TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.

Posamezni pravni posel ne more biti hkrati opredeljen kot pravno navidezen in kot posel, s katerim se neposredno doseže zaobid davčnih obveznosti. Kar pa seveda ne izključuje možnosti, da je v vrsti kompleksnih pravnih poslov in dogodkov, ki sicer skupno pomenijo zlorabo, kateri izmed posameznih poslov tudi navidezen.

Navideznega pravnega posla ne gre zamenjevati s pravnimi posli, ki sicer niso navidezni, saj sta stranki njihove posledice hoteli in so posli tudi dejansko nastali, je pa njihov izključni namen pridobiti neupravičeno davčno ugodnost in preprečiti dosego cilja davčnega predpisa. Če se ugotovi takšno davčno izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, enako velja tudi za zlorabo predpisov).

Pravilno je upoštevana ekonomska vsebina poslov, ki je bila v izvršitvi podeljenih opcijskih upravičenj v letu 2007, saj so glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje opcijski upravičenci z načinom odsvojitve opcijskih upravičenj nizozemski družbi v letu 2004, izvršitvijo v letu 2007 ter prejetim izplačilom ustvarjenega dobička, kot dejansko posledico izvršitve opcijskih upravičenj, zlorabili predpise, ki omogočajo prenos opcijskih upravičenj in svobodo ustanavljanja gospodarskih družb (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2)

Bistveno je, da je bilo obdavčeno tisto, čemur naj bi se opcijski upravičenci s prenosom svojih delniških opcij na nizozemsko podjetje želeli izogniti, to pa je davek na izvršitev delniških opcij ob nakupu delnic.

Samo dejstvo, da je bila dokazna dokumentacija pridobljena s strani Nacionalnega preiskovalnega urada (tudi če za namene kazenskega postopka) še ne pomeni, da je nedopusten dokaz v davčnem postopku.

Glede na to, da revidentka v tožbi dejanskih ugotovitev davčnega organa ni konkretizirano izpodbijala in ni predlagala izvedbe novih dokazov, ki v postopku izdaje izpodbijanega akta še niso bili izvedeni (pa so takšni da jih sodišče v skladu z 52. členom ZUS-1 lahko upošteva in so pomembni za odločitev - druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1) ali dejstev, ki bi kazala na to, da je treba že izvedene dokaze presoditi drugače, kot jih je presodil davčni organ, po stališču Vrhovnega sodišča ni izkazala, da niso bile podane okoliščine iz 59. člena ZUS-1, ki sodišču prve stopnje omogočajo odločanje na seji.

Upravni spor zoper sklep, s katerim upravni organ zavrne zahtevo za izločitev uradnih oseb ni dopusten.

Vrhovno sodišče je seznanjeno z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-785/15, Up-788/15 z dne 27. 10. 2016, s katero je odločilo o ustavnih pritožbah opcijskih upravičencev zoper sodbe Upravnega in Vrhovnega sodišča, s katerimi je bila njuna zahteva za priznanje položaja stranskih udeležencev in udeležbo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora zoper revidentko zavrnjena. Vendar pa Vrhovno sodišče ne more slediti v navedeni odločbi.

Vrhovno sodišče glede na svoj ustavni položaj najvišjega sodišča v državi na razlago zakonskega prava, ki jo v okviru svoje presoje sprejme Ustavno sodišče, ni vezano (127. člen Ustave).

Od ustavnopravnih stališč v zvezi z varstvom ustavnih pravic, ki jih sprejme Ustavno sodišče, pa Vrhovno sodišče lahko odstopi, kolikor ima za to utemeljene argumente. S tem se vzpostavi dialog med sodišči, ki je potreben za zagotovitev pravne varnosti in spoštovanja temeljev ustavne ureditve, vključno z ustavno določenim razmerjem in razmejitvijo pristojnosti med Vrhovnim sodiščem in Ustavnim sodiščem.