prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - oporočno dedovanje - spor glede veljavnosti oporoke - oporoka - kasnejša oporoka - prejšnja in poznejša oporoka - manj verjetna pravica dediča - vračunanje daril v dedni delež zakonitega dediča - vračunanje daril oporočnim dedičem - zakonito dedovanje - vračunanje daril dedičev - podlaga za dedovanje
Po določbi prvega odstavka 101. člena ZD določila prejšnje oporoke ostanejo v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše oporoke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so določila oporoke iz leta 2005 v nasprotju z določili kasnejše oporoke iz leta 2010. Zapustnica je namreč v kasnejši (novi) oporoki razpolagala z vsem premoženjem enako, v korist vseh treh dedičev, brez podrobnejše razdelitve premoženja med njih. Razpolagala je tudi z delom nepremičnine, ki ga je v prejšnji oporoki naklonila pritožniku.
Institut vračunanja daril pride v poštev samo za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil. Institut vračunanja daril (kolacija) je uvrščen v poglavje zakona, ki ureja dedovanje na podlagi zakona (drugo poglavje), določba prvega odstavka 46. člena ZD pa izrecno določa, da se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Enako je stališče teorije.
ZD pozna dva pravna naslova, na podlagi katerih lahko določena oseba deduje (dedna naslova): zakon in oporoko (7. člen). Hkrati dedovati po oporoki in zakonu je dopustno le v določenih primerih, npr. takrat, ko zapustnik z oporoko ne razpolaga s celotnim svojim premoženjem, ampak le z njegovim delom. V tej zadevi pa ne gre za tak primer. Zapustnica je z oporoko iz leta 2010 razpolagala s celotnim svojim premoženjem, dediči (tudi pritožnik) pa so se priglasili k dedovanju na podlagi oporoke in sprejeli dedni delež, ki jim gre na podlagi oporoke. To pomeni, da pritožnik ne more hkrati dedovati po oporoki in zahtevati še nujni delež na podlagi zakonitega dedovanja.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera pravične denarne odškodnine - uspeh v pravdi
Tožnica je v obravnavanem škodnem dogodku utrpela topo poškodbo desne roke, imela je poškodovan mezinec desnice, očitno pa je dobila tudi udarec v 5. dlančnico desnice. Odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.850,00 EUR tako, upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, predstavlja skoraj 1,5 povprečne mesečne neto plače, kar pa je povsem primerljivo z odškodninami za podobne škode, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnice.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 2. odstavka 154. člena ZPP in uspeh pravdnih strank v postopku nepravilno določilo, ker ni upoštevalo, da je bil v predmetni zadevi sporen tako temelj kot tudi višina tožbenega zahtevka, zaradi česar bi moralo uspeh določiti ločeno glede na uspeh po temelju in po višini ter upoštevati tako izračunani skupni (povprečni) uspeh. Uspeh v pravdi se praviloma sicer res določa le glede na vrednotenje uspeha „po višini“. Sodna praksa, ki je glede tega vprašanja zelo neenotna, pa izjemoma dopušča tudi vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha. Takšna metoda je sprejemljiva predvsem v odškodninskih sporih, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke sporen tako po temelju kot po višini in ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, kar povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov. Po presoji pritožbenega sodišča gre za takšen primer tudi v tej konkretni pravdi, v kateri je bil sporen tudi temelj tožbenega zahtevka, saj se je večina dokaznega postopka izvajala prav zaradi ugotavljanja temelja zahtevka, zaradi katerega je ta postopek od povprečnega dokaznega postopka v drugih zadevah bistveno odstopal tako po trajanju (številu opravljenih narokov) kot tudi po stroškovni plati, povzročil pa je tudi znatne stroške v primerjavi s tistimi, ki so nastali v nadaljevanju postopka v zvezi s samo višino tožbenega zahtevka.
motenje posesti - sodno varstvo posesti - ugotovitveni del zahtevka - možnost vzpostavitve prejšnjega stanja - prepoved bodočih motilnih dejanj - posestnik - odločanje po stanju ob zaključku glavne obravnave - ugotovitveni del izreka v posestnem sporu
Teorija in sodna praksa sta enotni, da ugotovitveni zahtevek v tožbi zaradi motenja posesti ni potreben in ne ustreza bistvu sodnega varstva v posesornih sporih. V tožbi zaradi motenja posesti zadošča oziroma je potreben samo dajatveni zahtevek. Dajatveni del zahtevka pa predstavlja tako vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja (restitucijski zahtevek), kot tudi prepoved bodočih motilnih dejanj (prepovedni zahtevek). Tožnik lahko uveljavlja restitucijski in prepovedni zahtevek hkrati ali samo enega od njiju.
Med pravdnima strankama je nesporno, da je toženec kot prodajalec z družbo A. d.o.o. kot kupcem dne 21. 10. 2020 sklenil pogodbo o prodaji predmetne nepremičnine, da je v času odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi ta gospodarska družba vknjižena kot lastnica obravnavane nepremičnine, da je torej toženec med pravdo nepremičnino, ki je njen predmet, odtujil tretji osebi. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 34. člena SPZ, ki določa, da z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem, povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu, ki ni več lastnik obravnavane nepremičnine, ni mogoče odrediti vrnitve v prejšnje stanje, saj mu ni mogoče odrediti posegov v tujo stvar in omogočanje nadaljnje uporabe nepremičnine, ki v času odločanja ni več v njegovi lasti, posledično je zato pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi vseh tožbenih zahtevkov (razen ugotovitvenega, ki ga je, kot je bilo predhodno obrazloženo, sodišče prve stopnje zavrglo), tudi prepovednega, ki je vsebinsko povezan z restitucijskim zahtevkom in namen katerega je omogočanje nemotene nadaljnje uporabe obravnavane nepremičnine.
Po pravnomočnosti lahko stranka predlaga obnovo postopka, med drugim, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja, ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu s tem zakonom ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena, (4. točka 394. člena ZPP), pri čemer je predlog za obnovo postopka tudi v tem primeru vezan na tridesetdnevni subjektivni zakonski rok (3. točka prvega odstavka 396. člen ZPP), ki ga ni mogoče podaljšati.
škodni dogodek - premoženjska škoda - izreden vremenski pojav - naravni vir - višja sila - naravna nesreča - opozorilo - dolžno ravnanje - protipravno ravnanje - opustitev dolžne skrbnosti - vzrok za nastanek škodne posledice - stopnja skrbnosti
Zavarovanec je lahko pričakoval, da veter odnese sporne panele. Škodo bi lahko preprečil tako, da bi jih obtežil ali privezal. Ker ni tako ravnal, je bilo njegovo ravnanje neskrbno. Opustil je dolžnostno ravnanje, ker ni zagotovil ustreznega shranjevanja panelov
ZGD-1 člen 318, 318/1, 318/2, 318/6, 319, 320, 320/6, 321, 321/1, 321/2, 321/3. ZFPPIPP člen 132.
imenovanje posebnega revizorja - posebni revizor - stroški posebne revizije - predujem za stroške - nagrada posebnega revizorja - začetek postopka prisilne poravnave
Sodišče s sklepom o imenovanju posebnega revizorja še ne odloča o končnih stroških, potrebnih za posebno revizijo, saj praviloma tudi posebni revizor, ki mora delo opraviti, še ni seznanjen s celotnim obsegom svoje storitve. Gre le za oceno stroškov.
Začetek postopka prisilne poravnave nad nasprotnim udeležencem na plačilo, ki je predmet izpodbijanega sklepa nima vpliva, saj ne gre za terjatev posebnega revizorja do nasprotnega udeleženca, niti za poslovno terjatev, ki bi nastala s poslovanjem (ali v zvezi s poslovanjem) nasprotnega udeleženca, temveč gre za terjatev sodišča do nasprotnega udeleženca za založitev predujma v sodnem postopku, na katerega začetek prisilne poravnave nima vpliva, saj gre za založitev stroškov, ki so nastali zaradi sodnega postopka.
Sodišče je v nepravdnem postopku pooblaščeno le za imenovanje posebnega revizorja, ne pa tudi za presojo vsebine njegovega poročila, saj sodišče postopka revidiranja ne vodi. Če bi sledili pritožbenemu stališču, da je zaradi plačila sodišče dolžno v celoti in podrobno preveriti opravljeno delo posebnega revizorja, bi to pravzaprav pomenilo, da bi se s tem doseglo prav tisto, čemur ta postopek ni namenjen in za kar sodišče nima pooblastil. Posebni revizor je tako upravičen do plačila, če svoje delo opravi v skladu s sklepom o njegovem imenovanju, v katerem mu je bil določen okvir njegovega dela.
Revizijsko poročilo posebnega revizorja zagotavlja le informacijsko podlago delničarjem, ki jo ti potrebujejo pri izvrševanju svojih korporacijskih upravičenj in je funkcionalno namenjeno ugotavljanju dejstev in drugih okoliščin, na katera bi bilo mogoče opreti morebitne družbine odškodninske zahtevke.
postopek vzpostavitve etažne lastnine - zakonske domneve - bolj verjetna pravica - priposestvovanje lastninske pravice na posameznem delu stavbe - posamezni del stavbe - izkaz verjetnosti - odločanje na podlagi verjetnosti - oprava naroka v nepravdnem postopku - neobvezen narok - ustne izjave zunaj naroka - odločanje na podlagi stanja spisa - splošni skupni del
Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine, v katerem je poudarjeno načelo ekonomičnosti v smislu čim hitrejše in čim celovitejše ureditve stanja stavbe kot celote in razmerij v njej, odloča na podlagi domnev, ki jih določa ZVEtL-1, in dokaznih pravil z nižjim dokaznim standardom, to je izkaz verjetnosti (18. in 24. člen ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj navedenega in ob nasprotovanju predlagatelja postopka (skupnosti etažnih lastnikov) pritožnikovemu zahtevku pravilno kot (bolj) verjetno ocenilo, da je del št. 30 splošni skupni del stavbe. V skladu z določbo prvega odstavka 29. člena ZVEtL-1 sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Udeleženca pa lahko zasliši zunaj naroka, če se mu zdi to potrebno za razjasnitev posameznih vprašanj ali pridobitev izjave o posameznem predlogu udeleženca (tretji odstavek 29. člena ZVEtL-1). V postopku vzpostavitve etažne lastnine se torej praviloma odloča na podlagi stanja spisa in se narok opravi izjemoma, zato tega, zakaj naroka ni opravilo, sodišče ni dolžno posebej pojasnjevati v obrazložitvi sklepa.
volja opustiti posest - motenje posesti - dejanska oblast nad stvarjo
Na podlagi dokazne ocene sodišča prve stopnje (točka 11. obrazložitve), ni mogoče prepričljivo pritrditi, da je tožnica nedvoumno izrazila voljo po opustitvi posesti niti, da je posest dejansko opustila.
ZPP člen 274.. ZS člen 83.. ZDR-1 člen 200, 200/3.
zavrženje tožbe - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo tožbo (vloženo dne 30. 8. 2021), s katero je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter posledično reintegracijo in reparacijo, kot prepozno (274. člen ZPP). Tožba je bila namreč vložena po poteku 30 dni od dneva vročitve izpodbijane odpovedi tožnici (odpoved ji je bila vročena 1. 7. 2021), torej po poteku roka, ki ga za vložitev tovrstne tožbe določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zamuda tega roka ima za posledico izgubo pravice materialnega prava.
dosega nadomestnega dejanja - nadomestno dejanje po izvršilnem naslovu - način izpolnitve obveznosti - odgovor na odgovor - stroški dolžnika
Dolžnik je sam prostovoljno izpolnil tisto, za kar je bil upnik v sklepu o izvršbi pooblaščen, da stori. V zvezi z odvodnjavanjem je v izvršilnem naslovu in nato v sklepu o izvršbi namreč določen način ureditve odvodnjavanja (izpolnitveni način), t. j. le odstranitev cevi z upnikovega zemljišča.
ZIZ sicer res izrecno ne določa, da je upnikov odgovor na ugovor dolžniku treba poslati v izjavo, navedeno mora sodišče storiti le, kadar je to potrebno zaradi zagotavljanja dolžnikove pravice do izjave. Upnikovo vztrajanje pri izvršbi ni bilo neutemeljeno že na prvi pogled. V odgovoru na ugovor je namreč navajal dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, sodišče pa je dolžnika nato pozvalo, da se o vlogi upnika izjavi. Da dolžnikova izjava glede na upnikov odgovor na ugovor niti ni bila nujna, se je izkazalo šele naknadno, ob vsebinski obravnavi ugovora. Obveznost je prostovoljno izpolnil dolžnik ter upnik niti ne zatrjuje, da jo je izpolnil on sam na podlagi pooblastila v sklepu o izvršbi. Dolžniku je zato neutemeljeno povzročil stroške odgovora na njegov odgovor na ugovor.
ZDR-1 člen 33, 34, 34/1, 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4. ZPP člen 142.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - hujša kršitev delovne obveznosti
Glede na to, da se pri toženi stranki elektronski sistem za prijavo in odobritev dopusta uporablja že od februarja 2017 dalje, je zaključek sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, da je bil tožnici ta sistem dobro poznan, pravilen. Tako bi tožnica morala vedeti, da prijave dopusta ni podala pravilno, ker ni prejela obvestila o odobritvi odsotnosti z dela na svoj elektronski naslov in v svojo pisarno. To bi lahko preverila tudi od doma, saj je imela urejen oddaljen dostop do svoje službene pošte. Poleg tega pa se od vsakega povprečno skrbnega delavca pričakuje, da pred koriščenjem dopusta preveri, ali mu je odsotnost iz tega naslova odobrena.
Sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila temeljno obveznost iz določbe 33. člena ZDR-1, da opravlja delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi, saj za izostanek z dela ni imela opravičenega razloga, kršila pa je tudi določbo prvega odstavka 34. člena ZDR-1, ker ni upoštevala zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve delovnih obveznosti je storila najmanj iz hude malomarnosti, zato je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovilo pa je tudi, da je tožena stranka tožnici utemeljeno očitala kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnica v obdobju od 29. 6. 2020 do 6. 7. 2020 najmanj pet dni ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti.
solastnina - gradnja večstanovanjskega objekta - razdelitev solastne nepremičnine - dejanska raba nepremičnin - sprememba solastniških deležev na nepremičnini - dogovor solastnikov - dogovor o pridobitvi oziroma povečanju solastniškega deleža - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila
Dejanska raba večjega ali manjšega dela zemljišča ne more vplivati na velikost (spremembo) solastniškega deleža.
Z vlaganji v solastnino, na kateri so deleži že določeni, se razmerja med solastniki ne morejo spremeniti, razen če bi o tem obstajal izrecen dogovor.
Ta dogovor bi predstavljal obligacijsko podlago za povečanje solastniških deležev tožnikov, zato bi slednji pridobili nedenarno terjatev, da od drugega solastnika, katerega solastniški delež bi se zmanjšal (toženca), zahtevajo izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00051942
ZZZDR člen 105, 105/1, 105/3. DZ člen 290. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
spor iz družinskih razmerij - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - veljavnost zzzdr - Družinski zakonik (DZ) - skrb za varstvo in vzgojo - obseg in način izvajanja stikov - ureditev razmerij med starši in otroki - razporeditev iz kraja v kraj - korist mladoletnega otroka - kriteriji za presojo otrokovih koristi - določitev stikov med počitnicami - preživljanje otroka - potrebe otroka in zmožnosti staršev - stroški življenjskih potreb otroka - preživninske obveznosti obeh roditeljev - medsebojni dogovor strank - prispevek staršev - načelo enakovrednosti - visoke preživninske zmožnosti staršev - porazdelitev bremena preživljanja - otroški dodatek - posebna davčna olajšava za otroka - začasna ureditev spornega razmerja - ogroženost otroka - določitev vrtca - kršitev obveznosti - denarna kazen - spremenjene okoliščine - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazna ocena - celovita in prosta presoja dokazov
Sodna praksa ni enotna o vprašanju, ali se 290. člen DZ, po katerem se postopki, začeti pred uveljavitvijo DZ, dokončajo po določbah ZZZDR, nanaša le na procesne določbe v prej veljavnem zakonu ali podaljšuje tudi uporabo njegovih določb materialnopravne narave.
Jezikovna razlaga določb prvega in tretjega odstavka 105. člena ZZZDR podpira razumevanje, da je zaupanje v skupno varstvo in vzgojo dopustno le, če se starši o tem sporazumejo. Že pred sprejetjem DZ so se pojavili dvomi o skladnosti ureditve s koristjo otroka kot temeljnim vodilom za urejanje vseh zadev, ki se tičejo otroka. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, je navedeno vodilo vgrajeno tako v Konvencijo ZN o otrokovih pravicah kot v Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Z ZZZDR-C je bilo vneseno tudi v ZZZDR. V 5.a členu je zakonodajalec k skrbi za otrokovo korist zavezal tako starše kot oblastne organe. Pojem koristi otroka je tudi vsebinsko opredelil. V drugem odstavku navedenega člena je tako določeno, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. Ker gre za temeljno vodilo v vseh postopkih, ki se tičejo otroka, ga je treba upoštevati tudi pri razlagi 105. člena ZZZDR. Navedena določba tako le navidezno ureja primer, ko je nestrinjanje enega od staršev (ali obeh), da se otrok zaupa v skupno varstvo in vzgojo, v nasprotju z otrokovo koristjo. Ob upoštevanju nedvoumnega namena določbe, da se tudi v primeru ločenega življenja staršev poskrbi za otroka, kot terja njegova korist, se lahko določba nanaša le na situacije, ko je za otroka najbolje, da se zaupa enemu od staršev.
Oče in mati sta sposobna za starševsko sodelovanje ali vsaj za uspešno paralelno starševsko skrb.
Vsak od staršev je zmožen vsaj dogovarjanja, potrebnega za uspešno paralelno starševsko skrb, morda pa tudi za še več sodelovanja v skrbi za hčer. Ali bosta to zmožnost udejanjila in prenesla v njun odnos s hčerjo, na kakšen način, v kakšnem obsegu in v kakšni časovni dinamiki, je seveda odvisno od njiju. Ob upoštevanju tega, da sta uspela podpreti hčer na tak način, da se je prilagodila novi situaciji in ohranila povezanost z obema, je utemeljeno pričakovati, da bosta tako ravnala še naprej. Pričakovati je, da se bosta pomirila s prenehanjem partnerske zveze, uvidela, da lahko vsak od njiju doprinese k hčerinemu odraščanju, in zaupala, da tudi drugega od staršev v njegovih ravnanjih vodi hčerina dobrobit ter mu v tej luči (tako kot sebi) dopustila tudi morebitne napake.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepov tožene stranke o izbiri in imenovanju kandidata na prosto delovno mesto ravnatelj z dne 13. 5. 2019 in dne 5. 6. 2019. Pravilno je zaključilo, da ni bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek.
zahtevek na izpraznitev stanovanja - aktivna legitimacija - skupni lastniki - solastniki - preklic dovoljenja za uporabo - sosporništvo - nujno sosporništvo
Skupni lastniki lahko nasproti tretjim varujejo lastninsko pravico le v celoti in na celi stvari. Zato pritožba zmotno meni, da bi moral imeti tožnik soglasje bivše žene za vložitev tožbe z izpraznitev in izročitev stanovanja. V sodni praksi je utrjeno stališče, da na aktivni strani ni nujnega sosporništva. V postopku, v katerem skupni lastnik zahteva varstvo lastninske pravice na celi stvari, skupni lastniki niso nujni sosporniki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00049616
OZ člen 340, 341, 342, 364.
pisna pripoznava zastarane obveznosti - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem
Dokazovanje je dolžno sodišče izvesti le glede odločilnih dejstev (213. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), kar pa glede predlaganega zaslišanja upnice ni bil primer. Upnica je naveden dokaz podala v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom o odpovedi zastaranju, ki pa kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni pravno odločilno dejstvo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonita odpoved
Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, toženka ne more biti uspešna pri dokazovanju, da je prenehala potreba po zaposlitvi tožnika na delovnem mestu ''elektrikar - monter - serviser'', če je obstajala potreba po zaposlitvi drugega delavca na tem istem delovnem mestu.
enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode - spolna zloraba - vezanost civilnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo - deljena vzročnost - kršitev dostojanstva
Kljub temu, da je praviloma treba posamezne oblike škode, ki izvirajo iz istega škodnega dogodka, obravnavati ločeno in za vsako posamezno škodo odmeriti samostojno denarno odškodnino, pa po stališču naslovnega sodišča izjemnost obravnavanega primera, kjer v tem prihaja do prepletanja tožničinega trpljenja ter do pogojevanja enega trpljenja z drugim, kot je nazorno razvidno že iz zgornje obrazložitve, narekuje odmero enotne odškodnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razveljavitev sodbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 namreč poslovni razlog odpovedi veže na prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato pritožba pravilno poudarja, da sodišče te norme ni uporabilo pravilno, ko je namesto iz dejstva, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sestavljalec modulov A., izhajalo iz ugotovitve, da je tožnica dejansko opravljala naloge delovnega mesta pomožne naloge. To je na koncu privedlo celo do zaključka sodišča prve stopnje, da potreba po opravljanju pomožnih del s strani tožnice ni prenehala, kar pa za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na delovno mesto sestavljalec modulov A., niti ni pomembno.