, 153/3.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - podaljšanje zdravniške licence - načelo zakonitosti - exceptio illegalis - določitev posebnih pogojev za podaljšanje licence - preizkus strokovne usposobljenosti - izvršilna klavzula v zakonu - neskladnost pravilnika z zakonom in ustavo - opredelitev pojma polna delovna obveznost - odgovor na revizijo vložen po osebi, ki ni izkazala PDI
Strokovna usposobljenost zdravnika, ki je pogoj za samostojno opravljanje zdravniške službe, ne more biti podlaga za poljubno določanje dodatnih pogojev za podaljšanje zdravniške licence. Pravilnik namreč kot podzakonski predpis ne sme vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage.
Poleg strokovnega izpopolnjevanja je tudi opravljanje zdravniške prakse mogoče opredeliti kot dokaz strokovne usposobljenosti. Kakšen pa je najmanjši obseg opravljanja zdravniške prakse v preteklem obdobju, ali mora biti ta obseg zagotovljen v celotnem obdobju ipd., pa ni jasno.
Določba drugega stavka, prvega odstavka 22. člena Pravilnika je nezakonita in neustavna, zato je ni mogoče uporabiti pri odločanju o podaljšanju zdravniške licence.
tožba zaradi molka organa - sprememba dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti - začasna odredba za začasno ureditev stanja
Za izdajo začasne odredbe mora obstajati neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo. V obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen, saj pravno razmerje, ki ga izpostavljata upravna akta, ni neposredna podlaga zatrjevani škodi, ampak je to ravnanje ZZZS, na katerega se zahtevana upravna akta ne nanašata.
ZLD člen 16, 18. OZ člen 333. ZGJS člen 42. ZJZP člen 44.
dopuščena revizija - koncesija - pogodba o koncesiji - pogodba za nedoločen čas - odpoved koncesijske pogodbe - lekarniška dejavnost - analogna uporaba OZ
Če bi bil namen sedme alineje 18. člena ZLD res v izključitvi možnosti „nekrivdne“ odpovedi koncesije s strani koncendenta, bi bilo namreč razumno pričakovati, da bo navedeno, da naj določita „koncesionarjev“ rok za odpoved koncesije. Prav določitev odpovednega roka zaradi podelitve koncesije za nedoločen čas pa jasno izhaja tako iz Odločbe kot tudi iz Koncesijske pogodbe. Zato se ni mogoče strinjati z razlago, da bi ZLD izvzel možnost „nekrivdne“ odpovedi koncesije s strani koncendenta (zaradi prenehanja koncesijske pogodbe), saj je ravno odpoved tipična oblika prenehanja trajnega pogodbenega razmerja. Sporni 18. člena ZLD je zato treba razumeti v kontekstu 16. člena ZLD, ki oba skupaj ne izključujeta možnosti razlage, da koncendent lahko odvzame koncesijo tudi zaradi prenehanja koncesijske pogodbe. Ta namreč lahko preneha bodisi zaradi izteka roka trajanja kot tudi zaradi enostranske odpovedi, če je sklenjena za nedoločen čas.
1. Kakšna je pravna narava zapisnika o nadzoru o ugotovljenih nepravilnostih in ali je treba neobstoj ugotovljenih nepravilnosti izpodbijati s posebno tožbo oziroma ali se lahko neobstoj nepravilnosti dokazuje tudi z ugovornimi navedbami v rednem pravdnem postopku;
2. Ali ima splošni dogovor (primeroma SD 13), sprejet s strani izvajalcev in v njihovem imenu kot kolektivno predstavniško telo podpisan s strani strokovnih združenj, naravo splošnih pogodbenih določil v smislu 120. in 121. člena Obligacijskega zakonika.
NELOJALNA KONKURENCA - VARSTVO KONKURENCE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS1015069
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101, 267. ZPOmK-1 člen 6.
ZZdr-1 člen 95, 97, 98, 99, 105. ZUS-1 člen 75.
omejevalno ravnanje - usklajeno ravnanje - javno naročanje - usklajeno določanje cen - omejevalni sporazum - normalno poslovno obnašanje - listinski dokazi - postopek predhodnega odločanja - vzporedno ravnanje
Vrhovno sodišče poudarja, da je bistvo presoje v konkretni zadevi skoncentrirano na vprašanje obstoja usklajenega ravnanja glede usklajenega določanja cen v spornih postopkih javnega naročanja, pri čemer glede na pravni okvir tedaj veljavnih določb ZZdr-1 nikakor ni mogoče zaključiti, da je bilo enotno določanje (vseh) cen zdravil za uporabo v humani medicini v ponudbah v postopkih javnega naročanja edino pravno dopustno ravnanje, katero bi sicer, per se, vodilo do zaključka o zgolj (racionalnem) vzporednem obnašanju veletrgovcev z zdravili. Iz odločbe Agencije namreč izhaja, da so kršiteljice v okviru postopkov javnega naročanja oblikovale ponudbe za širok nabor zdravil za uporabo v humani medicini, kar pomeni, da se cena za vsa zdravila (sploh) ni oblikovala z uporabo 97.a člena ZZdr-1. Ker se očitek usklajenega ravnanja nanaša na „določanje cen zdravil za uporabo v humani medicini“, to brez dvoma zajema tudi zdravila, katerih cena se je oblikovala po splošnem 95. členu ZZdr-1.(8) Po tej določbi pa so se cene zdravil oblikovale prosto po pogojih trga.
Zato, čeprav sicer drži, da so bile cene nekaterih zdravil za uporabo v humani medicini (izdanih na recept) preko njihove razvrstitve na ustrezni seznam regulirane ter da je bila v tem obsegu možnost konkuriranja veletrgovcev s cenovno politiko gotovo močno zožena, to ne velja za tisti del trga zdravil za uporabo v humani medicini (praviloma tistih, ki se izdajo brez recepta, OTC zdravila), katerih cena se je oblikovala po splošnem 95. členu ZZdr-1.
Brez dvoma pa bi učinkovita konkurenca morala obstajati glede tistih zdravil, ki niso bila namenjena za (so)financiranje iz javnih sredstev ter katerih cena je bila oblikovana po 95. členu ZZdr-1. Iz tega logično sledi, da so imeli veletrgovci, kljub (delno) cenovno intenzivno reguliranem trgu zdravil za uporabo v humani medicini (primerjaj 97. do 99. člen ZZdr-1), realno možnost medsebojno učinkovitega konkuriranja s cenami zdravil, kot je to jasno izhajalo tudi iz meril za ocenjevanje ponudb javnih lekarniških zavodov.
Poleg tega iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi Upravno sodišče o obstoju omejevalnega sporazuma sklepalo zgolj na podlagi enotnosti cen v postopkih javnega naročanja, torej v odsotnosti drugih dokazov, ki bi neposredno ali posredno dokazovali obstoj dogovarjanja med obravnavanimi veletrgovci.(10) Revidentka ne upošteva, da iz odločbe Agencije in sodbe Upravnega sodišča izhaja celovita ocena različnih dokazov o obstoju usklajenega ravnanja, pri čemer ne drži očitek o navidezni oziroma pomanjkljivi obrazložitvi, saj so podani vsi elementi omejevalnega sporazuma po 6. členu ZPOmK-1. Treba je namreč upoštevati celotno sliko delovanja kršiteljic ob ustreznem upoštevanju specifičnih lastnosti trga prodaje zdravil za uporabo v humani medicini na debelo.
Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da je Agencija na podlagi različnih listinskih dokazov ugotovila, da je med obravnavanimi veletrgovci obstajal omejevalni sporazum, ki je zaradi usklajenega določanja cen in delitve trga prepovedan že zaradi svojega protikonkurenčnega cilja. Ob tem ne drži, da ne bi bil upoštevan pravni in gospodarski okvir, v katerem so delovali veletrgovci, saj iz razlage ZZdr-1 jasno izhaja, zakaj zatrjevano nejasna uporaba 97. člena ZZdr-1 (glede na jasen 95. člen ZZdr-1) niti ni bila bistvena. Zato je tudi pravno ne-relevantno revidentkino zatrjevanje, da udeleženkam na trgu ni bilo znano in razumljivo njihovo sporno ravnanje v smislu obstoja obravnavane kršitve.
Ob tem pa je, v zvezi z revizijskimi navedbami o zatrjevano neutemeljeni zavrnitvi predloga za predložitev predhodnih vprašanj Sodišču EU, bistveno dvoje: (prvič) dolžnost predložitve zadeve Sodišču EU glede razlage Pogodb je vzpostavljena le za nacionalna sodišča zadnje instance in (drugič) dolžnost predložitve vprašanja Sodišču EU je vezana na dolžnost uporabe prava EU. Zato dolžnosti sodišč (zadnje instance) o predložitvi vprašanj, vezanih na razlago nacionalnega prava, kot je 6. člen ZPOmK-1, ki zgolj povzema ureditev 101. člena PDEU, ni mogoče širiti zunaj dolžnosti uporabe prava EU, kot jo določa 267. člen PDEU. Široko razlago dometa „razlage prava EU“ je namreč Sodišče EU zavzelo zaradi nudenja pomoči nacionalnim sodiščem in ne zaradi širjenja obveznosti iz (tretjega odstavka) 267. člena PDEU. Zato revidentka zavajajoče razlaga „meje pristojnosti“ Sodišča EU ter v tem kontekstu neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava ter že obravnavano procesno kršitev
Predmet tega postopka ni bilo vprašanje „racionalnosti ravnanj konkurentk“, temveč dilema, ali so konkurentke v okoliščinah zakonsko zožene konkurence medsebojno sodelovale pri določanju prodajnih cen zdravil. S tem v zvezi pa tako pravilna razlaga ZZdr-1 kot tudi listinski dokaz v povsem drugačno luč postavijo revizijsko zatrjevanje o „zgolj“ racionalnem obnašanju konkurentk na trgu, ki ga revidentka poskuša pojasniti tudi s pomočjo tega dokaza.
Po ureditvi iz ZZdr-1 torej udeležencem v prometu z zdravili ni bilo prepovedano veljavne dogovorjene cene znižati bodisi preko ponujanja nižjih cen bodisi preko ponujanja različnih popustov na veljavne cene zdravil. Ravno (usklajeno) odobravanje različnih (naknadnih) popustov pa kaže na dejstvo, da so se tudi te cene zdravil končno le oblikovale po pogojih (konkurenčno omejenega) trga, čeprav revidentka vztrajno zatrjuje, da so bile dogovorjene cene (kot da bi bile to edine cene vseh izdelkov iz seznamov ponudb) striktno določene kot fiksne cene.
Veletrgovci, so kljub (delno) cenovno intenzivno reguliranem trgu zdravil za uporabo v humani medicini (primerjaj 97. do 99. člen Zzdr-1),imeli realno možnost medsebojno učinkovitega konkuriranja s cenami zdravil, kot je to jasno izhajalo tudi iz meril za ocenjevanje ponudb javnih lekarniških zavodov.
Glede očitka zmotne uporabe materialnega prava zaradi zatrjevano napačne uporabe domneve o vzporednem obnašanju kot dokazu usklajenega ravnanja, Vrhovno sodišče opozarja na razloge izpodbijane sodbe, in sicer, da Agencija svoje odločitve o usklajenem ravnanju ni utemeljila zgolj z vzporednim obnašanjem ponudnic, kot to poskuša uveljavljati revidentka. Poleg tega revidentka svojo tezo o „vzporednem obnašanju“ zaradi „uporabe s predpisi določenih cen, kjer ni nobene možnosti odstopanja“, očitno veže zgolj na trg zdravil, ki so bila (so)financirana iz javnih sredstev, medtem ko zakon (95. člen ZZdr-1) izrecno predvideva možnost prostega oblikovanja cen.
NELOJALNA KONKURENCA - UPRAVNI SPOR - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS1015066
Pogodna o delovnaju Evropske unije (PDEU) člen 101. ZPOmK-1 člen 6.
ZZdr-1 člen 95, 97, 98, 99, 105. ZUS-1 člen 76, 93. ZPP člen 339.
omejevalna ravnanja - usklajeno ravnanje - javno naročanje - usklajeno določanje cen - omejevalni sporazum - vzporedno ravnanje - listinski dokazi - pravica do izjave - obstoj stikov - glavna obravnava - dokaz z zaslišanjem stranke - kršitev postopka
Utemeljen je očitek o opustitvi vsebinske presoje obrambne teze, da Zapisnika sestankov (v nadaljevanju Zapisnika) in Elektronskih sporočil iz začetka leta 2009 in 2010 (v nadaljevanju Elektronskih sporočil), (ki so si jih izmenjale kršiteljice) ni mogoče šteti kot dokaza o usklajenem ravnanju tožnice. Iz izpodbijane sodbe sicer izhaja pritrjevanje Upravnega sodišča razlogom Agencije, zakaj vsebina teh dokumentov dokazuje obstoj dogovora kršiteljic o opustitvi medsebojnega tekmovanja s popusti oziroma o usklajeni ponudbi zdravil lekarnam po dogovorjenih cenah. Vendar pa Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni posebej analiziralo položaja tožnice. Obramba tožnice je namreč (že v postopku nadzora pred Agencijo) temeljila na zatrjevanju, da Elektronskih sporočil ni nikoli ustvarila, odposlala ali podpisala, še manj pa se po njih ravnala pri poslovnih odločitvah. Poleg tega je tožnica zatrjevala, da se Elektronska sporočila nanašajo na usklajevanje o tehničnem prikazovanju cen zdravil. Zato je v tožbi predlagala zaslišanje svojih zakonitih zastopnikov glede namena in vsebine dogovarjanja.
Ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da je Upravno sodišče obravnavanim dokazom pripisalo pomemben dokazni pomen (na kar utemeljeno opozarja tudi revidentka), zavrnitev dokaza za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika o pomenu in razumevanju te korespondence v okoliščinah konkretnega spora predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1. Čeprav je Upravno sodišče izhajalo iz jasnosti vsebine teh listinskih dokazov, pa je vendarle z zavrnitvijo spornega dokaznega predloga tožnici odvzelo možnost obrambe v smislu drugačnega razumevanja vsebine teh sporočil oziroma njihovega neupoštevanja.
ZUS-1 člen 83, 83/1-2, 83/1-3. ZUP člen 129, 129/1-4.
dovoljenost revizije - verifikacija lekarne - pomembno pravno vprašanje - o isti zadevi že vodi sodni postopek - ne bis in idem - isto dejansko stanje - ista pravna podlaga - splošno vprašanje - vprašanje, ki ne sproža dilem- že rešeno vprašanje - vprašanje temelji na neizkazani predpostavki - zelo hude posledice - negotovo dejstvo - pričakovanje - zatrjevane zelo hude posledice niso neposredne posledice izpodbijanega akta
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.
Splošno vprašanje v zvezi z uporabo 4. točke 129. člena ZUP v teoriji in praksi ne sproža posebnih dilem in gre v sodni praksi za že rešeno vprašanje.
Predpostavka, na kateri revidentka gradi svoje vprašanje, in sicer da ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje nista opravila presoje, ali gre v novi vlogi v primerjavi s „prvo“ vlogo za isto dejansko stanje, ni izkazana niti s stopnjo verjetnosti.
Zelo hude posledice izpodbijane odločitve kot razlog za dovoljenost revizije morajo biti posledice akta, ki je predmet upravnega spora.
ZZDej člen 2, 3, 4, 5, 5/5, 41, 42. ZJZP člen 3, 5, 5-7, 5-11, 13, 26, 26-1, 153. ZGJS člen 35, 36. URS člen 51. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 49, 56. Direktiva 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev člen 17. Direktiva 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb člen 2.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - zdravstvena dejavnost na primarni in sekundarni ravni - negospodarska javna služba - subsidiarna uporaba ZJZP - neposredna vloga za podelitev koncesije - javni razpis - načelo transparentnosti - načelo enakosti - načelo nediskriminatornosti - praksa SEU
V postopkih podeljevanja koncesij v zdravstveni dejavnosti se subsidiarno uporablja ZJZP.
Tožena stranka (država) ob zahtevi za neposredno podelitev koncesije, kakršna je bila v obravnavani zadevi, kljub revidentovemu morebitnemu izpolnjevanju vseh pogojev za opravljanje konkretne zdravstvene storitve v obliki koncesije, te koncesije ne more in ne sme podeliti, saj se koncesionar skladno z ZJZP lahko izbere le po predhodno opravljenem javnem razpisu, s katerim se v postopku izbire zagotavlja uresničevanje načel enakega obravnavanja, nediskriminatornosti in transparentnosti, ki morajo biti na področju podeljevanja koncesij storitev za izvajanje javnih služb spoštovana tudi skladno s prakso Sodišča Evropske unije.
Odločitev o tem, ali se bo za izvajanje neke konkretne zdravstvene storitve, ki jo mora v okviru javnih služb zagotavljati država, sploh podeljevala koncesija, ali pa se bo ta storitev zagotavljala v obliki javnega zavoda (3. člen ZZDej), je v izključni pristojnosti države (tožene stranke).
ZUS-1 člen 83, 83/2-3. ZZdrS člen 10, 33, 34, 38. Pravilnik o zdravniških licencah člen 9, 9/6.
zavrženje revizije - podelitev licence na področju splošne medicine - opravljanje preizkusa strokovne usposobljenosti - zelo hude posledice - posledice, ki niso zelo hude - niso neposredne posledice izpodbijanega akta
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentki.
V obravnavani zadevi je predmet izpodbijana odločba, s katero je bilo revidentki naloženo opravljanje preizkusa usposobljenosti kot pogoja za podelitev licence na področju splošne medicine (specialist). Posledice izpodbijanega akta, ki jih revidentka zatrjuje, po presoji Vrhovnega sodišča niso zelo hude posledice v smislu pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ji izpodbijani akt le začasno, dokler ne opravi preizkusa strokovne usposobljenosti, onemogoča samostojno opravljanje specialistične zdravstvene dejavnosti, ob tem pa revidentka sama navaja, da je zaposlena v zdravstvu, na delu, za katero se specializacija ne zahteva, torej se ji zaradi izpodbijanega akta njen (socialno-ekonomski) položaj ne poslabšuje.
izpolnjevanje pogojev za opravljanje dejavnosti - ugotovitvena odločba o izpopolnjevanju pogojev – začasna odredba - odložitev izvršitve odločbe - izvršljivost odločbe po določbah ZUP
Izpodbijana odločba ne predstavlja akta iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, saj se ne izvršuje prisilno po določbah ZUP, zato zahtevane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati že iz tega razloga.
priznanje naziva specialist na podlagi dela - dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - delo na specialističnem področju, ki ni imelo samostojne specializacije - namen zakona - načelo enakosti pred zakonom - neenotna praksa sodišča prve stopnje ni izkazana
Določba 18. a člena ZZdrS se nanaša na specialiste, ki so tri leta po sprejetju nove specializacije že vsaj šest let specialisti s širšega oziroma drugega področja, v okviru katerega je bilo tudi področje, ki je sedaj predmet nove specializacije, in so kot specialisti (z nazivom specialist) vsaj šest let opravljali delo na tem ožjem področju, za katero prej ni bilo samostojne specializacije. Gre namreč za pridobitev naziva na podlagi dela, torej delovnih izkušenj (zdravnika specialista), torej mora kot zdravnik specialist najmanj šest let delati na tem določenem (ožjem) področju.