TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Glede na to, da se pri toženi stranki elektronski sistem za prijavo in odobritev dopusta uporablja že od februarja 2017 dalje, je zaključek sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, da je bil tožnici ta sistem dobro poznan, pravilen. Tako bi tožnica morala vedeti, da prijave dopusta ni podala pravilno, ker ni prejela obvestila o odobritvi odsotnosti z dela na svoj elektronski naslov in v svojo pisarno. To bi lahko preverila tudi od doma, saj je imela urejen oddaljen dostop do svoje službene pošte. Poleg tega pa se od vsakega povprečno skrbnega delavca pričakuje, da pred koriščenjem dopusta preveri, ali mu je odsotnost iz tega naslova odobrena.

Sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila temeljno obveznost iz določbe 33. člena ZDR-1, da opravlja delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi, saj za izostanek z dela ni imela opravičenega razloga, kršila pa je tudi določbo prvega odstavka 34. člena ZDR-1, ker ni upoštevala zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve delovnih obveznosti je storila najmanj iz hude malomarnosti, zato je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovilo pa je tudi, da je tožena stranka tožnici utemeljeno očitala kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnica v obdobju od 29. 6. 2020 do 6. 7. 2020 najmanj pet dni ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti.